God bl. Antona Martina Slomška

V Cerkvi v Sloveniji obhajamo god bl. Antona Martina Slomška 24. septembra, Slomškovo nedeljo pa na nedeljo, ki je po datumu najbližje godovnemu dnevu.

Pogled v zgodovino

V Cerkvi na Slovenskem obhajamo god bl. Antona Martina Slomška 24. septembra, Slomškovo nedeljo pa na nedeljo, ki je po datumu najbližje godovnemu dnevu. S tem dogodkom tudi na zunaj in slovesneje obeležimo Slomškov god. To je priložnost za poživljanje njegovega svetniškega lika, njegovo delo ter krepitev njegovega pomena za sodobni čas. Pred beatifikacijo oz. razglasitvijo za blaženega je bil 24. september kot dan Slomškove smrti (1862) dan spodbude in molitve za beatifikacijo, odslej pa za kanonizacijo oz. razglasitev za svetnika.

 

Življenjepis bl. Antona Martina Slomška

Anton Martin Slomšek se je rodil 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi. Starši so ga skupaj z župnikom poslali na šolanje iz vaške nedeljske šole najprej v Celje in nato v Ljubljano, kjer se je spoprijateljil s pesnikom Prešernom, ter v Senj in Celovec. Novo mašo je po duhovniškem posvečenju obhajal septembra 1824.

Pastoralno delo je začel kot kaplan na Bizeljskem in nato v Novi Cerkvi pri Vojniku. Od tod je šel v celovško bogoslovje za duhovnega voditelja bogoslovcev, kjer je ostal do leta 1838. Pot ga je vodila v Vuzenico, kjer je bil šest let dušni pastir. Leta 1844 so mu dodelili službo kanonika na škofiji v Št. Andražu v Labotski dolini na današnjem avstrijskem Koroškem. Po dveh letih kanoniške službe se je vrnil v Celje, kjer je prevzel službi župnika in opata. Štiri mesece po zadnjem imenovanju je bil 5. julija 1846 v salzburški stolnici posvečen v škofa.

Najpomembnejša Slomškova zasluga v času njegove škofovske službe je bil prenos škofijskega sedeža iz oddaljenega Št. Andraža v Maribor in preureditev škofijskih meja. Slovence na Štajerskem je združil v enotno škofijo, s čimer je zajezil potujčevanje. S tem se je zarisala narodnostna meja na severu, ki drži še danes. Mesto Maribor je postalo škofijsko središče in je doživelo razcvet v kulturnem, šolskem, versko-duhovnem in narodnostnem smislu.

Slomšek je bil velik kulturni delavec. Zavedal se je, da napredek raste s pomočjo pisane besede in zato je tudi sam veliko pisal. Dela je oblikoval od študentskih pesmi in kratkih pripovedi, mnogih, kasneje ponarodelih pesmi, do pridig, številnih člankov v Drobtinicah in v različnih časopisih, vzgojnih knjig, kot npr. Blaže in Nežica v nedeljski šoli, vse od opisov velikih slovenskih osebnosti do življenjepisov svetnikov … Njegovo ustvarjalno pot je zaznamoval velik opus, saj je že v času njegovega življenja skupaj s ponatisi izšlo kar 50 tiskanih del.

Kulturno delo je dopolnjeval s spodbudami drugim, zato je preko slovenske založbe želel širiti tudi dobre in cenovno dostopne knjige. Oblast mu tega leta 1845 ni omogočila, zato je začel izdajati zbornik Drobtinice, ki je dolga letu prihajal v tisoče slovenskih domov. Šest let kasneje je zaživela Mohorjeva družba, ki vse do danes opravlja pomembno kulturno in literarno poslanstvo.

Škof Slomšek si je močno prizadeval za duhovno in študijsko oblikovanje duhovnikov. Organiziral in vodil je duhovne vaje ter uvedel pastoralne konference. Z ljudskimi misijoni je pri vernikih poglabljal vero in jih povezoval na ravni župnij.

Slomškovo delo in življenje se umeščata v pomemben zgodovinski trenutek. Trud je usmerjal v krepitev narodne istovetnosti in kulturnega napredka. Iz zgodovinskih dogodkov je hitro in prodorno izluščil pomembne odločitve za prihodnost.

Njegovo delo je za slovenski narod postalo kulturni spomenik. Zaradi kreposti, ki so ga v življenju odlikovale, in velikega dela, je stekel postopek za njegovo beatifikacijo, ki je potekal v treh obdobjih. Prvo imenujemo pripravljalno in je trajalo do leta 1925 (63 let), sledil je škofijski del postopka v Mariboru do leta 1962 in je trajal 37 let. Leta 1962 je bila zbrana dokumentacija posredovana v Rim. Tam se je začel t. i. apostolski del postopka, ki se je po 37-ih letih končal 19. septembra 1999 z beatifikacijo. Državno tajništvo Svetega sedeža je 15. februarja 1999 sporočilo, da Kongregacija za zadeve svetnikov potrjuje, da bo papež Janez Pavel II. (1978–2005) 19. septembra 1999 v Mariboru slovesno razglasil častitljivega Božjega služabnika Antona Martina Slomška za blaženega.

Vir: RKC

Poslanica za 37. svetovni dan mladih: »Marija je vstala in se v naglici odpravila«

Izšla je poslanica papeža Frančiška za 37. svetovni dan mladih, ki letos poteka po škofijah 20. novembra 2022, na nedeljo Kristusa, Kralja vesoljstva, z naslovom: »Marija je vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39).

Poslanica svetega očeta Frančiška
za 37. svetovni dan mladih
20. november 2022
praznik Kristusa, Kralja vesoljstva
»Marija je vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39)

»Marija je vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39)

»Marija je vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39)
Dragi mladi! Tema Svetovnega dneva mladih v Panami je bila: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Po tem dogodku smo nadaljevali svojo pot do novega cilja – Lizbone 2023 – in pustili, da v naših srcih odzvanja nujno Božje povabilo, naj vstanemo. Leta 2020 smo premišljevali o Jezusovi besedi: »Mladenič, rečem ti, vstani!« (Lk 7,14). Lansko leto nas je navdihoval lik svetega apostola Pavla, ki mu je vstali Gospod rekel: »Vstani! Postavljam te za pričo tega, kar si videl« (prim. Apd 26,16). Na razdalji, ki nam še manjka, da bi prispeli v Lizbono, bomo hodili skupaj z Devico iz Nazareta, ki je takoj po oznanjenju »vstala in se v naglici odpravila« (Lk 1,39), da bi šla pomagat sorodnici Elizabeti. Skupni glagol treh tem je vstati, izraz, ki – to je dobro omeniti – privzema tudi pomen »vstati«, »prebuditi se v življenje«.

V zadnjih, zelo težkih časih, v katerih človeštvo, ki ga je že preskušala travma pandemije, trpinči drama vojne, Marija vsem, zlasti pa vam, mladim, kot ste vi, ponovno odpira pot bližine in srečanja. Upam in močno verjamem, da bo izkušnja, ki jo bo veliko od vas doživelo v Lizboni avgusta prihodnje leto, predstavljala nov začetek za vas, mlade, in z vami za vse človeštvo.

Marija je vstala
Marija bi se po oznanjenju lahko osredotočila sama nase, na skrbi in strahove, ki so posledica njenega novega stanja. Toda ne, popolnoma zaupa Bogu. Raje misli na Elizabeto. Vstane in gre ven, na sončno svetlobo, kjer je življenje in gibanje. Kljub temu, da je angelovo pretresljivo oznanilo izzvalo »potres« v njenih načrtih, se mladenka ne pusti ohromiti, saj je v njej Jezus, moč in vstajenje. V sebi že nosi žrtvovano, vendar vedno živo Jagnje. Vstane in se odpravi, ker je prepričana, da so Božji načrti najboljši možni načrt za njeno življenje. Marija postane Božji tempelj, podoba Cerkve na poti, Cerkve, ki gre ven in začne služiti, Cerkve, ki je nosilka Veselega oznanila!

Doživljati navzočnost vstalega Kristusa v svojem življenju, srečati ga »živega«, je največje duhovno veselje, eksplozija luči, ki nikogar ne more pustiti »nepremičnega«. Takoj nas spravi v gibanje in spodbudi, da to novico ponesemo drugim, da izpričamo veselje nad tem srečanjem. To je oživljalo naglico prvih učencev v dnevih, ki so sledili vstajenju: »Hitro sta zapustili grob in s strahom ter velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem« (Mt 28,8).

 Pripovedi o vstajenju pogosto uporabljajo dva glagola: zbuditi in vstati. Z njima nas Gospod spodbuja, da gremo na svetlo, da se Mu pustimo voditi, da bi šli preko praga vseh naših zaprtih vrat. »To je pomembna podoba Cerkve. Tudi mi kot Gospodovi učenci in krščanska skupnost smo poklicani, da hitro vstanemo, da bi vstopili v dinamiko vstajenja in se pustili voditi Gospodu po poteh, ki nam jih želi pokazati« (Homilija na praznik svetega Petra in Pavla, 29. junija 2022).

Gospodova Mati je vzor mladim v gibanju, ne nepremičnim pred ogledalom, da bi gledali svojo podobo ali »ujetim« v mreže. Vsa je usmerjena navzven. Je velikonočna žena, v trajnem stanju izhoda, izhoda iz sebe proti velikemu Drugemu, ki je Bog, in proti drugim, bratom in sestram, predvsem najbolj potrebnim, kot je bila sorodnica Elizabeta.

…in se v naglici odpravila
Sv. Ambrož Milanski v komentarju k Lukovemu evangeliju piše, da se je Marija v naglici napotila proti gorovju, »ker je bila vesela obljube in si je želela pobožno opravljati službo z navdušenjem, ki je izhajalo iz njenega notranjega veselja. Kam bi sedaj, polna Boga, lahko pohitela, če ne navzgor? Milost Svetega Duha ne vključuje počasnosti«. Marijina naglica je zato prizadevnost za služenje, za veselo oznanilo, za pripravljen odgovor na milost Svetega Duha.

Marija se je pustila nagovoriti potrebi njene ostarele sorodnice. Ni se umaknila, ni ostala ravnodušna. Bolj je mislila na druge kot na samo sebe. In to je njenemu življenju dalo dinamičnost in navdušenje. Vsak izmed vas se lahko vpraša: kako se odzivam na potrebe, ki jih vidim okoli sebe? Ali takoj pomislim na opravičevanje, da bi se izmaknil, ali pa me začne zanimati in se dam na voljo? Seveda ne morete rešiti vseh problemov sveta. Morda pa lahko začnete pri tistih, ki so vam najbližje, pri vprašanjih vašega področja. Nekoč so Materi Tereziji rekli: »Kar delate je samo kapljica v ocean«. Ona pa je odgovorila: »Toda če tega ne bi storila, bi ocean imel eno kapljico manj«.

Ob konkretni in nujni potrebi je treba delovati v naglici. Koliko ljudi na svetu čaka na obisk nekoga, ki bi poskrbel zanje! Koliko ostarelih, bolnikov, zapornikov, beguncev potrebuje naš sočutni pogled, naš obisk, brata ali sestro, ki bi šla preko ovir brezbrižnosti!

Kakšne »naglice« ženejo, dragi mladi? Ob čem začutite spodbudo k gibanju, tako da vam ne uspe ostati pri miru? Mnogi, ki so jih prizadele resničnosti kot so pandemija, vojna, prisiljena migracija, revščina, nasilje, podnebne katastrofe, si postavljajo vprašanje: Zakaj se mi to dogaja? Zakaj ravno meni? Zakaj sedaj? Zato je osrednje vprašanje našega bivanja: za koga sem jaz? (prim. Po sinodalna apostolska spodbuda Kristus živi, 286).

Naglica mladenke iz Nazareta je značilna za tiste, ki so od Gospoda prejeli izredne darove in ne morejo drugače, kot da jih delijo z drugimi, da iz njih prekipeva neizmerna milost, ki so jo doživeli. To je naglica tistih, ki potrebe drugega znajo postaviti nad svoje potrebe. Marija je primer mladega človeka, ki ne izgublja časa z iskanjem pozornosti ali privolitve drugih – kot se dogaja, kadar smo odvisni od »všečkov« na družbenih omrežjih – ampak se zgane, da bi poiskala najbolj pristno povezavo, povezavo, ki izhaja in srečanja, iz medsebojne podelitve, iz ljubezni in iz služenja.

Od oznanjenja dalje, odkar je prvič odšla obiskat svojo sorodnico, Marija ne neha hoditi skozi prostore in čase, da bi obiskala svoje otroke, ki potrebujejo njeno pozorno pomoč. Naša hoja, če v njej prebiva Bog, nas vodi naravnost k srcu vsakega našega brata in sestre. Koliko pričevanj prihaja do nas od ljudi, ki jih je »obiskala« Marija, Jezusova in naša Mati! Na kolikih odročnih krajih zemlje je Marija skozi stoletja s prikazanji ali posebnimi milostmi obiskala svoje ljudstvo! Skoraj ni kraja na tej zemlji, ki ga Ona ne bi obiskala. Božja Mati hodi med svojim ljudstvom, gnana od pozorne nežnosti in prevzema skrb za stiske in nezgode. Kjer koli je njej posvečeno neko svetišče, cerkev ali kapela, se tja zgrinjajo njeni otroci. Koliko izrazov ljudske pobožnosti! Romanja, praznovanja, prošnje, sprejemanje podob v domovih in toliko drugih, so konkretni primeri živega odnosa med Gospodovo Materjo in njenim ljudstvom, ki obiskujeta drug drugega.

Dobra naglica nas priganja kvišku in k drugemu
Dobra naglica nas vedno priganja kvišku in k drugemu. Obstaja pa tudi naglica, ki ni dobra, kot na primer naglica, ki nas vodi k površnemu življenju, da vse sprejemamo z lahkomiselnostjo, brez zavzetosti in pozornosti, ne da bi zares sodelovali pri tem, kar delamo; naglica, ko živimo, študiramo, delamo, obiskujemo druge ne da bi to delali z glavo in še manj s srcem. To se lahko zgodi v medosebnih odnosih: v družini, ko nikoli ne poslušamo zares drugih in jim ne posvečamo časa; v prijateljstvih, ko pričakujemo, da nas bo nek prijatelj zabaval in se odzval na naše potrebe, takoj pa se mu izogibamo in gremo k nekomu drugemu, če vidimo, da je v krizi in da nas potrebuje; in tudi v čustvenih odnosih, med zaročenci, le malo jih ima potrpljenje, da se dodobra spoznajo in razumejo. Isto zadržanje imamo lahko v šoli, na delu in na drugih področjih vsakdanjega življenja. Vendar pa vse te stvari, ki jih preživimo v naglici, težko obrodijo sad. Nevarno je, da ostanejo nerodovitne. Takole beremo v Knjigi Pregovorov: »Zamisli pridnega prinašajo vedno dobiček, kdor je zaletav, pa je vedno v pomanjkanju« (21,5).

Ko Marija končno prispe v Zaharijevo in Elizabetino hišo, se zgodi čudovito srečanje! Elizabeta je na sebi doživela čudežen Božji poseg, ki ji je dal sina v visoki starosti. Imela bi vse razloge, da bi najprej spregovorila o sami sebi, vendar ni polna sebe, pač pa odprta, da sprejme mlado sorodnico in sad njenega telesa. Brž ko je zaslišala njen pozdrav, je bila Elizabeta napolnjena s Svetim Duhom. Ta presenečenja in vdori Duha se zgodijo, ko živimo resnično gostoljubnost, ko v središče postavimo gosta in ne sami sebe. To vidimo tudi v Zahejevi prigodi. V Luku 19,6 beremo: »Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: ‘Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši’. In takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel«.

Marsikomu izmed nas se je že zgodilo, da nam je Jezus nepričakovano prišel naproti, ko prvič v njem doživimo bližino, spoštovanje, odsotnost predsodkov in obsodb, usmiljen pogled, ki ga nismo nikoli srečali v drugih. Pa ne samo to, čutili smo tudi, da Jezusu ni dovolj, da nas gleda od daleč, ampak je želel biti z nami, želel je deliti svoje življenje z  nami. Veselje tega doživetja je zbudilo v nas naglico, da bi ga sprejeli, nujnost, da bi bili z njim in ga bolje spoznali. Elizabeta in Zaharija sta sprejela v goste Marijo in Jezusa! Od teh dveh ostarelih ljudi se naučimo, kaj pomeni gostoljubje! Svoje starše in stare starše, pa tudi najstarejše člane vaših skupnosti vprašajte, kaj zanje pomeni biti gostoljubni do Boga in do drugih. Dobro vam bo delo prisluhniti izkušnji tistih, ki so bili pred vami.

Dragi mladi, čas je, da v naglici odidemo h konkretnim srečanjem, k resničnemu sprejemanju drugačnih od nas, kot se je zgodilo med mlado Marijo in ostarelo Elizabeto. Samo tako bomo premagali razdalje med generacijami, med družbenimi razredi, med etničnimi skupnostmi, med vseh vrst skupinami in kategorijami ter tudi vojne. Mladi so vedno upanje nove edinosti za razdrobljeno in razdeljeno človeštvo. Vendar le pod pogojem, če imajo spomin, samo če poslušajo drame in sanje starejših. »Ni naključje, da se je vojna vrnila v Evropo v trenutku, ko izginja generacija, ki jih je doživljala v preteklem stoletju« (Poslanica za 2. svetovni dan starih staršev in ostarelih). Potrebna je zaveza med mladimi in starejšimi, da ne bi pozabili pouka zgodovine, da bi presegli polarizacijo in skrajnosti tega časa.

 Ko je sv. Pavel pisal Efeženom, je razglasil: »Zdaj pa ste v Kristusu Jezusu vi, ki ste bili nekoč oddaljeni, postali po Kristusovi krvi bližnji. Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo, v svojem mesu« (2,13-14). Jezus je Božji odgovor na izzive človeštva v vsakem času. In ta odgovor Marija nosi v sebi, ko gre Elizabeti naproti. Največji dar, ki ga Marija da ostareli sorodnici, je v tem, da ji je prinesla Jezusa. Seveda je tudi konkretna pomoč zelo dragocena. Nobena stvar pa ne bi mogla napolniti Zaharijeve hiše s tako velikim veseljem in s tolikšnim smislom, kot Jezusova navzočnost pod srcem Device, ki je postala tabernakelj živega Boga. V tistem gorskem okolju je Jezus samo s svojo navzočnostjo, ne da bi rekel eno samo besedo, povedal svoj prvi »govor na gori«. S tem molče oznanja blagor majhnim in ponižnim, ki zaupajo v Božje usmiljenje.

 Moje sporočilo za vas, mlade, veliko sporočilo, katerega nosilka je Cerkev, je Jezus! Da, On sam, njegova neskončna ljubezen do vsakega izmed nas, njegovo odrešenje in novo življenje, ki nam ga je dal. In Marija je vzor, kako sprejemati ta neizmerni dar v vaše življenje in posredovati ga drugim, ko tudi sami postanemo nosilci Kristusa, nosilci njegove sočutne ljubezni, njegovega velikodušnega služenja trpečemu človeštvu.

Vsi skupaj v Lizbono!
Marija je bila dekle, kakor mnogi izmed vas. Bila je ena izmed nas. Tako je o njej pisal škof Tonino Bello: »Sveta Marija, […] dobro vemo, da ti je bilo dodeljeno pluti po odprtem morju. Toda če te prisilimo, da jadraš ob obali, to ni zaradi tega, ker bi te hoteli skrčiti na raven naše male obalne plovbe. Pač pa zato, ker ko te vidimo tako blizu obrežja našega malodušja, lahko doumemo, da smo tudi mi poklicani, da si tako kot ti upamo na oceane svobode« (Marija, žena naših dni, San Paolo, Ciniselllo Balsamo 2012, 12-13).

S Portugalske je, kot sem omenil v prvi poslanici te trilogije, v 15. in 16. stoletju veliko mladih – vključno s številnimi misijonarji – odšlo v neznane svetove tudi zato, da bi delilo svojo izkušnjo Jezusa z drugimi ljudstvi in narodi (prim. Poslanica Svetovnega dneva mladih 2020). In to deželo je Marija na začetku 20. stoletja želela obiskati na poseben način, ko je iz Fatime vsem rodovom poslala močno in čudovito sporočilo Božje ljubezni, ki kliče k spreobrnjenju, k resnični svobodi. Vsakemu in vsaki izmed vas ponavljam svoje toplo povabilo k sodelovanju na velikem medcelinskem romanju mladih, ki bo doživelo svoj vrhunec v Svetovnem dnevu mladih v Lizboni prihodnje leto v avgustu. Spominjam pa vas tudi, da bomo 20. novembra, na praznik Kristusa Kralja, obhajali Svetovni dan mladih po krajevnih Cerkvah, ki so raztresene po vsem svetu. S tem v zvezi je nedavni dokument Dikasterija za laike, družino in življenje – Pastoralne smernice  za obhajanje Svetovnega dneva mladih po krajevnih Cerkvah – lahko v veliko pomoč za vse, ki delujejo v pastorali mladih.

 Dragi mladi, sanjam, da boste na Svetovnem dnevu mladih lahko ponovno doživeli veselje srečanja z Bogom ter z brati in sestrami. Po dolgih obdobjih oddaljenosti in osame, bomo v Lizboni z Božjo pomočjo ponovno skupaj odkrili veselje bratskega objema med ljudstvi in med generacijami, objema sprave in miru, objema novega misijonskega bratstva! Naj Sveti Duh v vaših srcih prižge željo po tem, da bi vstali, in veselje, da hodimo skupaj, v sinodalnem slogu, ko zapustimo lažne meje. Sedaj je čas, da vstanemo! Vstanimo v naglici! Kot Marija nosimo v sebi Jezusa, da bi ga posredovali vsem! V tem čudovitem obdobju vašega življenja pojdite naprej, ne zavračajte tega, kar Duh lahko stori v vas! Iz srca blagoslavljam vaše sanje in vaše korake.

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 15. avgust 2022, praznik vnebovzetja Blažene Device Marije.

Frančišek

Nedelja in Teden mladih 2022

Letošnji teden mladih bo potekal od 11. do 17. septembra 2022. Začel se bo z nedeljo mladih (11. septembra) in zaključil s Stično mladih (17. septembra). Namen nedelje in tedna mladih je:

  • mladim dati spodbudo za krščansko življenje na začetku šolskega in akademskega leta,
  • ovrednotiti vlogo mladih v župniji,
  • molitev župnije za mlade ter
  • ponuditi mladim voditeljem vsebinsko spodbudo za delo z mladimi.

KNJIŽICA

K sodelovanju vabimo celotno Cerkev v Sloveniji: škofe, župnije, medije, katoliške mladinske organizacije. Urad za mlade pri SŠK bo pripravil obrazec molitve župnijskega občestva za mlade, predlog sodelovanja in predstavitve mladih pri bogoslužju, katehezo za mlade.

 

Matevž Mehle, Urad za mlade 

SREČANJE ZA STAREJŠE, BOLNIKE IN INVALIDE S SV.MAŠO

– SREČANJE ZA STAREJŠE, BOLNIKE IN INVALIDE S SV.MAŠO v Trnju bo danes ob 17h. Maševal bo g. Marjan iz Pivke. Pol ure pred sv. mašo bo spovedoval.

– NA KRIŽEV POT na SVETO TROJICO se bodo danes ob 15h podali možje in žene, ki so klesali napise na posamezne postaje križevega pota. Pri molitvi križevega pota se jim lahko pridružite.

Sklepni dokument sinode – Narodni sinodalni povzetek

Slovenske škofije, cerkvena gibanja, ustanove in skupnosti so v preteklem letu sodelovale v sinodalnem procesu Sinode o sinodalnosti 2021-2023. Na tem mestu objavljamo sklepni dokument – Narodni sinodalni povzetek za Slovenijo.


Narodni sinodalni povzetek – TUKAJ.


Potek sinode v Sloveniji
V sinodalni proces je v Sloveniji vstopilo vseh šest škofij. K sodelovanju so bile povabljene vse župnije, redovne skupnosti, cerkvena gibanja, skupnosti, organizacije in nasploh vsi, ki so želeli prispevati svoj pogled na življenje Cerkve. V okviru Slovenske škofovske konference je bilo ustanovljeno tajništvo za koordiniranje sinode in posebna svetovalna študijska skupina za sinodo. Odgovorni škof za sinodo je celjski škof msgr. dr. Maksimilijan Matjaž. V sinodi je v različni meri sodelovala polovica župnij in drugih cerkvenih skupnosti. Več tisoč posameznikov pa je odgovorilo na posebne spletne vprašalnike.

Sklepni dokument sinode v Sloveniji
Sklepni dokument – Narodni sinodalni povzetek – je povzetek sinodalnih pogovorov Cerkve v Sloveniji. V njem se zrcali aktualno stanje cerkvenega občestva in razmišljanje sodelujočih v sinodi. Sklepni dokument v jedru navaja vsebinske sklope, ki kažejo na močne točke in posebej aktualne izzive za Cerkev v Sloveniji. Vsebinski sklopi so naslednji:

Določitev pristojnosti in odgovornosti; Hvaležnost za župnije; Mala občestva in povezovanje; Iz bogoslužja rasteta vera in cerkveno občestvo; Zagnanost laikov za sodelovanje; Sodelovanje med duhovniki in laiki; Formacija za sodelovanje in voditeljstvo; Življenje duhovnikov; Oddaljeni, odprta občestva in poslušanje; Pričevanje vernikov v javnosti; Odpiranje resničnih vprašanj; Sodelovanje med škofijami in škofi

Prihodnji koraki na sinodalni poti
Narodni sinodalni povzetek ob koncu oblikuje nekaj klicev za prihodnost, ki so povzeti iz zgornjih vsebinskih jeder. Ključni poudarek je, da naj se sinoda ne konča s tem dokumentom, temveč naj postane tudi v prihodnosti reden proces poslušanja in skupnega sprejemanja odločitev v cerkvenih občestvih. Sinoda naj se torej nadaljuje v življenju Cerkve. Konkretni prihodnji koraki so prepuščeni posameznim škofijam, župnijam in skupnostim.

 

Dr. Tadej Jakopič
Tiskovni predstavnik SŠK

Marijino vnebovzetje – slovesni in zapovedan praznik

Največji cerkveni Marijin praznik je Marijino vnebovzetje.

Praznik Marije Device so v jeruzalemski Cerkvi začeli obhajati že kmalu po koncilu v Efezu leta 431 po Kr. in ga povezovali z Marijinim odhodom s tega sveta. Čeprav Marijino vnebovzetje sodi med najstarejše Marijine praznike (prve omembe segajo še v obdobje pred 4. st. po Kr.), je papež Pij XII. (1939–1958) versko resnico o Marijinem vnebovzetju slovesno razglasil šele leta 1950 z apostolsko konstitucijo Munificentissimus Deus. Številne cerkve po svetu – od mogočnih katedral do vaških in božjepotnih cerkvic – izpričujejo stoletno vero v Marijino vnebovzetje.

Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega.

V Sloveniji je Mariji posvečenih veliko župnijskih, podružničnih, zlasti pa božjepotnih cerkva in kapelic, zato je Marijino vnebovzetje v našem verskem izročilu globoko zakoreninjeno. Katoliška in Pravoslavna Cerkev ta praznik obhajata na isti dan.

Ob prazniku številni Slovenci romajo v Marijina svetišča. Romanja imajo globlji verski pomen zato, ker verujoče spominjajo, da je naše celotno zemeljsko življenje pravzaprav romanje, katerega cilj je večno življenje v nebesih. Marijino vnebovzetje pomeni poklon ženi, saj je Bog Marijo, ženo in mater, poveličal v nebesih. Katoliška Cerkev s praznovanjem tega praznika poudarja dostojanstvo in poklicanost vsake žene.

Marijino vnebovzetje je praznik upanja, saj nam govori, da je ena izmed nas ljudi – Marija, dosegla polnost življenja, ki ga kristjani vidimo v večnosti. Marijino poveličanje je svojevrstni poklon krščanstva ženi, saj je Bog prav Marijo, mater in ženo prvo na najodličnejši način poveličal v nebesih. S praznovanjem želi katoliška Cerkev poudariti tudi dostojanstvo in visoko poklicanost vsake žene.
Praznovanje nas tudi spominja, da sta v našem življenju pomembni tako materialna kot duhovna komponenta, tako večno kot zemeljsko in da se oba prepletata. Delo za duhovno ne pomeni zanemarjanje materialnega. Po krščanski tradiciji velja prav nasprotno: ko se trudimo za zemeljski napredek, si s tem že pripravljamo večno bivanje. Današnji praznik v nas poglablja to upanje, saj pred nas postavlja primer nekoga, ki mu je to na odlični način uspelo: Jezusovo mater Marijo.

Praznovanje Marijinega vnebovzetja nas želi spomniti tudi na to, da sta v življenju pomembni tako materialna kot duhovna sestavina, tako zemeljsko kot večno. Krščansko versko izročilo uči, da si s prizadevanjem za zemeljski napredek posameznik pripravlja večno bivanje. Marijino vnebovzetje v vernikih poglablja upanje, da je z življenjem po Marijinem vzoru želeni cilj bivanja pri Bogu dosegljiv za vsakega vernika.

Obnovitev izročitve Materi Božji
Odkar je Slovenija samostojna država na praznik Vnebovzete obnavljamo svojo izročitev Materi Božji s posebno molitvijo ali preprosto z molitvijo »O Gospa moja«.

»Izročitev Mariji bomo tudi letos obnovili v romarskih cerkvah, po župnijah in drugih svetih krajih. Marijo bomo prosili za pomoč, da bomo v zasebnem in javnem življenju spoštovali moralna načela ter načela pravičnosti, resnice, poštenosti, medsebojnega spoštovanja in osebnega dostojanstva,« je o izročitvi dejal upokojeni koprski škof Metod Pirih ter še poudaril: »Izročitev Mariji ima svojo vrednost in pomen le, če si v vsakdanjem življenju prizadevamo, da bi živeli in uresničevali tisto, kar smo z besedami obljubili in izpovedali.« 

Marija je bila naša sopotnica, spremljevalka, naša priprošnjica in tolažnica v zgodovini. Mariji se želimo zahvaliti za njeno brezmejno skrb in materinsko varstvo. Naša hvaležnost je istočasno tudi naša velika prošnja in želja, da bi še najprej hodili pod njenim varstvom po poti žive vere, svetlega upanja in požrtvovalne ljubezni.

V koprski škofiji 15 cerkva posvečenih skrivnosti Marijinega vnebovzetja
Kar 15 župnijskih cerkva je na Primorskem, v koprski škofiji, posvečenih skrivnosti Marijinega vnebovzetja. Pri tem ne štejemo podružničnih cerkva. Zakaj tako veliko? Najstarejše cerkve so v krajih, kjer se je krščanstvo med Slovence širilo iz Ogleja, posvečene Mariji vnebovzeti. Marijinemu vnebovzetju so posvečene naslednje župnijske cerkve: koprska stolnica, Bertoki, Dekani, Movraž, Vreme, Knežak, Jelšane, Slavina, Kojsko, Medana, Kanal, Tolmin, Kobarid, Podmelc v Baški grapi in Spodnja Idrija. Isti skrivnosti je posvečenih tudi več podružničnih cerkva. Upokojeni koprski škof Metod Pirih v tej zvezi poudarja: »Marija je zvezda naše zgodovine in upanje naše prihodnosti. Vsa naša dežela je povezana z Marijo. Kar 15 župnijskih cerkva je pri nas v škofiji posvečenih Mariji Vnebovzeti. O Mariji in njenem češčenju v našem narodu pričajo številne umetnine, raznovrstne upodobitve, pesmi, glasba in neštete molitve. Ob Mariji so se navdihovali in vzgajali naši verni predniki.«

Vir: RKC.si

Papeževa poslanica za 2. svetovni dan starih staršev in ostarelih: »Še v starosti rodijo sadove«

Poslanica svetega očeta Frančiška za 2. svetovni dan starih staršev in ostarelih, ki ga bomo obhajali 24. julija 2022.

»Še v starosti rodijo sadove«

Predraga, predragi!
Vrstica 92. psalma »še v starosti rodijo sadove« (v. 15) je vesela novica, je resnični »evangelij«, ki ga ob drugem svetovnem dnevu starih staršev lahko oznanimo svetu. Nasprotuje temu, kar svet misli o tem življenjskem obdobju; in tudi glede resigniranega zadržanja nekaterih izmed nas, ostarelih, ki gredo naprej z malo upanja in od prihodnosti ne pričakujejo ničesar več.

Mnogi se bojijo starosti. Imajo jo za neke vrste bolezen, s katero se je bolje izogniti kakršnemu koli stiku: stari se nas ne tičejo – mislijo – in je primerno, da ostanejo čim dlje, po možnosti skupaj, v ustanovah, ki poskrbijo zanje in nas obvarujejo pred njihovimi mukami. To je kultura »odmetavanja«: tista miselnost, zaradi katere se slabotnejši in neznanci v svoji krhkosti počutijo drugačne, medtem ko nas opravičuje, da si predstavljamo ločene poti med »nami« in »njimi«. V resnici pa je dolgo življenje – tako uči Sveto pismo – blagoslov in stari niso zavrženci, do katerih bi morali vzdrževati razdaljo, ampak živa znamenja Božje dobrotljivosti, ki daje življenje v izobilju. Blagor hiši, ki varuje starejše. Blagor družini, ki spoštuje svoje stare starše!

Starost je dejansko obdobje, ki ga težko razumemo celo mi, ki ga živimo. Kljub temu, da pride po dolgi poti, nas ni nihče pripravil na soočenje z njo, skoraj se zdi, da nas preseneti. Bolj razvite družbe za to življenjsko obdobje porabijo zelo veliko, vendar ne pomagajo pri njegovi razlagi: nudijo načrte pomoči, ne pa projektov bivanja.[1] Zato je težko gledati v prihodnost in zaznati obzorje, h kateremu naj se iztezamo. Po eni strani smo v skušnjavi, da bi izgnali starost, ko skrivamo gube in se pretvarjamo, da smo vedno mladi, po drugi strani pa se zdi, da ni moč storiti drugega, kot da živimo v razočaranju, vdani v misel, da ne moremo več »roditi sadov«.

S koncem delovnih aktivnosti in neodvisnostjo otrok zmanjkajo razlogi, za katere smo porabili veliko svojih moči. Zavest o pojemanju moči ali pojav bolezni lahko spravijo v krizo našo gotovost. Zdi se, da nam svet – s svojimi hitrimi časi, s katerimi težko držimo korak – ne pušča drugih možnosti in nas vodi k ponotranjenju ideje o odmetu. Tako se dviga v nebo molitev psalma: »Ne zavrzi me v času starosti, ko gre moja moč h koncu, me ne zapusti« (71,9).

Vendar nas isti psalm – ki izsledi Gospodovo prisotnost v različnih obdobjih obstoja – vabi, naj še naprej upamo: ko bo prišla starost in beli lasje, nam bo On še vedno dajal življenje in ne bo pustil, da bi nas premagalo zlo. Če bomo zaupali vanj, bomo našli moč, da bomo pomnožili hvalo (prim. vv. 14-20) in odkrili bomo, da staranje ni samo naravno poslabšanje telesa ali neizogibno minevanje časa, ampak je dar dolgega življenja. Staranje ni kazen, ampak blagoslov!

Zato moramo bdeti nad seboj in se naučiti živeti dejavno starost tudi z duhovnega vidika, ko gojimo svoje notranje življenje s stanovitnim branjem Božje Besede, vsakdanjo molitvijo, z domačnostjo z zakramenti in udeležbo pri bogoslužju. Skupaj z odnosom do Boga pa so odnosi z drugimi: najprej z družino, otroki, vnuki, ki jim izkazujemo svojo skrbno naklonjenost; pa tudi z revnimi in trpečimi ljudmi, ki jim postanemo bližnji s konkretno pomočjo in z molitvijo. Vse to nam bo pomagalo, da se ne bomo počutili zgolj gledalci v gledališču sveta, da se ne bomo omejili na »balkonarstvo«, na stati pri oknu. Z izostritvijo naših čutov za spoznavanje Gospodove prisotnosti[2] bomo kot »zeleneča oljka v hiši Božji« (prim. Ps 52,10), bomo lahko blagoslov za tiste, ki živijo poleg nas.

Starost ni nekoristen čas, v katerem bi se lahko umaknili in potegnili vesla v čoln, ampak je čas, v katerem lahko še vedno obrodimo sadove. Čaka nas novo poslanstvo in nas vabi, naj obrnemo pogled v prihodnost. »Posebna občutljivost nas, starih, starostnega obdobja bi morala zaradi pozornosti, misli in čustev, ki nas delajo človeške, ponovno za mnoge postati poklic. In to bo ljubezenska odločitev starih do novih rodov.«[3] To je naš prispevek za revolucijo nežnosti,[4] za duhovno in neoboroženo revolucijo, za katero vabim vas, dragi stari starši in ostareli, da postanete njeni nosilci.

Svet doživlja čas hude preizkušnje, ki ga je najprej zaznamoval nepričakovan vihar pandemije, potem pa vojna, ki prizadene mir in razvoj v svetovnem merilu. Ni naključje, da se je vojna vrnila v Evropo v času, ko izginja generacija, ki jo je doživela v preteklem stoletju. In te velike krize nas lahko naredijo neobčutljive za dejstvo, da obstajajo še druge »epidemije« in druge razširjene oblike nasilja, ki ogrožajo človeško družino in naš skupni dom.

Zaradi vsega tega smo potrebni globoke spremembe, spreobrnjenja, ki naj demilitarizira naša srca, ko vsakemu omogoči, da v drugem spozna brata. In mi, stari starši in ostareli, imamo veliko odgovornost: da naučimo moške in ženske našega časa, da bodo videli druge z istim prizanesljivim in nežnim pogledom, s kakršnim gledamo svoje vnuke. Izbrusili smo svojo človeškost s prevzemom skrbi za bližnjega in danes smo lahko učitelji mirnega in pozornega načina življenja do slabotnejših. Naš način življenja bodo morda lahko zamenjali za šibkost ali popustljivost, vendar bodo krotki in ne agresivni ter sleparski podedovali zemljo (prim. Mt 5,5).

Eden od sadov, ki smo jih poklicani obroditi, je varovati svet. »Vsi smo prišli s kolen starih staršev, ki so nas držali v naročju«;[5] danes pa je čas, da na svojih kolenih – s konkretno pomočjo ali tudi samo z molitvijo – skupaj s svojimi držimo še toliko prestrašenih vnukov, ki jih še nismo srečali in ki morda bežijo pred vojno ali trpijo zaradi nje. Varujmo v svojih srcih – kot je to počel sveti Jožef, nežni in skrbni oče – malčke iz Ukrajine, Afganistana, Južnega Sudana …

Mnogi med nami so razvili modro in preprosto zavest, ki jo svet tako zelo potrebuje: ne rešimo se sami, sreča je kruh, ki ga jemo skupaj. Pričujmo o tem tistim, ki se slepijo, da bodo svojo osebno uresničitev in uspeh našli v nasprotovanju. To zmorejo vsi, tudi najbolj slabotni: ko se pustimo negovati – pogosto ljudem, ki prihajajo iz drugih držav – je način, da povemo, da živeti skupaj ni samo mogoče, ampak je tudi potrebno.

Drage babice in dragi dedki, dragi ostareli, v tem našem svetu smo poklicani, da smo tvorci revolucije nežnosti! Storimo to in se naučimo vedno bolje uporabljati najbolj dragoceno orodje, ki ga imamo in ki je najbolj primerno za našo starost: molitev. »Še mi malo postanimo pesniki molitve; uživajmo v iskanju svojih besed, ponovno si prisvojimo tistih, ki nas jih uči Božja Beseda.«[6] Naša zaupna prošnja lahko veliko stori: lahko spremlja krik bolečine tistega, ki trpi in lahko pomaga spreminjati srca. Lahko postanemo stalen »zbor« velikega duhovnega svetišča, v katerem prošnja molitev in zahvalna pesem podpirata skupnost, ki dela in se bojuje na polju življenja.«[7]

Zato je Svetovni dan starih staršev in ostarelih priložnost, da še enkrat z veseljem povemo, da želi Cerkev praznovati skupaj s tistimi, ki jih je Gospod – kakor pravi Sveto pismo – »nasitil z dnevi«. Praznujmo ga skupaj! Vabim vas, da ta dan oznanite v svojih župnijah in skupnostih; pojdite iskat ostarele, ki so osamljeni doma ali v domovih, kjer živijo. Poskrbimo, da tega dne nihče ne bo preživljal v samoti. Če imamo nekoga, ki ga lahko pričakuje, lahko spremeni dneve nekoga, ki od prihodnosti ne pričakuje nič več dobrega; iz prvega srečanja se lahko rodi novo prijateljstvo. Obiskovati ostarele je delo usmiljenja našega časa!

Prosimo Marijo, Mater nežnosti, naj iz vseh nas naredi tvorce revolucije nežnosti, da bomo skupaj osvobodili svet teme samote in demona vojne.

Naj vas vse in vaše drage doseže moj blagoslov z zagotovilom moje ljubeče bližine. In vi, prosim vas, ne pozabite moliti zame!

Rim, Sveti Janez v Lateranu, 3. maja 2022, na praznik svetih apostolov Filipa in Jakoba.

FRANČIŠEK

 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 16. nedeljo med letom

V odlomku te nedelje evangelist Luka pripoveduje o Jezusovem obisku v hiši Marte in Marije, Lazarjevima sestrama (prim. Lk 10, 38-42). Sprejmeta ga, in Marija se usede k njegovim nogam, da bi ga poslušala. Odložila je to, kar je počela, da bi bila Jezusu blizu, saj noče preslišati nobene njegove besede. Vse je potrebno odložiti, ko pride On in nas v našem življenju obišče, saj sta njegova navzočnost in njegova beseda pred vsakršno drugo stvarjo.

1 Mz 18,1-10

Gospod se je prikazal Abrahamu pri Mamrejevih hrastih, ko je ob dnevni vročini sedèl pred vhodom v šotor. Povzdignil je oči, pogledal in glej, pred njim so stali trije možje. Ko jih je zagledal, jim je od vhoda v šotor tekel naproti in se jim priklonil do tal. Rekel je: »Moj gospod, če sem našel naklonjenost v tvojih očeh, nikar ne hodi mimo svojega služabnika! Naj prinesejo, prosim, malo vode, da si umijete noge. Potem se spočijte pod drevesom! Prinesem tudi grižljaj kruha, da se okrepčate, potem pa lahko greste dalje. Saj ste zato prišli mimo svojega služabnika!« Rekli so: »Stori, kakor si rekel!«

Abraham je nato pohitel v šotor k Sari in rekel: »Hitro vzemi tri merice moke, bele moke, zamesi in speci podpepelnike!« Potem je Abraham tekel h govedu. Vzel je mlado in lepo tele in ga dal hlapcu, ki ga je hitro pripravil. Vzel je maslo in mleko ter tele, ki ga je dal pripraviti, in vse to postavil prednje. Potem je stal pri njih pod drevesom, ko so jedli.

Tedaj so mu rekli: »Kje je tvoja žena Sara?« Rekel je: »Glejte, v šotoru.« Potem je rekel: »Gotovo se vrnem k temi čez leto ob tem času, in glej, tvoja žena Sara bo imela sina.« Sara pa je poslušala za vhodom v šotor, ki je bil za njim.

Kol 1,24-28

Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter po svoje dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev. Postal sem njen služabnik po načrtu, ki mi ga je Bog določil, da izpolnim Božjo besedo, skrivnost, ki je bila skrita pred veki in rodovi in se je zdaj razodela njegovim svetim. Njim je Bog hotel oznaniti, kakšno je bogastvo slave te skrivnosti med pogani, namreč Kristus v vas, upanje slave. Kajti njega oznanjamo, ko vsakega človeka spodbujamo in vsakega človeka poučujemo z vso modrostjo, da bi vsakega napravili popolnega v Kristusu.

Lk 10,38-42

Ko so potovali, je prišel v neko vas in žena po imenu Marta ga je sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo, Marta pa je imela z obilno strežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je moja sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril in rekel: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila boljši del, ki ji ne bo odvzet.«

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Avguštin pravi: »Marta je z velikodušno gostoljubnostjo sprejela Kristusa v svojo hišo. To je res veliko delo, saj je pripravljala obed za Svetega nad svetimi in za njegove učence. Marija pa se je hranila s pravičnostjo in resnico Jezusa, ki je kruh življenja.« Sv. Ambrož pojasnjuje: »Kristusovo telo potrebuje poslušalce in delavce Božje besede.« Sv. Efrem Sirski razlaga: »Lahko bi sklepali, da je bila Martina ljubezen bolj goreča kot Marijina, saj je bila pripravljena streči mu, še preden je prišel in je bila ona, ki mu je prva tekla naproti, ko je prišel obudit Lazarja od mrtvih.« Sv. Janez Kasijan pravi: »S tem, ko je Jezus pohvalil Marijo, ni kritiziral Marto, temveč je samo pojasnil, da je služenje telesu le prehodno, medtem ko je poslušanje Božje besede večno.« Sveti Ambrož z razlago dogodka Marte in Marije tako spodbuja svoje vernike, s tem pa tudi nas: »Skušajmo imeti tudi mi to, kar nam ne more biti odvzeto, in sicer tako, da pozorno in ne raztreseno, prisluhnemo Gospodovi besedi. Tudi semenom nebeških besed se lahko zgodi, da jih odnesejo proč, če so posejana na poti. Naj tudi tebe, kakor Marijo, spodbuja želja po vedenju, in to je največje ter najpopolnejše delo.« Ambrož še dodaja, da »tudi pastoralna skrb ne sme odvračati od poznavanja nebeških besed in od molitve« (Expositio Evangelii secundum Lucam, VII, 85: PL 15, 1720).

Misli Benedikta XVI.

Na severni polovici zemeljske oble smo že skoraj sredi poletja. To je obdobje, ko ni šole in ima večina počitnice. Manj je tudi pastoralnih dejavnosti po župnijah. Torej je resnično ugoden čas, da postavimo na prvo mesto to, kar je v življenju resnično pomembno, prisluhniti Gospodovi Besedi. Na to nas spominja evangelij današnje nedelje preko znamenitega dogodka, ki ga pripoveduje sveti Luka (Lk 10,38-42), ko je Jezus obiskal hišo Marte in Marije.

Marta in Marija sta sestri, ki imata tudi brata Lazarja, vendar ta v tem dogodku ni omenjen. Jezus je šel skozi vas, pravi besedilo, in Marta ga je sprejela v svojo hišo (prim Lk 10,38). Iz te podrobnosti lahko razberemo, da je Marta starejša in da ona v hiši gospoduje. Kajti, ko se je Jezus usedel, je Marija sedla k njegovim nogam ter ga poslušala, medtem ko je imela Marta dosti opravka s strežbo, sicer potrebno za takšnega izrednega Gosta. Kot da bi imeli ta prizor pred očmi: ena sestra se prezaposlena suče okoli, druga pa je kot zamaknjena od Učiteljeve prisotnosti ter njegovih besed. Marta čez nekaj časa, očitno užaljena, ne zdrži več in protestira, si dovoli kritizirati Jezusa: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Marta celo želi poučiti Učitelja samega! Jezus pa ji popolnoma miren odgovori: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila boljši del, ki ji ne bo odvzet« (Lk 10,41-42). Kristusova beseda je zelo jasna. Nikakor ne omalovažuje dejavnega življenja, tudi ne velikodušne gostoljubnosti, pač pa samo jasno poudari, da je eno, ki je resnično potrebno in to je, poslušati Gospodovo Besedo, saj je ravno v tem trenutku Gospod tam, navzoč v Osebi Jezusa Kristusa! Vse drugo bo minilo in nam bo odvzeto, le Božja Beseda je večna in daje smisel našemu vsakodnevnemu delovanju.

Sveti Ambrož z razlago dogodka Marte in Marije tako spodbuja svoje vernike, s tem pa tudi nas: »Skušajmo imeti tudi mi to, kar nam ne more biti odvzeto, in sicer tako, da pozorno in ne raztreseno, prisluhnemo Gospodovi besedi. Tudi semenom nebeških besed se lahko zgodi, da jih odnesejo proč, če so posejana na poti. Naj tudi tebe, kakor Marijo, spodbuja želja po vedenju, in to je največje ter najpopolnejše delo.« Ambrož še dodaja, da »tudi pastoralna skrb ne sme odvračati od poznavanja nebeških besed in od molitve« (Expositio Evangelii secundum Lucam, VII, 85: PL 15, 1720). Svetniki so torej imeli globoko življensko izkušnjo povezanosti med molitvijo in delovanjem, med popolno ljubeznijo do Boga ter ljubeznijo do bratov in sester. Sveti Bernard, ki je zgled usklajenosti med kontemplacijo in delavnostjo, je v knjigi De consideratione, naslovljeni na papeža Evgenija III., v kateri mu je ponudil nekaj razmišljanj o njegovi službi, vztrajal pri nujnosti notranje zbranosti, molitve, da bi se s tem lahko ubranil pred nevarnostmi pretiranega aktivizma, ne glede na stanje v katerem se znajde in ne glede na to kakšno nalogo opravlja. Sveti Bernard zatrjuje, da pretirana zaposlenost, neustavljivi ritem življenja, pogosto vodi v otrditev srca in otežuje duha (prim. De consideratione II., 3).

To je tudi za nas danes dragocen opomin, saj smo navajeni vrednotiti vse z merili produktivnosti in učinkovitosti. Brez zveste vsakodnevne molitve se naše delovanje izprazni, izgubi dušo, se skrči na preprost aktivizem, ki nas na koncu pusti nezadovoljne. V krščanskem izročilu obstaja lepa molitev, ki se jo moli pred vsakim dejanjem in se glasi takole: »Actiones nostras, quæsumus, Domine, aspirando præveni et adiuvando prosequere, ut cuncta nostra oratio et operatio a te semper incipiat, et per te coepta finiatur«, in v prevodu: »Navdihuj naša dejanja, Gospod, in jih spremljaj s svojo pomočjo, da bo tako, imelo vse naše govorjenje in delovanje vedno v tebi svoj začetek in v tebi svojo dopolnitev«. Vsak korak v našem življenju, vsako dejanje, tudi dejanje Cerkve, je potrebno storiti pred Bogom, v luči njegove Besede.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 21. julij 2013
Današnji odlomek je o Marti in Mariji. Kdo sta ti dve ženi? Marta in Marija sta Lazarjevi sestri, Gospodovi sorodnici in njegovi zvesti učenki, ki prebivata v Betaniji. Sveti Luka to takole opisuje: Marija je ob Gospodovih nogah poslušala ‘njegovo besedo’, medtem ko je imela Marta dosti opravka s strežbo (prim. Lk 10, 39-40). Obe sta sprejeli Gospoda, ki je šel mimo, a vsaka na drugačen način. Marija je sedla k Jezusovim nogam in ga poslušala, medtem ko je Marto popolnoma prevzela priprava, da se je vsa obremenjena obrnila na Jezusa: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Jezus pa jo blago pograja: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. t« (Lk 10,40-41).

Kaj želi reči Jezus s tem? Kaj je tisto le eno, ki je potrebno? Najprej je potrebno razumeti, da ne gre za nasprotje dveh drž, to je poslušanja Gospodove besede, kontemplacije in konkretnega služenja bližnjemu. To nista nasprotujoči si drži, temveč nasprotno, sta dva vidika, oba bistvena za naše krščansko življenje. Vidika, ki ju ne smemo nikoli ločiti, ampak živeti v globoki povezanosti in skladnosti. Zakaj je bila torej Marta, čeprav blago, pa vendar pograjana. Zato, ker je imela za bistveno samo to, kar je počela, preveč jo je jo prevzelo in zaposlilo to, kar mora ‘storiti’. Pri kristjanu dela služenja in dejavne ljubezni niso nikoli ločena od glavnega vira našega delovanja, torej od poslušanja Gospodove Besede, ‘biti’ kot Marija, v drži učenca ob Jezusovih nogah. Zaradi tega je bila Marta pograjana.

Tudi v našem krščanskem življenju, dragi bratje in sestre, sta molitev in delovanje globoko povezana. Molitev, ki ne vodi h konkretnemu dejanju do revnega, bolnega, pomoči potrebnega brata, brata, ki je v težavah, je nerodovitna ter nepopolna. Prav tako pa tudi v cerkenem delovanju, če je pozornost usmerjena le na ‘delati’ in je težišče na stvareh, opravilih, strukturah in se pozabi na Kristusa, kot središče vsega ter ni časa za pogovor z njim v molitvi, obstaja veliko tveganje, da služimo samim sebi in ne Bogu, ki je navzoč v pomoči potrebnem bratu. Sveti Benedikt je povzel stil življenja, ki ga je nakazal svojim menihom, z dvema besedama: ‘ora et labora’, ‘moli in delaj’. Iz kontemplacije, iz močnega prijateljskega odnosa z Gospodom se poraja sposobnost živeti in prinašati Božjo ljubezen, njegovo usmiljenje in nežnost drugim. Tudi naše delo, ki ga opravljamo pomoči potrebnemu bratu, naše delo dejavne ljubezni, ko opravljamo dela usmiljenja, nas vodijo h Gospodu, saj namreč gledamo v pomoči potrebnem bratu in sestri Gospoda samega.

Prosimo Devico Marijo, ki je Mati poslušanja ter služenja, naj nas uči premišljevati v našem srcu Besedo njenega Sina ter zvesto moliti, da bomo vedno bolj pozorni na potrebe bratov in sester.

Angel Gospodov, nedelja, 17. julij 2016
Dragi bratje in sestre, dober dan! V današnjem evangeliju evangelist Luka opisuje o Jezusu, ki je med potjo v Jeruzalem vstopil v neko vas ter bil sprejet v hišo dveh sester: Marte in Marije (prim. Lk 10,38-42). Obe sta sprejeli Gospoda, a vsaka na svoj način. Marija se je usedla k Jezusovim nogam in poslušala njegovo besedo (prim. v. 39), medtem ko je bila Marta zasedena s pripravo stvari in je v nekem trenutku rekla Jezusu: »Gospod, ti ni mar, da me je moja sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« (v. 40). Jezus ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila boljši del, ki ji ne bo odvzet« (vv. 41-42.

S svojim prevelikim prizadevanjem ter s čezmernimi opravki, Marta tvega in tu je problem, da pozabi na to, kar je najpomembnejše in to je navzočnost gosta, v tem primeru Jezusa. Za gosta ni dovolj, da mu samo postrežemo, nahranimo ali kakorkoli poskrbimo zanj. Gostu je potrebno predvsem prisluhniti, dobro si zapomnite to besedo, prisluhniti, ga sprejeti kot osebo z vso njegovo zgodovino, s njegovim srcem bogatim z občutki in mislimi, torej tako, da se bo res počutil doma. Toda če ga sprejmeš v svojo hišo, ga posediš tja, ti pa delaš naprej, on je tam kot kamen. Gost mora biti sprejet. Gotovo, Jezusov odgovor Marti, ko ji reče, da je le eno potrebno, dobi poln pomen v povezavi s poslušanjem besede Jezusa samega, besede, ki razsvetljuje in podpira vse to, kar smo in vse to, kar počnemo. Če gremo molit pred križ, govorimo, govorimo, govorimo…, ne slišimo Jezusa. Poslušati, prisluhniti. Toda ne smemo pozabiti, da je Jezus, kot Gospod in Učitelj tudi v hiši Marte in Marije najprej romar in gost. Njegov odgovor ima torej ta prvi in bolj neposreden pomen: »Marta, Marta, zakaj si daš toliko opraviti za gosta, da celo pozabiš na njegovo navzočnost?« Gost kot kamen. Da bi ga sprejeli ni potrebno veliko stvari, še več, potrebno je eno: poslušati ga, beseda, poslušati ga, izkazati mu bratsko držo na način, da bo opazil, da je v družini in ne v začasnem zavetišču.«

Če jo tako razumemo, postane gostoljubnost kot delo usmiljenja resnično človeška in krščanska krepost, krepost, ki v današnjem svetu tvega, da je zanemarjena. Dejansko je vedno več zavetišč in gostišč, vendar pa se ne vedno v teh okoljih udejanja tista prava gostoljubnost. Ustanavljamo razne inštitucije, ki poskrbijo za različne vrste bolezni, osamljenosti, obrobnosti, vendar pa je vedno manj možnosti, da tujec, tisti, ki je obroben ali izključen, najde nekoga, ki bi ga bil pripravljen poslušati, ker je tujec, begunec, migrant, poslušati njegovo bolečo pripoved. Celo v lastni hiši, med domačimi se zgodi, da je lažje najti vsake vrste usluge ali postrežbo, kot pa poslušanje in sprejem. Danes smo tako zasedeni s tolikimi problemi, nekaterimi nepomembnimi, da nimamo časa poslušati. Postavil bi vam rad vprašanje. Vsak naj odgovori v svojem srcu: »Ti mož, imaš čas prisluhniti ženi? In ti žena, imaš čas prisluhniti možu? Starši, imate čas, čas, da ga zapravite, da prisluhniti vašim otrokom, starim staršem, ostarelim.« »Stari starši vedno govorijo iste stvari, dolgočasni so!« »Toda potrebujejo, da jim kdo prisluhne!« Poslušati. Prosim vas, naučite se poslušati ter posvetite jim več časa. V sposobnosti poslušanja je korenina miru.

Devica Marija, Mati poslušanja ter nagle postrežbe, naj nas pouči, da bomo sprejemali in bili gostoljubni do naših bratov in sester.

Angel Gospodov, nedelja, 21. julij 2019
Dragi bratje in sestre, dober dan! V odlomku te nedelje evangelist Luka pripoveduje o Jezusovem obisku v hiši Marte in Marije, Lazarjevima sestrama (prim. Lk 10, 38-42). Sprejmeta ga, in Marija se usede k njegovim nogam, da bi ga poslušala. Odložila je to, kar je počela, da bi bila Jezusu blizu, saj noče preslišati nobene njegove besede. Vse je potrebno odložiti, ko pride On in nas v našem življenju obišče, saj sta njegova navzočnost in njegova beseda pred vsakršno drugo stvarjo. Gospod nas vedno preseneti. Ko ga začnemo zares poslušati, se oblaki razkadijo, namesto dvomov pride resnica, strahov vedrina in različne življenjske situacije se postavijo na pravo mesto. Gospod vedno ko pride, postavi na pravo mesto stvari, tudi nam.

V tem prizoru Marije iz Betanije ob Jezusovih nogah sv. Luka pokaže molečo držo molivca, ki zna biti ob Učiteljevi navzočnosti tako, da ga posluša in se uskladi z Njim. Gre za to, da se čez dan ustavimo, se zberemo v tišini kakšno minuto, da napravimo prostor Gospodu, ki »pride mimo« in najdemo pogum ter ostanemo malo »na samem« z Njim, da se potem z večjo vedrino in učinkovitostjo vrnemo k vsakdanjim stvarem. S tem, ko je pohvalil Marijino držo, ki si je »izvolila boljši del«, se zdi, da Jezus ponavlja vsakemu od nas: »Ne pusti se potegniti za seboj stvarem, ki jih je potrebno delati, ampak najprej prisluhni Gospodovemu glasu, da boš dobro opravil naloge, ki ti jih daje življenje«.

Potem je še druga sestra, Marta. Sv. Luka pravi, da je ona gostila Jezusa (prim. v. 38). Morda je bila Marta starejša od sestre, tega ne vemo, prav gotovo pa je ta žena imela karizmo za gostoljubnost. Kajti, ko je Marija poslušala Jezusa, je bila ona zaposlena s številnimi opravili. Zato ji je Jezus rekel: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari« (v. 41). S temi besedami On prav gotovo ne namerava obsoditi drže služenja, temveč pretirano skrb, s katero ga včasih doživljamo. Tudi mi imamo zaskrbljenosti kot sv. Marta in po njenem zgledu si zastavimo to, da se bo po naših družinah in po naših skupnostih živel čut za gostoljubje, za bratstvo in se bo lahko vsakdo počutil »doma«, še posebej mali in revni, ko trkajo na vrata.

Današnji evangelij nas torej spominja, kako je modrost srca ravno v tem, da znamo vključevati skupaj obe drži, tako kontemplacijo kot akcijo. Marta in Marija nam v tem kažeta pot. Če želimo z veseljem uživati življenje, moramo združevati ti dve drži: po eni strani biti »ob Jezusovih nogah«, da mu prisluhnemo, ko nam razlaga skrivnost vsake stvari; po drugi strani pa biti urni in pripravljeni za gostoljubnost, ko gre On mimo ter trka na naša vrata v obličju prijatelja, ki potrebuje trenutek počitka in bratstva. Za to je potrebna ta gostoljubnost.

Naj nam Sveta Marija, Mati Cerkve podari milost ljubiti in služiti Bogu ter bratom z rokama Marte ter s srcem Marije, da bomo vedno v drži poslušanja Kristusa lahko bili obrtniki miru in upanja. To je zanimivo, s tema držama bomo obrtniki miru in upanja.

Otroci nas potrebujejo – začetek dobrodelne akcije Karitas

Otroci nas potrebujejo – začetek dobrodelne akcije Karitas za pomoč s šolskimi potrebščinami za 13.000 socialno ogroženih otrok v Sloveniji

Slovenska karitas začenja z dobrodelno akcijo Otroci nas potrebujejo, ki je namenjena zbiranju finančnih sredstev za pomoč s šolskimi potrebščinami za 13.000 socialno ogroženih otrok. Istočasno pričenja z zbiranjem prošenj socialno ogroženih družin za pomoč v prihodnjem šolskem letu. Neposredna pomoč bo v juliju in avgustu realizirana v obliki paketov šolskih potrebščin ali bonov oz. naročilnic za nakup delovnih zvezkov in šolskih potrebščin.

V lanski vseslovenski dobrodelni akciji Otroci nas potrebujejo smo do konca leta zbrali 213.078,11 EUR. Tudi letos prav vse lepo vabimo k sodelovanju.

Darovi se zbirajo na:

Slovenska karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 0214 0001 5556 761, sklic: SI 00 362, namen: Otroci nas potrebujejo.

Zgibanke s položnico so na voljo tudi po vseh župnijah.    

Darujete lahko tudi s poslanim sporočilom SMS s ključno besedo ZVEZEK5 na 1919 in prispevali boste 5 EUR za šolske potrebščine.

Zvezki se zbirajo v vseh papirnicah Office&More in galanterijah Bags&More, kjer je do konca julija mogoče po polovični ceni kupiti in darovati kvaliteten zvezek.

V maju je po osnovnih šolah potekala akcija Pokloni zvezek, v kateri so osnovnošolci in otroci iz vrtcev

zbirali zvezke za socialno ogrožene otroke. S sodelovanjem se je odzvalo 265 osnovnih šol in 102 vrtca. Zbrani zvezki, skupaj z lepimi mislimi otrok na posebnih razglednicah, v teh dneh že prihajajo na škofijske Karitas. Pomoči potrebni otroci jih bodo prejeli skupaj z ostalo pomočjo.

Podrobnosti o pomoči

Zbrane šolske potrebščine in sredstva iz dobrodelne akcije Otroci nas potrebujejo bo Karitas avgusta razdelila socialno ogroženim družinam s šoloobveznimi otroki. Neposredna pomoč bo realizirana v obliki paketov šolskih potrebščin ali bonov oz. naročilnic za nakup delovnih zvezkov in šolskih potrebščin.

Družine v stiski se po pomoč glede šolskih potrebščin lahko obrnejo na najbližjo Karitas v svojem kraju. Vse informacije so na voljo tudi na škofijskih Karitas v Celju, Ljubljani, Mariboru, Novem mestu, Kopru in Murski Soboti. Podatki na http://www.karitas.si/kontakt/.

Ocenjujemo, da bo letos pomoč potrebovalo več kot 13.000 socialno ogroženih osnovnošolcev, saj glede na prošnje povezanih s šolo, ki že prihajajo na župnijske Karitas. Karitas sicer v Sloveniji pomaga več kot 20.000 družinam z otroki. Številni starši, ki komaj shajajo iz meseca v mesec, se poleg drugih materialnih stisk ob koncu šolskega leta znajdejo v še večjih težavah. Njihovi otroci v juniju prejmejo sezname šolskih potrebščin, ki jih morajo čez poletje kupiti za naslednje šolsko leto. Samo za najnujnejše in obvezne šolske potrebščine za enega otroka v drugi ali tretji triadi potrebujejo več kot 200 EUR.      

Številne družine, ki so v materialnem pomanjkanju ali na robu svojih finančnih zmožnosti, se po pomoč obrnejo na Karitas. Starši imajo nemalokrat nizko plačo ali negotovo zaposlitev, pogosto jih spremljajo zdravstvene težave in nesreče. Še posebej so v stiski enostarševske družine ali tiste z več osnovnošolci. Nakup šolskih potrebščin pred novim šolskim letom presega njihove zmožnosti. V sodelovanju z osnovnimi šolami socialno ogroženim otrokom pomagamo z boni za delovne zvezke, zbranimi zvezki in torbami ter paketi šolskih potrebščin. Z učno pomočjo, plačilom položnic za različne dejavnosti in prehrano in plačilom prevoza za dijake pomagamo med celotnim šolskim letom. Otrokom pomagamo tudi ob bolezni, s preventivnimi dejavnostmi in letovanji.

V letu 2021 je na Karitas pomoč s šolskimi potrebščinami prejelo 12.950 otrok. Skupna pomoč s šolskimi potrebščinami in pri plačilu položnic za šolo je v lanskem letu v celotni mreži Karitas znašala več kot 477.710,00 EUR. Od tega se je v lanski vseslovenski dobrodelni akciji Otroci nas potrebujejo do konca leta zbralo 213.078,11 EUR, ostalo so zbrale župnijske Karitas. Del sredstev je prispevala tudi FIHO (Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij).

Razveseljivo je, da nekatere šole pomagajo s šolskimi skladi. To velja predvsem za občine z boljšim socialno-ekonomskim stanjem. V zadnjih letih je k pomoči s šolskimi potrebščinami za prvo triado OŠ pristopila tudi država. Pomoč je mogoče pridobiti na CSD, vendar le v okviru dveh izrednih pomoči, ki jih družine koristijo tudi za kurjavo in druge izredne stroške med letom. Še vedno je pomoč veliko premajhna. Mnogi iz nje izpadejo in se obrnejo na Karitas.

Poleg šolskih potrebščin za 12.950 otrok je v letu 2021 1.684 otrok prejelo denarno pomoč pri plačilu prehrane in obšolskih dejavnosti. V Botrstva Karitas je bilo vključenih več kot 450 otrok. V sklopu dela župnijskih Karitas so otroci vključeni tudi v obdarovanja, delavnice, družabne dogodke in centre za mlade in otroke. Skupna vrednost navedenih programov je v letu 2021 znašala 837.659,26 EUR. V različne programe Karitas je bilo skupaj vključenih 21.900 otrok in dijakov. Zaradi epidemije so bili številne delavnice in drugi dogodki v živi omejeni. Večji del vključevanja je potekal prek spleta. Sredstva za izvedbo programov so bila večinoma zbrana v dobrodelnih akcijah, večji del pa je prispevala tudi FIHO.

Otrokom želimo, da bi kot odrasli živeli ustvarjalno in dostojno. Z znanjem, pridobljenimi navadami in spretnostmi ter zaupanjem vase bodo v prihodnosti lahko poskrbeli za svoje življenje in v polnosti razvili svoje sposobnosti. Izobrazba je največja popotnica za lepšo in dostojno prihodnost.

Otroci nas potrebujejo, potrebujejo našo podporo za novo šolsko leto. Hvala!

Peter Tomažič

generalni tajnik Slovenske karitas

Procesija sv. Rešnjega telesa in krvi v župniji Trnje

Na ta dan obhajamo Jezusovo navzočnost v zakramentu sv. Rešnjega telesa in krvi – evharistije, ki je središče krščanske vere in zakramentalnega življenja vernih. Na praznik so ponekod v navadi različne oblike procesij, s čimer verniki tudi navzven pokažejo svojo vero. Praznik je zapovedan, zato se katoličani ta dan udeležijo bogoslužja. V župniji Trnje smo ta praznik počastili s procesijo to nedeljo.

 

 

 

 

 

Izraz evharistija prihaja iz grškega glagola eucharistein, ki pomeni zahvaljevati se. Evharistija je primarni zakrament predvsem zato, ker je pri drugih zakramentih prisotno deleženje pri neki Kristusovi kreposti, pri evharistiji pa je vsebovan Kristus sam, učlovečena Beseda, glavni avtor zakramentov. Sama v sebi je evharistija najprej zakrament Božje ljubezni do ljudi, kot jo označuje tridentinski koncil. Nato je zakrament edinosti Cerkve, saj se z evharistijo izrazi in hkrati uresničuje edinost Božjega ljudstva. Z drugim vatikanskim koncilom bi lahko sintetizirali, da je Kristus pri zadnji večerji zaupal svoji Cerkvi “spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave” (B 47).

Vidiki zakramenta evharistije

Za zakrament evharistije so se v zgodovini Cerkve izoblikovali različni vidiki in različna imena. Jezus je pri zadnji večerji z učenci, pri kateri je kruh spremenil v svoje telo ter vino v svojo kri, postavil zakrament evharistije,[1] njegovo obhajanje pa je od začetkov krščanstva razpoznavno znamenje kristjanov. Postavitve zakramenta evharistije se spominjamo pri vsaki maši, posebej tedaj, ko duhovnik izreka posvetilne besede nad kruhom in vinom.[2] Kristjani verujemo, da kruh po prebistvenju (transsubstanciaciji) postane Jezusovo telo, vino pa Jezusova kri.

Posvečene hostije se hranijo v ciborijih, eno hostijo pa v običajno umetniško izdelani monštranci.[3] Namen hranjenja posvečenih hostij je dejstvo Jezusove trajne navzočnosti v zakramentalni obliki kot tudi možnost za češčenje. Duhovniki monštranco izpostavljajo v češčenje za posebne priložnosti, ob veliki noči in prazniku sv. Rešnjega telesa in krvi pa so v navadi tudi procesije, ki potekajo po cerkvah in/ali v bližnji okolici. Za praznik sv. Rešnjega telesa in krvi je marsikje v navadi postavljanje začasnih kapelic ali oltarjev, mimo katerih poteka sprevod. Duhovnika z monštranco poleg bogoslužnih sodelavcev spremljajo verniki in s tem izrazijo zunanjo versko pripadnost.

Zakrament evharistije skupaj s krstom in birmo sodi med zakramente uvajanja v krščanstvo. Otroci, ki so redno vključeni v proces kateheze, ki poteka v župnijah, v Cerkvi na Slovenskem k prvemu obhajilu pristopijo na koncu tretjega razreda. Evharistija pomeni tako polnost in vrh uvajanja v krščanstvo.

Vir: RKC