Včasih se prevajalci svetega pisma z najboljšimi nameni zmotijo v prevodu. V današnjem evangeliju beremo, da se je gobavec Jezusu zasmilil. Grška beseda, ki jo Marko uporablja pa pomeni jezo in ne smiljenja. Z izjemo izganjanja preprodajalcev iz templja pri Janezu in iz različnih razlogov so si rodovi prevajalcev zelo težko predstavljali, da bi bil Jezus jezen. V resnici pa je Jezusova jeza priložnost za čudovite uvide vanj in močan izziv za nas.
Jeza nam pove, da je nakaj narobe. Jeza je pomembno in dragoceno čustvo. Njena vrednost je nevtralna. Le tisto, kar iz jeze naredimo, določa kakšne učinke bo imela na naše življenje. Nekateri se usedemo na jezo in jo kuhamo. Drugi pa iz jeze potegnejo moč, da iz slabega potegnejo dobro ali da slabo popravijo na dobro.
V starih časih so vse tiste, ki so imeli kakršne koli kožne bolezni imenovali gobavci. Z njimi so sramotno ravnali. Živeti so morali izven naselij in mest. Če so se komu približali so morali vpiti, da so nečisti. Nikdar niso smeli v tempelj. Smatrali so jih za od Boga preklete in izključene iz Božjega izvoljenega ljudstva. Nič čudnega, da se je Jezus razjezil, ko je srečal moškega gobavca. Hkrati se je soočil tudi z družbenim sistemom ločevanja na sloje ali kaste, ki je temu človeku ukradel človeško dostojanstvo ter na religiozne zakone, ki so mu ukradli tudi upanje. Podobno se dogaja danes tudi z odnosom do ločenih v katoliški cerkvi, saj jih smatramo za edine gobavce katerih greh ni odpustljiv, če se ne pokesajo na tak način kot smo jim ga mi določili in takrat kot smo jim mi določili.
V današnji zgodbi sta še posebej pomembni dve podrobnosti. Gobavec čuti dovolj varnosti, da si upa iti naravnost k Jezusu, povedati svojo stisko in prositi za ozdravljenje. Rečeno nam je, da se ga je Jezus dotaknil. S tem sta Jezus in gobavec prekršila vse družbene in religiozne zakone tistega časa. Jezus pa ni ozdravil gobavega zgolj za to, da bi izzival družbeno verske zakone in tabuje. Ozdravljenemu naroči naj izpolni svoje verske dolžnosti, da bo lahko znova hodil v tempelj molit in se tako pridružil skupnosti. Jezus je čudeže delal zato, da bi vse tiste, ki jih je srečal spreobrnil k višjim zakonom ljubezni in sočutja.
Na današnjo nedeljo nas torej evangelij izziva naj zaupamo sveti jezi. Ne gre le za boj za lastne pravice, če so bile kršene. Borimo se za dostojanstvo in pravice drugih. Borimo se za pravice zdajšnje in bodoče generacije in za pravo skrb za naš planet. Jeza nam pri tem pomaga, da se lahko borimo tudi za vse, ki so zatirani in s katerimi se sramotno ravna v naši okolici, vasi, državi in svetu. Za vse izključene, zasmehovane, izkoriščane in za vse, ki jih naša opulentna kultura razglaša za nečiste.
Ali se naj vznemirjamo? Le čemu? Današnjo nedeljo spet prihaja k nam Kristus in pravi, da navkljub temu kar lahko mislimo sami o sebi ali nam je bilo rečeno od drugih, v nas ni ničesr brezupnega, nič takšnega, kar On ne bi mogel ozdraviti.
Naj nam evharistija podeli Kristusovo ljubezen in sočutje, da se bomo zaradi dostojanstva, ki ga prejemamo od Njega, tudi sami borili za dostojanstvo svojih bližnjih. Gospod nauči nas zaupati svoji jezi, da bo postala kakor tvoja jeza. Naredi iz nas ustvarjalce sprememb za pravičnejšo cerkev in svet.
Vir: p. Dr. Viljem Lovše SJ