Apostoli so prosili Gospoda: »Pomnoži nam vero!«, ker niso bili sposobni odpuščati. Jezus pri svojem oznanjevanju veliko in na nov način vztraja pri božji zapovedi odpuščanja bratu ali sestri. Iz izkušnje oba dobro veva, da nisva sposobna odpuščati. Hkrati pa nama je jasno, da izgubljene nedolžnosti ne bova dobila nazaj drugače kakor s spravo, tako da bova odpustila in odpuščanje sprejela. Vedno znova. Od tega je odvisno, ali bova izkustveno Boga doživela ali ne. Doživljava, da ne moreva zares ljubiti, dokler nama Bog ne nasuje v naročje svoje nežnosti, ki ne gleda na lastne zasluge in pravice. Edino, kar od naju zahteva, je odkritosrčnost in preprostost, da priznava svoje grehe in ne iščeva izgovorov. S tem kaževa, da se ga nič več ne bojiva.
A naloga odpuščanja in življenja v spravi ni tako preprosta. Po eni strani zahteva od naju živo zavest, da sva grešnika, po drugi strani pa izkušnjo zaupnosti z Bogom. Težava je, da se nimava tako zlahka za grešnika. Zakaj? Zato, ker naju muči strah, da bova zavrnjena. Pa tudi strahu pred Bogom se ne moreva kar otresti.
Zato apostoli prosijo za vero. Ne za veliko ali malo vero. »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno« pomeni: Dovolj je vera, ki jo imate, samo da je pristna in živa kakor seme, ki čeprav je zelo majhno, potem zraste v veliko rastlino. Cerkveni očetje razlagajo, da so ptice, ki gnezdijo na vejah, vse naše misli, ki jih Božje beseda privlači in v njej najdejo počitek. Božja beseda je bila namreč vsajena v tvoje in moje srce. Na koncu bo prežela vse, kar smo, in nas oplodila s svojo Božjo in neuničljivo močjo, ki jo nosi v sebi. Od nas se ne zahteva veliko ali malo, ampak iskrenost, preprostost in resnico.
To je edino, kar potrebuje služabnik iz Jezusove prilike, ki smo jo brali v evangeliju. Vendar lahko hitro opaziva, kako zlahka pademo v zahtevanje svojih pravic, tega, kar je pravično in bi morali imeti ter so nam drugi ali Bog dolžni dati ali narediti. V veri bi težko našli še kakšno bolj napačno držo od te! Življenje ni na strani tistih, ki ves čas nekaj domišljavo zahtevajo zase. Tudi Gospod čaka na vratih najinega srca, da se naučiva preprosto prositi in ne zahtevati, preprosto dajati in si ne domišljati, preprosto narediti in ne čakati, da nama drugi naredijo. To bova zmogla, ko se bova zavedala, da ni vredno iskati nekaj, ampak le Nekoga. Še več. Tega bova sposobna, ko bova sprejela, da naju je On že našel in nama služi. Le v milosti Njega, ki naju ljubi, spet odkrijeva, da sva lepa. Našla sva domačnost z Njim, ki naju je prvi ljubil in naju ljubi. On naju od znotraj navdušuje, da tudi sama ljubiva. Resnični služabnik je namreč Jezus, ki v popolni domačnosti in zaupnosti z Očetom služi vsem, da bi vse osvojil in pridobil za isto domačnost in zaupanje z Očetom, kot ju živi sam. On dobiva moč za svojo ljubezen iz domačnosti z Očetom. Enako velja tudi zate in zame, če sva njegova učenca ali nekoristna služabnika. Nekoristna pa nisva zato, ker bi nič ne storila. Nekoristna sva zato, ker ne glede na to, kaj in koliko delava, na noben način ne moreva zaslužiti spoštovanja in ljubezni Boga, ki je v priliki imenovan gospodar. Tudi k njegovemu bogastvu ne moreva ničesar dodati, ne glede na to, kako se trudiva. Nekoristni pomeni ubogi, preprosti služabniki in nič več. Prav v tem je najin resničen časten naziv: nočeva biti ali imeti ničesar drugega kot, kar za nas hoče Gospodova ljubezen.
p. Vili Lovše