Letošnji praznik Gospodovega razglašenja oz. praznik svetih treh kraljev je bil za skupino kolednikov iz župnij Trnje in Zagorje še posebej nepozaben. Prvič po 15ih letih, ko smo v naših župnijah (ponovno) uvedli koledovanje kot Trikraljevsko akcijo, v kateri zbiramo sredstva za naše misijonarje po svetu, se nam je ponudila priložnost, da smo koledovali ne
A: Iz 7,10-14; Rim 1,1-7; Mt 1,18-24 Ljudje kraljestva ustvarjajo zgodovino. Predrejo skozi mala kraljestva tega sveta v alternativni in mnogo večji svet, v celotno Božje stvarjenje. Ljudje, ki še vedno živijo v svojem lažnem jazu, ustavljajo zgodovino in podirajo življenje. Boga in religijo uporabljajo za obrambo svojega lastnega statusa in statusa quo na tem
A: Iz 35,1-6a.10; Jak 5,7-10; Mt 11,2-11 Duh vedno povezuje, ustvarja spravo, odpušča, zdravi in iz dveh dela eno. Žene nas onkraj človeško postavljenih meja, da v nas dokončno prenovi vse kar je ločeno in odtujeno. Diabolično (grško dia balein, potegniti narazen) vedno deli in ločuje vse kar naj bi bilo združeno in v miru.
Lastnosti Janez Krstnika so najbolj redke in ključne za vsakršno reformo ali pristno preobrazbo oseb ali skupin. Zaradi tega se vsako leto v adventnem času osredotočimo na Janeza Krstnika. Jezus mu je zato zaupal in sprejel njegov ne tempeljski naravni obred (ritual), hkrati pa ga je daleč presegel. Voda je samo posoda; ogenj in Duh
A: Iz 2,1-5; Rim 13,11-14; Mt 24,37-44 “Pridi, Gospod Jezus!” je adventna mantra, ki pomeni, da mora vsa krščanska zgodovina živeti iz neke vrste načrtne praznine, nekakšne izbrane neizpolnitve. Dokončna polnost vedno šele pride. Ni potrebno, da jo sedaj zahtevamo. To omogoča široko odprto življenje za milost in za prihodnost, ki jo ustvarja Bog, ne mi
Povabljena sva, da gledava križanega Gospoda. Evangelist Luka gleda nanj skozi oči različnih ljudi. Ob križu je množica, ki je vse to spremljala, na koncu odide in se trka po prsih, ker se je zgodila velika krivica. Malo dlje od križa so tudi učenci in žene, ki doživljajo vso svojo nemoč in tesnobo. Prav pod
Vsako življenje in tudi celotna zgodovina imajo svoj cilj ali konec. Jezusu izreče še zadnje besede, preden ga zgrabijo in vstopi v trpljenje. Njihov ton je preroški in apokaliptičen. Zgodovino razlaga in razume na podlagi tega, kar se mu bo zgodilo. Jeruzalem ga ni sprejel, zato bo uničen. Sin človekov, ki bo sprejel smrt, se
Jezus pravi, da je on vstajenje in življenje. Kdor vanj veruje, vekomaj ne bo umrl (prim. Jn 11,25–26). Bog je Bog živih. Pomen te resnice je dobro osvetlil Origen v svoji razlagi k Jozuetovi knjigi: »O ko bi bila tudi meni dana dediščina Abrahama, Izaka, Jakoba in bi v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, Bog postal
Sveti Irenej je zapisal: »Božja slava je človek, poln življenja. Človekovo življenje pa je v gledanju Boga.« Božja slava ni človek že samo zato, ker je živ, ampak zato, ker živi za Boga. Tudi Božji sinovi in hčere niso preprosto tisti, ki jih je Bog ustvaril, ampak so ljudje, ki odgovorijo na klic, naj okušajo
S priliko o farizeju in cestninarju nama Jezus osvetli še en vidik skrivnosti molitve. Dokler smo znotraj zgodovine in časa, se pred Bogom ne moremo deliti na pravične in grešnike. Lahko se delimo le na tiste, ki si domišljajo, da so pravični, in na tiste, ki se imajo za grešnike. Seveda je Bog tisti, ki