Markov evangelij je bil po vsej verjetnosti prvi od zapisanih novozaveznih spisov. Današnji odlomek je zato lahko najzgodnejši dokaz priprošnjiške molitve in posredovanja v blagor bližnjih. Okrog Jezusa se je množica tako močno strnila, da so morali prijatelji hromega do njega spraviti kar skozi streho prostora v katerem je bil Jezus. Nihče ne omenja, da tega ne bi smeli ali ne bi mogli storiti. Prikazana je le odločenost, da prijatelja prinesejo pred Jezusa. Predstavljajmo si da prijatelji hromega tega ne bi hoteli storiti. On ne bi nikdar spoznal ozdravljajočega Jezusovega dotika.
Skoraj vsak izmed nas pozna trenutke v katerih se počutimo obupani. Včasih se to zgodi zato, ker zbolimo na telesu, duši ali duhu. Še hujše pa je, če je nekdo, ki ga imamo mi radi tako bolan. Vsi prosimo Boga, da bi storil čudež in dragega ozdravil. Rotimo in trkamo, da naše roke kar zakrvavijo.
Jezus ozdravi hromega, ki ga njegovi prijatelji na dramatičen način prinesejo preden. Najbolj je pri tem očitna telesna ozdravitev. Vendar to ni bil edini in najpomembnejši del moškega, ki ga je Jezus ozdravil. Lahko si predstavljamo kakšne spomine in trpljenje je imel hromi v svoji zgodbi. Jezus ga je tudi čustveno in duhovno prenovil.
Isto velja tudi za vsakega izmed nas. Če vsem svojim prizadevanjem, dejanjem in molitvam navkljub nismo uslišani na tak način kakor smo pričakovali in bi radi, se zlahka počutimo zapuščene in od Boga pozabljene.
Ne izogibamo se odgovornosti, če se sami sebe tolažimo z mislijo, da je to kar iščemo in prosimo napačni Božji dar, najsibo za nas ali za tistega za katerega molimo. Veliko vrst ohromelosti je, ki nas na enak način onesposobijo, pa niso vse telesno razvidne in očitne.
Ne glede na to kaj smo Jezusa prosili, nas današnja zgodba obvesti o njegovi drži do našega trpljenja. Najprej reče možu: »Tvoji grehi so ti odpuščeni«. Kasneje pa mu pravi: »Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom.« V Palestini prvega stoletja sta bila obe izjavi skoraj identični. Nam seveda zvenita kot zelo različni. V Jezusovem času so bile vse bolezni Božje prekletstvo zaradi človeškega greha. Jezus se je temu prepričanju zoperstavil in povedal, da nobena bolezen ni od Boga in da nam zaradi greha ne pošilja nobenega trpljenja.
Mnogi med nami bi morali to slišati. Mnogi mnogi. Po mnogih letih tuhtanja, da smo hromi zato ker nas Bog kaznuje za naše grehe, na današnjo nedeljo poslušamo Jezusa, ki nam pravi: »Vstani, vzemi svoja nosila in pojdi na svoj dom.« To ne pomeni, da se nam v prihodnosti ne bo potrebno ukvarjati z našimi težavami. Na tej strani smrti, smo vedeno nedokončane stvaritve, smo Božja umetnina v nastajanju. Spomni pa nas, da Kristus vedno želi, da bi bili zdravi na vseh ravneh. Povsod kjer ga potrebujemo, lahko računamo na njegovo ozdravljenje in mir. Prav tako nam je predočena moč prijateljev, ki nas podpirajo in miljo za nas ter polagajo naše potrebe pred Boga. Priprošnje in pomoč so res čudovita nesebična dejanja ljubezni.
Posloviti se moramo od krščanskega krivoverstva, ki trdi, da Bog uporablja duhovno, umsko in telesno bolečino zato, da bi nas spravil k pameti. Namesto tega se utemeljimo v današnji podobi: ne glede na to, kakšna je naša ohromelost, ne glede na to, kakšna so naša nosila in upajmo, da ob pomoči nesebičnih prijateljev, tudi mi danes lahko vstanemo in gremo svobodni na svoj dom in v novo življenje z Njim in Zanj, ki je z nami po drugih bratih in sestrah.