Tukaj si lahko ogledate revijo, ki so jo za Mavrično-katehetske igre pripravili naši Glasni zvončki.

Klikni na povezavo za ogled revije:  Revija Glasni zvonček

Markov evangelij je bil po vsej verjetnosti prvi od zapisanih novozaveznih spisov. Današnji odlomek je zato lahko najzgodnejši dokaz priprošnjiške molitve in posredovanja v blagor bližnjih. Okrog Jezusa se je množica tako močno strnila, da so morali prijatelji hromega do njega spraviti kar skozi streho prostora v katerem je bil Jezus. Nihče ne omenja, da tega ne bi smeli ali ne bi mogli storiti. Prikazana je le odločenost, da prijatelja prinesejo pred Jezusa. Predstavljajmo si da prijatelji hromega tega ne bi hoteli storiti. On ne bi nikdar spoznal ozdravljajočega Jezusovega dotika.

Skoraj vsak izmed nas pozna trenutke v katerih se počutimo obupani. Včasih se to zgodi zato, ker zbolimo na telesu, duši ali duhu. Še hujše pa je, če je nekdo, ki ga imamo mi radi tako bolan. Vsi prosimo Boga, da bi storil čudež in dragega ozdravil. Rotimo in trkamo, da naše roke kar zakrvavijo.

Jezus ozdravi hromega, ki ga njegovi prijatelji na dramatičen način prinesejo preden. Najbolj je pri tem očitna telesna ozdravitev. Vendar to ni bil edini in najpomembnejši del moškega, ki ga je Jezus ozdravil. Lahko si predstavljamo kakšne spomine in trpljenje je imel hromi v svoji zgodbi. Jezus ga je tudi čustveno in duhovno prenovil.

Isto velja tudi za vsakega izmed nas. Če vsem svojim prizadevanjem, dejanjem in molitvam navkljub nismo uslišani na tak način kakor smo pričakovali in bi radi, se zlahka počutimo zapuščene in od Boga pozabljene.

Ne izogibamo se odgovornosti, če se sami sebe tolažimo z mislijo, da je to kar iščemo in prosimo napačni Božji dar, najsibo za nas ali za tistega za katerega molimo. Veliko vrst ohromelosti je, ki nas na enak način onesposobijo, pa niso vse telesno razvidne in očitne.

Ne glede na to kaj smo Jezusa prosili, nas današnja zgodba obvesti o njegovi drži do našega trpljenja. Najprej reče možu: »Tvoji grehi so ti odpuščeni«. Kasneje pa mu pravi: »Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom.« V Palestini prvega stoletja sta bila obe izjavi skoraj identični. Nam seveda zvenita kot zelo različni. V Jezusovem času so bile vse bolezni Božje prekletstvo zaradi človeškega greha. Jezus se je temu prepričanju zoperstavil in povedal, da nobena bolezen ni od Boga in da nam zaradi greha ne pošilja nobenega trpljenja.

Mnogi med nami bi morali to slišati. Mnogi mnogi. Po mnogih letih tuhtanja, da smo hromi zato ker nas Bog kaznuje za naše grehe, na današnjo nedeljo poslušamo Jezusa, ki nam pravi: »Vstani, vzemi svoja nosila in pojdi na svoj dom.« To ne pomeni, da se nam v prihodnosti ne bo potrebno ukvarjati z našimi težavami. Na tej strani smrti, smo vedeno nedokončane stvaritve, smo Božja umetnina v nastajanju. Spomni pa nas, da Kristus vedno želi, da bi bili zdravi na vseh ravneh. Povsod kjer ga potrebujemo, lahko računamo na njegovo ozdravljenje in mir. Prav tako nam je predočena moč prijateljev, ki nas podpirajo in miljo za nas ter polagajo naše potrebe pred Boga. Priprošnje in pomoč so res čudovita nesebična dejanja ljubezni.

Posloviti se moramo od krščanskega krivoverstva, ki trdi, da Bog uporablja duhovno, umsko in telesno bolečino zato, da bi nas spravil k pameti. Namesto tega se utemeljimo v današnji podobi: ne glede na to, kakšna je naša ohromelost, ne glede na to, kakšna so naša nosila in upajmo, da ob pomoči nesebičnih prijateljev, tudi mi danes lahko vstanemo in gremo svobodni na svoj dom in v novo življenje z Njim in Zanj, ki je z nami po drugih bratih in sestrah.

p. dr. Viljem Lovše SJ

Včasih se prevajalci svetega pisma z najboljšimi nameni zmotijo v prevodu. V današnjem evangeliju beremo, da se je gobavec Jezusu zasmilil. Grška beseda, ki jo Marko uporablja pa pomeni jezo in ne smiljenja. Z izjemo izganjanja preprodajalcev iz templja pri Janezu in iz različnih razlogov so si rodovi prevajalcev zelo težko predstavljali, da bi bil Jezus jezen. V resnici pa je Jezusova jeza priložnost za čudovite uvide vanj in močan izziv za nas.

Jeza nam pove, da je nakaj narobe. Jeza je pomembno in dragoceno čustvo. Njena vrednost je nevtralna. Le tisto, kar iz jeze naredimo, določa kakšne učinke bo imela na naše življenje. Nekateri se usedemo na jezo in jo kuhamo. Drugi pa iz jeze potegnejo moč, da iz slabega potegnejo dobro ali da slabo popravijo na dobro.

V starih časih so vse tiste, ki so imeli kakršne koli kožne bolezni imenovali gobavci. Z njimi so sramotno ravnali. Živeti so morali izven naselij in mest. Če so se komu približali so morali vpiti, da so nečisti. Nikdar niso smeli v tempelj. Smatrali so jih za od Boga preklete in izključene iz Božjega izvoljenega ljudstva. Nič čudnega, da se je Jezus razjezil, ko je srečal moškega gobavca. Hkrati se je soočil tudi z družbenim sistemom ločevanja na sloje ali kaste, ki je temu človeku ukradel človeško dostojanstvo ter na religiozne zakone, ki so mu ukradli tudi upanje. Podobno se dogaja danes tudi z odnosom do ločenih v katoliški cerkvi, saj jih smatramo za edine gobavce katerih greh ni odpustljiv, če se ne pokesajo na tak način kot smo jim ga mi določili in takrat kot smo jim mi določili.

V današnji zgodbi sta še posebej pomembni dve podrobnosti. Gobavec čuti dovolj varnosti, da si upa iti naravnost k Jezusu, povedati svojo stisko in prositi za ozdravljenje. Rečeno nam je, da se ga je Jezus dotaknil. S tem sta Jezus in gobavec prekršila vse družbene in religiozne zakone tistega časa. Jezus pa ni ozdravil gobavega zgolj za to, da bi izzival družbeno verske zakone in tabuje. Ozdravljenemu naroči naj izpolni svoje verske dolžnosti, da bo lahko znova hodil v tempelj molit in se tako pridružil skupnosti. Jezus je čudeže delal zato, da bi vse tiste, ki jih je srečal spreobrnil k višjim zakonom ljubezni in sočutja.

Na današnjo nedeljo nas torej evangelij izziva naj zaupamo sveti jezi. Ne gre le za boj za lastne pravice, če so bile kršene. Borimo se za dostojanstvo in pravice drugih. Borimo se za pravice zdajšnje in bodoče generacije in za pravo skrb za naš planet. Jeza nam pri tem pomaga, da se lahko borimo tudi za vse, ki so zatirani in s katerimi se sramotno ravna v naši okolici, vasi, državi in svetu. Za vse izključene, zasmehovane, izkoriščane in za vse, ki jih naša opulentna kultura razglaša za nečiste.

Ali se naj vznemirjamo? Le čemu? Današnjo nedeljo spet prihaja k nam Kristus in pravi, da navkljub temu kar lahko mislimo sami o sebi ali nam je bilo rečeno od drugih, v nas ni ničesr brezupnega, nič takšnega, kar On ne bi mogel ozdraviti.

Naj nam evharistija podeli Kristusovo ljubezen in sočutje, da se bomo zaradi dostojanstva, ki ga prejemamo od Njega, tudi sami borili za dostojanstvo svojih bližnjih. Gospod nauči nas zaupati svoji jezi, da bo postala kakor tvoja jeza. Naredi iz nas ustvarjalce sprememb za pravičnejšo cerkev in svet.

Vir: p. Dr. Viljem Lovše SJ

V Jezusovih časih so ljudje vse tisto, česar niso uspeli razumeti, pripisovali demonom ali hudobnim duhovom. V talmudu, ki je zbirka naukov različnih židovskih rabijev, nastala malo po Jezusu, je zbrano tudi veliko zgodb o ozdravljanju vročice. Presenetljivo, kako navkljub napredovanju našega vedenja o zdravju in medicini, še vedno ostaja med nami podoben način razmišljanja, kot ga opisujejo talmudske zgodbe. Večina ljudi ne pripisuje krivde za svoja obolenjai zlu, zlahka pa si predstavljajo, da jim je bolezen ali poškodbo poslal Bog. Takšne napačane teologije ne moremo uskladiti z novo zavezo in evangelijem.

Nikjer v evangeliju ne bomo našli odlomka, da bi Jezus drugim povzročil bolečino ali trpljenje. Nenehno pa je poudarjal, naj vzamemo vsak dan svoj križ in svoja bremena nosimo za Njim. S tem nam seveda ni on naložil našega križa in bremen. Nasprotno. Vedno kadar koli se je srečal s trpljenjem in bolečinami je Jezus ozdravljal in ljudem vračal novo življenje.

Razlika med ozdravljenjem Petrove tašče in vsemi drugimi zgodbami ozdravljenja v prvem poglavju Markovega evangelija je očitna. Tašča ni ozdravljena na javnem prostoru in pred očmi vseh, ampak v intimnem krogu Petrovega doma. Kadar Jezus ozdravlja človeka na postelji, nikdar ne izganja demonov in ničesar ne govori. Nežno jo prime za roko in ji pomaga vstati. Pri ostalih ozdravljenjih ne vemo za odziv ozdravljenih. Le za Petrovo taščo je rečeno, da jim je takoj stregla. Glede na vse podrobnosti, ki jih Marko navaja, pa je prava škoda, da nam ni povedal tudi njenega imena.

Včasih si predstavljamo Jezusove čudeže kot dejanja zaslepljujoče moči. Če si Jezusa predstavljamo kot nekoga, ki hodi okrog in čudodelniško ozdravlja ljudi, bomo težko razumeli zakaj včasih ni mogel storiti prav nobenega čudeža, spet drugič pa je ozdravljal zelo javno. Ne glede na to, kaj čudeži so, v evangelijih so vedno globoka in osebna srečanja v veri.

Kot kristjani verjamemo v moč čudežev in vemo, da je njihov avtor vedno Božja milost. Vendar nam na čudeže ni potrebno gledati kot na nekaj kar nam je od zunaj storjeno. Čudež je dogodek, ki odklene in razklene nekaj znotraj nas. Pri nekaterih ljudeh je Jezusova beseda ali dotik zgolj sprostil ozdravljajočo moč, ki jo je Bog že položil v njih. Pri drugih se čudež zgodi po posredovanju in na priprošnjo drugih ljudi. Enako je res tudi za nas danes. Danes lahko doživimo čudež med maziljenjem, pri spovedi ali evharistiji, na romanju, med postenjem ali molitvijo nad nami ali pa pri lastni molitvi. Če na čudež gledamo tako, potem lažje razumemo zakaj so nekateri ljudje ozdravljeni, drugi pa ne. Če vsako osebno srečanje z Jezusom ni vedno vodilo v ozdravljenje, potem se ne smemo čuditi, da se podobno dogaja tudi danes in se Božja ozdravljajoča moč v nas ne pokaže vedno.

Mali in veliki čudeži se vsak dan in nenehoma dogajajo. Današnji evangelij nas spomni, da niso predstava in vir zabave množic. Čudeži so uresničitev vere. Če vzamemo za svoj vzor Petrovo taščo, smo ozdravljeni in okrepljeni zato, da bi lahko pričevali o Božji odrešujoči moči, na vse možne načine služili Božjemu kraljestvu in še naprej pričakovali Gospoda.

Vir: p. Dr. Viljem Lovše SJ

Včasih, ko se nam zdi, da v svojem duhovnem življenju le malo napredujemo, se morda lahko zavemo vsega, kar je v nas uničujočega. Glede tega se nahajamo v zelo dobri družbi. Skoraj vsak cerkveni mistik v zgodovini cerkve poroča o istem vzorcu: bližje kot so se čutili Bogu, bolj so se zavedali greha. Več je luči v neki sobi, bolj so temni koti ostro določeni in vidni. Namesto, da smo zaradi svojega naraščajočega duhovnega zavedanja žalostni, ga lahko smatramo za korak v pravo smer.

V Markovem evangeliju hudobni duhovi redno in preden kdorkoli drug prepoznajo kdo je Jezus. Svetloba razsvetli temo.

V današnjem evangeliju nečisti duh Jezusu zastavi zanimivo vprašanje: »Ali si prišel, da nas boš uničil?« Mi vemo, da je Jezus prišel točno za to, da za nas uniči moč zla, unčienja in smrti v našem življenju. Nekateri kristjani danes dvomijo v obstoj zla. Zdi se mi, da se motijo. Kristjani verujemo, da se človek lahko svobodno odloči. To dokazuje, da je zlo stvarnost. Nekateri ljudje se lahko in se tudi izročijo delovanju zla.

Seveda zlu ne smemo dajati večje pozornosti, kot je v resnici potrebna. Božja moč je glavno oblast zla v zgodovini že dokončno premagala. Dejstvo, da je zlo stvarno, je edini način s katerim lahko pojasnimo Hitlerja, Pol Pota, Stalina, Tita in razne ameriške vlade v senci.

Ko smo bili krščeni v Kristusa so bili naši starši in botri vprašani: »Ali se odpoveš satanu in njegovim delom in vsem njegovim lažnim obljubam? Všeč mi je ta zadnji del. Večina izmed nas ne stori velikih hudobnih dejanj, vse pa nas skušajo in zapeljujejo lažne obljube, ki nam jih prišepetava hudobija. Zlo nam pogosto obljublja pohlep namesto velikodušnosti, zavidanje namesto občudovanja, seks namesto ljubezni, maščevanje namesto odpuščanja. Obljube zla so prazne in hudobne. Nikdar ne izpolnijo tega, kar obljubljajo. Vedno nas razočarajo.

Žal nam uničujoče vedenje prinaša bežen občutek moči ali užitka. Zaradi tega se mu pustimo vedno znova zapeljati. Kako lahko zahtevamo Kristusovo zmago nad zlom v svojem življenju? Sv. Ignacij Lojolski nam ponudi devet nasvetov za prepoznavanje delovanja dobrih in hudobnih duhov. Imenujejo se pravila razločevanja.

1. Zaupaj običajnemu in vsakdanjemu.

2. Živi tukaj in sedaj, v sedanjosti.

3. Nikdar se ne odločaj takrat, ko si na tleh. Dovoli, da kriza mine.

4. Vedno bodi sumnjičav do vsega kar je nujno in je potrebno storiti takoj.

5. Uči se ponižnosti, da boš znal modro sprejeti moder nasvet.

6. Nauči se vzorcev dobrega in hudobnega duha, prvemu sledi, drugega zavrni.

7. Dobri duh nas poveže. Hudi duh nas deli, osami in zapre v lastne strahove.

8. Tvoje srce in glava naj se pogovarjata.

9. Nobeno delo za prihod božjega kraljestva ni nikdar premajhno ali nepomembno.

Vera, da zlo je, ne pomeni, da smo s tem našli primeren izgovor za vse zlo in bolezni tega sveta. Zato je Sartre vzkliknil: »Zlo zmaguje, ko dobri ljudje ne storijo ničesar.« V ta boj nismo bili vrženi sami in brez pomoči. Če hočemo še naprej izbirati življenje in z ljubeznijo voditi svoj strah, potem moramo zlo prepoznavati, poimenovati in sprejeti Kristusovo zmago nad njim, v sebi in v drugih.

Molimo, da bi v svojem življenju prepoznali vzorce hudobnega duha in se jim odrekli. Prosimo, da bi se hitro in trdno odzvali, ko naletimo na uničujoče vedenje. Prosimo, da bi to naloga postala naš vseživljenjski projekt.

Vir: p. Dr. Viljem Lovše SJ

Nek baptistični pastor je vodil bogoslužje krajevne skupnosti ob reki. Primajal se je zelo vinjen moški, zabredel vodo in stopil poleg pastorja. Ta ga opazi in vpraša: »Gospod, ali ste pripravljeni najti Jezusa?« Pijanec ga debelo pogleda in pokima: »Seveda sem!« Pastor ga tedaj zgrabi za glavo in potunka pod vodo. Potem ga potegne ven in vpraša: »Ali ste našel Jezusa?« »Nisem!« revskne vinjeni. Pastor ga znova potisne pod vodo. Tokrat ga drži pod gladino dlje časa. Ko ga dvigne, ga vpraša: »No brat, ali si sedaj našel Kristusa?« »Ne nisem«, mu odvrne. Nejevoljen pastor tretjič potunka moža pod gladino vode in ga drži več kot trideset sekund. Ko ga znova spusti, ponovi tudi vprašanje: »Za Božjo voljo, ali ste že našli Jezusa?« Moški pomenca oči in vpraša: »Ali ste sigurni da je tukaj padel v vodo?«

Janez Krstnik je Jezusa potopil v vodo reke Jordan. To dejanje mi prinaša veliko miru in trdnosti. Grška beseda za krst je baptizo, ki pomeni umiti ali potopiti. Večina izmed nas je bila krščena zgolj z nekaj kapljicami vode na čelo. V zadnjiih letih cerkev znova spodbuja odrasle in otroke, da se, če je le mogoče, dajo krstiti po starem izročilu s potopitvijo v vodo.

Seveda vsi vemo, da količina vode pri krstu ne vpliva na moč, ki jo ima zakrament za naše življenje. Ta je odvisna od tega, kako živimo svojo krščansko zavezo. Celovita potopitev v vodo pri krstu nas poveže z obrednim krstom kakršnega je doživel Jezus. Simbolizem vode s tem zelo močno stopi v ospredje in se ga lažje globlje zavedamo.

Pri popolni potopitvi ni polovičarstva. V obleki in čevljih smo v celoti potopljeni v vodo. Gre za izredno vidno priliko. Evangelist Marko pravi, da je Kristus prav to storil za nas. Naš Bog ni nek oddaljen Bog, ki od daleč vlada nad nami. Naš Bog ni trener, ki sedi ob strani in opazuje naš trening, ukazuje in deli nasvete za naše življenje. Naš Bog ni policist, ki nas lovi, kdaj bomo prekršili pravila. Naš Bog se je v Jezusu sam potopil v naš svet, v srce in um, v dušo in božanstvo, v čevlje in vse kar smo.

Zgodnji kristjani so v krstnih vodah prepoznavali simbol Jezusovega groba. Mi semo edini, ki verujemo, da je Bog privzel naše meso in umrl. Ker je Jezus tri dni preživel v grobu, mi svoje odrasle in otroke trikrat potopimo v vodeni grob. Medtem kličemo Sveto Trojico, da krščenega usposobi za smrt lastnemu in vsemu grehu ter vstane v svobodo Kristusovega življenja. Tako lažje razumemo, da je moč tega simbola veliko lažje in bolj razumljiva, če je krstni bazen čim globlji in potopitev čim bolj celostna.

Vsem krščenim v Kristusa se zgodi nekaj nenavadnega. Kakor se je Jezus popolnoma vrasel (potopil) v naš svet, tako smo tudi mi polno potopoljeni v Kristusa, v njegov način kako biti človek po Božje, na Božji način. To nas seveda ne obrani posvetnosti in nas ne zapre v hermetično varno posodo, kakor kakšno versko sekto. Poslani smo ven v svet: v Jezusu smo ljubljeni od Boga in nas je vesel. Lahko računamo na njegovega Duha in smo njegovo telo za ta svet. Danes in tukaj. Poslani smo med ljudi v veri, upanju in veselju. Poslani smo, da pademo v roke sveta in odkrijemo, da je tudi v njih Kristusovo bivališče.

Vir: p. Dr. Viljem Lovše SJ

Gospodovo razglašenje, Epifanija, 6.1.2018, Mt 2,1-12

V preteklih letih so nekateri znanstveniki poskušali razložiti zvezdo, ki je tri modrece privedla v Betlehem. Na dan so prišli z zapleteno, a verjetno teorijo o sklopu astronomskih naključij, ki so omogočila svetlečo zvezdo prav v času Jezusovega rojstva. Le zakaj so se znanstveniki ubadali s tem in si zastavljali takšno vprašanje? Zvezda o kateri govori evangelist Matej ni astronomsko pomembna. Gre za bližnjico ali podobo s katero so hoteli opisati kako nebesa vodijo zemeljsko dogajanje. Podobo zvezde na podoben način uporabljata tudi četrta in peta Mojzesova knjiga, prerok Izaija in Psalmi. Celoten praznik se izraža v simbolih. Ne gre za znanost, ampak za simbole odnosa, ki je vera. Hipolit je v tretjem stoletju po Kristusu zapisal, da so praznik epifanije obhajali dvanajst dni po božiču. S tem kažejo na Njega, po katerem je hrepenelo dvanajst izraelovih rodov.

Zvezda modrih magov je le ena od podob, ki jih uporablja Matej v prvih treh poglavjih svojega evangelija. V središču vsakega je vedno izreden dogodek: v prvem poglavju je angelovo sporočilo Jožefu v sanjah; v drugem poglavju pa modri magi najdejo Jezusa tako, da sledijo zvezdi; v tretjem poglavju pa se ob Jezusovem krstu odpre nebo in Bog Oče spregovori. Za začetek življenjepisa je takšen uvod kar močan. Posebej poudarja razodevanje, epifanijo Božje slave na tem svetu.

Sedaj si pa skrbno poglejmo kje in komu se Božja slava razodeva. Najprej se razodeva Jožefu medtem ko globoko spi. Nato se razkrije poganskim astrologom, magom, ki s poročanjem Herodu ogrozijo Jezusovo življenje. V tretjem pa se razodeva vsem tistim Judom, ki so prihajali poslušat Janeza Krstnika. Znotraj prvih treh poglavij Matejevega evangelija Božja slava, ki se je razodela v Jezusu postaja bolj javna in spreminja življenja ljudi. Življenja Jožefa, magov, Janeza Krstnika in vseh, ki so poslušali Jezusove nagovore, ne bo nikdar več isto.

Praznik epifanije ni antična verzija Helijevega kometa. Govori o tem, kako Božja slava preobraža in spreminja človeška srca. Verujemo, da Božja slava ni bila razodeta po moči in oblasti vojske, vladarjev ali duhovnikov. Dosegla nas je po galilejski pubertetnici Mariji, ki je Bogu izrekla svoj »da« ali »zgodi se« prav po Jožefu, svojem možu, ki je ni hotel skrivaj odsloviti in s tem ogroziti njeno življenje. Božja slava prihaja k nam po dojenčku, ki je za vedno spremenil naš svet.

Danes veliko govorimo o zvezdah (Holivudskih, športnih in družinskih). V najboljšem primeru so nam te zvezde morda včasih lahko za vzor in nam pomagajo, da svojo vsakdanjost doživljamo malo drugače. Ne morejo nas pa preobraziti. Jezus ni le nekdo h kateremu nas vodi zvezda. On sam je zvezda. On je naša zvezda, ki ji lahko sledimo in ne moremo zgrešiti poti. On je tisti v katerem smo Božji sinovi in hčere, zajeti v Očetovo ljubezen. On je resnični zgled, ki je hkrati tudi vsa naša moč, ki nam je potrebna, da imamo lahko danes radi sebe, bližnje in Njega. On nam pokaže, da smo v očeh Njegovega in našega Očeta vsi zvezde in lahko drug drugemu izžarevamo Njegovo luč.

Na tak način lahko današnji praznik spremeni naša srca in nas usposobi, da umremo svojemu lažnemu ali sebičnemu jazu. S tem pa nam omogoči rojstvo v Božji slavi = izžarevamo njegovo ljubezen do sebe in bližnjih. Epifanija ni mišljena zgolj za nas. Poklicani smo, da jo pokažemo vsem s svojim načinom življenja, soustvarjanja in sodelovanja z Bogom, ki nas ozdravlja in preobraža po podobi vstalega Sina.

Vir: p. Dr. Viljem Lovše SJ