Zapoved razodene svojo skrivnost, če jo poskušava izpolnjevati. Izpolnjevati pa je ne moreva, če je ne sprejmeva v zaupnem odnosu ali zavezi z Bogom Očetom. Zapovedi tudi dojeti ne moreva, dokler je ne izpolnjujeva. Z izpolnjevanjem nama je dan tudi okus zaupnega prijateljstva z Bogom, ki ga prej nisva niti zaznavala. O tem govori evangelij.
Učitelj postave hoče Jezusa skušati in preizkušati. Vprašanje: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« skriva past za Jezusa. A kljub temu je vprašanje dobro zastavljeno. Pomen Jezusovih besed bova namreč vedno razumela lahko šele potem, ko bova poskušala uresničevati in izpolnjevati to, kar pravi. Učitelj postave Jezusu dobro odgovori, ko ga vpraša, v čem je bistvo postave: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« A ker hoče Jezusa skušati, postavi novo vprašanje: »Kdo je moj bližnji?« Pričakuje, da bo Jezus izrekel nekaj obsodbe vrednega. To drugo vprašanje kaže hudobni namen, ki ga ima. Če vprašava po tem, kdo je moj bližnji, pomeni, da si pripisujeva avtoriteto, da lahko z bližnjimi različno ravnava. S tem vprašanjem je učitelj postave pokazal, da se postavlja nad Boga. S tem si je onemogočil, da bi prepoznal resnično Božje obličje. Če pa predpostaviva, da je učitelj postave vprašanje postavil v dobri veri, si je po prvem vprašanju – »Zakaj torej še ne okušam večnega življenja, ki ga iščem? Kaj mi manjka? Ali še vedno ne delujem v smislu Božjega pogleda?« – takoj iskreno zastavil še drugo o tem, kdo je moj bližnji. Vprašanje je sicer slabo zastavljeno. A želi resnično spoznati, kaj misli Bog.
Jezus mu odgovori s priliko o dobrem Samarijanu. Z zaključkom prilike Jezus učitelju postave povrne Božji in zato pravi pogled na stvari. Namreč, ne gre za to, da vem, kdo je ali ni bližnji, ki si zasluži mojo ljubezen. Bistveno je, da se do vsakega človeka vedem kot bližnji, tudi do sovražnikov in nasprotnikov. Pojdi in tudi ti delaj tako, kakor je storil usmiljeni Samarijan, ki je zaradi sočutja pomagal ranjenemu možu ob cesti.
A s tem se prilika o usmiljenem Samarijanu še ne konča. Vsaka Jezusova prilika namreč ponazarja, kako Bog čuti in deluje. S to priliko nama kaže, da Bog ljubi vsakega človeka. Usmiljeni Samarijan je Jezus sam, ki je zapustil 99 ovac (ki so angeli) in šel iskat izgubljeno ovco (človeštvo). Pokaže nama, da sočutno in ljubeče delovanje omogoča, da sprejmeva večno življenje. Ko delujeva iz sočutja in ljubezni, sva podobna Bogu in Kristusu. S tem naju povabi v okušanje Božje lepote.
To je tudi edini način, da lahko razumeva duhovni pomen Svetega pisma. Božja beseda ni izgovorjena zato, da bi jo razumela, ampak zato, da bi jo sprejela in uresničevala. Če jo uresničujeva, prejmeva spoznanje, po katerem v resnici hrepeni najino srce. Najprej ubogava, potem razumeva, ne obrnjeno. Božja beseda nama tudi sama pokaže, kako naj jo uresničujeva, da jo bova lahko dojela. Ko jo dojameva, naju še močneje pritegne in nama pokaže nove načine, kako jo lahko uresničujeva. In tako v neskončnost. Če torej najprej vprašava, kaj Božja beseda pomeni, sva postavila napačno vprašanje. Pravo vprašanje se glasi: V kakšno skrivnost me vabi Božja beseda, če jo uresničim? Šele tedaj bova lahko od znotraj dojela Jezusov blagor, ki ga izreka učencem vseh časov: »Blagor očem, ki vidijo, kar vi gledate!« Blagor velja tebi in meni, če iščeva večno življenje in ga okušava.
p. Vili Lovše