Luka z besedami »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!« opiše celotno pot Jezusovega učenca. Učenec Jezusa najprej posluša in spoznava njegovo skrivnost. Nato začne gledati njegovo resničnost.
Učenci zelo počasi dojemajo, kaj pomenijo te besede. Ne vedo, do kam jih bo vodilo poslušanje Jezusa Kristusa. Šele ob njegovem trpljenju, smrti in vstajenju bo ta globoka resnica razodeta njihovim srcem in očem. Tudi sami bodo v moči te skrivnosti postali sposobni prinašati isto Božjo ljubezen, ki so jo gledali in bili deležni v Jezusu.
Zdi se, da je cilj celotne pripovedi spremenjenja na gori ta, da srca učencev usposobi za preizkušnjo križa. Zato prizoru spremenjenja sledi ukaz molka. Skrivnosti tega dogodka učenci še ne dojemajo. Molčati morajo, da se ne bi začeli hvaliti in ustvarjati zmede pri sebi in drugih.
V tem presunljivem trenutku, ki ga opisuje evangelij, učenci vidijo Jezusovo slavo, ne da bi se v resnici zavedali, kaj pomeni. Niso sposobni dojeti pogovora med Jezusom, Mojzesom in Elijo. Mojzes je simbol prvih petih knjig stare zaveze ali postave. Elija pa je simbol vseh preroških knjig in prerokov. Učenci še niso sposobni takoj dojeti skrivnosti Jezusovega sijaja in v skladu s tem doživetjem potem živeti svoje življenje.
Nekaj dni pred tem se je Peter znašel v podobni, čeprav v veliko bolj vsakdanji situaciji. V Cezareji je izpovedal, da je Jezus Kristus, Sin živega Boga (prim. Mt 16,16). Jezus ga je takrat blagroval. Kakor hitro pa Peter pove, da v resnici ne more sprejeti ponižanja in trpljenja Božjega Sina, ga Jezus trdo zavrne: »Stopi za menoj, Satan, ker ne misliš po Božje, ampak po človeško« (Mt 16,23). Pred bleščečim sijajem spremenjenja Peter ne ve, kaj bi rekel, in ne ve, kaj govori: »Učenik, dobro je, da smo tukaj!« V resnici je lepo in dobro. A Peter še ne ve, v čem je ta lepota in zakaj je dobro ter kakšne posledice nosi s seboj. Postava in preroki, torej vsa stara zaveza, ne morejo več kakor namigovati na to, kar bo Jezus uresničil v Jeruzalemu.
Velikonočni dogodek smrti in vstajenja Jezusa Kristusa je središče sveta in njegovega smisla. Učenci niso sposobni razumeti, da se Oče, Sin in Sveti Duh že od začetka stvarjenja sveta pogovarjajo med seboj o tem, da se Sin žrtvuje kot jagnje. On je podoba ljubezni, s katero Bog ljubi svet. Bog prežema svet s svojo ljubeznijo do te mere, da njegova ljubezen končno lahko zažari tudi v srcih tistih, ki sprejmejo Sinovo razodetje. Sijaj spremenjenja je zgolj skrivnostni namig o tej ljubezni. Učenci vedo le to, da je Sin, Izvoljenec in ljubljeni, vreden Boga. Učenci vedo, da prihaja od Boga. Slutijo, da nosi v srcu Božjo skrivnost za človeka. Posvečajo se temu, da bi ga zares spoznali, da bi se ga naučili poslušati in mu slediti. Sledijo mu, da bi ga poslušali, dokler se končno ne pokaže njihovim srcem. Strah, ki se polasti učencev ob spremenjenju, je znamenje hrepenenja in hkrati tveganja, ki je značilno za človeško pustolovščino potem, ko se ga je dotaknila Božja navzočnost.
Ko torej moliva, naj očisti oči najinega duha, da bi lahko videla njegovo slavo, v resnici Boga prosiva, da bi verovala v njegovo obljubo. Prosiva ga, da bi izkustveno doživela njegovo ljubezen do te mere, da bi jo kazala drugim in delila z njimi. Božja slava je namreč ljubezen, ki izžareva in sije s križa. Človekova slava pa je v tem, da živi iz sijaja Božje ljubezni. Na to pot in v to hrepenenje te vabim v postu. Lahko greš skupaj z vsemi kristjani, ni treba, da hodiš sam. Zato gremo skupaj k maši, molimo, se postimo in smo pozorni na druge.
p. Dr Vili Lovše