Avtor: Administrator

V Katoliški cerkvi 2. aprila 2023 obhajamo 6. nedeljo v postnem času ali cvetno nedeljo. S cvetno nedeljo se začne neposredna priprava na Veliko noč, ki je največji krščanski praznik.

Cvetna (oljčna) nedelja ali nedelja Gospodovega trpljenja je prvi dan velikega tedna, ko bogoslužno dogajanje predstavlja Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem. Obredi cvetne nedelje, zlasti procesija z zelenjem in branje evangeljskega poročila o Jezusovem trpljenju (pasijon), izvirajo iz bogoslužnih navad jeruzalemske Cerkve, ki so poznane in opisane že v 4. stoletju. Tradicija blagoslavljanja zelenja se je začela pojavljati v 7. stoletju. Po vzorcu jeruzalemskega bogoslužja so urejeni tudi sedanji obredi, ki so bili prenovljeni med t. i. liturgičnim gibanjem v letih 1951–1955, dokončno obliko pa so dobili po drugem vatikanskem cerkvenem zboru (1962–1965).

Cvetna nedelja je vsebinsko povezana z velikim petkom, ko se spominjamo Gospodovega trpljenja in smrti na križu, na oba dneva pa pri bogoslužju prebiramo odlomke o Jezusovem trpljenju in smrti.

Posebnost maše na cvetno nedeljo je začetek obreda z blagoslovom zelenja pred cerkvijo, ki ga v procesiji med petjem slavilnih pesmi odnesejo v cerkev. Zelenje (oljčne vejice in različne vrste butar) verniki zbirajo in povezujejo po posebnih krajevnih navadah ter blagoslovljenega odnesejo domov. V ospredju bogoslužja cvetne nedelje ni blagoslov zelenja, temveč procesija v čast Kristusu Kralju.

Med mašo poteka slovesno branje ali petje pasijona iz enega od prvih treh evangelijev, ki poročajo o zaroti proti Jezusu, zadnji večerji z učenci, Jezusovem trpljenju v vrtu Getsemani, sodnem procesu, obsodbi na smrt, smrti na križu ter o pokopu v grob.[1] Duhovnik in drugi bogoslužni sodelavci oblečejo rdeča bogoslužna oblačila, ki simbolizirajo trpljenje in pasijon.

---

Simbolika cvetne nedelje

Bogoslužje, ki poteka od cvetne do velikonočne nedelje, zaznamuje bogata simbolika, ki pomaga h globljemu razumevanju jedra krščanskega verovanja in zgodovine odrešenja.

Na cvetno nedeljo izstopajo trije simboli: pot, zelenje in vzklik hozana. Nomadsko ljudstvo Izrael je svojo zgodovino razumelo kot popotovanje, ki se je začelo s praočetom Abrahamom, ki se je po Božjem klicu odpravil na pot v obljubljeno deželo. Simbol poti nastopa tudi v Jezusovem življenju (prim. Mt 7,13 in sl.; 19,29; 22,16) in doseže vrhunec v izreku: »Jaz sem pot, resnica in življenje« (prim. Jn 14,6a). Jezusovo javno delovanje je v Novi zavezi opisano kot stalno popotovanje v Galileji in Judeji, dokler osamljen ne umre na križu. Kot Vstali spremlja dva učenca na poti v Emavs (prim. Lk 24,13–35). To je simbol, da spremlja tudi Cerkev na njeni poti skozi zgodovino, jo podpira z močjo Svetega Duha. Verniki v spomin na Jezusov slovesni prihod v Jeruzalem[2] oblikujejo procesijo, ki se začenja na prostem in se konča v bogoslužnem prostoru.

Jezusa so ob vhodu v Jeruzalem pozdravljali z zelenjem, ki je v naših krajih povezano s tradicijo izdelovanja butar oziroma s pripravo oljčnih vejic. Oljka je odporno sredozemsko zimzeleno drevo, ki je simbol miru in sprave (prim. 1 Mz 8,11), zelenje pa predstavlja rodovitnost in življenje. Palmove veje, ki jih v zapisu izrecno omenja le evangelist Janez, so simbol zmagoslavja in kraljevanja, zato so Jezusa pozdravljali kot kralja, ki prihaja v Jeruzalem.[3]

Ob vhodu v Jeruzalem so ljudje Jezusa, ki je jezdil na oslu, pozdravljali z vzkliki hozana,[4] s čimer so izražali vero v Kristusa kot v kralja in Odrešenika. Beseda hozana je sicer v vsakodnevni bogoslužni rabi pri maši, saj kristjani s to molitvijo pred povzdigovanjem izpovedujejo vero v Odrešenika v posvečenem kruhu in vinu.

Evangeljsko poročilo o pasijonu in obredi cvetne nedelje uvedejo vernike v dogodke velikega tridnevja ter ponudijo panoramski pregled nad celotnim dogajanjem. Bogoslužje cvetne nedelje strne v sebi najpomembnejše dogodke Kristusove zadnje večerje, trpljenja in smrti, ki jih Cerkev na veliki četrtek, veliki petek in veliko soboto obhaja posamično in bolj poglobljeno.

vir: RKC

Spoštovani župljani!

V letošnjem postu bomo imeli v naši župniji ljudski misijon. To je oblika duhovne obnove za župnijo, ki jo vodijo posebej usposobljeni duhovniki, imenovani misijonarji. Namen ljudskega misijona je, da vernikom pomaga pri poglabljanju vere, spreobrnjenju srca in obnovi medčloveških odnosov. Ljudski misijon je starodavna praksa, ki izhaja iz navodil Tridentinskega cerkvenega zbora v šestnajstem stoletju.

V naši župniji bo misijon potekal dva vikenda, in sicer od 8. do 10. marca ter od 15. do 17. marca 2024, vodil pa ga bo p. Marjan Čuden, ki je provincial (vodja) frančiškanov v Sloveniji.

Lepo vas vabimo, da se udeležite dogodkov misijona ter prisluhnete nagovorom našega misijonarja. Njegovo vabilo k udeležbi na misijonu pa si preberite v nadaljevanju.

Vse dobro!

Župnik Niko Štrancar s sodelavci

Tukaj se nahaja Urnik misijona

---

Dragi župljani!

V vašo župnijo prihajam z velikim veseljem. Veselim se skupnega obhajanja bogoslužij, podeljevanja zakramenta spovedi, ki pomeni novo duhovno rojstvo in sadov, ki jih bo, kakor upam, prinesel misijon.

Zakaj je duhovna prenova potrebna?

Razlogov je več, prvi pa je želja, da bi bila vaša vera prebujena. Misijonar Pedro Opeka je rekel: “Vera v Sloveniji je močna, ampak zelo zaspana!” Rad bi, da se v vas najprej prebudi človečnost. Človečnost je nad vsem. Človečnost so naši odnosi. Vsi jih na evangeljski način lahko tkemo in vsakdo v svojem okolju.

Potem si želim, da bi se prebudili v zavedanje, da sploh imamo dušo. Če ne skrbimo za dušo, nam lahko umre. Obup je smrt duše. Kdor veruje s prebujeno vero, nikoli ne obupa, tudi zato, ker veruje, da ga najboljše šele čaka – to je večnost pri Bogu.

Želim vam, da bi s prebujeno vero v vas z novo svežino zaživel svet krščanskih vrednot in da bi se med vami še bolj razrastla ljubezen, ki je največja zapoved. Ljubezen želi vedno nečemu služiti in se žrtvovati za dobro.

Dobrota je tako temeljna, da rečemo: »Smisel življenja je biti dober človek!« Brez ljubezni v dejanju, ki je dobrota, kristjana ni. Dobrota je Božja, ker pomeni prelivanje lastne duše v druge. Od vseh lepih stvari nas dobrota najbolj naredi Bogu podobne. Take prebujene vere, ki se izraža v govorici dobrote, vam želim.

Čas misijona je priložnost, da prepoznate svetost kot najpomembnejši življenjski cilj. Mati Terezija je rekla: “Svetost je preprosta dolžnost nas vseh!” Svetost je v tem, da vsakemu nekaj dam: sovražniku odpuščanje, prijatelju pozornost, otrokom dober zgled, staršem hvaležnost, sebi spoštovanje, vsem pa ljubezen. Za svetost niso potrebna izredna junaštva in nikakršno nenavadno vedenje. Bog v srcu in Bog pred očmi – v tem obstaja ključ do svetosti.

Misijon v župniji naj vas duhovno prebudi, naj prežene zaspanost in utrujenost. Vabim vas, da se potrudite za obisk svetih maš in drugih srečanj v času misijona.

Verjamem v Božje prijateljstvo do ljudi, verjamem v čudež krsta in drugih zakramentov, verjamem, da je v vas veliko dobrega. Njivo vašega srca želim posejati s semeni navdihov Svetega Duha, da bi bilo v vas še več dobrega, več ponosa in dostojanstva, da ste Božji otroci, več lepega družinskega življenja in več sprejemanja Boga, ki svojo bližino ponuja preko molitve in zakramentov.

“Nismo sami, pridi!” je geslo vašega misijona. Že samo to vodilo naj vas spodbudi k udeležbi na misijonskem dogajanju in k odprtosti srca, ki je pogoj, da Bog lahko vstopi in prebiva pri vas.

V molitvi za uspeh duhovne prenove vaše župnije in v veselem pričakovanju srečanj z vami, vas lepo pozdravljam in želim mir in dobro!«

p. Marjan Čuden

 

---

Urnik Misijona:

ZAČETEK SV. MISIJONA bo v petek, 8.3. ob 16h s spovedovanjem v Zagorju in sv. mašo in prvim misijonskim nagovorom ob 17h in v Trnju s spovedovanjem ob 18h in sv. mašo ob 19h. Po njej bo srečanje za člane ŽPS obeh župnij v Trnju.

Upam, da ste vsi prejeli vabila s povabilom p. Marjana Čudna in sporedom sv. maš in srečanj za posamezne skupine. K svetim mašam ste vedno vabljeni vsi. Srečanja za posamezne skupine in stanove pa so vedno skupaj za obe župniji v eni ali drugi župniji. Zato naj vam ne bo pretežko se zapeljati iz Zagorja v Trnje in iz trnjske fare v zagorsko cerkev. Vzemimo si čas za svojo dušo. Za marsikoga bo to zadnji misijon v življenju, ne samo za tiste, ki smo že v letih, ampak tudi za marsikoga, ki ima danes še veliko načrtov pred sabo, pa jih ne bo mogel uresničiti. Zato prav vsi lepo vabljeni k udeležbi k sv.mašam in posameznim srečanjem!

– DELAVNICE MOLITVE IN ŽIVLJENJA bodo potekale na Jurščah ob torkih ob 18,15. – Če so tokrat na Jurščah, ne pomeni, da so samo za Jurščane. Vabljeni ste tudi iz drugih krajev, če le imate željo poglobiti svoje molitveno in vsakdanje življenje.

Uvodno srečanje je bilo že pretekli teden – v torek 30. januarja. Lahko se še prijavite na GSM: 051 312 335 (Irena Sedmak) ali pridete ”kar tako.”

Povabljeni mladi in starejši, moški in ženske, če ste Cerkvi blizu ali oddaljeni od nje, kristjani različnih usmeritev….

 

 

Na božič leta 1994 se je zaključilo mednarodno leto družine, ki se je pričelo na praznik svete Družine leta 1993. Leto družine je razglasila Organizacija združenih narodov, da bi opozorila, v kako hudi krizi je ta osnovna celica človeške družbe – in tudi Cerkve, zato se je v praznovanje Leta družine vključila tudi Cerkev. Družina je nastala po načrtu Boga, ki je človeka ustvaril kot moža in ženo in jima naročil: »Rodita in se množita ter napolnita zemljo.« Božji Sin je kot človek Jezus postal član nazareške družine in s tem poudaril pomen družine za zdravo rast vsakega človeka. Zakonsko zvezo, iz katere naj raste družina, je povzdignil v zakrament, s katerim je posvetil tudi družinsko življenje.
Češčenje nazareške družine je vsebovano že v praznovanju božične skrivnosti: v središču je Kristus, Božji Sin v podobi človeškega otroka, ob njem pa sta Marija kot Božja Mati in sv. Jožef kot Jezusov rednik, pred judovsko postavo njegov oče, in poglavar svete Družine. Prvi nastavki češčenja svete Družine so se začeli uveljavljati od 17. stoletja naprej v Italiji, Belgiji in Franciji, od tam pa se je to češčenje preneslo v Kanado. Okoli leta 1850, ko so nastopili miselni tokovi, ki so z odkrito sovražnostjo začeli napadati družino in spodkopavati temelje njenega zdravja, se je češčenje svete Družine močneje ukoreninilo. Razdiralne sile protikrščanskega duha so bolj in bolj vdirale tudi v krščanske družine in rušile njihovo trdnost in življenjsko moč. Zaskrbljenost za družino je vzbudila v Cerkvi gibanje, ki je privedlo do ustanovitve posebnega praznika, posvečenega sveti nazareški družini. Vpeljal ga je papež Leon XIII. leta 1893 in ga nastavil na 3. nedeljo po Gospodovem razglašenju, že proti koncu božičnega časa. Leta 1921 je bil prestavljen 1. nedeljo po Gospodovem razglašenju in ukazan za vesoljno Cerkev. Po novem koledarju, preurejenem po naročilu drugega vatikanskega koncila in veljavnem od leta 1970, obhajamo praznik svete Družine na nedeljo po prazniku Kristusovega rojstva. Če v božični osmini ni nedelje, se praznik svete Družine obhaja 30. decembra.
Ko je papež bl. Pavel VI. med svojim romanjem v Palestino 5. januarja 1964 obiskal Nazaret, je med mašo v tamkajšnji baziliki govoril o nazareški družini kot šoli evangelija, molka, družinskega življenja in dela. »Nazaret je šola, v kateri začnemo razumevati Kristusovo življenje – to je šola evangelija … O nazareška tišina, pri tebi naj se naučimo zbranosti in duhovnosti, da bomo pripravljeni poslušati navdihe in nauke pravih učiteljev … Nazaret naj pove, kaj je družina, kaj njena skupnost ljubezni, kaj njena resna in preprosta lepota in njen posvečeni ter nedotakljivi značaj. Naučimo se, kako sladka in nenadomestljiva je vzgoja, ki jo dobimo v družini; naučimo se, kako velika je njena vloga na družbenem področju … Tu v Nazaretu, v hiši tesarjevega sina, bi radi razumeli in počastili trdni in odrešilni zakon človeškega dela. Obnovimo naj zavest o vzvišenosti dela. Srčno želimo od tu pozdraviti delavce vsega sveta in jim pokazati njihovega velikega vzornika, njihovega Božjega brata, preroka vseh njihovih pravičnih teženj – Kristusa, našega Gospoda.«

Družina je izvir vsakega bratstva in kot taka temelj in prva pot miru, saj je poklicana, da širi svojo ljubezen v svet okoli sebe. (papež Frančišek)

Naj nam Nazaret da razumeti, kaj je družina, kaj je njeno občestvo ljubezni, njena resnobna in sijoča le pota, njena posvečenost in nedotakljivost; naj se od Nazareta naučimo, kako blagodejna in kako povsem nenadomestljiva je vzgoja v družini. (sv. Pavel VI.)

Družina je prva in nenadomestljiva skupnost, kjer otrok vero doživi in se uči po njej živeti (Stanislav Lenič).

Družina je skupnost s posebno močnimi medosebnimi odnosi: med zakoncema, med starši in otroci, med rodovi. Je skupnost pod posebnim poroštvom. In Bog ne najde boljšega poroštva od tega: ‘Spoštuj!’ (sv. Janez Pavel II.)

 

Vir: Ognjišče

»On vas bo krstil s Svetim Duhom in z ognjem.« (Mt 3,11)

To je obljuba Janeza Krstnika iz današnje Božje besede, ko vstopamo v drugi teden naše adventne poti proti prazniku živega Boga, proti prazniku srečanja z živim Bogom v našem življenju. Ta Božja beseda nas spodbuja, da bi naredili korak naprej. Da bi res poglobili svoj odnos do Boga, očistili tiste struge, potoke in poti, ki so se morda zamašili, kjer se je nabralo marsikaj, kar nam otežkoča pretok žive vode Božjega Duha v naše življenje.

Najbolj osnovni tok, po katerem k nam prihaja Božja milost, je MOLITEV. Zato nas Janez Krstnik danes vabi k temu drugemu koraku, da ga storimo v tem adventnem času – da poglobimo, očistimo in utrdimo našo molitev.

Pri molitvi smo slovenski kristjani še posebej šibki. Po neki evropski raziskavi o vernosti in molitvi smo namreč prav pri repu v Evropi med tistimi, ki najmanj molimo.

Lahko se vprašamo, na čem v resnici gradimo našo vero? S čim jo hranimo? Gotovo s tradicijo, z našo pridnostjo, z dobrimi deli. Vendar pa se moramo zavedati, da bodo brez molitve, brez popolnega zaupanja v moč nekoga Drugega nad našim življenjem, vsa naša dela usmiljenja zgolj minljiva dela, zgolj človeški humanizem, ki se bo prej ali slej utrudil.

Nek mlad človek mi je prejšnji teden prav o tem rekel, zakaj se mu zdi, da tako malo molimo. Morda zato, ker smo prenehali ljubiti Boga. Premalo je namreč Boga samo spoštovati, premalo je Boga samo poznati, premalo se je Boga celo bati, potrebno ga je imeti rad. Da ga čutim ob sebi, da vem, da sem v njegovih očeh dragocen. Da bi okrepili ta Božji pogled na naše življenje, moramo vsi poglobiti našo molitev.

Premalo je moliti samo z obrazci. To je prvi korak, katerega smo se ga naučili, a to je tako, kot bi v šoli ostali le pri abecedi. Obrazci so okvir, v katerem in po katerem pred Boga postavljamo to, kar smo, sami sebe, naše življenje, to kar nosimo, kar čutimo, kar vsak dan živimo, kar nas prizadane, kar potrebujemo, za kar želimo prositi. K takšni živi molitvi, ki izhaja iz človekovega hrepenenja in pričakovanja, nas v današnjem berilu vabi prerok Izaija:

»V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu! Vsaka dolina naj se dvigne in vsak hrib in grič naj se poniža. Kar je vijugasto, naj bo ravno, in grebeni naj bodo ravnina.«

Velikokrat se v našem življenju naberejo stvari, razne navade, razne besede, zamere, prizadetosti, ki ustavljajo ta tok žive vode Svetega Duha v naše srce in v naše življenje.

O vsem tem nam Božja beseda v adventnem času res zelo bogato govori. Čeprav se nam zdi, da smo vse že slišali, da vsako leto ponavljamo iste besede adventnega bogoslužja, delamo morda enake sklepe itd., je Božja beseda prav zato, ker je živa in izhaja iz Svetega Duha, vedno nova. Nova je tudi zato, ker sem jaz vsak dan nov. Z vsakim jutrom in z vsakim dnem na novo vstopamo v življenje in sprejemamo Božji dih in Božji dar. Gospod nam daje mnogo priložnosti, da iz vsakega dneva tudi sami naredimo dar.

Gospod nas želi tudi po Božji besedi, ki nam jo daje in odpira, ne samo pri sveti maši, ampak tudi doma, ko si vzamemo čas za našo molitev in branje Svetega pisma, krepiti in nam kazati, kdo v resnici je v našem življenju.

V prvem tednu adventa smo si vzeli za izziv, da bi se učili poslušati, da bi poslušali, da bi nadzorovali svoje govorjenje, da bi res drugega poslušali s srcem in ga poskušali razumeti. Zavedamo se, da je to samo prvi korak.

Drugi korak pa je, da na to poslušanje odgovorimo tudi z besedo, z molitvijo. Da to poslušanje prehaja v odgovarjanje tistemu, ki smo ga v resnici slišali v svojem srcu.

Imamo izkušnjo, kako hitri smo pri besedah in površni pri poslušanju. Ko si vzamemo čas za slišati drugega pa tudi za poslušanje glasov v nas samih, zaslutimo, da nas nagovarja nek globlji glas, ki nas pozna. In to je glas Svetega Duha.

Papež Frančišek se ne utrudi ponavljati, da je glavni, prvi in najpomembnejši voditelj Cerkve Sveti Duh. Zato je tudi edini, ki pozna pot, kam naj Cerkev gre v teh novih časih. Bolj kot bomo zmogli drug ob drugem in drug z drugim prisluhniti Svetemu Duhu ter skupaj razločevati, od katerega duha prihajajo besede, bolj jasno bomo lahko zaslutili, da je Gospod živ in da ima tudi danes načrt za svojo Cerkev pod vodstvom Svetega Duha.

Jezus nam je Svetega Duha predstavil kot tolažnika, kot tistega, ki nas bo učil vsega in spomnil vsega, kar nas uči Božja beseda. V njegovi naravi je torej, da tolaži.

V današnjem berilu smo slišali preroka Izaija, ki trikrat ponovi: »Tolažite, tolažite, tolažite moje ljudstvo.« Kaj je tista tolažba, ki jo tako zelo potrebujemo, s čim nas Sveti Duh želi tolažiti?

S tem, da nam sporoča glavno oznanilo adventnega in božičnega časa, da Bog želi prebivati z nami. To, kar bomo slišali v slovesnem oznanilu božične polnočnice:

Glejte Emanuel, Bog z nami! Devica bo spočela in rodila sina, po katerem bo Bog vedno in trajno z nami, z vsakim izmed nas. To je tisto, kar vsak od nas v srcu želi in mora vedno znova slišati. To je najlepše oznanilo; da je nekdo ob nas, ki nas pozna, nas varuje, nam daje rast in tudi prihodnost, tudi takrat, ko vse okoli nas morda umira, se stara in odpada.

Apostol Pavel zato zapiše najlepše besede o tem, kaj Sveti Duh dela v človeku, ko pravi: Sveti Duh nam omogoča, da vedno znova kličemo Boga kot očeta: Abba, Oče! Kar z drugimi besedami pomeni, da se vedno znova prepoznavamo kot tisti, ki nas ima Bog rad, kot ljubljeni sinovi in hčere, za katere si Bog želi, da živimo polno življenje.

K temu nas spodbuja Janez Krstnik v današnjem evangeliju, ko vabi vsakega, da bi v teh dneh tudi mi našli pot v puščavo, da bi ustvarili prostore in trenutke tišine za molitev, kjer bomo lahko prisluhnili glasu Svetega Duha, ki nas želi tolažiti in spodbujati, da zaupamo Bogu. Da se odrečemo strahovom, različnim navadam in razvadam, ki nam tolikokrat veliko obljubljajo, a nas potem pustijo same, osamljene, včasih osramočene in žalostne.

Vsak lahko kljub svoji zaposlenosti najde dovolj trenutkov in možnosti, da se ustavi, da zasliši Svetega Duha, ki kliče v nas.

Kar nam Sveti Duh daje, govori in polaga v srce, bo tudi zrastlo. Ne po naših močeh in zaslugah. Mi lahko pripravljamo in odpiramo naše roke, našo zemljo in naše srce, semena pa so Božja in ta semena rodijo.

Apostol Pavel nam pravi, kako dragocena so ta semena. Imenujejo se ljubezen, veselje, mir potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. To so lastnosti, ki prinašajo srečo in polnost v naše življenje.

Sprejmimo v tem drugem adventnem tednu povabilo Janeza Krstnika in to, kar smo slišali pri apostolu Petru v drugem berilu, ko pravi:

Ne smete prezreti, da je pred Gospodom en dan kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan. Pri Gospodu je čas, On potrpežljivo čaka, On ne odlaša s svojim prihodom, ampak nam v svoji ljubezni in potrpežljivosti daje možnost, da bi ga vzljubili. Ne prisiljeno, ampak iz ljubezni, ko v življenju izkusimo njegovo ljubezen, moč in odpuščanje.

Preko molitve, preko Svetega Duha, lahko to Božjo moč in darove vedno znova prinašamo v svoje življenje. Zato prosimo, da bi se v nas krepil ta Božji otrok, to zavedanje in spoznanje, da smo ljubljeni in dragoceni v Božjih očeh. Da bi se potem vedno znova zavedali tudi darov, ki jih Gospod daje vsakemu izmed nas, ne glede na to, ali smo mladi, stari, zdravi, bolni. Vsak prinaša na skupni oltar Cerkve in sveta tisti dragoceni dar, ki ga Bog potrebuje, da po njem spreminja in lepša ta svet.

S tem bomo skupaj v sinodalnem duhu rastli kot Cerkev, kot občestvo, kot družina bratov in sester, ki želi hoditi skupaj, ki želi moliti skupaj, ki želi darovati ljubezen drug za drugega. Samo na ta način bomo lahko izpolnili svoje poslanstvo – da smo priča Božje ljubezni v tem svetu, da bi svet in še prej mi sami res verovali, da nas je On poslal in da ima tudi po nas danes načrte v tem svetu, v katerem živimo.

Msgr. dr. Maksimilijan Matjaž
Celjski škof

Vir: https://skofija-celje.si/skofove-sinodalne-adventne-kateheze/

»Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!« (Mr 13,37)

»Čujte!« To je glavno sporočilo vstopa v veliki čas adventa pred praznikom rojstva našega Gospoda. Naša prošnja in naš cilj tega časa sta, da bi spet na novo odkrili živega Boga v našem življenju.
Vedno znova slišimo preroški poziv k budnosti. Čeprav bi človek v tem predprazničnem obdobju lažje slišal obljubo, da se bomo za praznike končno lahko odpočili, naspali in si nabrali miru, ki nam ga v tem času zelo manjka.

Čuječnost je tisto kar daje kvaliteto in lepoto našemu življenju. Če želimo, da bi bil adventni čas res čas, ko bomo okrepili svojo vero, da bomo lahko začutili bližino Boga v našem življenju, je potrebno vedno znova odpirati srca in lomiti tiste navade, ki se tako hitro obesijo na naše mišljenje in ravnanje kot oklep, da več ne vidimo in ne slišimo.

Odpreti je potrebno oči, ušesa in srce za tisto, kar se resnično dogaja v nas in okrog nas in to živeti bolj zavestno, bolj pozorno, bolj hvaležno, bolj z ljubeznijo, bolj resnično – bolj z Bogom.

Bog nam vsak dan govori na različne načine, On je vedno z nami, vprašanje pa je, kje smo mi, kaj mi slišimo, kje hodimo. Prevečkrat ostajamo sami v svojih skrbeh, mislih, strahovih, žalostih, načrtih, kakor da ne bi bilo Boga.

A vera je nekaj živega, je nekaj vsakdanjega, je odnos, je življenje! Vsak od nas ima izkušnjo, da se odnosi, če jih ne negujemo, posušijo, ker so nekaj živega. To velja tako za odnose v družini, med zakonci, med prijatelji – in končno tudi z Bogom. Če ne vlagamo v odnos, ta zamre.

Če se zavedamo, kako pomembni so za nas odnosi, kako potrebujemo drug drugega, potem bomo iznajdljivi in bomo naredili vse, da bomo odnose negovali, se zanje borili in vanje vlagali. Samo v lepih odnosi se namreč da lepo in srečno živeti. Nihče ne more srečno živeti sam.

Namen adventa je prav to, da bi okrepili naše hrepenenje po Bogu kot tistemu, ki je živ in resničen med nami, da bi ga čutili in slišali v svojem življenju.

Zato lahko razumemo to opozorilo starozaveznih prerokov in Jezusa, ki nas vedno znova vabijo, naj se v adventu ne ustavimo samo pri zunanjih pozornostih, okrasitvah in praznični mizi, da ne bo božič samo eden izmed zunanjih dogodkov, ki jih je že toliko, da smo od njih utrujeni.

Zato k besedi ČUJTE spada tudi druga: POSLUŠAJTE! Za vsakega od nas ima Gospod besedo, znamenje, ki odpre pogled in se lahko dotakne srca.

POSLUŠATI je tista beseda, ki si jo je Cerkev v teh zadnjih dveh letih procesa sinode zapisala na transparent. Učiti se POSLUŠATI. To je naša prva naloga, ki nam jo daje Gospod in nam jo je na začetku sinode na srce položil papež Frančišek.
Pogosto nam je veliko lažje govoriti kot poslušati. Zdi se nam, da veliko vemo o Bogu, o Cerkvi, drug o drugem, zato nam je včasih še težje poslušati in s tem spremeniti kakšno svoje mnenje.

Skoraj ves mesec oktober smo na zasedanju škofovske sinode v Rimu vsak dan prihajali skupaj prav s tem namenom – da bi se res poslušali. Metoda pogovora je bila zelo preprosta, a učinkovita, za takšno veliko cerkveno srečanje pa nekaj posebnega in novega. Sedeli smo namreč po skupinah od 10 do 12 za okroglimi mizami in se o vsaki temi pogovarjali v treh krogih.

V prvem krogu je vsak v treh minutah predstavil svoj pogled, v drugem krogu je bilo potrebno povedati to, kar smo slišali od drugih in nam je najbolj ostalo v srcu, v tretjem krogu pa smo že začeli zbirati in zapisovati tisto, kar je nastalo kot skupno, kar nas povezuje ali kje smo različni. Med vsakim krogom so bile štiri minute tišine za tiho molitev k Svetemu Duhu.

Najtežji je bil drugi krog – zapomniti si in ponoviti tisto, kar je bilo rečeno s strani drugih. Zavedali smo se, kako slabo poslušamo, kako se vsak najraje vrti okoli svojih misli in med tem ko drug govori, že pripravljamo svoje odgovore. V resnici pa se ne slišimo in ne pogovarjamo. To je bila najmočnejša vaja našega sinodalnega srečanja. Spoznali smo, da je glavni razlog naših nesporazumom in konfliktov prav to, da se več ne slišimo in da začnemo govoriti vsak v svojo smer.

V sinodalni Cerkvi smo si zato dali kot prvo nalogo to, da se učimo poslušati drug drugega; kar pomeni, da se učimo spregovoriti o problemih, da iščemo možnosti, kako bi prišli skupaj, kako bi se pogovarjali in skupaj iskali rešitve.

Enako velja za vse naše odnose, kjer vsi potrebujemo lekcije poslušanja. Tudi v naših molitvah pogosto bolj, kot da bi res poslušali Boga in iskali njegovo voljo in njegov navdih, govorimo samo mi, naštevamo svoje probleme, prošnje, zahteve, žalost ter zato v molitvi in v življenju tolikokrat ostajamo sami.

Poslušati pomeni biti čuječ, biti odprt, biti pripravljen sprejeti tisto, kar mi govori drugi, kar mi govori Bog.

Kot prvi adventni izziv v tem adventnem času vam predlagam prav to – da se bomo vadili v poslušanju. Bodimo bolj pozorni v naših pogovorih. Premislimo, preden rečemo, morda na kratko ponovimo; da bi znali kdaj tudi vprašati drugega in preveriti, če smo ga prav razumeli, kaj je hotel povedati. Da bomo več poslušali, kot govorili. Bodimo pozorni na to.

Vzemimo si vsak dan pet minut časa za tišino, za čas, ki ga še posebej posvetimo Bogu v tišini; ali zjutraj in zvečer, da se ne samo postavimo pred Njega, ampak da se potopimo vanj, v katerem »živimo, se gibljemo in smo!«

Če znamo prav molčati in opazovati tišino, nas ta tišina obogati in gradi tako nas kot naše odnose. Tako bomo lahko bolj Cerkev, ki čuti drug drugega, čeprav smo si različni, a imamo en in isti temelj, eno in isto hrepenenje in cilj – da bi bili enkrat v polnosti v Gospodu in Gospod v nas.

 

Maksimilijan Matjaž,
Celjski škof

https://skofija-celje.si/skofove-sinodalne-adventne-kateheze/