4. postna nedelja – Kdaj sem zares srečen?

Evangeljska prilika nama spregovori o usmiljenem Očetu in dveh izgubljenih sinovih. Z molkom in z besedami vsak od treh likov pokaže svoje glavne značilnosti. Mlajši brat je opisan z besedami: »Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada« in »šel je vase …«. Starejši sin se predstavi z besedami: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji« ter »razjezil se je in ni hotel vstopiti«. Oče pa pove vse o sebi z besedami: »Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« in »veselimo se«, »vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden«.

Ker je ta prilika živa, ostaja odprta tudi zate in zame. Lahko si postaviva dve vprašanji.

Prvo vprašanje: Če je skrivnost sreče obeh sinov v tem, da sta v sožitju z očetom, kakšen odnos imata v resnici do Očeta? Mlajši sin je občestvo z očetom zaničeval in ga prekinil. Starejši sin, za katerega se zdi, da je bil v občestvu z očetom, pa tega občestva ni nikdar užival, ga prav zato tudi zaničuje. Oba zgrešita svojo srečo. A oče kljub temu oba sprejema in za oba pozorno skrbi. Mlajšemu sinu, ki se skesan vrača, teče nasproti in ga objame. Da bi prepričal starejšega sina, stopi do njega in ga vabi na svoje praznovanje.

Drugo vprašanje se tiče tega, kar oba brata čutita drug do drugega in do očeta: Kaj bi se zgodilo, če bi se skesani mlajši sin po vrnitvi razjezil zaradi drže starejšega brata, ki ni mogel sprejeti, da je oče lepo ravnal z njim? Če bi mlajši sin zahteval razumevanje tudi od starejšega brata, njegovo kesanje v odnosu do očeta ne bi bilo iskreno. Ali bi starejši sin, če bi bil solidaren z očetovim veseljem nad mlajšim sinom, lahko še kaj zahteval zase? Očitno je, da se starejši sin v času odsotnosti mlajšega brata ni nikdar srečal z očetom. Nikdar ni rekel očetu: »Upajva, da se bo mlajši vrnil in da se mu ne bo zgodilo nič nepopravljivo težkega.«

Kaj torej ta prilika pomeni zate in zame? Ali nama ne pravi, naj bova solidarna z Očetom, z njegovo skrbjo do vsakega sina ali hčere, da bova lahko uživala tudi njegovo radost in veselje? Sožitje in občestvo z Očetom je skrivnost sreče njegovih sinov in hčera.

Sveti Pavel razglaša, da je skrivnost cerkve v spravi. Reči hoče, da je temeljno človekovo izkustvo sprejemanje Božjega odpuščanja v Kristusu. To izkustvo omogoča in utemeljuje novo človeškost, ki nama je podarjena v Kristusu. Vse najino življenje je zajeto v to napetost, da bi v skupnem sožitju in delitvi vsem in na vse razširila prejeto odpuščanje. Le na tak način lahko doživiva solidarnost s tem, kar čuti Bog, in sva dejansko z njim v sožitju in občestvu, ne da bi za to zahtevala nekaj zase in terjala od njega. V tem je skrivnost sreče Božjih otrok, ki imajo drug drugega za brata in sestro, ker jim je skupna Očetova skrb in veselje do vsakega posebej.

Sreče občestva z Očetom ne moreva okušati, če nisva doživela njegovega odpuščanja, če nisva doživela, da se vsakemu izmed nas sam podarja kot milost in nam tako omogoča, da sva sposobna solidarnosti z njegovimi čustvi ter to skrivnost deliva z vsemi. Zato tudi za tvoje in moje srce velja: »Tistim, ki iščejo Gospoda, ne manjka nič dobrega. Iskál sem Gospoda in me je uslišal, vseh mojih strahov me je rešil. Glejte nanj in boste žareli od veselja, vaši obrazi naj ne zardevajo.«

p. Dr Vili Lovše

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja