5. postna, tiha nedelja – Brezpogojna Očetova ljubezen ozdravlja sleherno strto srce

Za ženo, ki jo privedejo pred Jezusa razjarjeni ljudje, da bi jo kamenjali, so vohunili, da so jo razkrinkali, jo vlekli za seboj kot cunjo, ji grozili, jo obsojali, se ji posmehovali in jo potem vrgli pred Jezusa, ki ji je podaril odpuščanje. Po vsem, kar je doživela, bi lahko z vso iskrenostjo in močjo izrekla besede psalma: »Velike reči je Gospod za nas storil, vsi smo bili zato veseli!« Prav v tem veselju se tvojemu in mojemu srcu odpre popolnoma nov prostor domačnosti in zaupnosti z Bogom. Novi prostor je prostor vnovič odkritega dostojanstva, ki ga začutiva iz spoštljivega in ljubečega Jezusovega glasu: »Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in odslej ne greši več!«

Na začetku po odpuščanju svojih grehov še nismo sposobni čutiti ljubezni, ki nam je podarjena. Vse ostaja dokaj nejasno. A takoj spet občutimo na novo najdeno dostojanstvo. Ko smo pred Jezusom, ostane vse, kar smo slabega storili, zapisano v prah. Le zlo, ki smo ga priznali in zanj nismo iskali opravičila, ostaja zapisano v prahu. Zlo pa, ki ga nismo priznali in ga izrazili, zlo, ki ga še naprej skrivamo, ostane v srcu in nama onemogoča, da bi odkrila Božjo dobroto.

Vsi, ki ženo obsojajo, morajo oditi, ker v resnici niso tako neumni, da bi si domišljali, da so brez greha. Morda niso imeli greha, zaradi katerega so obsojali ženo, imeli pa so druge grehe. A v tem dogodku niso doživeli Božje dobrote, ker so skrivali svoje zlo pred seboj in drugimi, Božje dobrote niso bili sposobni sprejeti in so drug za drugim odšli od Jezusa in žene. Le žena, ki so jo zasačili pri prešuštvovanju, ni mogla ničesar skriti. Ona ostane pred Jezusom. Nič se ne opravičuje. Nič ne zahteva. V Jezusovi dobroti znova najde dostojanstvo svojega srca. Ko smo v svojem dostojanstvu in dobroti potrjeni, prične srce čutiti ljubezen, ki se nas je dotaknila. Začnemo čutiti željo, da bi tej ljubezni odgovorili in vse svoje življenje oblikovali po njej in v njej. Kar samo nas vleče tja, od koder je k nam prišel občutek lastnega dostojanstva in kjer smo odkrili Božjo dobrohotnost do ljudi. Nič več se ne moreva zapirati v svojo preteklost, ki je ostala zapisana v prahu. Gledava v Božjo prihodnost, ki prihaja k nama in sva je deležna takrat, ko skupaj z njim deliva njegov načrt dobrote in odrešenja za vse ljudi.

Edina prevara, ki se še lahko naseli v gube naše duše, je pozaba. Pozabimo svoj greh in tako nismo več solidarni s svojimi brati in sestrami grešniki. Znamenje, da sem pozabil na svoj greh, je vsak trenutek, ko se začnem braniti pred svojimi brati in sestrami, in od Boga zahtevam stvari, ki so proti bratom in sestram. To pomeni, da začenjam imeti Božjo dobroto za svojo pravico. Da sem izgubil vso globino zaupljivosti, v kateri sem bil Božje dobrote deležen.

Ko moliva »in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«, ne prosiva najprej za velikodušnost, da bi bila sposobna odpuščati, ampak prosiva najprej, da bi se zavedala, da sva grešnika in sama potrebna Božjega usmiljenja. Ko se čutiva grešnika, si ne pripisujeva pravic in Bogu ne postavljava zahtev. Tako lahko močno doživiva lepoto Božjega odpuščanja, kajti solidarna sva z vsemi brati in sestrami, nimava nobenih razlogov, da bi zase zahtevala posebne pravice v odnosu do njih. Zaradi tega se od drugih iz nobenega razloga ne ločiva. S tem pa ostajava v Božji ljubezni do ljudi. V tem je vir sreče in notranje moči, ki daje življenju lepoto in radost.

p. Dr Vili Lovše