Z bogoslužjem cvetne nedelje začenjamo praznovanje velikonočnega velikega tedna. V njem bomo spremljali Jezusa na njegovi poti trpljenja. Tesnoba, bolečina, zmeda. Sredi teh občutkov se bova tudi midva učila solidarnosti z Jezusom, ki je svoje življenje zaobljubil Božji solidarnosti z nami. V velikonočne dogodke naju uvaja čustvo veselja in skoraj evforije. Jezus slovesno vstopi v Jeruzalem in vsi ga pozdravljajo ter mu vzklikajo. Tudi učenci. Te vzhičenosti bo zelo hitro konec. Umaknila se bo strahu, sramoti, zmedi, izdajstvu in obsojanju. Ko bo vse dopolnjeno, ko se bo zdelo vse dokončno izbrisano v tišini in pozabi smrti, se bo spet oglasil klic veselja. Na velikonočno nedeljo. A tokrat brez vsakršne vznesenosti, ampak kakor popolnoma nepredvidena preobrazba. To bo klic veselja, ki gre skozi smrt, jo vzame nase, jo osvobodi njenih posvetnih meja in jo odpre sijaju Božje skrivnosti.
Luka pripoveduje, da je Jezus končno prišel na cilj: v Jeruzalem. Sedaj je na njegovih vratih. Vstopil bo, ker ve, da je prišla njegova ura. Nič več se ne umakne pred radostnim vzklikanjem učencev. Oni si verjetno predstavljajo nekaj drugega kakor On. A kljub temu poudarjajo, da je Jezus mesija in osvoboditelj, Božji poslanec za svoje ljudstvo, Božji blagoslov za vse. Kakor hitro se procesija konča in začne evharistija, se razpoloženje globoko spremeni. Takrat pridejo na dan Jezusove misli, tiste, ki jih učenci niso mogli brati. Na dan pridejo Božje misli o Sinu, ki je prišel vsem pokazat Očetovo ljubezen do ljudi.
V spevu o Gospodovem služabniku iz preroka Izaije beremo: »Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bíli, svoje lice tistim, ki so mi pulíli brado. Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki.« Te besede so bile izrečene več stoletij pred Jezusom. Njegovo trpljenje opisujejo do najmanjše podrobnosti. Neverjetno. Sveti Pavel se pridruži zahvali za to ljubeče Božje trpljenje za ljudi. Takoj za tem slovesno beremo evangeljsko pripoved o Jezusovem trpljenju.
Cerkev vabi, naj usmeriva svoj pogled na takšnega Jezusa, v vsej njegovi človeški in zgodovinski trdnosti, v vsej njegovi moči, da v zgodovini pokaže, kako močno Bog ljubi ljudi in kako smo mu dragoceni. Cerkev vabi, da vidiva, kako močno nam lahko Jezus spremeni življenje, če ga živimo iz moči njegove ljubezni. K temu naju spodbuja tudi Pismo Hebrejcem: »Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola. Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje, da se v svojih dušah ne boste utrudili in omagali.«
Jezus, ki nama ga bogoslužje kaže kot vzor, je zelo ponižan Jezus, ki je postal človek. A on ni vzor človeškega trpljenja. On je vzor, kako lahko uresničiva svojo poklicanost v Božjo človeškost. Če hočeva svojo človeškost živeti v vseh njenih razsežnostih in možnostih, ne moreva mimo njega. On je razkril vso lepoto te človeškosti, tako da je ostal zvest občestvu z Bogom, kot človek in kot Bog v sožitju z ljudmi. Njegova lepota in največja človeškost se pokaže prav v trenutku, ko spačen od bolečin in pohojen ne zanika zaveze z Bogom in zase in za nas vse odpre obljubo življenja, ki mu smrt ne more več do živega. Prav ta njegova lepota poraja upanje, upanje, ki današnji svet, tako kot svet vseh časov, strašno in nujno potrebuje. Kaj pa pomeni tebi? Koga pa ti potrebuješ, da bi zaživel svojo poklicanost v Božjo človeškost?
p. Dr Vili Lovše