Gospodovo razglašenje, Epifanija, 6.1.2018, Mt 2,1-12
V preteklih letih so nekateri znanstveniki poskušali razložiti zvezdo, ki je tri modrece privedla v Betlehem. Na dan so prišli z zapleteno, a verjetno teorijo o sklopu astronomskih naključij, ki so omogočila svetlečo zvezdo prav v času Jezusovega rojstva. Le zakaj so se znanstveniki ubadali s tem in si zastavljali takšno vprašanje? Zvezda o kateri govori evangelist Matej ni astronomsko pomembna. Gre za bližnjico ali podobo s katero so hoteli opisati kako nebesa vodijo zemeljsko dogajanje. Podobo zvezde na podoben način uporabljata tudi četrta in peta Mojzesova knjiga, prerok Izaija in Psalmi. Celoten praznik se izraža v simbolih. Ne gre za znanost, ampak za simbole odnosa, ki je vera. Hipolit je v tretjem stoletju po Kristusu zapisal, da so praznik epifanije obhajali dvanajst dni po božiču. S tem kažejo na Njega, po katerem je hrepenelo dvanajst izraelovih rodov.
Zvezda modrih magov je le ena od podob, ki jih uporablja Matej v prvih treh poglavjih svojega evangelija. V središču vsakega je vedno izreden dogodek: v prvem poglavju je angelovo sporočilo Jožefu v sanjah; v drugem poglavju pa modri magi najdejo Jezusa tako, da sledijo zvezdi; v tretjem poglavju pa se ob Jezusovem krstu odpre nebo in Bog Oče spregovori. Za začetek življenjepisa je takšen uvod kar močan. Posebej poudarja razodevanje, epifanijo Božje slave na tem svetu.
Sedaj si pa skrbno poglejmo kje in komu se Božja slava razodeva. Najprej se razodeva Jožefu medtem ko globoko spi. Nato se razkrije poganskim astrologom, magom, ki s poročanjem Herodu ogrozijo Jezusovo življenje. V tretjem pa se razodeva vsem tistim Judom, ki so prihajali poslušat Janeza Krstnika. Znotraj prvih treh poglavij Matejevega evangelija Božja slava, ki se je razodela v Jezusu postaja bolj javna in spreminja življenja ljudi. Življenja Jožefa, magov, Janeza Krstnika in vseh, ki so poslušali Jezusove nagovore, ne bo nikdar več isto.
Praznik epifanije ni antična verzija Helijevega kometa. Govori o tem, kako Božja slava preobraža in spreminja človeška srca. Verujemo, da Božja slava ni bila razodeta po moči in oblasti vojske, vladarjev ali duhovnikov. Dosegla nas je po galilejski pubertetnici Mariji, ki je Bogu izrekla svoj »da« ali »zgodi se« prav po Jožefu, svojem možu, ki je ni hotel skrivaj odsloviti in s tem ogroziti njeno življenje. Božja slava prihaja k nam po dojenčku, ki je za vedno spremenil naš svet.
Danes veliko govorimo o zvezdah (Holivudskih, športnih in družinskih). V najboljšem primeru so nam te zvezde morda včasih lahko za vzor in nam pomagajo, da svojo vsakdanjost doživljamo malo drugače. Ne morejo nas pa preobraziti. Jezus ni le nekdo h kateremu nas vodi zvezda. On sam je zvezda. On je naša zvezda, ki ji lahko sledimo in ne moremo zgrešiti poti. On je tisti v katerem smo Božji sinovi in hčere, zajeti v Očetovo ljubezen. On je resnični zgled, ki je hkrati tudi vsa naša moč, ki nam je potrebna, da imamo lahko danes radi sebe, bližnje in Njega. On nam pokaže, da smo v očeh Njegovega in našega Očeta vsi zvezde in lahko drug drugemu izžarevamo Njegovo luč.
Na tak način lahko današnji praznik spremeni naša srca in nas usposobi, da umremo svojemu lažnemu ali sebičnemu jazu. S tem pa nam omogoči rojstvo v Božji slavi = izžarevamo njegovo ljubezen do sebe in bližnjih. Epifanija ni mišljena zgolj za nas. Poklicani smo, da jo pokažemo vsem s svojim načinom življenja, soustvarjanja in sodelovanja z Bogom, ki nas ozdravlja in preobraža po podobi vstalega Sina.
Vir: p. Dr. Viljem Lovše SJ