PRAZNIK DRŽAVNOSTI

Geostrateški položaj Slovenije, ko smo sicer majhna dežela sredi Evrope, toda lahko »veliki« v povezovanju med slovansko, romansko in germansko kulturo, naša zgodovina je čudež preživetja kot naroda, ter da smo že več kot tri desetletja samostojna država sredi razburkane evropske zgodovine, vse to je lahko priložnost za hvaležnost, da imamo krščanske korenine, kar je odločilno prispevalo, da danes živimo v samostojni državi Sloveniji. Izviri evangelija nas tudi danes in v prihodnje vabijo, da gojimo kulturo dialoga, da se zavzemamo za spoštovanje življenja, za njegovo dostojanstvo, da ohranjamo sočutje za tiste, ki so v najtežjem položaju, ter se zavzemamo za vrednote pluralne družbe, kjer se spoštuje temeljna načela pravne države in dejavnost civilne družbe. Za našo prihodnost je odločilnega pomena, da ohranjamo kulturo življenja, ohranjamo močno vero in se veselimo različnosti darov in pogledov. Ne bojmo se pluralnosti, ne bojmo se različnih pogledov, vizij, mnenj.
In vselej upajmo! Upanje ni prepričanje, da se bo vse rešilo tako, kot pričakujemo ali si želimo, ampak prepričanje, da je prav vse smiselno, ne glede na to, kako se izide. Upanje je torej predvsem stanje duha, ki ni vezano na to, da bi nekdo nekaj imel ali dosegel, ampak preprosto da je, da biva iz čiste zastonjskosti in darežljivosti, kajti »upanje je stvar s perutmi, ki plahuta v duši, in poje melodijo brez besed. In se ne konča – nikoli« (C. Peguy).
Iskrene čestitke ob dnevu državnosti. Iskrene čestitke ob dnevu državnosti.

Bog živi našo drago Slovenijo ter vse Slovenke in Slovence doma in po svetu! Povzeto po: škof A. Jamnik, Dan državnosti 2024

SVETO REŠNJE TELO IN KRI

Evangelij nam na praznik Svetega rešnjega telesa in krvi predstavlja čudežno pomnožitev hlebov. Jezus je zavzeto govoril več tisočim ljudem ter ozdravljal. Ko se je začelo večeriti, so se učenci približali in mu rekli: ‘Odpústi množico, naj gre v bližnje vasi in zaselke, da prenoči in si najde živeža’. Tudi učenci so bili utrujeni. Jezus vse to vidi in jim odgovori: ‘Dajte jim vi jesti!’. Te besede so pri učencih povzročile začudenje, niso razumeli, zato so se razjezili: ‘Nimamo več kot pet hlebov in dve ribi, razen če gremo in sami kupimo hrano za vse to ljudstvo’.
Jezus pa povabi svoje učence, da se spreobrnejo od tega, da skrbi vsak zase, k temu, da podelijo to, kar imajo, z drugimi. Potem je vzel v svoje roke pet hlebov in dve ribi, se ozrl k nebeškemu Očetu in izgovoril blagoslovno molitev. Zatem je začel lomiti kruh in deliti ribe, jih dajal učencem, ki so jih razdelili množici. In ta hrana ni prenehala, dokler je vsi niso prejeli in se najedli do sitega.
Ta čudež pomnožitve je zelo pomemben, saj kaže na Jezusovo moč in istočasno na njegovo sočutje. Jezus ima sočutje do ljudi. To čudežno dejanje ne ostane samo kot eno največjih znamenj Jezusovega javnega življenja, ampak je že vnaprej to, kar bo potem na koncu, spomin njegove žrtve, torej evharistija, zakrament njegovega telesa in njegove krvi, darovane za zveličanje sveta.
Evharistija je ‘povzetek’ vsega Jezusovega bivanja, ki je bilo eno samo dejanje ljubezni do Očeta in do ljudi. Tudi tam, kakor med čudežem pomnožitve hlebov, je Jezus vzel kruh v svoje roke, povzdignil k Očetu blagoslovno molitev, razlomil kruh in ga dal učencem. Potem je isto storil s kelihom vina. V tem dejanju nam je zapustiti »oporoko«, trajen spomin svoje velike noči trpljenja in vstajenja.
Praznik Rešnjega telesa nas vsako leto vabi, da obnovimo čudenje in veselje za čudoviti Gospodov dar, evharistijo. Sprejmimo jo s hvaležnostjo, ne pasivno, iz navade. Ne smemo se navaditi evharistije in se obhajati, kakor iz navade! Vsakič, ko se približamo oltarju, da bi prejeli evharistijo, moramo obnoviti naš ‘amen’ Kristusovemu telesu. Naj bo to ‘amen’, ki prihaja iz srca, iz prepričanja. Živi Jezus je, ki mi prihaja dati moč za življenje. Ne navadimo se! Vsakič naj bo, kot bi bilo to naše prvo obhajilo.

Po: E, Mozetič

EDINA MOČ, KI LAHKO RESNIČNO POVEŽE LJUDI Jn 17,20–26

Ob branju današnjega evangeljskega odlomka je morda dobro opozoriti na razlikovanje med enotnostjo in edinostjo. Enotnost nastaja tam, kjer gre za skupni interes, ki se mu vsi podredijo. Smoter enotnosti je čim bolj učinkovito doseganje skupnega cilja. V nasprotju z enotnostjo pa v prizadevanju za edinost ne iščemo najmanjšega skupnega imenovalca, temveč sožitje različnosti. Cilj enotnosti je torej skupni interes, cilj edinosti pa sobivanje različnosti.
Temeljno sredstvo za doseganje edinosti sta medsebojno zaupanje in ljubezen. Ljudje smo zmotno prepričani, da lahko edinost, enakopravnost in povezanost zgradimo sami iz sebe, s svojim prizadevanjem. V resnici lahko ljudje iz svojih moči ustvarjamo samo enotnost, ne pa edinosti.
Človeški napor za doseganje edinosti gre predvsem v tri smeri. Prvi način, na katerega se opirata zlasti ekonomija in politika, je sila. Nasilno poenotenje se izvaja s pomočjo medijev, šolskega sistema, zakonodaje, občasno pa tudi s pomočjo vojaške in policijske prisile. Drugi način izgrajevanja enotnosti je v prepričanju, da lahko medsebojno povezanost dosežemo z množenjem skupnih srečanj, zabav, izletov, s skupnim delom ipd. Te oblike povezovanja so same na sebi sicer dobre, vendar ne zadostujejo. Resnične edinosti ne dosežemo, tudi če gremo vsak teden skupaj na izlet; vsak petek zvečer skupaj na zabavo; če se redno udeležujemo skupnih piknikov. Z drugo besedo: to, da bi bili eno, enega srca in duha, da bi bili res med seboj povezani in solidarni, ni stvar dobre organizacije in pogostosti stikov. Pa tudi ne tretjega način, ki je tehnične narave. Mnogi namreč mislijo, da bodo večjo povezanost dosegli s tehničnimi sredstvi: internetom, mobilnim telefonom, hitrim prenosom informacij ipd.
Biti eno, živeti v edinosti, ni sad nobene od omenjenih oblik. Če v ljudeh oslabi vera, težko pridejo do izkustva, da je ljubezen, ki je izlita v naša srca po Svetem Duhu, edina moč, ki je zmožna globinsko povezati ljudi.

Po: E. Mozetič

LJUBEZEN NI IZBIRA, TEMVEČ ZAPOVED Jn 13,31–35

Ko je Jezus pri zadnji večerji učencem umil noge, je imel zatem še poslovilni govor. Današnji odlomek je iz tega govora. Danes so Jezusove besede bogate in hkrati zahtevne: “Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.” Zakaj je ta beseda zahtevna?
Učenci v šoli imajo obvezne predmete, ob tem pa še izbirne in razne krožke, ki jih lahko sami izberejo. Za Jezusove učence ljubezen nikakor ni izbirni predmet, še manj nek krožek, ampak zapoved. Jezus ni rekel: Kdor želi, lahko tudi malo ljubi bližnjega. Ne, ljubezen je zapoved in hkrati razpoznavno znamenje tistim, ki niso ali še niso Kristusovi učenci. Stvar pa je še težja, ker ne gre za kakršnokoli ljubezen, temveč za Jezusovo, za ljubezen, ki služi in daje življenje. Kaže se bolj v dejanjih kot v besedah.
V Jezusovem času je bila zapoved ljubezni res nekaj novega. To je bil čas, ko so bili celi sloji prebivalstva odrinjeni na obrobje in zapostavljeni. Tako npr. ženske ali otroci, pa sužnji. V svetu izobražencev je bila nekaj vredna ljubezen do idej, ne do ljudi. Zato je bil pojav skupin kristjanov, ki so se ljubili med seboj, v takratnem svetu nekaj osupljivega in izzivalnega.
Danes se na prvi pogled zdi, da ljubezen ni nikakršna novost. Vsi govorimo o njej, vse popevke jo opevajo, skoraj za norega bi imeli človeka, ki bi trdil, da ljubezen ni pomembna.
Če se osredotočimo na nalogo »Ostati v Jezusovi ljubezni. Prebivati v toku Božje ljubezni in se tam ustaliti,« je pogoj, da ne bo naša ljubezen med potjo izgubila svoje gorečnosti in drznosti ter razsodnosti, da ne bo ostala zgolj na popevkarstvu, na »površju«. Tudi mi moramo kakor Jezus s hvaležnostjo sprejeti ljubezen, ki prihaja od Očeta, in ostati v tej ljubezni ter gledati na to, da se ne ločimo od nje s svojo sebičnostjo in grehom.

Po: E. Mozetič

PAPEŽ LEON XIV

267. papež se je rodil 14. septembra v Chicagu Louisu Mariusu Prevostu, ki ima francosko-italijanske korenine, in Mildredi Martinez, ki ima korenine iz Španije. Njegova brata sta Louis Martin in John Joseph.
Medtem ko je pisal svoj doktorat z naslovom Vloga krajevnega priorja v Redu svetega Avguština, je bil poslan na misijon v Peru s krajšo prekinitvijo leta 1987, ko je zagovarjal doktorsko disertacijo.
V Peruju je deloval od leta 1984 do leta 1999. V tem času je deloval v mestu Chulucanas (regija Piura) in mestu Trujillo. Zavzemal je več pomembnih položajev v misijonu: med drugim je bil prior skupnosti (1988-1992), formacijski direktor (1988-1998) in profesor kanonskega prava, patristike ter moralne teologije na velikem semenišču »San Carlos y San Marcelo«
Bil je še posebej aktiven pri formaciji novih kandidatov v Redu svetega Avguština: bil je direktor skupnega projekta za formacijo novih kandidatov iz regij Chulucanas, Iquitos in Apurimac in deloval je kot inštruktor za redovnike z zaobljubami.
Njegov čas v Peruju je izrazito zaznamoval njegovo pastoralno pot, ki se je še posebej izrazila 26. septembra 2015, ko ga je papež Frančišek imenoval za škofa perujske škofije Chiclayo.
Temu je sledila služba v Rimu, kjer še posebej izstopa imenovanje za prefekta dikasterija škofov leta 2023, ki zavzema osrednjo vlogo v delovanju Katoliške cerkve. Papež Frančišek ga je še istega leta povzdignil v kardinala, leto kasneje pa v kardinala škofa s titularno cerkvijo Albana.
Izvolitev papeža iz ZDA je glede na sedanje odnose med Evropo in ZDA precej veliko presenečenje, hkrati pa veliko upanje, da bo novi poglavar Katoliške cerkev most miru v svetu.
S svojo izkušenostjo v pastorali in dobro teološko ter pravno podlago ima orodja in potencial, da zares postane graditelj mostov, miru in hkrati branitelj integritete Cerkve.

Iz prve pridige novega papeža:

Tudi danes je veliko okolij, kjer krščanska vera velja za absurdno, namenjena šibkim in nerazumnim. To so okolja, v katerih imajo prednost druge vrednote, kot so tehnologija, denar, uspeh, moč ali užitek. V njih ni lahko oznanjati evangelija, saj se iz vernikov norčujejo, jim nasprotujejo, jih prezirajo ali pa jih v najboljšem primeru tolerirajo ali pomilujejo. Prav zato so to kraji, kjer je poslanstvo nujno, saj pomanjkanje vere pogosto prinaša s seboj tragedije, kot so izguba smisla življenja, kršitev dostojanstva osebe, kriza družine in številne druge rane, zaradi katerih trpi naša družba. »Zato je tudi za nas nujno, da ponavljamo: ‘Ti si Kristus, Sin živega Boga’.«

S PRAVIM PASTIRJEM SE NE BOMO NIKOLI POGUBILI Jn 10,27–30

Globoko v nas je želja in potreba po nekom, ki skrbi za nas. Ob rojstvu smo nemočni in nebogljeni; naše življenje se ne bi nikoli ohranilo, če ne bi bilo nekoga, ki je poskrbel za nas. Torej je ta potreba v nas že vrojena. To »skrb drugega« za nas pravzaprav potrebujemo vse življenje, seveda v različni obliki. Tudi če se materialno osamosvojimo in ni več drugim treba skrbeti za nas, jih potrebujemo v duševnem in duhovnem smislu za normalen razvoj in življenje: vzajemno potrebujemo odnose ljubezni, čustveno bližino … V to vključimo vse, kar smo in kar imamo, saj si najpomembnejšega za polno življenje ne moremo dati sami sebi, ampak lahko to dobimo le iz darovanjskih odnosov in srečanj med seboj.
Jezus s primero o ovcah in pastirju pove, da lahko samo Kristus v polnosti poskrbi za nas, ozdravi naše rane. Videti je, kakor da celotno njegovo življenje dobi smisel v iskanju izgubljene »ovce« – mene, tebe … Da si nas zadane na rame in nas odnese domov, da spet vzpostavimo pristne odnose in zadovoljimo osnovne potrebe za srečno življenje in odgovorne življenjske odločitve.
Živimo v času, ki želi iz nas narediti posameznike, ki bodo popolnoma samostojni, celo samozadostni – ki nikogar ne bi potrebovali. To se v zahodni družbi predstavlja kot ideal. Kakšna zmota! Strah nas je nečesa, kar je globoko zapisano v naše človeško jedro, da v potrebah poskrbimo drug za drugega in tako skupaj zorimo za večno življenje. Tako izstopa očitno nasprotje med evangeljsko resnico o človeku, ki potrebuje drugega, in idealom človeka našega časa, ki želi biti povsem samozadosten.
Poglobimo se vase, vzemimo si čas in se udomačimo s Pastirjem, samo tako bomo sredi mnogih glasov, ki jih je danes slišati okoli nas, prepoznali glas tega Pastirja, ki želi poskrbeti za nas, a nam pustiti tudi svobodo, da odidemo, če bi želeli. Vrata staje so odprta. A hkrati nam zagotavlja, da nas on že išče, če se izgubimo – o tem smo lahko prepričani.

Po: E. Mozetič

PA TI? LJUBIŠ KRISTUSA? Jn 21,1–19

V današnjem evangeljskem odlomku Jezus sprašuje apostola Petra, če ga ima rad. Kar sprašuje Petra, sprašuje tudi nas. Gre za pomembno vprašanje. Kdor ljubi Kristusa, ljubi Cerkev. V veroizpovedi ponavljamo, da je Cerkev sveta, katoliška in apostolska. Zaradi nas ljudi je Cerkev tudi grešna.
Ljubiti Cerkev pomeni, da spoštujemo duhovnike, papeža, škofe in tudi svoje dušne pastirje, župnike. Svetna družba Cerkve ne ljubi in včasih to odkrito pove. So pa tudi nekateri verniki, ki nimajo radi papeža, škofov in duhovnikov. Kdor iskreno ljubi, odpušča. Odpušča slabosti, ki jih vidi, in grehe, ki ga žalostijo. Ljubezen vse potrpi. Zatorej ostanimo v ljubezni do Cerkve.
Apostol Peter v prvem berilu pravi: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!« Apostol hoče reči, da je treba Boga poslušati in živeti po njegovi besedi. Njegova beseda je nauk Cerkve. Shranjen je v Svetem pismu in v učenju cerkvenega zbora. Cerkveni nauk razlagajo številni pisci tudi v cerkvenem verskem tisku. Kdor ne bere Svetega pisma in ni naročen na vsaj en verski tisk, živi v veliki temi vere in nevednosti o cerkvenem nauku. Kdor ne bere Svetega pisma, ne pozna tudi Cerkve in njenega nauka. V nevednosti človek tako postane plen krivih naukov, laži in zmot. Kdor ne pozna nauka Cerkve, je plen ‘lažibratov’. Zato ostanimo zvesti nauku Cerkve. Bodimo zvesti bralci Svetega pisma in verske literature. Samo tako se bo naš duh krepil in naš um ostril in ostal zvest resnici, ki je Jezus, Gospod.
Kristjan, ki moli, ljubi Cerkev in v sebi neguje cerkveni nauk, širi okrog sebe prijeten vonj, kot vonj kadila, ki zbuja pozornost in navdušenje.

Po: E. Mozetič

Srce našega ljubljenega brata, svetega očeta Frančiška je utihnilo na velikonočni ponedeljek

Srce našega ljubljenega brata, svetega očeta Frančiška je utihnilo na velikonočni ponedeljek – v svetlobi vstajenja, tik zatem, ko Cerkev z močnim glasom zapoje: Kristus je vstal! In to ne more biti naključje! Njegovo življenje in njegova smrt vsebujeta enako sporočilo: temelj našega življenja je Božja ljubezen, ki je močnejša od smrti.
Ni naključje, da je papež Frančišek v Gospodu zaspal prav v tem svetem času. Ves njegov pontifikat je bil zaznamovan z oznanjevanjem živega Kristusa – Boga, ki vstopa v človeško trpljenje, ga objame in preoblikuje s svojo ljubeznijo. In zdaj, ko je njegov zemeljski hod dosegel svoj konec, verujemo, da je stopil v objem tega istega vstalega Gospoda, o katerem je toliko govoril, ki ga je ljubil in mu zvesto služil.
Če bi življenje in delovanje papeža Frančiška želeli povzeti v nekaj besedah, lahko povzamemo: živel je vero, oznanjal je upanje, utelešal je ljubezen. Pričeval je o nadnaravnih, Božjih krepostih.
Vera je bila preprosta, a trdna kot skala. Vse, kar je govoril in delal, je izviralo iz njegovega osebnega srečanja z Jezusom. Njegova molitev ni bila oddaljena, visoka teologija, ampak intimen pogovor z Gospodom; dialog prijatelja s prijateljem. Vera ga je vodila, da se je približal vsakemu človeku, še posebej ljudem na robu – ker je v vsakem videl Božjo podobo.
Upanje – Notranje upanje, ki se ni zlomilo sredi preizkušenj, kritik in nepopolnosti sveta. Papež Frančišek je verjel, da Sveti Duh deluje tudi tam, kjer mi tega ne vidimo. Zato nas je vedno znova vabil: Ne pustimo si ukrasti upanja! Bil je pričevalec vstajenjske skrivnosti, ki se zgodi tiho, v srcih ljudi, v skritih kotičkih življenja.
Ljubezen je bila morda najbolj prepoznavna in najbolj globoka njegova lastnost. Ljubezen, ki ni ostajala pri besedah, ampak se je sklanjala k številnim ljudem, dotikala se je ranjenih in ljudi na različnih obrobjih. Papež Frančišek je živel ljubezen, ki je poslušala in odpuščala. Ljubezen, ki ni nikogar izključevala. V njegovi osebnosti smo srečevali pristno ljubezen, ki je znala jokati z jokajočimi in se veseliti z veselimi.
Bratje in sestre! Gospodu smo hvaležni za dar življenja papeža Frančiška. Z njegovim odhodom k Očetu se poslavljamo od vrhovnega voditelja Katoliške Cerkve in Kristusovega namestnika na zemlji ter človeka globokega sočutja, ki je po Jezusovem zgledu za svoje življenje izbral pot služenja, ljubezni in miru.
Iz nagovora novomeškega škofa Andreja Sajeta ob maši zadušnici za papeža Frančiška

KRIŽ MOLKA IN TIHOTE Lk 22,14–23,56

Jezus dopolnjuje svoje življenje. Dovolj je bilo križev, sedaj ostane samo še eden, bi lahko rekli, telesni križ, ki ga mora prinesti do vrha Kalvarije. Vendar nam zadnji boj razkriva še drugi križ, ki ga je Jezus nosil vse življenje: križ molka in tihote.
Lahko si predstavljamo, kolikokrat si je Jezus želel, da bi komu kaj dopovedal, pa ni mogel. Učenci so imeli v svojih glavah svoje predstave, ljudstvo svoje, veliki duhovniki, pismouki in farizeji spet svoje. Jezus je razlagal svoje poglede, da bi ga razumeli. Spodbujal jih je, naj zamenjajo nekatere predstave. Teden dni pred strašno obsodbo ga razglašajo za kralja. Jezus ve, da odhaja v smrt.
Lahko bi kričal, naj ne delajo neumnosti, naj si priznajo nesmisel, ki ga nosijo v glavi: danes hozana, jutri križaj ga. A Jezus molči. Ne dopoveduje, kadar ve, da mora molčati. Zmore molčati, ko ga s poljubom izdaja Juda. Zmore molčati tudi pred Pilatom, pred razjarjeno množico, pred ponorelimi vojaki. Obsojen je zločina, a on molči. To je križ popolne predanosti Očetu. Njegov edini cilj je izpolniti Očetovo voljo. Zato zmore molčati.
Koliko slutenj, spoznanj, odnosov …, je moral Jezus v sebi nositi sam, v tihoti in molitvi. V zadnjih trenutkih življenja razkriva, da je vedel, da ga bo Juda izdal. V svojih vrstah je dolgo časa gledal izdajalca. Zagotovo ga je tiho spodbujal, da naj stopi na pot življenja. Ni pa mu mogel predočiti vsega, ker za to še ni prišel čas. Jezus pa ni vedel le za Juda, vedel je tudi za Petra, ki ga bo zatajil. Zaupal mu je prvenstvo, kljub temu da je vedel, da mu v največjem trpljenju ne bo stal ob strani. Ozdravljal je množice in jih spodbujal, čeprav je vedel, da se bodo pri izbiri med Barabo in njim odločili za razbojnika.
V sebi najbrž vsi vemo, da brez tihote tudi mi ne bomo zmogli nositi ne le križa molka, ampak tudi vseh ostalih križev. Naj nas veliki teden utrdi v veri, da je križ edino znamenje odrešenja. Le po poti križa je mogoče priti do vstajanje. Naj nas ta pot vzgaja za molk in vabi vabi v tihoto! 

Po: E. Mozetič


Na cvetno nedeljo praznujemo Jezusov prihod v sveto mesto Jeruzalem. Triumfalni Jezusov prihod je veliko nasprotje temu, kar se bo v naslednjih dneh dogajalo v mestu: izdaja Jezusa, njegova obsodba in križanje. Toda cvetna nedelja nam pokaže, kdo prihaja v Jeruzalem na mladem osličku. Liturgija cvetne nedelje se začne s slovesno procesijo. Verniki se zberejo zunaj cerkve, duhovnik prebere evangelij o Jezusovem prihodu v Jeruzalem. Ljudje prinesejo oljčne vejice in skrbno narejene butarice (presmece, pušeljce …), ki jih duhovnik blagoslovi. Nato gre procesija s pesmijo in molitvijo v cerkev, ki je simbol za sveto mesto Jeruzalem. S to procesijo je izraženo hrepenenje po miru. Mir, ki prihaja z Jezusom in odhaja z njim v nebesa, bi naj napolnil tudi nas na zemlji.
Po; A. Grun, Oče odpusti ji