Avtor: Administrator

Apostoli so prosili Gospoda: »Pomnoži nam vero!«, ker niso bili sposobni odpuščati. Jezus pri svojem oznanjevanju veliko in na nov način vztraja pri božji zapovedi odpuščanja bratu ali sestri. Iz izkušnje oba dobro veva, da nisva sposobna odpuščati. Hkrati pa nama je jasno, da izgubljene nedolžnosti ne bova dobila nazaj drugače kakor s spravo, tako da bova odpustila in odpuščanje sprejela. Vedno znova. Od tega je odvisno, ali bova izkustveno Boga doživela ali ne. Doživljava, da ne moreva zares ljubiti, dokler nama Bog ne nasuje v naročje svoje nežnosti, ki ne gleda na lastne zasluge in pravice. Edino, kar od naju zahteva, je odkritosrčnost in preprostost, da priznava svoje grehe in ne iščeva izgovorov. S tem kaževa, da se ga nič več ne bojiva.

A naloga odpuščanja in življenja v spravi ni tako preprosta. Po eni strani zahteva od naju živo zavest, da sva grešnika, po drugi strani pa izkušnjo zaupnosti z Bogom. Težava je, da se nimava tako zlahka za grešnika. Zakaj? Zato, ker naju muči strah, da bova zavrnjena. Pa tudi strahu pred Bogom se ne moreva kar otresti.

Zato apostoli prosijo za vero. Ne za veliko ali malo vero. »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno« pomeni: Dovolj je vera, ki jo imate, samo da je pristna in živa kakor seme, ki čeprav je zelo majhno, potem zraste v veliko rastlino. Cerkveni očetje razlagajo, da so ptice, ki gnezdijo na vejah, vse naše misli, ki jih Božje beseda privlači in v njej najdejo počitek. Božja beseda je bila namreč vsajena v tvoje in moje srce. Na koncu bo prežela vse, kar smo, in nas oplodila s svojo Božjo in neuničljivo močjo, ki jo nosi v sebi. Od nas se ne zahteva veliko ali malo, ampak iskrenost, preprostost in resnico.

To je edino, kar potrebuje služabnik iz Jezusove prilike, ki smo jo brali v evangeliju. Vendar lahko hitro opaziva, kako zlahka pademo v zahtevanje svojih pravic, tega, kar je pravično in bi morali imeti ter so nam drugi ali Bog dolžni dati ali narediti. V veri bi težko našli še kakšno bolj napačno držo od te! Življenje ni na strani tistih, ki ves čas nekaj domišljavo zahtevajo zase. Tudi Gospod čaka na vratih najinega srca, da se naučiva preprosto prositi in ne zahtevati, preprosto dajati in si ne domišljati, preprosto narediti in ne čakati, da nama drugi naredijo. To bova zmogla, ko se bova zavedala, da ni vredno iskati nekaj, ampak le Nekoga. Še več. Tega bova sposobna, ko bova sprejela, da naju je On že našel in nama služi. Le v milosti Njega, ki naju ljubi, spet odkrijeva, da sva lepa. Našla sva domačnost z Njim, ki naju je prvi ljubil in naju ljubi. On naju od znotraj navdušuje, da tudi sama ljubiva. Resnični služabnik je namreč Jezus, ki v popolni domačnosti in zaupnosti z Očetom služi vsem, da bi vse osvojil in pridobil za isto domačnost in zaupanje z Očetom, kot ju živi sam. On dobiva moč za svojo ljubezen iz domačnosti z Očetom. Enako velja tudi zate in zame, če sva njegova učenca ali nekoristna služabnika. Nekoristna pa nisva zato, ker bi nič ne storila. Nekoristna sva zato, ker ne glede na to, kaj in koliko delava, na noben način ne moreva zaslužiti spoštovanja in ljubezni Boga, ki je v priliki imenovan gospodar. Tudi k njegovemu bogastvu ne moreva ničesar dodati, ne glede na to, kako se trudiva. Nekoristni pomeni ubogi, preprosti služabniki in nič več. Prav v tem je najin resničen časten naziv: nočeva biti ali imeti ničesar drugega kot, kar za nas hoče Gospodova ljubezen.

p. Vili Lovše

V 15. poglavju Lukovega evangelija je dobra novica o Božjem usmiljenju, izrečena v prilikah. Kristjani v teh prilikah zajemamo nekaj močnega o absolutni Božji resnici. Jezus hoče z obema prilikama odgovoriti na kritike farizejev in razodeti skrivnost svojega srca. Po njegovem srcu je namreč oblikovano tudi vsako človeško srce.

Spev pred evangelijem z gotovostjo oznanja: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas in verujemo vanjo. Če nas srce obsoja, je Bog večji od našega srca in spoznava vse.« Jezus nama daje svojo ljubezen in iz nje lahko živiva. Čeprav bi tvoje ali moje srce pomendral greh in bi s trudom spet iskala svoje dostojanstvo, pa naju Božja ljubezen v Jezusu prehiti in sprejme. To oznanilo je potrebno brati skupaj s prošnjo po obhajilu: »Oče, naj moč tega zakramenta prevzame naše telo in dušo, da v nas ne bodo prevladali občutki, ampak delovanje tvojega Svetega Duha.« Cerkev naju s tem vabi, naj verujeva v Božjo ljubezen, ki ni daleč, ampak je v srcu in ga želi osvojiti, če ji dovoliva.

Priliki s primerom pojasnjujeta dinamiko, ki je značilna za Božjo ljubezen. Zanjo je najbolj značilno to, da premaga vsak odpor. Odpor tistega, ki si domišlja, da je pravičen, kakor tudi izgubljenega grešnika. Obe priliki kažeta razlog, ki naj bi naju prepričal, da bi Božji ljubezni začela zaupati. Edini razlog je, da je Bog z veseljem usmiljen. Jezus ne skrbi za angele, ki jih v priliki predstavlja 99 rešenih ovc. Jezus gre iskat izgubljeno ovco, ki je vsak človek, vseh časov. Jezusovo veselje nad ponovno najdenim človeštvom je tako veliko, da ga z njim delijo tudi angeli.

Oče v priliki priredi izgubljenemu sinu gostijo in z vsem hrepenenjem nanjo vabi tudi starejšega brata. Obe priliki namigujeta na večno skrivnost Očetove solidarne ljubezni do človeka. Oče ne more biti drugače kakor usmiljen zato, ker se je človek izgubil. Vse vesolje je zgrajeno na Očetovi usmiljeni ljubezni. Božje veselje je v tej in nobeni drugi ljubezni.

Iz tega izvira »strašna« posledica za našo vest. Midva sva poštena in pravična, če z Očetom deliva njegovo sočutje in veselje ljubezni do vsakega človeka. Poštena sva, če se za vsakega človeka veseliva, da ga Bog ljubi, tako kot naju, tebe in mene.

Če v tej luči bereva Mojzesovo posredovanje za soljudi, veliko lažje razumeva njegovo veličino. Res je, da smo vredni jeze in si Bog lahko obudi druge sinove in hčere celo iz kamnov. Še bolj res pa je, da ima Bog rajši sinove in hčere iz mesa in kosti, čeprav so nevredni in uporni. Rajši nas ima takšne, kot smo. Še naprej nas graja, a ne neha za nas skrbeti. Jezus, ki je umrl in vstal zate in zame, je zadnji pečat Božje volje, da nam podari samega sebe. V tem je bistvo odpuščanja: Bog se tebi in meni osebno podari. Midva morava to le prepoznati, verovati in sprejeti. On sam naju išče, nežno skrbi za naju in se nama podarja! Ti in jaz sva njegovo veselje! Mi smo njegovo veselje!

Ker pa je najino srce pogosto zapleteno v iluzije zla in greha, postane še bolj ostro kot Božje. Misli, da bo s tem, da sebe obsodi, rešilo svojo teoretično plemenitost. A mu nič ne pomaga, če se zapre v samoobtoževanje, polno nezaupanja. Zato morava tvoje in moje srce vedno znova spominjati, da je Bog večji od njega. Če ga prepoznava in priznava, sva rešena samote. Sprejmeva Njega in spet najdeva upanje. Kajti polna zaupanja se lahko izročiva usmiljeni ljubezni.

p. Vili Lovše

V soboto smo romali v ŠKOCJAN na Dolenjskem. Obiskali smo še Sevnico, Šmartno pri Litiji, kjer smo imeli še litanije in sv. Heleno na Dolskem. Tam smo si ogledali ne le cerkev, ampak tudi spominsko sobo zdravnika in misijonarja na Tajvanu dr. Janeza Janeža. O njem smom si ogledali tudi film.

V središču današnjega bogoslužja je 49. vrstica 12. poglavja Lukovega evangelija: »Prišel sem, da ogenj vržem na zemljo, in kako hrepenim, da bi se že vnel«. V luči te besede lahko dojameva tudi smisel Jezusovih besed o razdeljenostih med nami in o razumevanju znamenj časa.

V 5 Mz knjigi 4,24 je Bog imenovan »použivajoč ogenj«. Kaj to ime pomeni? Oglejva si tri odgovore:

Gregor Veliki prvi odgovarja: »Bog je imenovan ogenj zato, ker odstrani rjo grehov. O tem ognju pravi Resnica: Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in ničesar si bolj ne želim kot to, da bi se že razplamtel. Zemlja pomeni srce vseh posvetnih, ki v srcu nenehno zbirajo hudobne misli, zato jih hudobni duhovi pomendrajo. Gospod pošlje ogenj na zemljo takrat, ko z ognjem Svetega Duha vžge srce tistega, ki živi po mesu. Zemlja plameni v ognju, kadar srce posvetnega človeka, ki je zakrknjen v svoja perverzna hotenja, zapusti hlepenja sedanjega časa in se vname v Božji ljubezni«.

V apokrifnem Tomaževem evangeliju je zapisan drugi odgovor, ki so ga antični cerkveni očetje in ga tudi današnji razlagalci pripisujejo Jezusu: »Kdor mi je blizu, je blizu ognju, in kdor je daleč od mene, je daleč od kraljestva.« Origen je te besede takole razložil: »Človek, ki po krstu ponovno greši, se mora, če hoče biti očiščen, približati Jezusu. Jezusova ljubezen vznemirja srce tega človeka, vse dokler z močjo svojega ognja ne stali vse, kar se upira njemu in bratom. Če pa bo človek zaradi svojega greha ostal zaprt v svojo sramoto ali domišljavost, bo daleč od Jezusa. Zanj bo Božje kraljestvo nedosegljivo. Ne bo našel niti svobode niti življenja.«

Tretji odgovor sta dojela dva učenca na poti v Emaus, ko sta med srečanjem z Jezusom vzkliknila: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je govoril in razlagal pisma?« Tudi prerok Jeremija vzklikne: »A v mojem srcu je bil kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh; hotel sem ga ugasniti, pa nisem mogel.« Ognja našega Boga ni mogoče pogasiti. Zato njegov ogenj imenujejo »použivajoč«. Bog je ljubosumen. Ne prenese, da bi ga jemali za eno od stvari. Božji ogenj použiva vse naše notranje razdeljenosti in razklanosti, zaradi katerih smo razpršeni, dvojni, dvoumni, lažnivi, hinavski, zaprti in hudobni, nič več sposobni solidarnosti z Bogom in svojimi brati in sestrami. Srce se očisti in poenoti z ognjem. To je resnica našega Boga.

Kako pa, da Jezus na vse to pravi, da ni prišel, da prinese na zemljo mir, ampak delitev. Če Božji ogenj stopi naše notranje razdeljenosti, potem se nama ni treba več bati zunanjih razdeljenosti, čeprav so boleče in jih nismo sami hoteli. Srce čuti, da če hoče ostati trdno v najbolj bistvenem, te trdnosti ne more zapravljati v nebistvenih ali priložnostnih stvareh. Razklanosti in delitve med nami so zato neizogibne. Ljubezen, Ogenj, ki gori v prsih, namreč ni enako kot dobro razumevanje. Ljubezen je pripravljenost na mučeništvo. To je veljalo za Jezusa in velja tudi za nas. Razdeljenost, ki se bo zdela proti drugim, samo izrecno pokaže pripravljenost na žrtev iz ljubezni do drugih, ki so že deležni skrivnosti Božje ljubezni ali Božjega ognja.

Prepoznavanje znamenj časa pa je odkrivanje, da je naša osebna in skupna zgodovina del veliko večje svete Božje zgodovine. Razločevati znamenja časa pomeni, da v svoji zgodbi odkrijemo Božje delovanje. Če naju je oplazil Božji ogenj, skoraj ne bova mogla narediti drugače, kot da bova v vsakem dogodku življenja odkrivala uvod in odprtost v Božje vodenje.

p. Vili Lovše

Glavna tema tokratnega nedeljskega bogoslužja je skrivnost molitve. Lukov evangelij kaže, s kakšno močjo učenci prosijo Jezusa: Nauči nas moliti! Jezus je bil na določenem kraju in molil. Tudi učenci so bili z njim. Ko so ga gledali, kako moli, so verjetno začutili skrivnostno moč njegove molitve. To je v njih prebudilo močno hrepenenje, da bi znali tudi sami tako moliti.

Zato je njih in po njih nas naučil molitev očenaš. Izročilo Cerkve nenehno poudarja, da nobena naša prošnja, ki je ni mogoče najti v vsebini očenaša, ne bo uslišana. Uslišane so le tiste prošnje, katerih vsebino najdemo tudi v molitvi očenaš. Vse prošnje izvirajo iz ene same. Jezusov zaključek to jasno pokaže. Kaj naj torej iščeva v molitvi? Samo eno: Svetega Duha. Verjetno se midva in vsi drugi le redko zares zavedava, da je to bistvena prošnja vsake naše molitve.

Bog takoj usliši vsako prošnjo za Svetega Duha. Brez odlašanja usliši vsako hrepenenje srca, ki se ne zadovolji samo s stvarmi, ki prihajajo od Boga, ampak išče samega Boga, srečanje in domačnost z Njim.

V stvareh, ki jih potrebujeva, se morava najprej Bogu zaupati, šele potem ga prosiva. Zaupajva, da je Bog vse stvari uredil tako, da so v naše dobro. Ne moreva moliti drugače, kakor znotraj zaveze dobrohotnosti, ki nama jo je Bog ponudil. Zato spolnjevati Božjo voljo najprej pomeni, da Bogu povsem zaupava, da verjameva njegovi ljubezni in si prizadevava, da bi bila z Njim, ne da bi hotela na vsak način najprej posedovati njegove darove. Če je jedro molitve v tem, potem res ni nobene molitve, ki ne bi bila uslišana. Če je to bistvo molitve, potem so vse tvoje in moje molitve uslišane. Ko moliva, sva z Njim in mu zaupava in lahko greva skozi vse, kar se dogaja, na popolnoma drugačen način. Bog išče častilce in prijatelje, ne pa potrošnikov, poslušalcev, uživalcev in strank. Če od Boga zahtevam predvsem stvari, potem sem eno od naštetega, nisem pa njegov prijatelj in ne živim iz njegove navzočnosti. Zato Jezus tako poudarja: »Prosite in vam bo dano, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo.« V mislih ima molitveni napor, ki gre v dve smeri: globino in domačnost z Bogom. H globini molitve nama najbolj pomaga potrpežljivost. Moliti zahteva napor. Ravno nasprotno je, kot si midva predstavljava. Namreč, če hočeva, da bo najina molitev spontana in močna, mora biti najprej vztrajna, žilava in trdovratna. Nikdar pa ni nasprotno. Verjetno si že doživel, da potrpeti z lastnim srcem ni ravno enostavno. Ni samo po sebi umevno, da z mirom sprejmeva ritme svojega srca in Božji čas za vse. Ni lahko niti enostavno vstopiti v svoje srce in ga v celoti podariti ali odpreti Bogu. Če potrpežljivost pomaga h globini molitve, pa k njeni domačnosti največ pripomore prav iskrenost. Če dava roko na srce, lahko priznava, da pred Bogom nismo nikdar iskreni. Še manj smo iskreni pred drugimi. Pogosto pa smo neiskreni tudi sami do sebe. Oba tudi nenehno doživljava, da kjer ni iskrenosti, ne more biti niti domačnosti. Kjer pa ni domačnosti, je srečanje hladno in banalno. Iskrenost daje trdnost molitvi. Učiti se in naučiti se biti do dna iskreni je najboljša popotnica za nebesa.

p. Vili Lovše

Danes sva povabljena k razmisleku na čem mora temeljiti najino delovanje, da je resnično dobro. Vsi cerkveni očetje se strinjajo, da med Marto in Marijo ni nasprotja. Kako pa midva razumeva Jezusove besede Marti? Ali ne zvenijo kot očitek? Nekateri očetje pravijo, da ni očitek Marti, ampak pohvala Mariji. Jezus te besede izreče zato, da bi pomagal Martinemu srcu. Marta se je pustila zasuti mnogim stvarem, ki bi jih bilo potrebno postoriti za dostojen sprejem častnega gosta, a potrebno je le eno. Morda Jezusovo misel lahko izraziva takole: Draga Marta, ti, ki strežeš meni in mojim prijateljem, ne pusti svojega srca v stvareh, s katerimi mi strežeš, ampak bodi v srcu ves čas tesno združena z menoj. Ti, ki daješ jesti meni in mojim prijateljem, ne pozabi, da resnično hrano prejemaš od mene. Spomni se, kako je Samarijanka ob vodnjaku odkrila, da mora ona mene prositi, naj ji dam žive vode. Ti, ki sedaj meni in mojim prijateljem tako skrbno strežeš, ne pozabi, da boš v Božjem kraljestvu sedela za mizo z Bogom, jaz pa ti bom stregel.

Verjetno se strinjaš z menoj, draga bralka, ali dragi bralec, da ima gostoljubnost dva vidika: skrbno strežbo in domačnost ali zaupnost z gostom. Od obeh je boljši del zagotovo domačnost z gostom. Cilj skrbne strežbe in moč za skrbnost je zagotovo domač in zaupen odnos z gostom. Skrbna strežba to domačnost le na konkreten način izrazi in pokaže. Vse je usmerjeno v domačnost.

Midva pa se na tej točki lahko vprašava: Ali sem lahko deležen domačnosti in zaupnosti, ne da bi prej pokazal konkretno skrb? Ali ne bi bilo zahtevanje domačnosti brez izkazovanja skrbi zgolj domišljavost, egoizem in iskanje privilegija? Ali imam res tako goreče in iskreno srce, da bi bilo sposobno domačnosti z Bogom, ne da bi popustilo moji lenobi, abstraktnosti ali sanjarijam?

Marta in Marija sta kot sestri simbol vse Cerkve, v kateri so različni darovi in karizme. Marija je Marti lahko hvaležna, da sme sedeti ob Gospodovih nogah, saj Marta skrbi, da mu je kot gostu dostojno in spoštljivo postreženo. Marta je lahko Mariji hvaležna, da Jezus kot gost ni sam, medtem ko ona pripravlja stvari, s katerimi mu bo postregla.

Čeprav so cerkvene službe različne, pa v vseh okoliščinah, vedno in za vse velja, da je le eno potrebno. V pripovedi iz Apostolskih del so se apostoli odločili, da se bodo posvetili službi besede in ostalim prepustili strežbo pri mizi. S tem seveda niso rekli, da bodo rajši opravljali vlogo Marije kakor Marte. Če tako razumeva, potem se grdo motiva. Mučenec Štefan je dobro pokazal in izpričal, kaj je edino potrebno: v srcu je gledal Gospoda. To je edino potrebno. Gledati Jezusa ni ena izmed mnogih služb ali opravil. Je drugačne narave. Če imava edino potrebno, potem je vsako najino opravilo in služba plodno in obrodi sadove. Plodno pomeni, da v srcu drugega obrodi domačnost in zaupnost z Bogom. Sad dobrega delovanja torej ni samo krepost, ampak gledanje Gospoda. Dobro delovanje odpre oči srca, da drugi spoznajo Gospoda. Odpre nas v zaupno povezanost z Bogom, ki resnično okrepča najini srci. Ko je najino srce okrepljeno in zaupa, tedaj v službi soljudem, bratom in sestram, kažemo, kako dober je Gospod in kako nekaj res dragocenega je, če v srcu zaupamo njemu, ga poznamo, smo z njim domači in računamo nanj. V resnici je smisel same skrbnosti pri služenju prav v tem, da drugim ljudem omogočiva, da zahrepenijo po intimnem in zaupnem odnosu z Bogom v Jezusu Kristusu. To je edini pravi cilj in razlog najine službe in delovanja.

p. Vili Lovše

Zapoved razodene svojo skrivnost, če jo poskušava izpolnjevati. Izpolnjevati pa je ne moreva, če je ne sprejmeva v zaupnem odnosu ali zavezi z Bogom Očetom. Zapovedi tudi dojeti ne moreva, dokler je ne izpolnjujeva. Z izpolnjevanjem nama je dan tudi okus zaupnega prijateljstva z Bogom, ki ga prej nisva niti zaznavala. O tem govori evangelij.

Učitelj postave hoče Jezusa skušati in preizkušati. Vprašanje: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« skriva past za Jezusa. A kljub temu je vprašanje dobro zastavljeno. Pomen Jezusovih besed bova namreč vedno razumela lahko šele potem, ko bova poskušala uresničevati in izpolnjevati to, kar pravi. Učitelj postave Jezusu dobro odgovori, ko ga vpraša, v čem je bistvo postave: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« A ker hoče Jezusa skušati, postavi novo vprašanje: »Kdo je moj bližnji?« Pričakuje, da bo Jezus izrekel nekaj obsodbe vrednega. To drugo vprašanje kaže hudobni namen, ki ga ima. Če vprašava po tem, kdo je moj bližnji, pomeni, da si pripisujeva avtoriteto, da lahko z bližnjimi različno ravnava. S tem vprašanjem je učitelj postave pokazal, da se postavlja nad Boga. S tem si je onemogočil, da bi prepoznal resnično Božje obličje. Če pa predpostaviva, da je učitelj postave vprašanje postavil v dobri veri, si je po prvem vprašanju – »Zakaj torej še ne okušam večnega življenja, ki ga iščem? Kaj mi manjka? Ali še vedno ne delujem v smislu Božjega pogleda?« – takoj iskreno zastavil še drugo o tem, kdo je moj bližnji. Vprašanje je sicer slabo zastavljeno. A želi resnično spoznati, kaj misli Bog.

Jezus mu odgovori s priliko o dobrem Samarijanu. Z zaključkom prilike Jezus učitelju postave povrne Božji in zato pravi pogled na stvari. Namreč, ne gre za to, da vem, kdo je ali ni bližnji, ki si zasluži mojo ljubezen. Bistveno je, da se do vsakega človeka vedem kot bližnji, tudi do sovražnikov in nasprotnikov. Pojdi in tudi ti delaj tako, kakor je storil usmiljeni Samarijan, ki je zaradi sočutja pomagal ranjenemu možu ob cesti.

A s tem se prilika o usmiljenem Samarijanu še ne konča. Vsaka Jezusova prilika namreč ponazarja, kako Bog čuti in deluje. S to priliko nama kaže, da Bog ljubi vsakega človeka. Usmiljeni Samarijan je Jezus sam, ki je zapustil 99 ovac (ki so angeli) in šel iskat izgubljeno ovco (človeštvo). Pokaže nama, da sočutno in ljubeče delovanje omogoča, da sprejmeva večno življenje. Ko delujeva iz sočutja in ljubezni, sva podobna Bogu in Kristusu. S tem naju povabi v okušanje Božje lepote.

To je tudi edini način, da lahko razumeva duhovni pomen Svetega pisma. Božja beseda ni izgovorjena zato, da bi jo razumela, ampak zato, da bi jo sprejela in uresničevala. Če jo uresničujeva, prejmeva spoznanje, po katerem v resnici hrepeni najino srce. Najprej ubogava, potem razumeva, ne obrnjeno. Božja beseda nama tudi sama pokaže, kako naj jo uresničujeva, da jo bova lahko dojela. Ko jo dojameva, naju še močneje pritegne in nama pokaže nove načine, kako jo lahko uresničujeva. In tako v neskončnost. Če torej najprej vprašava, kaj Božja beseda pomeni, sva postavila napačno vprašanje. Pravo vprašanje se glasi: V kakšno skrivnost me vabi Božja beseda, če jo uresničim? Šele tedaj bova lahko od znotraj dojela Jezusov blagor, ki ga izreka učencem vseh časov: »Blagor očem, ki vidijo, kar vi gledate!« Blagor velja tebi in meni, če iščeva večno življenje in ga okušava.

p. Vili Lovše

»Gospod, naj si skupaj z vso cerkvijo upava računati nate. Gledava skrivnost tvoje modrosti, s katero si ustvaril in uredil svet. V Sinu Jezusu Kristusu si nas spravil med seboj in s teboj, s Svetim Duhom pa nas posvečuješ. Pomagaj nama, da bova potrpežljivo in zaupljivo spoznavala tebe, ki si ljubezen, resnica in življenje.«

Berilo iz Knjige pregovorov predstavi Sina kot Modrost, ki je vodila stvarjenje in dala smisel človeški zgodovini. Ne govori o Bogu Stvarniku, ampak o njegovi Modrosti, s katero je ustvarjal, v kateri se je veselil in ga je nagnila, da ljubi človeške sinove. Modrost je namreč Sin, ki je postal človek. Sin je bil tam preden je bilo karkoli ustvarjeno. Če hočemo torej dojeti smisel ustvarjenih stvari, ga lahko le, če upoštevamo Njega. O njem namreč govori vse stvarstvo. Ničesar ni ustvarjenega, kar bi bilo zunaj Sina, zunaj Modrosti. Modrost ne pomeni le, da je svet razumno ustvarjen. Modrost pomeni dejstvo, da iz vseh ustvarjenih stvari vabi in govori Božja skrivnost. Zgodovino lahko dojemava kot Božjo vajo, da bi bil z ljudmi, kajti v tem je njegovo veselje in radost. Tvoja in moja ter zgodovina vseh dobijo smisel le, če jo živiva kot vajo, da bi bila z Bogom, v Božji družbi. Bistvo ustvarjenega sveta je v tem, da pokaže človeškost. Bistvo človeškosti pa je v tem, da pokaže Boga. Prav tega nas uči utelešena Modrost, ki ga kličemo tudi Sin človekov, najlepši med človeškimi sinovi. Njemu dolgujemo najvišje razodetje, da je Bog ljubezen in v čem je ljubezen. Cilj vsega njegovega delovanja in smisel njegovega trpljenja, smrti in vstajenja je bil, da razodene Božjo ljubezen.

Drugo berilo iz pisma Rimljanom predstavlja Modrost, ki je Kristus. On je naš mir in neposredna prozornost med stvarstvom in Bogom, med sinovi in hčerami ter Očetom. Vse to v upanju, da sijaj Božje ljubezni, ki se je pokazala v Sinu in sva jo v Duhu lahko deležna tudi midva, osvoji vsa srca vseh časov in za vedno. Navkljub vsem preganjanjem in svetovnim pripetljajem to upanje ne more biti nikdar razočarano. Trdnost tega upanja ni odvisna od naju. Trdno jo zagotavlja resnica Božje ljubezni, ki je ozdravila korenine vsakega srca. Na svetu ni dragocenejše in bolj zaželene dobrine, kot je Božja ljubezen.

V odlomku iz Janezovega evangelija nama Jezus, ki je modrost, oznanja dar svojega Duha. V moči tega daru lahko spoznava Očetovo ljubezen. Duh nama daje spoznati Jezusa, Božjega Sina, kot Očetovega poslanca, tistega, ki kaže Božje obličje ljubezni. To, kar je Očetovo, je tudi Jezusovo. Vse, kar nama sporoča Duh, je le to, kar je razodel Jezus, Očetova modrost. Kriterij za preverjanje resničnosti Duha pa je naslednji: če pripada Duhu Kristusa, je Božji Duh. Če pa naju žene duh, ki je proti Duhu Jezusa Kristusa, sva lahko prepričana, da ta duh ni Božji, in naju, če mu dovoliva, dela nečloveške.

Bog je ljubezen, resnica in življenje. To so Oče, Sin in Sveti Duh, za katere spoznanje potrpežljivo in v upanju molimo. A vse izhaja iz resnice Sina. On nam je dal svojega Duha, ki je življenje. Življenje je zato, ker nam podarja tisto ljubezen, ki nam je nihče in nobena stvar ne more več ukrasti. Duh nama omogoča sprejemati in spoznavati Očetovo ljubezen. Z naše strani se vse začne s tem, da sprejmemo Sina. Kajti Oče, ki ga želimo spoznati, je njegov Oče in ga lahko spoznamo le v Njegovem Duhu. Vsa resnica, o kateri govori Jezus, ko omenja Svetega Duha, je resnica občestva in sožitja s Kristusom. Vanj sva povabljena z vso Cerkvijo in vsem svetom.

p. Dr Vili Lovše

Vnebohod je sklenil velikonočne dogodke. Poslušala in praznovala sva, kar je Jezus delal in učil do dne, ko je bil vzet v nebesa. Še prej je apostolom, ki si jih je bil izbral, dal naročila po Svetem Duhu. Po svojem trpljenju jim je z mnogimi znamenji dokazal, da živi: štirideset dni se jim je prikazoval in jim govoril o Božjem kraljestvu.

Povedal jim je, da je vir njihovega veselja prav pričevanje o njem. Po njihovem veselju bo Božje veselje doseglo vse ljudi in bo sijaj Božje lepote Jezusa Kristusa lahko dosegel vse. Skupaj z njim bomo vsi pričakovali trenutek dokončne dopolnitve, za katero pa ve samo Bog Oče. Naš cilj je namreč, da bi bili vsi eno, Bog v nas in mi v njem.

Sedanji čas pa je čas pričevanja. Čas, v katerem naj bi čim več ljudi spoznalo Sina človekovega in s tem Očeta. Zaradi spoznanja njega sva v moči Svetega Duha spet sposobna živeti drug z drugim kot brat ali sestra. Ti in jaz sva lahko priči vstalega Jezusa Kristusa v svetu le, če sva deležna Jezusovega pričevanja. On nama vedno znova kaže Božje ljubeče obličje do vsakega človeka. Midva za svoje pričevanje lahko zajemava le iz Božjega upanja. Ničesar več se nama ni treba bati, kajti nič več se nama ni treba prepuščati ohromelosti zaradi strahu pred smrtjo. Midva lahko uživava veselje, mir in svobodo, po čemer hrepeni vsako človeško srce, čeprav tega ne pozna. Jezus nama podarja veselje, mir in svobodo, ki nama jih nihče ne more ukrasti iz srca. In ta dar lahko v moči Svetega Duha deliva tudi z drugimi.

Čeprav ljubljenega Gospoda nič več ne vidiva z očmi, sva lahko še vedno polna veselja, kajti v njem in z njim, Vstalim, tudi midva nadaljujeva z razodevanjem Božje zaveze z vsakim človekom. Prav to je vir največje sreče, veselja, svobode in miru. Seveda doživljava, koliko je pri tem notranjih in zunanjih ovir. A ne pozabiva. Evangelist Janez naju spomni, da je Jezus molil in še moli: zate, zame in za vse tiste, ki ga bodo v vseh časih spoznali, da bi bili eno v ljubezni in tako pričevali o Njem.

Evangelist Janez v 17. poglavju zapiše vrhunec Jezusovega razodevanja učencem, ki so neposredno vpleteni v njegov pogovor z Očetom. Jezus kar šestkrat izreče besedo Oče. Za sedmič čaka nate in name. Čaka in vabi, da bi jo tudi ti in jaz lahko izgovarjala vsak dan in neštetokrat v vsakršnih življenjskih okoliščinah. Posebej danes tukaj in sedaj. Ko izgovarjava Oče naš, postajava svobodna, kar pomeni sinova. Postajava sinova, med seboj pa brata. Na tak način posvečujeva njegovo ime na zemlji.

V moči te molitve bova tudi midva lahko pričevala o tem, kar je v Jezusu Oče že dopolnil. Jezusovo delo, ki ga je dopolnil, se skozi čas nadaljuje preko tebe in mene, če hočeva in pustiva in se za to odločiva. Želi doseči vse. Vsi bodo v moči pričevanja ljubezni pritegnjeni k njemu. Usoda in cilj sveta je namreč postopno in dokončno razodetje ljubezni Očeta in Sina do vsakega človeka in vsega, kar je. Ta ljubezen želi žareti iz obličja in srca vsakega človeka vseh časov. Uči in omogoča nama, da lahko darujeva, kar sva prejela od Njega: sebe in njega. V tem je večno življenje, ki sva ga prejela, da ga podarjava naprej. Zato, da bomo na koncu lahko vsi skupaj izrekli: Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo. Bog je ljubezen in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem. V tem je večno življenje. In vanj sva danes znova povabljena.

p. Dr Vili Lovše