24. nedelja med letom – Bog sam išče človeka

V 15. poglavju Lukovega evangelija je dobra novica o Božjem usmiljenju, izrečena v prilikah. Kristjani v teh prilikah zajemamo nekaj močnega o absolutni Božji resnici. Jezus hoče z obema prilikama odgovoriti na kritike farizejev in razodeti skrivnost svojega srca. Po njegovem srcu je namreč oblikovano tudi vsako človeško srce.

Spev pred evangelijem z gotovostjo oznanja: »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas in verujemo vanjo. Če nas srce obsoja, je Bog večji od našega srca in spoznava vse.« Jezus nama daje svojo ljubezen in iz nje lahko živiva. Čeprav bi tvoje ali moje srce pomendral greh in bi s trudom spet iskala svoje dostojanstvo, pa naju Božja ljubezen v Jezusu prehiti in sprejme. To oznanilo je potrebno brati skupaj s prošnjo po obhajilu: »Oče, naj moč tega zakramenta prevzame naše telo in dušo, da v nas ne bodo prevladali občutki, ampak delovanje tvojega Svetega Duha.« Cerkev naju s tem vabi, naj verujeva v Božjo ljubezen, ki ni daleč, ampak je v srcu in ga želi osvojiti, če ji dovoliva.

Priliki s primerom pojasnjujeta dinamiko, ki je značilna za Božjo ljubezen. Zanjo je najbolj značilno to, da premaga vsak odpor. Odpor tistega, ki si domišlja, da je pravičen, kakor tudi izgubljenega grešnika. Obe priliki kažeta razlog, ki naj bi naju prepričal, da bi Božji ljubezni začela zaupati. Edini razlog je, da je Bog z veseljem usmiljen. Jezus ne skrbi za angele, ki jih v priliki predstavlja 99 rešenih ovc. Jezus gre iskat izgubljeno ovco, ki je vsak človek, vseh časov. Jezusovo veselje nad ponovno najdenim človeštvom je tako veliko, da ga z njim delijo tudi angeli.

Oče v priliki priredi izgubljenemu sinu gostijo in z vsem hrepenenjem nanjo vabi tudi starejšega brata. Obe priliki namigujeta na večno skrivnost Očetove solidarne ljubezni do človeka. Oče ne more biti drugače kakor usmiljen zato, ker se je človek izgubil. Vse vesolje je zgrajeno na Očetovi usmiljeni ljubezni. Božje veselje je v tej in nobeni drugi ljubezni.

Iz tega izvira »strašna« posledica za našo vest. Midva sva poštena in pravična, če z Očetom deliva njegovo sočutje in veselje ljubezni do vsakega človeka. Poštena sva, če se za vsakega človeka veseliva, da ga Bog ljubi, tako kot naju, tebe in mene.

Če v tej luči bereva Mojzesovo posredovanje za soljudi, veliko lažje razumeva njegovo veličino. Res je, da smo vredni jeze in si Bog lahko obudi druge sinove in hčere celo iz kamnov. Še bolj res pa je, da ima Bog rajši sinove in hčere iz mesa in kosti, čeprav so nevredni in uporni. Rajši nas ima takšne, kot smo. Še naprej nas graja, a ne neha za nas skrbeti. Jezus, ki je umrl in vstal zate in zame, je zadnji pečat Božje volje, da nam podari samega sebe. V tem je bistvo odpuščanja: Bog se tebi in meni osebno podari. Midva morava to le prepoznati, verovati in sprejeti. On sam naju išče, nežno skrbi za naju in se nama podarja! Ti in jaz sva njegovo veselje! Mi smo njegovo veselje!

Ker pa je najino srce pogosto zapleteno v iluzije zla in greha, postane še bolj ostro kot Božje. Misli, da bo s tem, da sebe obsodi, rešilo svojo teoretično plemenitost. A mu nič ne pomaga, če se zapre v samoobtoževanje, polno nezaupanja. Zato morava tvoje in moje srce vedno znova spominjati, da je Bog večji od njega. Če ga prepoznava in priznava, sva rešena samote. Sprejmeva Njega in spet najdeva upanje. Kajti polna zaupanja se lahko izročiva usmiljeni ljubezni.

p. Vili Lovše

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja