Avtor: Administrator

Jezus učencem naravnost in brez olepševanja pove, da ga bodo zaradi njegovega načina življenja in govorjenja, mogočniki tega sveta umorili. Težko je dojeti, zakaj učenci tega ne razumejo. Zdi se, da si trpljenje predstavljajo kot nekaj filmskega kjer glavni junak na koncu mastno zasluži in je deležen še prazne slave.

Sredi te čudne slepote učencev Jezus postavi v sredino najmanjše in najbolj ranljive člane družbe in učencem pove, da je resnična veličina posledica skrbi za zadnje in najbolj ranljive.

Da jim močno lekcijo. Posvetna veličina – oblast, povezave, bogastvo, vpliv, čast in slast – ima v Božjem kraljestvu le tolikšno vrednost in težo, kolikor je bila v službi najbolj ranljivih članov družbe. Pohlep, opulentno bogatenje in oholost so izredno zapeljivi in zaslepljujoči za vsakega človeka, tudi za nas, ki smo člani cerkve. Zaradi tega nas vabi, da smo nenehno pozorni na motivacije in sadove našega dela. Čemu delamo, kar delamo?

Ob branju danšanjega evangelija me obide žalost. Neverjetno kako preroški je bil evangelist Marko, ki je ne da bi hotel povezal napoved Jezusovega trpljenja s statusom otrok v naši družbi. Poleg tega, da jih na zahodu ogromno pobijemo že v materah jih potem še zlorabljamo. Največje število spolnih zlorab je v šolstvu, a tudi v cerkvi nismo imuni. Kriminalno in pohujšljivo vedenje nekaterih (ki se hoče zdaj pripisati vsem članom cerkvene hierarhije), številnim škofom, duhovnikom in redovnicam onemogoča, da bi po Jezusovem zgledu otroka vzeli v naročje in ga pobožali. Seveda razumem zakaj je do tega prišlo. Dejstvo pa, da moramo zelo paziti na vedenje do naših otrok, upoštevati stroge protokole in zakonska določila, ki urejajo vedenje do otrok je kljub temu zelo tragičen trenutek naše potrošniške kulture in izumirajoče civilizacije. Ne smemo več izkazovati svoje naklonjenosti preko telesa.

Hkrati je to tudi priložnost, da se spomnimo in globlje zavedamo velikega trpljenja vseh zlorabljenih otrok, ki so šli skozi travmo uničujočega obnašanja odraslih. Če to pozabimo, bomo znova ponovili isto napako, kakor pravijo Judje glede medvojnega holokavsta.

Jezus je imel rad otroke in oni so imeli radi njega. Takoj so se razumeli.

Neverjetno pa je, kako lahko nekaj drobcev informacije včasih spremeni način našega branja svetopisemskih pripovedi. Spremeni tudi njen pomen za naše današnje življenje.

Iz drugih dokumentov v novozaveznem času vemo, da otroci v tistih časih niso imeli nobenih pravic. Bili so last svojih staršev. Lahko so jih kupovali in prodajali, izkoriščali ali jih celo brez civilno ali versko pravnih posledic pobijali.

Otrokov se je lahko dotaknil le član njihove ožje družine. Zgodba, ki jo danes beremo o Jezusu in otrocih, je bila torej za otroke v javnosti neprijetna. Jezusova drža drža do otrok je izzivala spejete navade in jih postavljala pod vprašaj. Dejansko gre pri Jezusovem načinu ravnanja še za veliko globljo in bolj pomembno resnico. S tem, da je otroke jemal v naročje je javno izjavil, da otroci niso nikogaršnja last, ampak da so vsem dar. Otroci so dar, ne lastnina. Božji dar.

V Božji družini so otroci deležni dostojanstva in spoštovanja, ki smo ga dolžni Bogu. Skratka evangelij nas spomni, da smo vsi Božji otroci in zato vredni Božjega spoštovanja in dostojanstva.

Evangelij nam želi odpreti oči, da bi dojeli, da zaslužijo naše spoštovanje in pozornost tisti, ki so zadnji, šibki, deležni največjega tveganja. Posledično so spoštovanja vredni tudi vsi, ki dajejo svoje darove in sposobnosti na razpolago zadnjim in najbolj šibkim in s tem ustvarjajo boljši svet za vse.

Kakor je storil na trgu v Galileji, ko je vzel v naročje otroka, Jezus tudi danes obrača na glavo vse naše okostenele nazore in predstave o življenju.

p. Dr. Vili Lovše

Današnji evangelij je središče Markovega evangelija. Jezus naravnost pove, da bo trpel, temu pa sledi prizor njegovega spremenjenja. Po vsem navdušenju in zanosu dogajanja in izžarevanja Jezusove osebe, nastopi trenutek, da svoje učence povabi v globlje razumevanje tega, kar on sam v resnici je in kar od učencev zahteva in pričakuje.

Peter pa izpove, da je prav Jezus odrešenik, ki ga pričakujejo. Jezus Petrovo izjavo vzame tako zares, da jim odkrito pove, da je njegova prihodnost v trpljenju. Uči jih, da bo moral nujno veliko trpeti. Obe besedi »učiti« in »moral« pokažeta, da človek sam ne bi mogel nikoli iz svojih moči dojeti skrivnosti Jezusove osebe. Le razodetje od zgoraj nama omogoči, da Jezusa tudi midva spoznava in sprejmeva takega, kot v resnici je, ne kot si ga midva vsak po svoje predstavljava.

Ko začne Peter Jezusa grajati in zavračati to, kar mu povedal o sebi, govori tudi v najinem imenu. Ničesar ne razume. Njegovi pameti se to, kar je Jezus povedal, strašno upira. Tako močno, da tega ne more sprejeti. A prav v Petrovem zavračanju resnice je skrita vsa Božja pedagogika do tebe in mene in do vsakega človeka. Peter se je prvi učil. Za njim se, če hočeva, učiva tudi midva. Jezus Petru odvrne: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Petru pravi, naj hodi za Jezusom, če hoče resnično spoznati, kdo je on. Le če hodi za Učiteljem, ga bo lahko videl takšnega, kot je v resnici, in sprejel tudi njegov križ. Kajti prav na križu bo v Jezusu najbolj zažarela Božja ljubezen do slehernega človeka. Šele s križa bo Jezus lahko tudi tvoje in moje srce prepričal, da samo iz njegove ljubezni izvira življenje za naju. Le v njegovi ljubezni ima najino življenje dostojanstvo, ki ga je mogoče in vredno živeti. Resnica, ki velja za Učitelja, velja tudi za vsakega učenca.

Opozorilo, ki ga je izrekel Petru, Jezus izreče tudi vsem drugim učencem vseh časov: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« Jezusa namreč lahko vidiva takšnega, kot je v resnici, samo s prebodeno srčno stranjo. Le na križu je mogoče videti Božjo ljubezen do naju in vsakega človeka.

Njegova ljubezen na križu je resnični vir življenja. Zaradi njegove ljubezni do vsakega izmed nas se lahko odpoveva katerikoli stvari, ki ni v skladu z ljubeznijo ali ne izhaja iz njegove ljubezni. Prav v tem je srčika dostojanstva našega življenja. Kljub temu da po življenju hrepenimo, še vedno ostane zastrto našim očem. Vedno potrebujeva Jezusa, da nama od zgoraj razodene resnico, da dojameva resnico nujnosti Jezusovega trpljenja in s tem tudi najinega trpljenja. Šele sredi tega lahko odkrijeva sijaj Božje ljubezni za naju in za vse. Zato sv. Pavel s takšno trdnostjo vzklika: »Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu« (Gal 6,14). Te njegove besede lahko poenostaviva takole: Ničesar ni na svetu, kar bi lahko imelo prednost pred ljubeznijo, ki sem jo gledal v križanem Kristusu. Nobena stvar na svetu me ne more izpolniti, razen Kristusova križana ljubezen. Današnje bogoslužje in molitev Cerkve tudi naju vabi k tej resnici, ki lahko oživi najini srci in življenju podari večno vrednost, iz katere lahko danes z veseljem zajemava moč za vse, kar delava in živiva.

p. Dr. Vili Lovše

Jezus poganom ni pridigal. Le skozi njihovo deželo je šel in storil nekaj čudežev za njih. Današnji odlomek govori o drugem čudežu v poganski deželi. Jezus ozdravi gluhonemega z močjo svojih rok. V ušesa mu vtakne svoje prste, s slino se dotakne njegovega jezika. Podobne geste je Cerkev ohranila pri obhajanju zakramenta krsta. Jezusova beseda in tudi njegove geste so močne. Celo njegova obleka izžareva moč, če se spomnimo krvotočne žene in spremenjenja na gori.

A kakor vsi Jezusovi čudeži, tudi ta ni storjen zato, da bi poudarjal ozdravljenje. Njegovi čudeži predvsem razodevajo dinamiko, ki jo sproži ozdravljenje. Vsi čudeži so namreč odpiranje src. Današnji je opisan zato, da bi se tudi tvoje in moje srce odprla.

Jezus ni čarovnik, čeprav je čudodelec. Nobenih čarobnih besed ne izgovarja. Preprosto pravi: »Odpri se!« Gluhi običajno tudi govoriti ne more. Evangelij pravi, da je gluhi težko govoril. Skratka, da je nekaj nerazumljivo momljal.

Jezus ga ozdravi tako, da mu odpre ušesa in sprosti jezik. Slepim pa odpre oči. Ta podrobnost, skupaj z ostalimi, kaže na globlji pomen čudežev. Ne gre zgolj za to, da se pokaže Jezusova moč ozdravljanja. Njegova moč kaže na nekaj drugega, k čemur hoče Jezus usmeriti tvoje in moje srce.

Čudež je vedno le sredstvo, da Jezus razodene skrivnost svoje osebe, ki kaže veličino Božje ljubezni do vsakega izmed nas. Vsak čudež je vedno le znamenje mesijanskih časov, ki so se v Jezusu uresničili. Tudi zate in zame, če mu zaupava.

To potrjujeta tudi dve podrobnosti iz odlomka. Prva podrobnost so izjave ljudi, ki po čudežu Jezusa hvalijo: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« Ko je Bog potem, ko je vse ustvaril, gledal svojo stvaritev, je vzkliknil: »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro« (1 Mz 1,31). Z Jezusovimi čudeži se je začelo novo stvarjenje mesijanskih časov, v katerih Bog vse prenovi in vsemu povrne večni sijaj, da vse razodeva veličino njegove ljubezni.

Druga podrobnost je izraz, s katerim je opisan gluhonemi: gluhi, ki je težko govoril. Potem ko je ozdravljen, se je razvezala vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Zmedena govorica je posledica norosti ljudi, ki hočejo tekmovati z Bogom za gospostvo nad zemljo. O tem zelo dobro govori zgodba o Babilonskem stolpu. Če se odpovemo Božji slavi, potem smo kar naenkrat tujci drug drugemu in se nismo več sposobni razumeti. Ta zmeda je ozdravljena na binkoštni dan, ko se kljub različnim jezikom spet vsi razumejo med seboj. Razumejo se pa zato, ker vsi prepoznajo in priznajo čudovita Božja dela, vsak v svojem jeziku. Ko najina ušesa spet lahko poslušajo Božjo besedo, je tudi najin jezik svoboden in lahko slavi Boga. Beseda ozdravlja. V njej je navzoč Bog. Njegova navzočnost vse povezuje in ni več odvzeta.

Psalm 146, ki ga beremo med berili, opisuje človeštvo, ki pričakuje odrešenje in uresničitev obljube življenja, dobrote, sreče, ki je vpisana v naše srce. Domotožje po tej sreči še izostrijo rane greha in zatiranja ter bolezni, ki jih našteva psalm. Odrešenje je za vse, kajti v Jezusu, ki je odstranil ločilni zid (prim. Ef 2,13–18) med nami, ni več ne Juda in ne pogana. Vsi lahko najdemo tolažbo in se veselimo iste Božje ljubezni.

p. Dr Vili Lovše

V Gospodovi hiši bodo prebivali tisti, ki so čistega srca. Zakaj se čudiva, če se nikdar ne počutiva domače z Bogom in v njem nimava stalnega prebivališča? Bog namreč gleda le na najino srce, midva pa se izgubljava v utvari lastnih zaslug.

Pod tem vidikom se lahko približava božji besedi 22. navadne nedelje. Vsa tri berila naju spominjajo, da je Njegova beseda ali zapoved temelj za najino življenje. Jezus nama v evangeliju pokaže, da je najina težava v tem, da ne temeljiva svojega delovanja na Božji besedi ali zapovedi, ampak na različnih zgolj človeških prepričanjih, izročilih, držah, mislih, dolžnostih. Ta seveda nimajo nobene povezave s tem, kar Bog pravi in naroča za naše življenje. Zaradi tega tudi nikdar ne okusiva in ne doživiva uresničitve Božje obljube. Obljublja nama, da bova dobila v last deželo srca in okušala skrivnost Božjega kraljestva, ki se je razodela v Jezusu Kristusu. A uresničitev te obljube bova doživela le, če bova uresničevala Božjo zapoved ali besedo o našem življenju, in ne katerekoli druge. Božja zapoved se vedno dotika najinega srca. Človeško izročilo pa največkrat nima prav nobene povezave s srcem ali najinim človeškim bistvom. Jezus ves svoj govor utemelji na nasprotju med Božjo zapovedjo in človeškim izročilom in posledično na čistem ali nečistem srcu.

Običajno dokaj hitro razumeva, kdaj nočeva izpolniti neke Božje zapovedi. Ni pa tako enostavno prepoznati, ko si neko zapoved v narekovajih sama vsiljujeva oziroma verjameva, da delava nekaj dobrega, kar pa ni v skladu z Bogom. Zato je za naju bistvenega pomena Pavlova spodbuda Timoteju: »Ohrani zapoved brez madeža in brez graje do pojavitve našega Gospoda Jezusa Kristusa« (1 Tim 6,14). Svetuje nama, naj ohranjava zapoved takšno, kot je v Božjem namenu. Le tako bo najino srce imelo življenje in bo podedovalo skrivnost Božjega kraljestva. Prav to pomenijo besede »do pojavitve našega Gospoda Jezusa Kristusa«. S tem ni mišljeno onstranstvo, ampak razodevanje Jezusovega obličja tvojemu in mojemu srcu danes in tukaj.

Božja beseda in zapoved tvojemu in mojemu srcu razkriva Jezusovo obličje in ga tako usposobi, da v polnosti zaživi svojo človeško poklicanost. Pravi odnos do Božje besede je srčen in ne razumski. Najprej je potrebno sprejeti skriti Božji namen zame in zaupati njegovi ljubezni. Potem šele razumem in dojamem. Če hočeva Božjo besedo razumeti, jo morava najprej ubogati in uresničiti. Midva pa običajno delava ravno obratno. Najprej hočeva razumeti, da bi potem uresničevala ali ubogala. Zato odlomek iz Pete Mojzesove knjige nadaljuje: »Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo iz srca vse dni tvojega življenja! Pripoveduj o njih svojim sinovom in sinovom svojih sinov!« (5 Mz 4,9). Še posebej poudari, naj se spominjava besed, ki sva jih videla. Dobesedni prevod se namreč glasi: pazi, da ne pozabiš besed, ki so jih videle tvoje oči. Poudarek je na iskrenem srcu, ki je bilo ljubljeno in ga ta ljubezen še vedno spremlja v njegovi zgodbi. Na to ljubezen velikodušno odgovarja. Kaj torej pomeni videti besede? To pomeni, da sva besedo sprejela in jo uresničevala. Da sva živela tako, da sva sama, in drugi ob nama, doživela Božjo navzočnost in bližino. Psalm zato poudari, da se iskreno srce pred Bogom pokaže v pravičnem delovanju in govorjenju, ki niti sebi niti bližnjemu, niti v besedah, niti v dejanjih, ne dela škode. To je vredno več kot ne vem kakšna velika dela. Kajti prav v tem se meni in drugim razodeva Božja bližina.

p. Dr. Vili Lovše

Jezus danes zaključuje svoj govor v kafarnaumski sinagogi. Učinki so dramatični. Mnogi ga zapustijo z izgovorom, da so njegove besede trde. Razočaral je pričakovanja velike večine.

Pa sva pri najini vsakdanji težavi. Prav zlahka se pohujšava nad Bogom. Težko je razložiti, kako do tega pride, a pride zagotovo. V podobnem položaju so bili Izraelci. V obljubljeni deželi so se morali učiti živeti kot svobodni. Spraševali so se, komu je treba služiti? V svetopisemskem jeziku »služiti Bogu« pomeni vesel in osvobajajoč odnos z Bogom, pomeni, da nama je podarjena velika notranja moč, da nisva več sužnja vsakdanjosti niti zla. Torej kateremu bogu služiti in kateremu midva v resnici služiva? Običajno greva po liniji najmanjšega odpora, sebičnih interesov in lagodnosti. A vesel in osvobajajoč odnos z Bogom lahko živiva le, če se nenehno odločava za sodelovanje z resnico Božjega delovanja za nas in naše očete, ki se kaže v Jezusu.

Zato se Jezus na nerazumevanje, ki ga izrazijo njegovi učenci, ne odzove tako, da bi Božji dar umaknil. Tvoje in moje srce vabi k značilni božji drži: »Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina …« Midva sva povabljena, da se nenehno zavedava Božjega namena brezpogojne ljubezni do nas. Njegova ljubezen se neposredno dotika najinega srca. Ko množice Jezusa zapustijo, se on obrne k apostolom in jih vpraša, ali hočejo tudi oni oditi. Peter mu v imenu vseh odgovori: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.«Peter ne omenja Jezusovega govora, ki ga tudi sam ni razumel. Pove pa, kaj mu Jezus pomeni za njegovo srce. Peter sluti, da od njega prihaja življenje. Kaj pa ti in jaz slutiva v srcu?

Odlomek se konča z omembo Judove izdaje. Juda je Jezusa izdal, čeprav ga je Jezus izbral za apostola. Vprašanje za naju je lahko tole: Če je Bog tisti, ki človeka pritegne, do kakšne mere smo torej mi odgovorni, ko ga zavrnemo? Bog izbere. S tem iz človeka ne naredi avtomata. Bog da prostorje svobode, da bi omogočil srečanje, ki je v veselje njemu in meni, obema. Šele v tej svobodi se najina človeškost lahko v polnosti razcveti. Bog me utemeljuje in priteguje, me presega in mi hkrati pripada. Povabljen sem, da sprejmem sodelovanje pri tem, kar on je za nas in kar za nas dela.

Božja izbira torej sama po sebi še ne zagotavlja pozitivnega izida. Ta drama najbolj zaznamuje Boga, ki ostane sam, če ga zapustimo in ignoriramo. Zaznamuje pa tudi naju, ki brez njega ostaneva sama in nesposobna, da bi uresničila svojo človeško poklicanost. Kakšna sreča, da Bog ne umakne svoje ljubezni in ne odpove. Tisti učenci, ki so Jezusa zapustili, so si lahko potem, ko so ga gledali prebodenega na križu, premislili, spreobrnili in imeli življenje. To je vedno mogoče za vsakega izmed nas. Tudi zate in zame.

Da sama sebe ne obsodiva na dokončno osamljenost in ne ostaneva žrtev svojih strasti, naju vabi, naj zaživiva iz zaveze z Bogom, ki nam jo je ponudil v Kristusu. Če njegovo zavezo podvrževa svojim ciljem, s tem zavračava Božji cilj. Njegov cilj je, da nama ponudi večno življenje, ki ga sama ne moreva proizvesti. Prav to dramo svobode nama Bog spremeni v priložnost za življenje v polnosti, prežeto z neuničljivim veseljem, da bi se ti in Bog srečala, jaz in Bog srečala, mi in Bog srečali.

p. Dr. Viljem Lovše

Širom sveta delujejo zavetišča za žene z otroki, ki morajo bežati pred domačim nasiljem. Nekatera se imenujejo Hiša Mane. Vanje se zatečejo žene z majhnimi otroki, da se lahko vsaj za nekaj časa izognejo zlorabam in nasilju. Gre za kratkotrajno zatočišče, kjer se lahko določene rane pozdravijo in dobi moč za nadaljnje življenje.

Podobno kakor je v teh hišah poskrbljeno za žene z otroki, je pri evharistiji poskrbljeno za vsakega izmed nas. Na svoji poti vere se za trenutek ustavimo in smo deležni nebeške mane. Duhovno smo oživljeni, da spet lahko nadaljujemo svojo pot kot vstalo obličje in telo Jezusa Kristusa za ta svet. Kadar smo v duhovni stiski nam je takšna mana še toliko bolj potrebna.

Zelo spodbudno je dejstvo, da je Kristus po krstu navzoč v vsakem izmed nas. Mi smo njegovo telo, njegovo meso in kri za ta svet. V moči te resnice tudi kruh in vino, ki ju prinesemo k evharistiji za nas postaneta Kristuso telo in kri, nebeška mana za vsakega izmed nas. V kruhu in vinupri mašiprinašamo v Očetovo Božjo ljubezen vsak svoje delo, trpljenje, hrepenenja in odnose. Kristus nato vse to spremeni v hrano za vse, v svoje telo, ki se daje za nas. Kristus je navzoč v našem vzajemnem podarjanju. V njem tudi mi postajamo drug drugemu dar, podarjeni in izročeni. V tem je večno življenje, Jezusova edina zapoved, ki jo je prejel od Očeta. Zapoved ljubezni. Lomljenje kruha, vzajemno podarjanjepodarjenega življenja. Sprejemanje in podarjanje sprejetega. Kristus je v nas in mi v njem.

V kriznih in puščavskih obdobjih našega življenja vsak izmed nas potrebuje spodbudo in znamenja Božjega življenja. V obhajilu nas Kristus zajame v svoje vstalo telo Cerkve, bratov in sester. Najde nas tam kjer smo in naše življenje, ki smo mu ga izročili spreminja v svoje telo in kri, v dar nam in drugim. V dar, ki vse za vedno oživlja kot sinove in hčere, kot brate in sestre.

Nikdar nam ni potrebno podvomiti, da nismo dovolj dobri, da bi bili njegovo telo za življenje vsega sveta. Vabi nas za isto mizo svojega življenja iz Boga Očeta in SvetegaDuha. Poskrbi za nas in nas v moči lastne izročitve in podaritve vsakemu izmed nas pošilja, da smo tudi mi do drugih tako kot je On do nas: to je moje telo, ki se daje za vas.

Vera o kateri govori današnji evangelij torej ni razumska vaja, ampak je Božje občestveno življenje, ki smo ga deležni in si ga delimo med seboj. Drugi doživijo Božjo odrešujočo moč po našem življenju, ne po naših besedah. Z njimi lahko delimo to kar prejemamo: novo življenje v Kristusu. Pritegne jih lahko naš odrešen način življenja, ki smo ga deležni pri vsaki evharistiji: Bog se nam podarja, da bi se tudi mi lahko podarili drugim. V tem je večno življenje in edina zapoved ljubezni. To je resnična Božja volja za vsakega izmed nas vsak dan in vedno: sprejemati Njega, ki mi podarja svoje življenje in ga deliti z drugimi. Zajemati iz Njegovega Duha, ki daje našemu življenju novo kakovost, smer in smisel.

Naše življenje je edino sveto pismo po katerem lahko drugi prepoznajo Očetovo ljubezen. Mi smo za naše sodobnike prostor srečanja z Očetovo Božjo ljubeznijo. To je naše poslanstvo in dostojanstvo.

Zato pravi sv. Pavel Efežanom: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu. Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu« (Ef 4,32–5,2). »Drug drugemu odpuščajte« bi iz grščine dobesedno lahko prevedla takole: »pomilostite drug drugega, kakor vam je Bog dal v dar samega sebe v Kristusu. Postanite torej posnemovalci Boga.«

p. Dr. Viljem Lovše