Nekatere dele Nove zaveze opisujejo kot zapis »nevarnega spomina« o Jezusu. Običajno je mišljeno besedilo, ki Jezusa prikaže v zelo drugačni luči, kakor smo vajeni. Nevarno je zato, ker ga je mogoče razlagati na različne načine.

Današnji evangelj je eden takšnih »nevarnih« spominov – besedil. Ker je bil prvi zapisan, je teh spominov v Markovem evangeliju le nekaj. Pretrese nas, ko vidimo, da ga ljudje njegovega domačega kraja smatrajo za norca, ki je »izven svoje pameti«. Še huje pa je, da se tudi Marija in vsi njegovi sorodniki, kakor je razbrati, strinjajo z vaščani. Gredo in ga hočejo spametovati.

Verjetno so sosedje prišli k Mariji in ji rekli, da mora hitro ukrepati, kajti njenemu sinu se je zmešalo. Nekateri so ji verjetno rekli, da bodo oni ukrepali namesto nje, če ona ne bo. Marijo je preplavil val čustev: zadrega, šok, bolečina in celo nekaj krivde. Marija in ostali Jezusovi sorodniki so se o tem pogovorili in prišli do prepričanja, da so grde govorice o Jezusu resnične: Jezusu se je zmešalo. Celo nekateri pismouki in drugi verski voditelji so tako trdili. Zato so pohiteli, poiskali Jezusa in ga hoteli spraviti na varno in omejiti. Za njegovo dobro in dobro vseh ostalih. Prišli so do hiše, kjer je poučeval. Povedali so mu, da ga iščejo mati in bratje. Jezus pa jim odločno odvrne: “Vsakdo, ki spolnjuje voljo mojega Očeta, mi je brat in sestra in mati.”

Vsak na začetku Jezusovega javnega delovanja so nekateri ljudje in tudi njegovi ožji sorodniki dvomili, če se mu ni morda zmešalo. Grška beseda za to je “existemi”, kar dobesedno pomeni, da je človek izgubil svojo pamet.

Čemu so ljudje mislili, da je Jezus umsko bolan? Izganjal je demone, se pogovarjal z neprebavljivimi farizeji, postavil pod vprašaj stoletja verskih izročil in govoril, da je Božje kraljestvo blizu. Predstavljam si, da bi srečal nekoga s takšno kartoteko.

Zgodba je čudovita in večplastna. Omogoča, da nam nevaren Jezusov spomin prinaša tolažbo in moč. V Palestini prvega stoletja niso kaj dosti dvomili o izvoru telesnih in psihičnih bolezni: obojne so bile Božje prekletstvo, posledici greha ali obsedenosti s hudimi duhovi. Stigmatiziranost je bila grozna. V našem času telesnih bolezni nič več ne pripisujemo Bogu, ostaja pa stigma glede psihičnih bolezni. Ker psihičnih bolezni ne razumemo tako, kot bi jih morali, se jih bojimo. Ker menimo, da jih ni mogoče nadzorovati, nas za psihične bolnike iz sorodstva skrbi, še posebej če hodijo na terapije. Razumljivo, toda ni korektno. Vsak izmed nas nosi v sebi določeno stopnjo umske ali čustvene bolezni. Pri nekaterih so psihološki ali kemični simptomi bolj organizirani in akutni. Zato bi bil eden najboljših sadov današnjega odlomka prav samovzgoja glede vzrokov in zdravljenja psihičnih bolezni danes.

Današnji evangelij podpira starše, ki ne dojemajo, kaj se dogaja z njihovim otroki. Podpira tudi tiste družine, ki imajo med seboj psihično bolnega člana. Zavetnica vseh teh družin je najprej Božja Mati Marija.

Zavetništvo svetnikov je še močnejše, če prisluhnemo Jezusovim besedam glede njegovih domačih, ki niso z njim, ko oznanja, ampak zunaj. Zdi se, da jih zavrača. Ko poskušamo pomagati svojim bližnjim v čustvenih ali psihičnih težavah smo tudi mi večkrat zavrnjeni.

Jezus izreče nekaj zelo vsevključujočega o naravi krščanske družine. Poudarja, da nismo le njegovi prijatelji, niti njegovi službaniki, ampak pripadamo njegovim najbližjim. Lahko smo njegova mati, bratje ali sestre. Smo njegovi družinski člani. Če to domačnost in intimnost izžarevamo ljudem postajamo zelo nevarna sila dobrega med nami. Zato pojdimo in začnimo živeti iz dejstva, da smo Božji družinski člani.

p. dr. Viljem Lovše SJ

Za binkošti sta značilni dve podobi: ognjeni jeziki, ki se prikažejo nad glavami apostolov, in ogenj, o katerem se moli: »Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.« Ogenj izraža posebno značilnost pogovora med Očetom in Sinom, to je, da z nami delita svojo skrivnost, ki vname človeško srce, tudi tvoje in moje.

Sveti Duh omogoča, da zaznavava Božjo voljo kot dobro za človeka. S tem najinemu srcu omogoči, da spet lahko doživlja, kako je ogenj Božje ljubezni, ki naju doseže v Jezusu, resničen in pomemben za najino življenje. V moči Svetega Duha lahko spoznava Jezusovo skrivnost, ki z vso močjo kaže Božjo ljubezen do človeka. On deli to skrivnost z nama. Če najino srce to zaznava, ne bova mogla živeti drugače, kakor v moči te ljubezni. Drugim ne bova mogla kazati kaj drugega kakor Božjo ljubezen. In to vse do skrajnih mej sveta. Odgovorna sva za pričevanje. A tega pričevanje ne doživljava več kot dolžnost ali breme, ampak kot obilje, ki se razliva samo od sebe. Sveti Duh tvoje in moje srce napolnjuje z Jezusom, vse dokler ne zasije vsa njegova resnica, vse dokler popolnoma ne osvoji tebe, mene in vseh. Pričevanje je posledica obilja in razodevanja sijaja Božje ljubezni. Ni dolžnost.

Na podlagi tega lahko razumeva tudi podobo ognjenih jezikov. Vsem očitno dejstvo na zemlji je, da smo si ljudje zelo različni in da smo razpršeni. Govorimo različne jezike. Ali je to dobro ali slabo?

Sveto pismo poda dve razlagi. Prva je pozitivna: po vesoljnem potopu je Bog hotel, da bi ljudje bivali na zemlji v svoji različnosti (1 Mz 10). Druga je negativna: Bog je ljudi obsodil na različnost zato, da se ne bi združili proti njemu (1 Mz 11 – pripoved o babilonskem stolpu).

Z različnostjo, ki jo doživljamo kot nevarnost, se lahko soočamo na dva načina: z gospodovanjem, s katerim različnost zatremo (tako običajno delamo ljudje in ustvarjamo suženjstvo: babilonski stolp je služil podjarmljenju drugih ljudi in zanikanju Boga kot Očeta vseh ljudi). Drugi način soočanja z ogrožajočo različnostjo pa je sožitje. Vsak je povabljen, da prispeva svoj delež k skupnemu svetu. To je Božja volja. Bog je namreč Oče vseh.

»Da, Gospodov duh napolnjuje ves svet, in ker povezuje vse stvarstvo, ujame vsak glas« (Mdr 1,7). Ko se na binkoštni praznik nad apostoli pojavijo ognjeni zublji, je s tem jasno oznanjeno: od tega trenutka naprej lahko vsi vidijo, da je Božje delo v tem, da ljudi povezuje. Božje delovanje je resničnost njegove ljubezni do ljudi, ki je v Jezusu postala vidna in dosegljiva. Ta čudež na binkošti postane telesen in vsak sliši razglašati Božje delovanje v svojem maternem jeziku. To pomeni, da je vsak jezik in vsak človek v svoji različnosti poklican oznanjati in razglašati eno in isto stvar. Isti čudež stori Božji Duh v naših srcih, ko jih prepriča, da se odločijo za ljubezen in odprejo svojo različnost za sožitje. Na tak način najino srce doživlja in razglaša Božjo ljubezen, ki napolnjuje vsako človeško srce. Če to dogajanje prepoznavava, ga omogočava in pospešujeva, kar pomeni, da sva prejela in delujeva v moči Svetega Duha. Ta naju ne more voditi drugam kakor v spoznavanje skrivnosti Jezusa Kristusa, ki je največji pričevalec Božje ljubezni človeka. Ko apostoli pri soočenju s svojimi preganjalci izberejo Jezusovo ljubezen, ne izberejo le tega, da so na njegovi strani, ampak izberejo tudi, da so na strani ljudi, ki lahko iz njihove ljubezni prepoznajo delovanje Božjega sijaja.

p. dr. Viljem Lovše SJ

Vse, kar Bog dela, ima en in edini cilj: tvoje in moje ter naše veselje, polnost veselja. Bog se vsega veseli. Iz veselja vse ustvarja. Veselje je njegov umetniški podpis in žig na vseh stvareh.

Kliče naju, da ostaneva v svetu, a pripadava Očetu. S tem lahko nadaljujeva Jezusovo poslanstvo. Sva v telesu, a ne živiva iz strahu, ampak iz zaupanja Očetu. V telesu živiva na tem svetu kot sinova luči, ne kot sinova teme.

Jezus Boga šestkrat pokliče Oče. Sedmič povabi tudi tebe in mene, da ga imenujeva Oče. S tem ko ga tudi midva začneva klicati Oče, postajava svobodna, postajava sin in hči Boga. Kajti to sva v resnici ti in jaz. Jezus naju vabi, da bi iz tega vsak dan zares tudi živela.

Biti Božji sin ali hči ne pomeni, da pobegneva mejam in omejenosti, ki nama jo postavljata prostor in čas. Pomeni pa, da v telesu živiva iz Božjega Duha. Zato, pravi Jezus, sva na svetu. Na tem svetu se učiva biti Božja sin in hči. Na tem svetu sva v igri za vrnitev k Očetu. Tukaj in zdaj sva poklicana živeti kot Božja otroka. Sredi službe in vsakdanjih rutinskih opravil. Sredi smeha in joka. Sredi veselja in trpljenja.

Ker Jezus ve, kako težko zaupava Očetu in kako težko živiva kot njegova ljubljena sin in hči, prosi, naj naju Bog ohrani v svojem imenu. Ime pomeni navzočnost, osebo samo. Oče nas ohranja v sožitju s samim seboj prav po Jezusu in njegovem Duhu.

Dal nas je Jezusu, da bi bili eno z njim v ljubezni. Jezus moli zate in zame, da bi bila eno z njim. Biti eno z Bogom in med seboj je najina in naša temeljna in najgloblja želja. Biti eno je uresničenje ljubezni, vir veselja in življenja. Naj pojasnim: Zlo nas med seboj loči in ubije. Ljubezen nas združi in nam daje življenje. A ta enost ni uniformiranost. Je enost v različnosti. Ljubezen drugega ne odpravi, ampak ga predpostavlja in potrebuje, enkratnega in drugačnega od mene. Razdeljenost in sprtost sta spopomenki za smrt. Nikdar ne prihajata od Boga. Od njega prihajajo enost, sprejemanje različnosti in razločevanje, ki ločuje Božje delovanje od zla in laži. Od Boga prihaja tudi odpuščanje, ki zdravi vse razdeljenosti in ločenosti med nami in nam vrača veselje.

V Jezusu nama Bog podarja usmiljenje, ki je njegova resnična svetost in popolnost. Svetost ali popolnost brez usmiljenja je satanska. Prav zaradi njegovega usmiljenja sva lahko eno z njim in postajava takšna, kot je on. Postajava Očetova sin in hči, med seboj pa brat in sestra, ki sta sposobna premagati slabo z dobrim ter ozdraviti vse razdeljenosti in zlomljenosti. Boleč del te razdeljenosti je tudi ločenost med kristjani. To je veliko zlo, ki Božji ljubezni onemogoča doseči mnoge ljudi tega sveta.

Jezus pravi, da je vse ohranil v Božji ljubezni, razen sina pogubljenja. Sin pogubljanja je izgubljeni sin. Običajno pri tem mislimo na Juda Iškariota. A pozabimo, da je celotno Sveto pismo od prve do zadnje knjige ena sama prilika o iskanju izgubljenega sina, ki je bil mrtev in je oživel. Jezus se je poistovetil z njim in zato postal zate in zame greh in prekletstvo. Jezus je prvi, ki je postal zadnji, zadnji med nami, da bi bil lahko z vsemi in v vseh.

Oče naju in vse, ki mu pustijo, varuje pred hudičem, ki nas ločuje od Njega in od bratov in sester, da bi živeli v osamljenosti in žalosti. V Jezusu prepoznava, da izvirava iz Očeta, ne iz sveta. To je vir veselja.

Vstali Jezus tudi naju pošilja v svet, da bi razodevala Očetovo ljubezen. Njegovo poslanstvo postane najino poslanstvo. Midva sva sinova, če se obnašava kot brata. Če ne postaneva brat in sestra, nisva niti sin niti hči.

p. dr. Viljem Lovše SJ

Jezus nama danes neposredno opiše stvarnost, o kateri je preteklo nedeljo spregovoril v podobi trte in mladike. Svoj govor razvije na treh »kakor«: »Kakor je Oče ljubil mene … kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta … kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,9.10.12). 

Takoj razčistiva nesporazum. Besede »kakor« Jezus ne uporablja za primerjanje s seboj. Ne daje nama za zgled samega sebe. Ne zahteva, da bi ga morala ti in jaz dosegati v intenzivnosti njegove ljubezni.

»Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil.« Jezus ves in v celoti računa na Očeta. Kakor da bi nama rekel: vse veselje, ki ga ima Oče do mene, imam jaz do tebe in vseh. V meni ste tudi vi poklicani, da vstopite v to veselje in uživate njegove sadove. Očetovo veselje do Jezusa in nas traja vso večnost in skozi vso zgodovino. Jezus nama tudi pove, pod kakšnimi pogoji bova lahko uživala sadove tega veselja: »Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni.« 

Očetove zapovedi so odrešenje zate in zame, za vsakega človeka. Omogočajo nama sodelovanje pri njegovem veselju. Omogočajo nam sožitje v ljubezni. In prav to je smisel tvoje in moje ter vse človeške zgodovine. Kdor te razsežnosti ne dojame, zanj bo življenje nesmiselno ali pretrdo. Kajti ne počiva v domačnosti. To namreč pomenijo besede »ostanite v moji ljubezni«: bližino, zaupnost in domačnost z Bogom. Pogoj za izpolnjevanje zapovedi je Božja ljubezen, ki je vir življenja in hkrati tudi odločitev, da bova iz tega vira živela. V tem je vir najinega veselja in dostojanstva, ki pa nista omejena zgolj na naju sama. Bog ni tisti, ki bi napolnjeval samo mojo potrebo po ljubezni in me nasičeval. Takšna sebična ljubezen nima nič skupnega z Božjo ljubeznijo, ki prihaja do naju po Jezusu. Zato Jezus takoj nato doda, da da svoje življenje. 

Ljubezen je takšna, da zajame vse ali pa se izgubi. Ljubezni ni mogoče omejiti le na nekoga, drugim pa jo zanikati. Takšna ljubezen ne bi bila več Jezusova ljubezen. Resničnost Jezusove ljubezni je konkretna in jo lahko preverimo z naslednjimi besedami: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil.« Ljubezen do vseh pomeni, da vse vključimo v vzajemno ljubezen, ki je značilna za izkušnjo sožitja z Jezusom, ki razodeva Očetovo ljubezen.

Ne prezriva, da Jezus ne govori o zapovedih, ampak o eni sami zapovedi. To pomeni, da ta zapoved vse druge zapovedi povzame in hkrati pokaže edini cilj vseh zapovedi, pečata pristnosti in resnosti. Vzajemna ljubezen je neposredno odvisna od izkustva Gospodove odrešujoče ljubezni. Zato Jezus v drugih evangeljskih odlomkih lahko reče: »če bodo ljudje videli, da se ljubite, bodo prepoznali moje ime.« Drugi odlomki nama bodo pokazali, da je vzajemna ljubezen dar Svetega Duha, ki iz nas naredi eno srce in eno dušo. Iz nas naredi uresničeno skrivnost evharistije. Ustvari bratstvo in sestrstvo, ki sta Božje delo, in razodevata, da je Bog Oče.

Ljubezen, v katero nas povabi Jezus, ustreza notranji strukturi tvojega in mojega srca. Srca vsakega človeka. Omogoča nama, da živiva svojo resnično človeško poklicanost. Zato Jezus pravi, da nama srčnega veselja, ki ga ustvarja dinamika njegove ljubezni, ne bo mogel nihče ukrasti. To pa zato, ker sega tako globoko, da tudi demoni nimajo dostopa do nje in je za vsakega izmed nas dediščina življenja.

Midva pa bova odkrila, da korenine tega veselja pripadajo Bogu, s katerim bova delila njegovo čutenje in ljubezen do nas.

p. dr. Viljem Lovše SJ

Glavna podoba 5. in 6. velikonočne nedelje je trta. S podobo trte je hotel Jezus učencem in tudi nama pokazati, kako globoko smo povezani z njim. Ponudi nam ključ, po katerem lahko dojameva skrivnost njegovega življenja. Hkrati pokaže, v kakšno dostojanstvo življenja kliče naju in vse svoje učence.

Govori nama zelo zaupljivo. Uporablja besedico »kakor«. Z njo poudarja skrivnost, ki je neskončno večja od nas in nas vključuje v Božjo resničnost. Pravi, da je on sam trta, mi pa smo mladike. Podoba trte in mladik ni zgolj spodbuda, s katero naju Jezus prosi, naj ostaneva povezana z njim, ker naju ljubi in se zaveda, kakšne preizkušnje naju še čakajo. Ne spodbuja naju, ampak nama izraža svoje zaupanje. Zaupa nama svojo skrivnost, ki jo bova, kakor njegovi učenci, tudi midva razumela šele veliko kasneje. Hkrati pa nama s svojim skrajno zaupljivim tonom to skrivnost daje okušati že sedaj. Učencem in nama je namenjena ta neverjetna ponudba zastonjske in popolnoma nezaslužene ljubezni. V njej je povzeta vsa Božja zaveza z izraelskim ljudstvom in celotno Božje razodetje človeštvu. Zajame vso resnico odrešenja, ki ga Jezus zasluži svojemu ljudstvu. Žal midva z veliko težavo in z naporom v besedah Svetega pisma uspeva zaznati osebo in srce, ki te besede izgovarja. Še teže pa sprejmeva ljubezen, s katero so te besede izrečene. Če to dejstvo upoštevava, Jezusove besede dobijo čisto drugačne odtenke.

On govori o obrezovanju. Če vinogradnik hoče, da bo trda dobro obrodila, je zanj popolnoma samoumevno, da gre in trto obreže. Kaj pa pomeni obrezovanje ljudi, kot sva ti in jaz? V grščini besede obrezati, očistiti, biti čist ali očiščen izhajajo iz istega korena. Pomen obrezovanja pa še najbolj osvetli Jezusova razlaga: »Vi ste že čisti zaradi besed, ki sem vam jih govoril.« Jezusova beseda ima moč, da naju očisti, da naju obreže. Če sprejmeva Jezusovo besedo, s tem sprejmeva tudi njega samega in skrivnost njegove osebe. On nama razkrije Božjo ljubezen do naju in do vsakega sočloveka. Pokaže nama, kako močno želi Bog biti z nami v sožitju in nam s tem omogočiti, da bi v čim večji polnosti živeli svojo poklicanost k človeškosti. 

Apostoli so začeli razumevati, da je v Jezusu razodeta Božja skrivnost do človeka, hkrati pa so doživljali, da jim je Jezus pokazal tudi skrivnost njihovega srca, ki hrepeni po Bogu. Božja skrivnost je vedno tesno povezana s človekovo poklicanostjo in poslanstvom. Zato Jezus v priliki o trti in mladikah govori o sadovih, ki jih trta obrodi po mladikah, ki iz nje črpajo vso moč. 

Kakšne sadove midva lahko obrodiva v Jezusu? V nadaljevanju odlomka prihodnjo nedeljo bo odgovor na to vprašanje še veliko bolj jasen. A tudi danes že lahko vsaj delno odgovoriva nanj. Edini sad, ki ga midva, če sva mladike na Jezusu, ki je trta, lahko obrodiva, je ta, da je Oče poveličan. To pomeni, da ljubezen med nami izžareva tako močno, da razodene Boga kot Očeta vseh. Jezus je razodeva Božjo skrivnost v vsej lepoti po ljubezni do ljudi. Njega je ta ljubezen použila. Do konca je bil zvest Očetovi ljubezni do njega in nas ter tudi svoji ljubezni do Očeta in nas. Oče ga je zelo vesel, ker zvesto sledi njegovi dobrohotni volji in hrepenenju za vsakega človeka.

V Jezusu ostajava ali prebivava takrat, ko sodelujeva pri vsej lepoti in polnosti Očetove in njegove ljubezni. Prav to želi poudariti podoba trte. V Jezusu ostajava in bivava takrat, ko spodbude za svoje življenje in delovanje ne zajemava nikjer drugje in v nobeni drugi okoliščini kot v Očetovi ljubezni do nas. To pa je pokazal v Jezusu.

p. dr. Viljem Lovše SJ

Sprejmem, da sem ljubljen in šele nato lahko ljubim in spoznavam

Cerkev naju vabi, da še naprej premišljujeva o stvarnosti vstalega Jezusa kot živega in osebno navzočega tukaj in sedaj, da bi imela življenje in ga imela v izobilju. On nama omogoča, da sva deležna njegove življenjske moči. Podoba dobrega pastirja govori prav o tem. A kot vedno ima Božja beseda še veliko več pomenov in globine, kot sva midva danes sposobna doumeti in sprejeti. 

Jezus se nama predstavi kot dobri pastir zato, ker je dal svoje življenje zate in zame. Sledil je ljubezni = zapovedi Boga Očeta. In prav zaradi tega ga oče ljubi. S tem, ko da življenje zate in zame Jezus, poveže dinamiko spoznavanja in ljubezni.

Očetova ljubezen se kaže v Jezusu zato, ker Jezus dovoli, da se ta ljubezen, ki je polnost v njem, širi in osvaja vse do te mere, da lahko vsi živimo iz njegove in Očetove ljubezni. Ko pravi, da dobri pastir pozna svoje ovce in ovce poznajo njega, pokaže, da je smisel njegovega življenja prav ljubezen do nas. Ljubezen, ki jo ima do nas Jezus, je sad Očetove ljubezni do njega. Očetova ljubezen mu omogoča, da v njegovem srcu noben drug glas ne prevlada. Ovce pastirja lahko spoznajo zato, ker poznajo njegovo ljubezen. 

Takšna je narava vsake ljubezni. Drugega bom lahko spoznal le, če mu bom dal na voljo svoje življenje. Spoznanje izhaja iz ljubezni in vodi v ljubezen. Pa ne samo to. Za ljudi je izkustvo ljubezni mogoče pod pogojem, da jo zaznavamo kot dar življenja, dar Božjega življenja za nas in dar našega življenja bližnjim.

Jezus nam z Božjega vidika razodeva, kakšna je narava ljubezni in hkrati tudi s človeškega vidika razodeva globino in težo te ljubezni. Evangelist jasno pove, da je dal Jezus življenje za nas. Če midva te njegove podaritve ne zaznavava, iz nje tudi ne bova mogla živeti, ampak bova vse skupaj dojemala in živela egoistično. To pomeni, da bova razumela Božjo ljubezen kot pripomoček za svoje lastno dobro počutje. K sreči naju skrivnost ljubezni nujno vrača v skrivnost Boga, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili, ne le jaz. Jezus je Gospod vseh. Zato govori o drugih ovcah, ki niso iz tega hleva in jih mora tudi pripeljati k sebi, da bodo vse ena čreda. 

Jezus izroči samega sebe, ne da bi zato zahteval kakšne posebne pravice. Edina pravica, ki jo zahteva zase, je ta, da tebi, meni in vsem ljudem pričuje o Očetovi ljubezni. Zato je življenje, ki ga živi, večno, vedno oživljajoče in sposobno preseči vsakršno smrt. To je v skladu z Božjo voljo za nas ljudi. In to njegovo hotenje Jezus imenuje zapoved. Ko z vstajenjem spet prejme življenje, ga prejme zato, da ga podari vsem tistim, ki v njem vidijo skrivnost Božje zvestobe človeku. Prejme ga zato, da zmaga Očetova volja, ki hoče življenje za vse ljudi. S tem tudi tebi in meni omogoča, da imava življenje v izobilju. Tudi midva lahko povečava dar življenja tako, da v moči njegove ljubezni podariva svoje življenje drugim. 

Današnje bogoslužje ne poudarja, da sva midva kot Gospodova učenca odgovorna za to, kako sodelujeva z njim. Poudarja pa Božje delo v Jezusu. Prav preko Jezusa nam Bog prihaja naproti in tudi tebe in mene, draga bralka ali dragi bralec, vključuje v svoje delo. Pusti, da se ga dotakneva. Življenje ne raste samo od sebe. Le če dar življenja sprejemava, ga imava v vse večjem izobilju. Želim ti, da rasteš v zaupljivem odnosu, ki je temelj tvojega in mojega veselja. Tega veselja nama nihče ne more ukrasti (prim. Jn 16,24). Zato najino srce lahko v miru poje: »Hvalite Gospoda, ker je dober: vekomaj traja njegovo usmiljenje« (Ps 118,1).

p. Vili Lovše

Pripovedi o velikonočnih dogodkih imajo dva cilja: želijo nama pokazati resnico Jezusovega vstajenja, ki se nam danes zdi nemogoča ali celo utvara, ter odpreti najino srce za razumevanje Svetega pisma. Jezusovo vstajenje namreč celotnemu Svetemu pismu daje čisto drugo težo in dokončnost.

Tudi ti in jaz sva lahko deležna moči vstajenja, ki se imenuje »slava«. Lahko se naučiva prepoznavati vstalega Kristusa in živeti v njegovi družbi. Saj nama sam zagotavlja: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Sredi vsakdanjega življenja lahko ponotranjiva isto počelo življenja, ki je vodilo Jezusa. On je priča Očetove božje ljubezni do nas ljudi. Proti njemu in Očetovi ljubezni smrt nima nobene moči. 

On je umrl in vstal in je sedaj živi. On nama in vsakemu lahko da življenje, ki ni več podvrženo smrti, ki več ne beži pred smrtjo in pred življenjem. 

Prosiva danes Boga, da bi si želela sodelovati pri moči vstajenja. Živeti iz moči vstajenja namreč ni samo po sebi umevna pot. Po njej ne more nihče hoditi sam in zgolj v moči svojih slutenj in iznajdljivosti.

Zato je tako pomembno, da dojemava Sveto pismo in se spreobračava. Spreobrnjenje je namreč pot do vstajenjske moči. Apostol Peter nama pravi, da sta kesanje in spreobrnjenje sad priznavanja Božjega delovanja v Jezusu, človeku, ki so ga zanikali, obsodili, usmrtili in je sedaj Vstali. 

Priznanje, da je bil Jezus obsojen in usmrčen, je priznanje lastne krivde v odnosu do Boga. Njegovo ljubezen vsi po vrsti zaničujemo. Zaradi krivde imamo mnogi v srcu globoko bolečino, ki naj bi nam pomagala prepoznati in priznati pred Križanim, da je on resnično pričevalec Očetove ljubezni in da je ta zelo velika. 

Ko z bolečino in nežnostjo zreva Nanj, ki je bil preboden, lahko počasi kakor v ogledalu odkrijeva svojo lastno resničnost. Grešnika sva, ki nista hotela upoštevati Božje zaveze. Grešnika, ki zaničujeta Božjo ljubezen. Hkrati pa sva odrešena človeka. Odrešena zato, ker lahko končno gledava Božjo ljubezen, ki se nama je pokazala in nama podarja nove koordinate za najino življenje.

Da bi sprožila v nama takšno notranje zaznavanje in ga potrdila, nama Cerkev bere Sveto pismo in ga razglaša pri vseh bogoslužjih. Cerkev dobro ve, da je Sveto pismo vodič za udeležbo pri moči vstajenja. 

Zelo pomembna podrobnost je, da lahko samo Jezus odpre našo pamet in naše srce, da lahko umevamo Sveto pismo (prim. Lk 24,45). To stori potem, ko je vse tisto, kar se v Svetem pismu nanaša nanj, tudi dopolnjeno in uresničeno. Vse do tedaj Sveto pismo ni moglo biti popolnoma odprto. A tudi danes, čeprav je v Jezusu odprto, nama na nek način Sveto pismo še vedno ostaja zakrito, kajti ni še dopolnjeno vse, kar se nanaša na celotno Kristusovo telo, ki je On kot glava in mi kot udje. Manjka še trpljenje tistih, ki v njegovem imenu pričujejo ljudem o Božji ljubezni. Manjka še nekaj izžarevanja sijaja Božje ljubezni do vsakega človeka in vseh ljudi. 

Zaradi tega nam manjka tudi nekaj razumevanja Svetega pisma, ki je izraz te Božje ljubezni. Če to velja za vso Cerkev, velja tudi zate in zame. Ko se bo Gospod vrnil, bo dokončno razodel Sveto pismo. Takrat bomo vse videli in razumeli v sijaju njegove dopolnjene in uresničene ljubezni do vseh in vsakega izmed nas. Ob njegovi vrnitvi najino trpljenje, ki je kot brazgotina na Kristusovem telesu, ne bo več izražalo cene za ljubezen, ampak samo slavo in veselje ljubezni. Cena in slava se nanašata na isto telo, na isto osebo, na iste dogodke, ki jih bomo končno doumeli s srcem.

Dr Viljem Lovše

Velika noč spremeni najino zaznavanje časa. Z Jezusovim vstajenjem se tvoja in moja zgodovina raztegneta v zgodovino živega Boga. Ko rečeva: »To je Gospodov dan,« ne pomeni le, da je dan vstajenja lahko ustvaril le Bog. Pomeni tudi in predvsem, da dan vstajenja presega in zajema vse naše zemeljske dni. Vsi naši dnevi izhajajo in se razcvetijo v edini večni dan, ki ne bo nikdar minil. Podobno velja, ko rečeva: »Večno je njegovo usmiljenje.« To ne pomeni le, da bo Bog večno zvest svojemu usmiljenju ali da bo njegovo usmiljenje večno trajalo. Pomeni predvsem, da je njegovo usmiljenje izvir in začetek našega sveta, v sebi skriva njegov smisel in skrivnost.

V evharistični molitvi prosimo, naj nad skupnost kristjanov pride Sv. Duh, da jih usposobi, da bodo živeli kot eno srce in ena duh, kot bratje med seboj. Življenje vstalega Kristusa sva sprejela, če ga nič več ne iščeva drugod kot v Cerkvi. Če ga iščeva drugod, to povzroči ločitev od bratov in sester. Če živiva ločena od drugih, sva podvržena smrti in jo tudi sama povzročava. 

Lepote ali čuda Božje ljubezni, o kateri prepeva psalm, so lepote podarjenega življenja. V njem prepoznamo Jezusovo delo in sadove, ki jih prinaša človeškim srcem, če živijo v napetosti sožitja, ki ga zlo ne more uničiti. Na podlagi tega lahko Luka v apostolskih delih zapiše, da so apostoli z veliko močjo pričevali o vstajenju. Njihovo življenje je postalo znamenje vstalega Kristusa na tem svetu. To je posledica blagra, ki ga je Jezus izrekel Tomažu: »Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali.« Verjetno s tem ni mislil, da je treba verovati in pika. Na slepo. Za vero je namreč značilno, da odpre oči in človek spregleda. Tomažu, ki se upira, da bi veroval, ne manjka vere. Ker je bil z Jezusom tako močno povezan in je bil z njim z vsem srcem, se ni želel slepiti. Želel je videti. Tomaž namreč ni bil kak negotov omahljivec. Bil je velikodušen in pripravljen za Jezusa tudi umreti. Jezusovo življenje in oznanjevanje je vzel zelo zares. Sedaj po smrti se v takšnem srcu porajajo dvomi. Ko mu Jezus reče, naj položi roko v njegovo stran, se Tomažu ni treba opravičevati. Ves je usmerjen k Jezusu, ki mu je vedno želel slediti in ga sedaj končno prepozna za resnično svojega. Zato vzklikne: »Moj Gospod in moj Bog.« Slovesno izpove vero. V besedici »moj« se skriva vse hrepenenje njegovega srca in vse njegove izkušnje z Jezusom. Čeprav ga ni vedno razumel, še posebej takrat, ko je govoril, da gre smrti naproti, je skupaj z njim hodil po isti poti. V Tomaževih besedah je skrito celotno Jezusovo razodetje, ki se je dotaknilo njegovega srca. Z izpovedjo vere je njegovo srce napolnil mir, ki ga je Jezus dal apostolom vedno, ko se jim je prikazal. 

Jezusovo zemeljsko življenje je na začetku in na koncu zaznamovano z mirom. Mir je razodetje in dar Božjega usmiljenja ljudem. Ob betlehemskih jaslicah angeli oznanjajo mir; pri zadnji večerji Jezus obljubi svoj mir, ki ga po vstajenju podarja. Ko izpoveva vero vanj, njegov mir napolni tudi tvoje in moje srce ter postane vir moči. Nihče in nobena stvar tega miru ne bo mogla ukrasti iz najinega srca. Isti mir se naseli v najini srci, ko greva k maši, kjer Cerkev skupaj doživlja navzočnost vstalega Jezusa. Ta mir zdrži vsakovrstno zlo, kajti njegove korenine segajo v srcu tako globoko, da ga ne more nobena stvar in nihče ukrasti. Življenje, ki izvira iz tega miru, ni več podvrženo smrti, ne dopušča več ločitev, razdeljenosti in ran proti bratstvu in sestrstvu. Kajti Gospodova ljubezen hoče svetiti vsem in za ves svet.

p. Vili Lovše

Bogoslužje cvetne nedelje je sestavljeno iz dveh med seboj različnih delov: s procesijo veselo spremljamo Jezusov vhod v Jeruzalem, s slovesnim branjem Gospodovega trpljenja pa ganjeni vstopamo v skrivnost ure Sina človekovega, ki se nam podari.

Dva različna odpeva dajeta ton vsak svojemu delu. »Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!« povzema procesijo. »Kristus je za nas postal pokoren, do smrti, smrti na križu« pa izrazi smisel in pomen branja Jezusovega trpljenja.

Med procesijo prepevamo: »Vzdignite, vrata, svoje glave, vzdignite se, starodavne duri, da vstopi kralj slave. Kdo je to, kralj slave? Gospod, silen junak, Gospod, junak v boju« (Ps 24,7–8). Naš kralj slave je križani Kristus. Sila in moč tega kralja slave je v brezmejni ljubezni do nas, v razodevanju Očetove ljubezni do sinov in hčera, ljubezni, ki se ne boji bitke proti vladarju tega sveta, kajti ve, da bo prav iz te bitke zažarel ves sijaj Božje ljubezni do človeka. Naj najini srci dvigneta svoja vrata, naj pustita vstopiti kralju slave, svojemu kralju slave, ki odrešuje in rešuje.

Tisto, kar najbolj izstopa in zadene v srce, je Jezusova samota. V njej se zjedrita vsa teža in sijaj celotne skrivnosti. Njegova samota se začenja s slovesnim vhodom v Jeruzalem, potem ko je ravnokar obudil od mrtvih Lazarja. Čudež je v ljudeh prebudil navdušenje. Zajelo jih je varljivo upanje, da se jim bodo končno uresničile njihove sanje o mesiji. Nihče se ni zavedal tega, kar se je v resnici dogajalo. Evangelist to še posebej poudarja: Lazarjevo vstajenje je spodbudilo dogodke Jezusovega trpljenja, kateremu se je svobodno in hote izročil. Samo Jezus se tega zaveda in nihče drug.

Bogoslužje, ki se spominja dogodkov Jezusovega trpljenja, naju vabi, naj ga spremljava. Predlaga nama vstopna mesta, da bova te dogodke lahko dojela in razumela. Nihče iz množice se ne zaveda skorajšnje Jezusove smrti. Nihče je ni pripravljen sprejeti. Niti vse ljubezni, ki jo ta smrt pomeni in izraža, vse ljubezni, ki jo telo, ki se daje za nas, pomeni in izraža.

Po koncu procesije naju bogoslužje povabi v sočutje z možem bolečin, ponižanim in pokornim, zasramovanim in obsojenim, ki se je dal za nas, da bi mi imeli življenje. Vabi naju, naj mu ljubeče delava družbo. Smisel slovesnega branja Gospodovega trpljenja je, da naju uvede v skrivnost Njega, ki prihaja, ponižan in pokoren vse do smrti, smrti na križu. V nama želi prebuditi globoko sočutje in spoštljivo ljubezen do Jezusa. Ta čustva naj bi naju spremljala skozi vse obrede velikega tedna.

Glavna mašna prošnja nama predstavi Jezusa kot vzornika. Če hočeva uresničiti svojo poklicanost kot človeka, če hočeva svojo človeškost živeti v vseh njenih zmožnostih in razsežnostih, potem ne moreva mimo Jezusa. On je namreč razkril vso lepoto človeškosti. Prav v tem, da je ostal s strani ljudi zvest sožitju z Bogom in s strani Boga zvest sožitju z nami. A ta vzornik je ponižan človek, ki sprejme trpljenje kot posledico svoje odločitve za nas in za Boga.

Njegova lepota zasveti prav v trenutku, ko se spačen od bolečin in poteptan ne odreče zavezi z Bogom. S tem zase in za vse nas odpre obljubo življenja, ki ga smrt ne more napasti in ogroziti. Njegova lepota poraja upanje, ki ga današnji svet in skupaj z njim tudi jaz in ti tako strašno in nujno potrebuje.

p. Vili Lovše

Tukaj se lahko udeležite postnega spletnega misjona kar od doma preko spleta. Povezava je spodaj.

5. POSTNA NEDELJA

https://jn159.wordpress.com/2018/03/12/postni-spletni-misijon-5-postna-nedelja-kdor-ima-rad-svoje-zivljenje-ga-bo-izgubil/

4. POSTNA NEDELJA

https://jn159.wordpress.com/2018/03/05/postni-spletni-misijon-4-postna-nedelja-kdor-se-ravna-po-resnici-pride-k-luci/

3. POSTNA NEDELJA

https://jn159.wordpress.com/2018/02/26/postni-spletni-misijon-3-postna-nedelja-spomnili-so-se-in-verovali/

2. POSTNA NEDELJA

Postni spletni misijon 2. POSTNA NEDELJA “Ljubljeni Sin”

1. POSTNA NEDELJA

Postni spletni misijon 1. POSTNA NEDELJA »V puščavi je ostal štirideset dni!« /Mr 1,13/