Avtor: Administrator

Zapoved razodene svojo skrivnost, če jo poskušava izpolnjevati. Izpolnjevati pa je ne moreva, če je ne sprejmeva v zaupnem odnosu ali zavezi z Bogom Očetom. Zapovedi tudi dojeti ne moreva, dokler je ne izpolnjujeva. Z izpolnjevanjem nama je dan tudi okus zaupnega prijateljstva z Bogom, ki ga prej nisva niti zaznavala. O tem govori evangelij.

Učitelj postave hoče Jezusa skušati in preizkušati. Vprašanje: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« skriva past za Jezusa. A kljub temu je vprašanje dobro zastavljeno. Pomen Jezusovih besed bova namreč vedno razumela lahko šele potem, ko bova poskušala uresničevati in izpolnjevati to, kar pravi. Učitelj postave Jezusu dobro odgovori, ko ga vpraša, v čem je bistvo postave: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« A ker hoče Jezusa skušati, postavi novo vprašanje: »Kdo je moj bližnji?« Pričakuje, da bo Jezus izrekel nekaj obsodbe vrednega. To drugo vprašanje kaže hudobni namen, ki ga ima. Če vprašava po tem, kdo je moj bližnji, pomeni, da si pripisujeva avtoriteto, da lahko z bližnjimi različno ravnava. S tem vprašanjem je učitelj postave pokazal, da se postavlja nad Boga. S tem si je onemogočil, da bi prepoznal resnično Božje obličje. Če pa predpostaviva, da je učitelj postave vprašanje postavil v dobri veri, si je po prvem vprašanju – »Zakaj torej še ne okušam večnega življenja, ki ga iščem? Kaj mi manjka? Ali še vedno ne delujem v smislu Božjega pogleda?« – takoj iskreno zastavil še drugo o tem, kdo je moj bližnji. Vprašanje je sicer slabo zastavljeno. A želi resnično spoznati, kaj misli Bog.

Jezus mu odgovori s priliko o dobrem Samarijanu. Z zaključkom prilike Jezus učitelju postave povrne Božji in zato pravi pogled na stvari. Namreč, ne gre za to, da vem, kdo je ali ni bližnji, ki si zasluži mojo ljubezen. Bistveno je, da se do vsakega človeka vedem kot bližnji, tudi do sovražnikov in nasprotnikov. Pojdi in tudi ti delaj tako, kakor je storil usmiljeni Samarijan, ki je zaradi sočutja pomagal ranjenemu možu ob cesti.

A s tem se prilika o usmiljenem Samarijanu še ne konča. Vsaka Jezusova prilika namreč ponazarja, kako Bog čuti in deluje. S to priliko nama kaže, da Bog ljubi vsakega človeka. Usmiljeni Samarijan je Jezus sam, ki je zapustil 99 ovac (ki so angeli) in šel iskat izgubljeno ovco (človeštvo). Pokaže nama, da sočutno in ljubeče delovanje omogoča, da sprejmeva večno življenje. Ko delujeva iz sočutja in ljubezni, sva podobna Bogu in Kristusu. S tem naju povabi v okušanje Božje lepote.

To je tudi edini način, da lahko razumeva duhovni pomen Svetega pisma. Božja beseda ni izgovorjena zato, da bi jo razumela, ampak zato, da bi jo sprejela in uresničevala. Če jo uresničujeva, prejmeva spoznanje, po katerem v resnici hrepeni najino srce. Najprej ubogava, potem razumeva, ne obrnjeno. Božja beseda nama tudi sama pokaže, kako naj jo uresničujeva, da jo bova lahko dojela. Ko jo dojameva, naju še močneje pritegne in nama pokaže nove načine, kako jo lahko uresničujeva. In tako v neskončnost. Če torej najprej vprašava, kaj Božja beseda pomeni, sva postavila napačno vprašanje. Pravo vprašanje se glasi: V kakšno skrivnost me vabi Božja beseda, če jo uresničim? Šele tedaj bova lahko od znotraj dojela Jezusov blagor, ki ga izreka učencem vseh časov: »Blagor očem, ki vidijo, kar vi gledate!« Blagor velja tebi in meni, če iščeva večno življenje in ga okušava.

p. Vili Lovše

»Gospod, naj si skupaj z vso cerkvijo upava računati nate. Gledava skrivnost tvoje modrosti, s katero si ustvaril in uredil svet. V Sinu Jezusu Kristusu si nas spravil med seboj in s teboj, s Svetim Duhom pa nas posvečuješ. Pomagaj nama, da bova potrpežljivo in zaupljivo spoznavala tebe, ki si ljubezen, resnica in življenje.«

Berilo iz Knjige pregovorov predstavi Sina kot Modrost, ki je vodila stvarjenje in dala smisel človeški zgodovini. Ne govori o Bogu Stvarniku, ampak o njegovi Modrosti, s katero je ustvarjal, v kateri se je veselil in ga je nagnila, da ljubi človeške sinove. Modrost je namreč Sin, ki je postal človek. Sin je bil tam preden je bilo karkoli ustvarjeno. Če hočemo torej dojeti smisel ustvarjenih stvari, ga lahko le, če upoštevamo Njega. O njem namreč govori vse stvarstvo. Ničesar ni ustvarjenega, kar bi bilo zunaj Sina, zunaj Modrosti. Modrost ne pomeni le, da je svet razumno ustvarjen. Modrost pomeni dejstvo, da iz vseh ustvarjenih stvari vabi in govori Božja skrivnost. Zgodovino lahko dojemava kot Božjo vajo, da bi bil z ljudmi, kajti v tem je njegovo veselje in radost. Tvoja in moja ter zgodovina vseh dobijo smisel le, če jo živiva kot vajo, da bi bila z Bogom, v Božji družbi. Bistvo ustvarjenega sveta je v tem, da pokaže človeškost. Bistvo človeškosti pa je v tem, da pokaže Boga. Prav tega nas uči utelešena Modrost, ki ga kličemo tudi Sin človekov, najlepši med človeškimi sinovi. Njemu dolgujemo najvišje razodetje, da je Bog ljubezen in v čem je ljubezen. Cilj vsega njegovega delovanja in smisel njegovega trpljenja, smrti in vstajenja je bil, da razodene Božjo ljubezen.

Drugo berilo iz pisma Rimljanom predstavlja Modrost, ki je Kristus. On je naš mir in neposredna prozornost med stvarstvom in Bogom, med sinovi in hčerami ter Očetom. Vse to v upanju, da sijaj Božje ljubezni, ki se je pokazala v Sinu in sva jo v Duhu lahko deležna tudi midva, osvoji vsa srca vseh časov in za vedno. Navkljub vsem preganjanjem in svetovnim pripetljajem to upanje ne more biti nikdar razočarano. Trdnost tega upanja ni odvisna od naju. Trdno jo zagotavlja resnica Božje ljubezni, ki je ozdravila korenine vsakega srca. Na svetu ni dragocenejše in bolj zaželene dobrine, kot je Božja ljubezen.

V odlomku iz Janezovega evangelija nama Jezus, ki je modrost, oznanja dar svojega Duha. V moči tega daru lahko spoznava Očetovo ljubezen. Duh nama daje spoznati Jezusa, Božjega Sina, kot Očetovega poslanca, tistega, ki kaže Božje obličje ljubezni. To, kar je Očetovo, je tudi Jezusovo. Vse, kar nama sporoča Duh, je le to, kar je razodel Jezus, Očetova modrost. Kriterij za preverjanje resničnosti Duha pa je naslednji: če pripada Duhu Kristusa, je Božji Duh. Če pa naju žene duh, ki je proti Duhu Jezusa Kristusa, sva lahko prepričana, da ta duh ni Božji, in naju, če mu dovoliva, dela nečloveške.

Bog je ljubezen, resnica in življenje. To so Oče, Sin in Sveti Duh, za katere spoznanje potrpežljivo in v upanju molimo. A vse izhaja iz resnice Sina. On nam je dal svojega Duha, ki je življenje. Življenje je zato, ker nam podarja tisto ljubezen, ki nam je nihče in nobena stvar ne more več ukrasti. Duh nama omogoča sprejemati in spoznavati Očetovo ljubezen. Z naše strani se vse začne s tem, da sprejmemo Sina. Kajti Oče, ki ga želimo spoznati, je njegov Oče in ga lahko spoznamo le v Njegovem Duhu. Vsa resnica, o kateri govori Jezus, ko omenja Svetega Duha, je resnica občestva in sožitja s Kristusom. Vanj sva povabljena z vso Cerkvijo in vsem svetom.

p. Dr Vili Lovše

Vnebohod je sklenil velikonočne dogodke. Poslušala in praznovala sva, kar je Jezus delal in učil do dne, ko je bil vzet v nebesa. Še prej je apostolom, ki si jih je bil izbral, dal naročila po Svetem Duhu. Po svojem trpljenju jim je z mnogimi znamenji dokazal, da živi: štirideset dni se jim je prikazoval in jim govoril o Božjem kraljestvu.

Povedal jim je, da je vir njihovega veselja prav pričevanje o njem. Po njihovem veselju bo Božje veselje doseglo vse ljudi in bo sijaj Božje lepote Jezusa Kristusa lahko dosegel vse. Skupaj z njim bomo vsi pričakovali trenutek dokončne dopolnitve, za katero pa ve samo Bog Oče. Naš cilj je namreč, da bi bili vsi eno, Bog v nas in mi v njem.

Sedanji čas pa je čas pričevanja. Čas, v katerem naj bi čim več ljudi spoznalo Sina človekovega in s tem Očeta. Zaradi spoznanja njega sva v moči Svetega Duha spet sposobna živeti drug z drugim kot brat ali sestra. Ti in jaz sva lahko priči vstalega Jezusa Kristusa v svetu le, če sva deležna Jezusovega pričevanja. On nama vedno znova kaže Božje ljubeče obličje do vsakega človeka. Midva za svoje pričevanje lahko zajemava le iz Božjega upanja. Ničesar več se nama ni treba bati, kajti nič več se nama ni treba prepuščati ohromelosti zaradi strahu pred smrtjo. Midva lahko uživava veselje, mir in svobodo, po čemer hrepeni vsako človeško srce, čeprav tega ne pozna. Jezus nama podarja veselje, mir in svobodo, ki nama jih nihče ne more ukrasti iz srca. In ta dar lahko v moči Svetega Duha deliva tudi z drugimi.

Čeprav ljubljenega Gospoda nič več ne vidiva z očmi, sva lahko še vedno polna veselja, kajti v njem in z njim, Vstalim, tudi midva nadaljujeva z razodevanjem Božje zaveze z vsakim človekom. Prav to je vir največje sreče, veselja, svobode in miru. Seveda doživljava, koliko je pri tem notranjih in zunanjih ovir. A ne pozabiva. Evangelist Janez naju spomni, da je Jezus molil in še moli: zate, zame in za vse tiste, ki ga bodo v vseh časih spoznali, da bi bili eno v ljubezni in tako pričevali o Njem.

Evangelist Janez v 17. poglavju zapiše vrhunec Jezusovega razodevanja učencem, ki so neposredno vpleteni v njegov pogovor z Očetom. Jezus kar šestkrat izreče besedo Oče. Za sedmič čaka nate in name. Čaka in vabi, da bi jo tudi ti in jaz lahko izgovarjala vsak dan in neštetokrat v vsakršnih življenjskih okoliščinah. Posebej danes tukaj in sedaj. Ko izgovarjava Oče naš, postajava svobodna, kar pomeni sinova. Postajava sinova, med seboj pa brata. Na tak način posvečujeva njegovo ime na zemlji.

V moči te molitve bova tudi midva lahko pričevala o tem, kar je v Jezusu Oče že dopolnil. Jezusovo delo, ki ga je dopolnil, se skozi čas nadaljuje preko tebe in mene, če hočeva in pustiva in se za to odločiva. Želi doseči vse. Vsi bodo v moči pričevanja ljubezni pritegnjeni k njemu. Usoda in cilj sveta je namreč postopno in dokončno razodetje ljubezni Očeta in Sina do vsakega človeka in vsega, kar je. Ta ljubezen želi žareti iz obličja in srca vsakega človeka vseh časov. Uči in omogoča nama, da lahko darujeva, kar sva prejela od Njega: sebe in njega. V tem je večno življenje, ki sva ga prejela, da ga podarjava naprej. Zato, da bomo na koncu lahko vsi skupaj izrekli: Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem. V tem je večno življenje. In vanj sva danes znova povabljena.

p. Dr Vili Lovše

Povabljena sva, da svojo pozornost z vstalega obrneva na učence, ki ga prepoznajo in tako postanejo skupnost vstalega Jezusa. Zadnje velikonočne nedelje so v celoti osredotočene na skupnost učencev, ki je zbrana okrog svojega Gospoda. Skupnost je priča njegove ljubezni. Preveva jo veselje Svetega Duha. Iz njega izvira njeno apostolsko poslanstvo v svetu do konca časov.

Evangeljski odlomek poudarja, da je skupnost trdno združena s svojim pastirjem. Zaradi tega je ni mogoče razkropiti. V njej je življenje vstalega Jezusa, iz katerega in za katerega živi. Jezusove besede iz evangelija niso zgolj preprosta ponovitev prilike o dobrem pastirju. Nasprotno. Še bolj natančno določijo njegovo istovetnost in skrivnost njegove osebe, ki so jo nenehno obsojali.

Osrednja misel je naslednja: »Vi me ne morete razumeti zato, ker nočete stopiti na mojo stran. Vi se sklicujete na Boga zato, da bi me zavrnili, a je prav Bog, ki me je poslal k vam. Če mene ne sprejmete, ne boste mogli niti dojeti, kako je Božja ljubezen do vas velika. Tisti pa, ki me posluša, me posluša zato, ker mi pripada, v resnici pozna veličino Božje ljubezni in ga nihče ne bo mogel oropati gotovosti ali ločiti od mene.«

Ne glede na to, koliko so se borili proti Jezusovi zvestobi Očetu, še posebej v drami trpljenja in smrti na križu, nikomur ni uspelo Jezusa iztrgati iz Očetovih rok. Na enak način Jezusovih učencev ne bo mogel nihče iztrgati iz Jezusovih rok, čeprav se jih bodo nasprotniki nasilno lotili. To je pomen besed prošnje iz očenaša, ki pravi: daj nam danes naš vsakdanji kruh. Zato Tertulijan zapiše: Ko prosimo za vsakdanji kruh, ki je Kristus, mi prosimo, da bi nenehno in za vedno ostali v Kristusu in da ne bi bili nikdar ločeni od njegovega telesa. Prosimo, da bi živeli na tak način, da ne bi bili nikdar daleč od evharistične mize in bi uživali polno zaupnost z njim. V polni zaupnosti z njim doživljamo tudi dopolnitev skrivnosti bratstva in sestrstva med seboj, ki ga Jezus omogoča in začenja.

V Kristusu je začetek neuničljivega bratstva med nami. Ker smo njegovi in je on najmočnejši, nas nihče ne more iztrgati iz njegove roke. Če svoje življenje črpamo iz njega, ki je Živi, tisti, nad katerim smrt nima več oblasti, potem pomeni, da življenje, ki ga živimo, ne bo pokleknilo več pred ničemer, saj ni več podvrženo smrti.

V vstalem Kristusu se je namreč razodela izkušnja Božje ljubezni do človeka, ki jo z Jezusom delijo in živijo tudi njegovi učenci. Prav ta izkušnja ljubezni je revolucionarno vplivala na notranje zaznavanje prvih krščanskih generacij. Vpliv tega izkustva je bil tako močan, da je postalo korenina novega človeštva, ki se je kot kvas razširilo po vsem svetu. Skupnost Jezusovih učencev postane za ves svet izziv upanja.

Apostolska dela to zapišejo z besedami: »Učenci pa so bili polni veselja in Svetega Duha.«

Naloga Svetega Duha je graditev človeštva, ki živi kot eno srce in ena duša. V tem je vir veselja. Oboje skupaj je večno življenje. Sodelovanje pri sami skrivnosti življenja Boga in v Bogu, ki ni niti najmanj odvisno od tega, kar dela svet, ali od tega, kar nam dela svet. Lahko se ves svet obrne proti nam, a proti skrivnosti življenja v Božjem Duhu ne more ničesar opraviti. In prav to je vir upanja za ves svet. Če verujeva Jezusu vstalemu, pa tudi zate in zame. Naj te napolni neskončna moč Vstalega, ki jo doživljaš v skupnosti, ki obhaja evharistijo.

p. Dr Vili Lovše

Evangelij pripoveduje o še enem prikazovanju vstalega Jezusa učencem. Čudežni ulov rib in obed učencev z vstalim Jezusom je evharistija Cerkve. Petrova trojna izpoved pa je posledica njegove trojne zatajitve. Temeljni pogoj za pravilno opravljanje kakršne koli službe ali služenja v Cerkvi je izpoved ljubezni do vstalega Gospoda Jezusa. Jezus se torej po vstajenju učencem prikaže na enak način, kakor je prej živel z njimi. Geste in dejanja, ki jih uporablja, učenci že poznajo. Zato ga lahko prepoznajo in v vsej globini dojamejo skrivnost, v katero jih vabi.

Enako velja za zakramentalna znamenja Cerkve. Zakramenti so dogodki, v katerih se pokaže vstali Jezus, ki ga ne prepoznamo takoj, ampak šele s časom in postopno. Počasi se v nas njegova dejanja in besede povežejo. Oči našega srca počasi prepoznajo to, kar je rekel in storil. Preplavi nas neizrekljivo veselje. Ko obhajamo evharistijo, lahko slišimo vstalega Jezusa, ki vabi: »Pridite jest!« Nihče ga ne vpraša: »Kdo si?«, kajti vsi dobro vemo, da je Gospod, čeprav srce lahko to le bledo in slabotno zaznava. Toda, če si upava, tako kot Peter po svoji zatajitvi in nezvestobi do Jezusa, tudi midva po vseh najinih življenjskih nezvestobah slišiva njegovo povabilo: »Ali me ljubiš?« in je tudi najino srce lahko ozdravljeno in okrepljeno v njegovem veselju. Vstali Jezus tudi tebi in meni želi dati svojo moč, da bova v srcu sposobna sprejeti napoved zvestobe do zadnjega diha. Tako kot Peter tudi ti in jaz lahko pričujeva o njegovi zvestobi vsak trenutek, posebej pa v zadnji uri.

Peter se Jezusu ni opravičeval in se delal lepega ali nedolžnega. Ni iskal izgovorov za svojo zatajitev. Razjokal se je. Želel si je, da bi se z Jezusom lahko še pogovoril. Želel mu je povedati, da ga ima rad. A do Jezusa ni mogel več priti. Po vstajenju ima prvič spet priložnost, da se o svoji zatajitvi z Jezusom pogovori. Jezus ga pozorno in spoštljivo povabi. Jezus se nanj obrne šele potem, ko so skupaj jedli in doživljali čudovito povezanost in zaupnost. Govori zelo umirjeno in pomirjujoče. Peter je prevzet od te zaupnosti. Ne čuti se ogroženega in mirno odgovarja: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Tudi drugič mu Peter odvrne v miru: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Tretjič pa Petrov ton ni več isti. Doumel je. Postal je majhen. Spomnil se je na trenutke, ko je Jezusa zatajil pred deklo in ostalimi. Spomnil se je joka in še posebej Jezusovega pogleda. Zato zelo tiho in skoraj šepetajoče odgovori Jezusu: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Gospod, nisem vreden tvoje ljubezni in tudi na svojo ljubezen ne morem ne vem kako računati, toda ti poznaš moje srce, ti veš, da te ljubi. Ko nekdo ljubi, svojo ljubezen lahko izreče le jecljaje in šepetajoče. V njem ni več napuha in domišljavosti. V tej ljubezni je zajeto vse njegovo srce, ker popolnoma zaupa, da ga bo drugi sprejel. Nič se ne napihuje in ne dela večjega ali drugačnega, kot je. Šele kadar je tvoja ali moja ljubezen takšna, sva sposobna sprejeti Jezusovo nalogo oznanjevanja v njegovem imenu. »Pasi moje ovce!« Kakor Peter sva lahko poslana k vsem, za vse lahko z odprtim srcem poskrbiva, kajti vsi in vsak posebej pripadajo vstalemu Gospodu. Naj te njegova ljubezen osvoji. Peter se je resnično zanimal za druge zaradi Jezusove ljubezni. Živel je zato, da bi ga vsi spoznali in v njem našli moč in počitek. Tudi ti in jaz.

p. Dr Vili Lovše

2. velikonočna, bela nedelja, nedelja Božjega usmiljenja

»Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« Če hočeva verovati, Jezusa Kristusa živega in vstalega ne moreva prepoznati drugače, kakor v moči Svetega Duha, ki nama ga je podaril s križa.

Povabim te, da počasi, korak za korakom, skupaj prehodiva pripoved evangelista Janeza. Če sva poštena, si vstajenja v moči najine pameti ne moreva niti malo predstavljati. Presega najino človeško dojemanje. Zato je v vseh pripovedih o vstajenju Jezus tisti, ki ima pobudo. On vstopi pri zaprtih vratih. Zaprta vrata so znamenje strahu, ki ga imajo apostoli v odnosu do sveta, ki jih sovraži. Prav ta zaprta vrata postanejo znamenje novega sveta, postanejo znamenje Božjega kraljestva, ki je prišlo k nam. Od sedaj naprej lahko živiva v moči tega kraljestva.

Mir, ki ga podari vstali Jezus, je značilen za prihod Božjega kraljestva. Tega miru ne more nihče ukrasti. Nihče namreč od zunaj ne more doseči prostorja, v katerem tvoje in moje srce najde življenje in moč. Nihče. V moči tega miru Jezus učence pošlje v svet. V moči tega miru jim podari Svetega Duha. Bog jim podari nedolžnost in mir, da so lahko z njim. Ta mir potrjuje, da smo ljudje med seboj bratje in sestre. Prav to bratstvo in sestrstvo pa je znamenje, da je Bog navzoč in da smo ga mi prepoznali in priznali med nami.

Jezus poudarja, da pošilja apostole na enak način, kakor je Bog Oče med nas poslal njega. »Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« To pomeni: »Kakor je Oče Bog poslal mene Boga, tako jaz človek pošljem vas ljudi.« Oče je poslal Sina zato, da bi se ta učlovečil in odrešil človeštvo. Hotel je, da vstopi v svet in vzame nase trpljenje. Sina ljubi. A ga pošlje, da se sooči s smrtjo. Tudi Jezus svojih apostolov ni poslal, da bi na svetu iskali užitke zase, ampak jih je poslal, da bi bili deležni bolečine, kakor je je bil deležen sam. Oče Jezusa ljubi in ga kljub temu pošlje v trpljenje. Tudi Jezus ljubi učence, a jih pošlje v svet, da bi se soočili s trpljenjem. Zato pravi: »Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« Kar pomeni: »Ko vas pustim, da trpite krivico zaradi svojih preganjalcev, takrat vas ljubim z isto ljubeznijo, ki jo ima do mene Oče, ki je tudi mene poslal, da sem vzel nase neskončne bolečine.«

Ko apostol Tomaž sliši, da se je ostalim apostolom prikazal Jezus, protestira. Pri tem očitno pretirava. A to ne zaradi premajhne vere, ampak zaradi prevelike želje. Z vsem svojim srcem si želi, da bi bil Jezus, za katerim je s takšnim navdušenjem hodil in si želel z njim tudi umreti, resnično živ in ni neka prikazen, ki jih prihaja strašit skozi zaprta vrata. Še enega tako hudega razočaranja, kot je bila smrt na križu, ne bi uspel prenesti. V trenutku, ko se Jezus skozi zaprta vrata znova pojavi in ga povabi, naj položi svojo roko v njegove rane in stran, Tomaž ne potrebuje več dokazov. Takoj ga prepozna. V trenutku ves pade pred Jezusa in neskončno srečen izgovori: »Moj Gospod in moj Bog!« Njegova izpoved je zaključek evangelija. Povzame vse, kar je bilo prej povedanega.

Ko pri maši skupaj z vsemi kristjani obhajava navzočnost vstalega Jezusa, naju prav to potrjuje v veri in življenju iz njegovega vstajenja. Tudi midva ne moreva zaradi svoje nevere protestirati dlje kot do evharistije. Pri obhajanju evharistije in v zakramentu bratstva in sestrstva do ljudi prepoznava Vstalega in sva deležna njegove moči, novega življenja iz njegove moči, ne iz lastnih strahov. Še enkrat ti želim velikonočnega veselja.

p. Dr Vili Lovše

Z bogoslužjem cvetne nedelje začenjamo praznovanje velikonočnega velikega tedna. V njem bomo spremljali Jezusa na njegovi poti trpljenja. Tesnoba, bolečina, zmeda. Sredi teh občutkov se bova tudi midva učila solidarnosti z Jezusom, ki je svoje življenje zaobljubil Božji solidarnosti z nami. V velikonočne dogodke naju uvaja čustvo veselja in skoraj evforije. Jezus slovesno vstopi v Jeruzalem in vsi ga pozdravljajo ter mu vzklikajo. Tudi učenci. Te vzhičenosti bo zelo hitro konec. Umaknila se bo strahu, sramoti, zmedi, izdajstvu in obsojanju. Ko bo vse dopolnjeno, ko se bo zdelo vse dokončno izbrisano v tišini in pozabi smrti, se bo spet oglasil klic veselja. Na velikonočno nedeljo. A tokrat brez vsakršne vznesenosti, ampak kakor popolnoma nepredvidena preobrazba. To bo klic veselja, ki gre skozi smrt, jo vzame nase, jo osvobodi njenih posvetnih meja in jo odpre sijaju Božje skrivnosti.

Luka pripoveduje, da je Jezus končno prišel na cilj: v Jeruzalem. Sedaj je na njegovih vratih. Vstopil bo, ker ve, da je prišla njegova ura. Nič več se ne umakne pred radostnim vzklikanjem učencev. Oni si verjetno predstavljajo nekaj drugega kakor On. A kljub temu poudarjajo, da je Jezus mesija in osvoboditelj, Božji poslanec za svoje ljudstvo, Božji blagoslov za vse. Kakor hitro se procesija konča in začne evharistija, se razpoloženje globoko spremeni. Takrat pridejo na dan Jezusove misli, tiste, ki jih učenci niso mogli brati. Na dan pridejo Božje misli o Sinu, ki je prišel vsem pokazat Očetovo ljubezen do ljudi.

V spevu o Gospodovem služabniku iz preroka Izaije beremo: »Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bíli, svoje lice tistim, ki so mi pulíli brado. Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki.« Te besede so bile izrečene več stoletij pred Jezusom. Njegovo trpljenje opisujejo do najmanjše podrobnosti. Neverjetno. Sveti Pavel se pridruži zahvali za to ljubeče Božje trpljenje za ljudi. Takoj za tem slovesno beremo evangeljsko pripoved o Jezusovem trpljenju.

Cerkev vabi, naj usmeriva svoj pogled na takšnega Jezusa, v vsej njegovi človeški in zgodovinski trdnosti, v vsej njegovi moči, da v zgodovini pokaže, kako močno Bog ljubi ljudi in kako smo mu dragoceni. Cerkev vabi, da vidiva, kako močno nam lahko Jezus spremeni življenje, če ga živimo iz moči njegove ljubezni. K temu naju spodbuja tudi Pismo Hebrejcem: »Uprimo oči v Jezusa, voditelja in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola. Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje, da se v svojih dušah ne boste utrudili in omagali.«

Jezus, ki nama ga bogoslužje kaže kot vzor, je zelo ponižan Jezus, ki je postal človek. A on ni vzor človeškega trpljenja. On je vzor, kako lahko uresničiva svojo poklicanost v Božjo človeškost. Če hočeva svojo človeškost živeti v vseh njenih razsežnostih in možnostih, ne moreva mimo njega. On je razkril vso lepoto te človeškosti, tako da je ostal zvest občestvu z Bogom, kot človek in kot Bog v sožitju z ljudmi. Njegova lepota in največja človeškost se pokaže prav v trenutku, ko spačen od bolečin in pohojen ne zanika zaveze z Bogom in zase in za nas vse odpre obljubo življenja, ki mu smrt ne more več do živega. Prav ta njegova lepota poraja upanje, upanje, ki današnji svet, tako kot svet vseh časov, strašno in nujno potrebuje. Kaj pa pomeni tebi? Koga pa ti potrebuješ, da bi zaživel svojo poklicanost v Božjo človeškost?

p. Dr Vili Lovše

Za ženo, ki jo privedejo pred Jezusa razjarjeni ljudje, da bi jo kamenjali, so vohunili, da so jo razkrinkali, jo vlekli za seboj kot cunjo, ji grozili, jo obsojali, se ji posmehovali in jo potem vrgli pred Jezusa, ki ji je podaril odpuščanje. Po vsem, kar je doživela, bi lahko z vso iskrenostjo in močjo izrekla besede psalma: »Velike reči je Gospod za nas storil, vsi smo bili zato veseli!« Prav v tem veselju se tvojemu in mojemu srcu odpre popolnoma nov prostor domačnosti in zaupnosti z Bogom. Novi prostor je prostor vnovič odkritega dostojanstva, ki ga začutiva iz spoštljivega in ljubečega Jezusovega glasu: »Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in odslej ne greši več!«

Na začetku po odpuščanju svojih grehov še nismo sposobni čutiti ljubezni, ki nam je podarjena. Vse ostaja dokaj nejasno. A takoj spet občutimo na novo najdeno dostojanstvo. Ko smo pred Jezusom, ostane vse, kar smo slabega storili, zapisano v prah. Le zlo, ki smo ga priznali in zanj nismo iskali opravičila, ostaja zapisano v prahu. Zlo pa, ki ga nismo priznali in ga izrazili, zlo, ki ga še naprej skrivamo, ostane v srcu in nama onemogoča, da bi odkrila Božjo dobroto.

Vsi, ki ženo obsojajo, morajo oditi, ker v resnici niso tako neumni, da bi si domišljali, da so brez greha. Morda niso imeli greha, zaradi katerega so obsojali ženo, imeli pa so druge grehe. A v tem dogodku niso doživeli Božje dobrote, ker so skrivali svoje zlo pred seboj in drugimi, Božje dobrote niso bili sposobni sprejeti in so drug za drugim odšli od Jezusa in žene. Le žena, ki so jo zasačili pri prešuštvovanju, ni mogla ničesar skriti. Ona ostane pred Jezusom. Nič se ne opravičuje. Nič ne zahteva. V Jezusovi dobroti znova najde dostojanstvo svojega srca. Ko smo v svojem dostojanstvu in dobroti potrjeni, prične srce čutiti ljubezen, ki se nas je dotaknila. Začnemo čutiti željo, da bi tej ljubezni odgovorili in vse svoje življenje oblikovali po njej in v njej. Kar samo nas vleče tja, od koder je k nam prišel občutek lastnega dostojanstva in kjer smo odkrili Božjo dobrohotnost do ljudi. Nič več se ne moreva zapirati v svojo preteklost, ki je ostala zapisana v prahu. Gledava v Božjo prihodnost, ki prihaja k nama in sva je deležna takrat, ko skupaj z njim deliva njegov načrt dobrote in odrešenja za vse ljudi.

Edina prevara, ki se še lahko naseli v gube naše duše, je pozaba. Pozabimo svoj greh in tako nismo več solidarni s svojimi brati in sestrami grešniki. Znamenje, da sem pozabil na svoj greh, je vsak trenutek, ko se začnem braniti pred svojimi brati in sestrami, in od Boga zahtevam stvari, ki so proti bratom in sestram. To pomeni, da začenjam imeti Božjo dobroto za svojo pravico. Da sem izgubil vso globino zaupljivosti, v kateri sem bil Božje dobrote deležen.

Ko moliva »in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«, ne prosiva najprej za velikodušnost, da bi bila sposobna odpuščati, ampak prosiva najprej, da bi se zavedala, da sva grešnika in sama potrebna Božjega usmiljenja. Ko se čutiva grešnika, si ne pripisujeva pravic in Bogu ne postavljava zahtev. Tako lahko močno doživiva lepoto Božjega odpuščanja, kajti solidarna sva z vsemi brati in sestrami, nimava nobenih razlogov, da bi zase zahtevala posebne pravice v odnosu do njih. Zaradi tega se od drugih iz nobenega razloga ne ločiva. S tem pa ostajava v Božji ljubezni do ljudi. V tem je vir sreče in notranje moči, ki daje življenju lepoto in radost.

p. Dr Vili Lovše

Evangeljska prilika nama spregovori o usmiljenem Očetu in dveh izgubljenih sinovih. Z molkom in z besedami vsak od treh likov pokaže svoje glavne značilnosti. Mlajši brat je opisan z besedami: »Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada« in »šel je vase …«. Starejši sin se predstavi z besedami: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji« ter »razjezil se je in ni hotel vstopiti«. Oče pa pove vse o sebi z besedami: »Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil« in »veselimo se«, »vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden«.

Ker je ta prilika živa, ostaja odprta tudi zate in zame. Lahko si postaviva dve vprašanji.

Prvo vprašanje: Če je skrivnost sreče obeh sinov v tem, da sta v sožitju z očetom, kakšen odnos imata v resnici do Očeta? Mlajši sin je občestvo z očetom zaničeval in ga prekinil. Starejši sin, za katerega se zdi, da je bil v občestvu z očetom, pa tega občestva ni nikdar užival, ga prav zato tudi zaničuje. Oba zgrešita svojo srečo. A oče kljub temu oba sprejema in za oba pozorno skrbi. Mlajšemu sinu, ki se skesan vrača, teče nasproti in ga objame. Da bi prepričal starejšega sina, stopi do njega in ga vabi na svoje praznovanje.

Drugo vprašanje se tiče tega, kar oba brata čutita drug do drugega in do očeta: Kaj bi se zgodilo, če bi se skesani mlajši sin po vrnitvi razjezil zaradi drže starejšega brata, ki ni mogel sprejeti, da je oče lepo ravnal z njim? Če bi mlajši sin zahteval razumevanje tudi od starejšega brata, njegovo kesanje v odnosu do očeta ne bi bilo iskreno. Ali bi starejši sin, če bi bil solidaren z očetovim veseljem nad mlajšim sinom, lahko še kaj zahteval zase? Očitno je, da se starejši sin v času odsotnosti mlajšega brata ni nikdar srečal z očetom. Nikdar ni rekel očetu: »Upajva, da se bo mlajši vrnil in da se mu ne bo zgodilo nič nepopravljivo težkega.«

Kaj torej ta prilika pomeni zate in zame? Ali nama ne pravi, naj bova solidarna z Očetom, z njegovo skrbjo do vsakega sina ali hčere, da bova lahko uživala tudi njegovo radost in veselje? Sožitje in občestvo z Očetom je skrivnost sreče njegovih sinov in hčera.

Sveti Pavel razglaša, da je skrivnost cerkve v spravi. Reči hoče, da je temeljno človekovo izkustvo sprejemanje Božjega odpuščanja v Kristusu. To izkustvo omogoča in utemeljuje novo človeškost, ki nama je podarjena v Kristusu. Vse najino življenje je zajeto v to napetost, da bi v skupnem sožitju in delitvi vsem in na vse razširila prejeto odpuščanje. Le na tak način lahko doživiva solidarnost s tem, kar čuti Bog, in sva dejansko z njim v sožitju in občestvu, ne da bi za to zahtevala nekaj zase in terjala od njega. V tem je skrivnost sreče Božjih otrok, ki imajo drug drugega za brata in sestro, ker jim je skupna Očetova skrb in veselje do vsakega posebej.

Sreče občestva z Očetom ne moreva okušati, če nisva doživela njegovega odpuščanja, če nisva doživela, da se vsakemu izmed nas sam podarja kot milost in nam tako omogoča, da sva sposobna solidarnosti z njegovimi čustvi ter to skrivnost deliva z vsemi. Zato tudi za tvoje in moje srce velja: »Tistim, ki iščejo Gospoda, ne manjka nič dobrega. Iskál sem Gospoda in me je uslišal, vseh mojih strahov me je rešil. Glejte nanj in boste žareli od veselja, vaši obrazi naj ne zardevajo.«

p. Dr Vili Lovše

»Spreobrníte se, govorí Gospod, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« Tako naju vabi današnje bogoslužje. V evangeliju naju Jezus svari: »A če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec.« Že Janez Krstnik nama je v adventnem času klical: »Spreobrnite se … obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja.«

Janez je oznanjal spreobrnjenje zato, da bi midva verovala ljubljenemu Sinu in ga prepoznala. Čemu pa Jezus vabi k spreobrnjenju? Odgovor najdeva v prvem berilu iz Druge Mojzesove knjige. Bog, ki se je v gorečem grmu razodel Mojzesu, izpove: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal, kako vpije zaradi priganjačev; da, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim …« Z besedami »poznam njegove bolečine« Bog pokaže, kako nas ima rad. Pokaže vso svojo bližino do človeka, vso dobrohotno naklonjenost, ki ga žene v odnosu do nas, do tebe in mene. Ta čustva postanejo odločitev, da nas osvobodi. Postanejo dela odrešenja. Zaradi tega se je razodel Mojzesu in s tem začel zgodovinsko osvoboditev iz Egipta. Ko ga Mojzes vpraša, v imenu koga naj pride pred svoje ljudi, mu Bog odgovori: »Jaz sem, ki sem. ›Gospod, Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov, me je poslal k vam.‹ To je moje ime na veke.« Božje ime izraža tisto, kar lahko o Njem doživi človek, kadar ga kliče in potem zazna njegovo bližino, naklonjenost in osvobajajočo moč.

»Jaz sem, ki sem.« Skrivnosten izraz, ki razoroži s svojo preprostostjo, lahko pomeni tudi: »Jaz sem, ki bom«, »Jaz sem z vami, kakor boste videli«, »Jaz sem tisti, ki ga boš videl, ko me boš klical in bom«, »Kdo sem, boste zvedeli iz tega, kar bom storil za vas«.

Božje ime nas povabi v to, kar je on za nas. Zato je Bog vedno Bog Abrahamov, Bog Izakov, Bog Jakobov, Izraelov Bog, Bog Jezusa Kristusa, naš Bog. Ljudstvo je del Božjega imena, in Bog »El« je del imena, ki ga nosi ljudstvo – Izra-el. Besede »naš«, »moj« in »edini« so v odnosu do Boga vedno skupaj. Takšna je Božja zaveza s človekom, z nami. V zavezi, ki se razdeva v Božjem imenu, je skrita vsa dinamika naše duhovne rasti.

Najbolj izredno pa je dejstvo, da je Božje razodetje prepletlo vso zgodovino, a se je razodelo iz neke točke, ki se širi, dokler ne doseže vseh. Bog je poklical Mojzesa, da ljudstvo osvobodi iz suženjstva. Ta epizoda je del predhodne svete zgodovine, del zaveze, ki jo vključuje in odpira v novo prihodnost Boga za ljudstvo in za Mojzesa samega. Mojzesa, ki je bil kot dojenček rešen iz vode, ko pa je odrasel in branil Hebrejca pred Egipčanom, pa je moral pobegniti v tujino. Ko ga Bog kliče, se Mojzes vrne z drugo močjo in drugo perspektivo. Vse njegovo življenje dobi svoj pečat smiselnosti znotraj zaveze z Bogom. Smisel je povezan z imenom Boga, ki se mu je odkril. Resnični sad spreobrnjenja je prav to, da na podlagi Božjega imena, ki se je razodelo mojemu srcu, ponovno odkrijem smisel svojega življenja.

Božje ime nam naše življenje pokaže v drugi, popolnoma novi luči in ga spremeni. Prav to molimo na koncu maše po obhajilu: »Večni Bog, nasitil si nas s čudežnim kruhom, da imamo že na zemlji poroštvo večnih skrivnosti.« Lahko bi rekli tudi takole: Ko nas priteguješ k sožitju s teboj in brati in mi okušamo tvoje odpuščanje, ki smo ga sposobni razdeliti z vsemi, tedaj odkrijemo lepoto tvojega Imena, tedaj obrodimo sad, ki je vreden spreobrnjenja, in vse naše življenje izžareva drugačno luč. Evangelij naju vabi prav k temu spreobrnjenju in odkrivanju Božjega imena, ki se razodeva v Jezusu.

p. Dr Vili Lovše