7. velikonočna nedelja Pričevanje: Hvala ti, ker me brezpogojno ljubiš, tukaj in sedaj

Vnebohod je sklenil velikonočne dogodke. Poslušala in praznovala sva, kar je Jezus delal in učil do dne, ko je bil vzet v nebesa. Še prej je apostolom, ki si jih je bil izbral, dal naročila po Svetem Duhu. Po svojem trpljenju jim je z mnogimi znamenji dokazal, da živi: štirideset dni se jim je prikazoval in jim govoril o Božjem kraljestvu.

Povedal jim je, da je vir njihovega veselja prav pričevanje o njem. Po njihovem veselju bo Božje veselje doseglo vse ljudi in bo sijaj Božje lepote Jezusa Kristusa lahko dosegel vse. Skupaj z njim bomo vsi pričakovali trenutek dokončne dopolnitve, za katero pa ve samo Bog Oče. Naš cilj je namreč, da bi bili vsi eno, Bog v nas in mi v njem.

Sedanji čas pa je čas pričevanja. Čas, v katerem naj bi čim več ljudi spoznalo Sina človekovega in s tem Očeta. Zaradi spoznanja njega sva v moči Svetega Duha spet sposobna živeti drug z drugim kot brat ali sestra. Ti in jaz sva lahko priči vstalega Jezusa Kristusa v svetu le, če sva deležna Jezusovega pričevanja. On nama vedno znova kaže Božje ljubeče obličje do vsakega človeka. Midva za svoje pričevanje lahko zajemava le iz Božjega upanja. Ničesar več se nama ni treba bati, kajti nič več se nama ni treba prepuščati ohromelosti zaradi strahu pred smrtjo. Midva lahko uživava veselje, mir in svobodo, po čemer hrepeni vsako človeško srce, čeprav tega ne pozna. Jezus nama podarja veselje, mir in svobodo, ki nama jih nihče ne more ukrasti iz srca. In ta dar lahko v moči Svetega Duha deliva tudi z drugimi.

Čeprav ljubljenega Gospoda nič več ne vidiva z očmi, sva lahko še vedno polna veselja, kajti v njem in z njim, Vstalim, tudi midva nadaljujeva z razodevanjem Božje zaveze z vsakim človekom. Prav to je vir največje sreče, veselja, svobode in miru. Seveda doživljava, koliko je pri tem notranjih in zunanjih ovir. A ne pozabiva. Evangelist Janez naju spomni, da je Jezus molil in še moli: zate, zame in za vse tiste, ki ga bodo v vseh časih spoznali, da bi bili eno v ljubezni in tako pričevali o Njem.

Evangelist Janez v 17. poglavju zapiše vrhunec Jezusovega razodevanja učencem, ki so neposredno vpleteni v njegov pogovor z Očetom. Jezus kar šestkrat izreče besedo Oče. Za sedmič čaka nate in name. Čaka in vabi, da bi jo tudi ti in jaz lahko izgovarjala vsak dan in neštetokrat v vsakršnih življenjskih okoliščinah. Posebej danes tukaj in sedaj. Ko izgovarjava Oče naš, postajava svobodna, kar pomeni sinova. Postajava sinova, med seboj pa brata. Na tak način posvečujeva njegovo ime na zemlji.

V moči te molitve bova tudi midva lahko pričevala o tem, kar je v Jezusu Oče že dopolnil. Jezusovo delo, ki ga je dopolnil, se skozi čas nadaljuje preko tebe in mene, če hočeva in pustiva in se za to odločiva. Želi doseči vse. Vsi bodo v moči pričevanja ljubezni pritegnjeni k njemu. Usoda in cilj sveta je namreč postopno in dokončno razodetje ljubezni Očeta in Sina do vsakega človeka in vsega, kar je. Ta ljubezen želi žareti iz obličja in srca vsakega človeka vseh časov. Uči in omogoča nama, da lahko darujeva, kar sva prejela od Njega: sebe in njega. V tem je večno življenje, ki sva ga prejela, da ga podarjava naprej. Zato, da bomo na koncu lahko vsi skupaj izrekli: Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem. V tem je večno življenje. In vanj sva danes znova povabljena.

p. Dr Vili Lovše

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja