Kategorija: Duhovnost

Današnji evangeljski odlomek iz Janezovega evangelija se dogaja v zadnjem tednu Jezusovega življenja. Pravkar je slovesno vstopil v Jeruzalem. Novica o Lazarjevem vstajenju je dosegla vse. Pritekli so, da bi videli Jezusa in Lazarja. Blizu je bil velikonočni praznik. V Jeruzalemu je bilo veliko Judov in Grkov, poganov, ki so simpatizirali z judovsko vero in so se udeležili velikonočnega romanja v želji, da bi častili resničnega Boga. Njihova zahteva »hočemo videti Jezusa« je uvod v uro Sina človekovega. Vsi, Judje in pogani, bodo lahko videli odrešenje. Lahko bodo vstopili v novo in dokončno Božjo zavezo z ljudmi, ki je bila napovedana že od začetka sveta s podobo darovanega jagnjeta. Videti Jezusa pomeni videti Odrešenika, videti Boga, ki rešuje, videti prihajati Božje kraljestvo z močjo, videti sijaj Božje ljubezni, ki vse prežema in dopolnjuje. Ko se Jezus odzove na zahtevo poganov, da bi ga videli, oznani, da je prišla njegova ura, da bo umrl, in da bo poveličan. Pove tudi, da bodo imeli njegovi učenci enako usodo: »tam kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik.« A to ne pomeni: jaz trpim, tudi vi boste trpeli; mene svet zavrača, tudi vas bo; jaz umiram na križu, tudi vi boste imeli svoj križ. Jezus poudarja: »jaz sem v Očetovi ljubezni, tudi vi boste; jaz sem priča njegove ljubezni v tem svetu, tudi vi boste; jaz izžarevam slavo Očetove ljubezni, tudi vi jo boste izžarevali; čim bolj prenašam krivico in nasilje, ne da bi se odrekel moči ljubezni, tem bolj Očetova ljubezen žari. Tako boste tudi vi. Na svet sem prišel zato, da se ta ljubezen pokaže vsem in vsem prinese življenje. Če boste z menoj, to velja tudi za vas.«

Z besedami: »ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi«, očitno namiguje na svojo smrt na križu, a tudi na usodo svojih učencev, ker bo tudi za njih veljala ista pot odrešenja: ko bodo povzdignjeni skupaj s svojim križanim Gospodom, ko bodo zaradi njega sprejeli mučeništvo v kateri koli obliki, tedaj bo njihovo življenje zažarelo, tedaj bodo ljudje doumeli, kaj njihova srca nosijo v sebi, in jih bo njihova ljubezen pritegnila.

»Vsi me bodo poznali« … »kajti njihovo krivdo bom odpustil« – to sta dve najbolj občutljivi fazi. »Kajti« izraža pogoj in čas spoznavanja Boga. Boga lahko spoznava samo tako, da okušava njegovo odpuščanje. Odpuščeno nama je samo, če priznava, da sva grešnika. Čim bolj je močno zavedanje, da sva grešnika, bolj globoka bo izkušnja odpuščanja in bolj poživljajoče bo srečanje z Gospodom, ki ga bova končno prepoznala v njegovi ljubezni do naju in vseh. Preizkus in dokaz, da zavest, da sva grešnika, ni zgolj sentimentalna domišljija, ki nima nobene podlage v resničnosti, pa so najini odzivi na krivico in nasilje, ki naju doletita s strani bratov in sester. Če se resnično zavedava, da sva grešnika, ne bova užaljena in prizadeta, niti ne bova postavljala nikakršnih zahtev po zadoščenju in opravičilih. Ne bova ostala nejevoljna ali zatrta ali žalostna. Kajti nočeva izgubiti izkustva odpuščajoče ljubezni, ki je postala resnični zaklad najinega srca. Tedaj je zaveza, ki jo je Bog sklenil z nama, resnično zapisana v srce. Tedaj bova s križanim Gospodom ostala povzdignjena. Njegovo odrešenje naju bo držalo v trdnosti in hkrati pritegnilo tudi najine brate in sestre. Ali ni to čudovito in hkrati dramatično? Ljubezen, v katere šolo sva povabljena, ni kak posladkan sentimentalizem iz mehiške telenovele, ampak je stvarna in ustvarjalna, življenjska in večna, vitalna in preobražujoča.

p. Vili Lovše

Povzdignjena bronasta kača v puščavi je omogočala preživeti tistemu, ki se je vanjo ozrl. Ko je Jezus povzdignjen na križ, tudi nama in vsem, ki se vanj ozrejo, omogoča preživeti smrt. Zato z Nikodemom Jezus uči tudi naju. Uvaja naju v skrivnost Boga, v skrivnost neskončne Božje ljubezni do vsakega človeka, ki v Njem dobi dokončen pečat zadnjega in brezpogojnega Božjega razodetja.

Če nama hoče podariti odrešenje, mora biti Jezus povzdignjen na križ. V tej podrobnosti se skriva način, kako se Bog razodeva tudi nama. Če razumeva to podrobnost, nama omogoča pot do njega. Namreč, prav iz dejstva, da je bil Jezus povzdignjen na križ, nama in vsem prihaja večno življenje. Z višine križa se je v vsem sijaju razodela Očetova ljubezen do človeštva in tudi Jezusova zaupnost z Očetom. Zaradi te zaupnosti je Jezus edina verodostojna priča sijaja Očetove ljubezni do nas.

Antični križi so pogosto namesto latinskega napisa INRI, kar pomeni Jezus Nazarečan, judovski kralj, nosili besede: Kralj slave. Gre za slavo ali težo, moč ali kakovost ljubezni, ki prav takrat, ko jo mi zaničujemo in pohodimo, pokaže, da ima svoje korenine v Bogu, in da prihaja od zgoraj. Teža ali slava Jezusove ljubezni se pokaže še posebej takrat, ko je zavržen in zanikan. Kljub temu ostaja svoboden in se ne odreče ljubezni.

Jezus sam pravi, da ni mogoče priti v nebesa, če se prej ne spustimo v krhkost vsakdana. Povzdignjen na križ kaže, da se je Bog spustil k nama in se nama izročil in podredil do te mere, da ga lahko izdava, poteptava in zanikava. Ko je poteptan in zaničevan, Jezus ohranja svojo božanskost. In prav s tem pokaže, da tudi najina človeškost lahko izžareva Božji sijaj. Jezus prav v teh trenutkih pokaže, kako biti človek, ki v celoti živi iz ljubezni, zato da bi premagal sovraštvo in bi se ves svet lahko vrnil k Bogu ter tudi sam izžareval Božjo navzočnost. Tudi za naju ni druge možnosti približevanja k Bogu kot ta, da se spustiva in podrediva, da bo lahko Božja ljubezen zažarela. Ko sv. Frančišek Asiški govori o popolnem veselju, ali ko sv. Ignacij govori o tretji stopnji ponižnosti, govori prav o tej skrivnosti: biti s Kristusom v ponižanju, preganjanju, zaničevanju, da tako lahko na druge sije Božja ljubezen. Le Bog je tisti, ki daje, da človeškost v tem svetu postane prostor, kjer se razodeva njegov Božji sijaj. V Jezusu je Bog samega sebe podaril, se dal v milost tebi in meni in vsem. In prav v tem daru lahko znova najdeva moč in lepoto svoje človeškosti.

Zato vzklika evangelist Janez: »Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu« (Jn 3,21). Po resnici ravna tisti, ki spolnjuje in uresničuje zapovedi. A s tem, da spolnjujeva zapovedi, še nimava nobenih posebnih zaslug. Sva pa deležna Božjega razodevanja in njegove moči. Če upoštevava zapovedi, nama Bog daje svoje življenje, svojo ljubezen do vsakega izmed nas. Zapovedi nama tako pomagajo, da v sebi spet odkrijeva tisto človeškost, ki jo je razodel in živel Jezus. Če je Bog izžareval iz Jezusove človeškosti, ker se je podredil ljudem, do te mere, da smo ga lahko pohodili in ubili, pa si ni pustil iztrgati iz srca dobrotljivo ljubezen do nas, potem lahko tudi midva uzreva Božji sijaj, če sva podrejena svojim bratom in sestram, ne da bi se pustila zvezati krivičnosti in hudobiji. Zate in zame je to mogoče le, če bova svoj pogled trdno uprla v Jezusa, ki je kot človek priča takšne močne, ranjene in strastne Božje ljubezni do vsakega izmed nas.

p. Vili Lovše

Današnja evangeljska zgodba se odvija ob vodi, zato bom dodal kratko zgodbo, ki se mi zdi primerna. Nekega dne so se trije možje sprehajali in nepričakovano prišli do široke razbesnele reke. Morali bi jo prečkati, vendar niso vedeli kako. Prvi je molil k Bogu: »Gospod, daj mi prosim moč, da bom prečkal to reko.« Bog mu je v trenutku dal velike roke in močne noge in je v dveh urah uspel preplavati reko. Nekajkrat bi se vmes skoraj utopil.

Ko je drugi mož to videl, je tudi on molil k Bogu: »Gospod Bog, prosim te daj mi moč in tudi sredstva, da bom prečkal to reko.« Bog mu je v trenutku dal čoln z vesli in v približno eni uri je uspel prečkati reko. Nekajkrat bi se vmes skoraj prevrnil.

Tretji mož je videl, kako se je izšlo prejšnjima dvema in je tudi sam molil k Bogu: »Gospod Bog, daj mi prosim, moč in sredstva in razumnost, da bom prečkal to reko.« Bog ga je v trenutku spremenil v žensko. Pogledala je na zemljevid, začela hoditi navzgor ob rečni obali kakih petsto metrov in nato prečkala reko preko mosta.

Vsi trije možje so prosili, da bi jim Bog nekaj dal: moč, sredstva in razumnost. Tudi danšanja berila govorijo o stvareh, ki naj bi jih mi sprejeli. Trije pohodniki so dobili na svoje molitve takojšnje odgovore. Jona, Pavel in Marko pa vedo, da je resnično sprejemanje veliko manj dramatično in nikdar tako hitro. Vedno vključuje izpuščanje iz rok in šele potem lahko sprejmemo. V krščanskem življenju takšno držo imenujemo spreobrnjenje, ki je v središču našega verskega življenja: nenehno sprejemanje Božje izročitve vsakomur izmed nas v Kristusu. Sprejemanje njegovega načrta ljubezni, ki nam ga vsak dan kaže in razkriva po našem življenju.

Kristjan se ne spreobrne samo enkrat v življenju, ampak vsak dan in to na mnoge načine. Sprejemanje tega, kar Bog dela in podarja omogoča nenehno preobražanje naše notranje drže in tudi zunanjega načina življenja. Iz tega kar sam delam, se spreobračam k temu, kar je Bog že storil za nas in nam podaril: sinovstvo/hčerinstvo v Sinu. To je dar vesele novice, ki jo je treba samo sprejeti. To je naša vera. Sprejemanje Božjega daru.

Vsako od treh beril pokaže eno od razsežnosti spreobrnjenja. Jona kliče Ninivljane k občestvenemu spreobrnjenju. Sveti Pavel, ki pravi, da je konec časov blizu, kliče Korinčane v spreobrnjenje uma. Evangelist Marko pa nam govori o osebnem spreobrnjenju Simona, Andreja, Jakoba in Janeza.

V danšanjih časih običajno slišimo Božji klic osebno, kot posamezniki. Običajno prepevamo, kako je Jezus umrl zame, ali pa »Tukaj sem, Gospod!« ali pa »Hodil bom za teboj!« Gledajoč posameznika so vse te izjave resnične. Težava je v tem, da zelo radi spregledamo biblično občestvene razsežnosti naše poklicanosti v spreobrnjenje. V svetem pismu Bog in Jezus ljudi osebno vabita v spreobrnjenje, a za širšo skupnost in občestvo. V Stari zavezi za Izraelsko ljudstvo, v novi zavezi pa za ves svet. Vsi postajamo Kristusovo vstalo telo, ki je navzoče v tem svetu za to, da bi vse povabilo v Očetovo ljubezen.

Današnja berila so lakmusov papir za preizkus našega spreobrnjenja. Če je naša vera postala klub za samopomoč v katerem govorimo zgolj o mojem Bogu, moji molitvi, moji cerkvi in moji maši, potem še zelo potrebujemo spreobrnjenje. Ni nam treba pustiti za seboj Božje osebne ljubezni do nas, ampak moramo spregledati, da je le ta samo nujna priprava na pripadnost Božjemu ljudstvu, ki se podarja svetu na vseh ravneh kot Kristusovo telo, kot občestvo oseb, iz katerih Sveti Duh, kakor iz Sina, dela kruh za življenje sveta. Zavreči moramo misel, da sva jaz in Bog nasproti sveta in sprejeti misel, da smo mi in Bog v svetu in zanj. Mi smo Kristusovo telo v svetu in za svet. V moči Sinovskega Duha ljubezni, ki je v nas v moči krsta. Poslani smo, da vse narode naredimo za Kristusove učence.

Naj nam Bog da moč, sredstva in razumnost, ki jo potrebujemo, da se bomo vsak dan znova kot občestveni ljudje ali osebe pripete na Božje življenje spreobračali k Njemu, ki ga prepoznavamo in mu služimo v bližnjih.

Vir: p. Dr. Viljem Lovše SJ

V anglosaksonskih deželah sem videl na oglasnih deskah raznih krščanskih cerkva takšne in drugačne stavke s katerimi poskušajo pritegniti pozornost mimoidočih:

Cerkveno parkirišče polno – samo za člane. Kršitelji bodo krščeni!

Brezplačno potovanje v nebesa. Podrobnosti znotraj!

Pridite naokrog in s seboj pripeljite otroke. Bog.

Iščete nov izgled? Tukaj vam naredimo verski lifting.

Ali te bo tvoja pot pripeljala do mene? Bog.

Deset zapovedi za hitro olajšanje. Vzemi dve tableti.

Če si na napačni poti, Bog omogoča popolne zavoje.

Pridi, delati za Gospoda. Delo je težko, ure dolge in plačilo nizko. Pokojninske ugodnosti pa so popolnoma nezemeljske.

Kaj počneš na tem svetu – za Kristusa?

Preko oglasnih desk in panojev ljudi kličejo k odgovoru, da bi zaživeli iz vere ali pa jo zavrgli. Cerkve poskušajo na humoren in gostoljuben način pokazati privlačen obraz širši javnosti.

Berilo iz prve Samuelove knjige in Janezov evangelij kličeta in vabita k odgovoru. Prvo berilo odigra kako si mnogi predstavljajo, da je Božji klic – jasen glas, ki nam pove, kaj moramo storiti. Janezov evangelij je bolj prefinjen. Prvi apostoli so doživeli klic na dva načina. Pri nobenem ni glasnih zahtev. Andrej gre za Jezusom zaradi besed Janeza Krstnika. Simon Peter pa pride k Jezusu na priporočilo brata Andreja.

Obe berili kažeta kako smo ljudje na različne načine pritegnjeni v življenje in služenje Bogu. Včasih si kdo zaželi gotovosti in pričakuje, da mu bo Božja volja bolj dramatično in očitno nakazana. Nekaterim ljudem tudi resnčino je. Večinoma pa je bolj običajna izkušnja Andreja in Simona Petra. Mi sledimo svojim željam in sledimo temu, kar nas priteguje. Sčasoma nam naša lastna izkušnja pokaže pot, ki nas bo vodila k najbolj zvesti in ljubeči izbiri. Še posebej spodbudno je v evangeliju dejstvo, da Andrej sledi Jezusu ne glede na to kaj bo. On živi z Jezusom in doživlja njegovo bližino za danes, nato pa postane njegov oficir za rekrute.

Danes je drugače. Mi nič več ne iščemo, kje živi Jezus. Dane so nam priložnosti, da izkusimo njegovo življenje, ga povabimo naj pride in z nami prebiva. Ne glede na to, kakšna razlika je v procesu, pa je končni sad isti. Samuel, Andrej in Peter niso mogli vedeti, kam jih bo njihov odgovor na Božji klic vodil. Tudi mi ne moremo vedeti, kam bo Božji klic vodil nas. Vse kar vemo je, da nas bo nekaj, ali pa morda celo vsega, stalo.

Odgovora na Božji klic v Kristusu ne morejo dati bojazljivi in mi tega od njih niti ne smemo pričakovati. Vljučuje ljubezen do svojih sovražnikov, delo za mir, odpuščanje vsem, ki so nas prizadeli, ustvarjanje pravičnega sveta za vse Božje otroke. Če nič od tega ne nagovarja našega življenja, potem poslušamo druge glasove, ki nas vrtijo v začaranem krogu. Nismo pričvrščeni na izvir življenja, ki daje smisel in pomen vsem našim odnosom na tem in naslednjem svetu.

Vir: p. Dr. Viljem Lovše SJ

Sveta Družina, 31.12.2017, Lk 2,22-40

Pred več desetletji sem bral knjige jezuitskega patra Johna Powella. V eni izmed njih je zapisal: »Tega sveta naj ne bi zapustili preden tistim, ki jih imamo radi to tudi povemo!« Običajno si ne povemo, da se imamo radi in tudi ne objemamo se kaj dosti. Večina. Lahko pa si v tem času omenjen stavek vzamemo za osebno spodbudo in izziv.

Svojim staršem, otrokom, bratom ali sestram in drugim lahko napišemo pismo in jim povemo, da jih imamo radi. Verjetno ne bomo dobili odgovora. Ali pač.

Spomnim se svoje matere, ki je umrla zvečer na moji novi maši. Vsaj štirinajst dni pred mašo je vodila in nadzorovala vse priprave. Bila je šibkega zdravja. Zadnji teden jo je močno bolela glava. Z zadnjimi dnevi svojega življenja mi je pokazala, da me ima rada. V tistih dneh je praznovala tudi svoj rojstni dan in jaz sem ji pozabil čestitati in ji povedati, da jo imam rad.

Mojemu sobratu pa je to uspelo. Prišel je k mami, ki je gledala televizijo. Oče je bil že pokojni. Rekel ji je: »Mama, nekaj zelo važnega ti moram povedati!« Ni odvrnila pogleda do televizijskih poročil. »Ja, kar povej,« je odvrnila. »Mama, tega ti še nisem nikdar povedal in ti moram nocoj povedati.« Počasi se je obrnila proti njemu in ga pogledala. Čutil je dve srci, ki močno utripata. Zdelo se mu je, da bitje odmeva po sobi. Zbral je ves pogum in naravnost rekel: »Mama, hočem ti povedati, da te imam rad!« Mama si je oddahnila in rekla: »Me veseli!« Nato pa je hitro nadaljevala z gledanjem televizije. Nič objema in poljubov ni bilo. Nič ni komentirala, kako dolgo že čaka, da bi se kakšen od njenih otrok spomnil in ji povedal kako jo ima rad. Ko je sobrat stopal ven iz dnevne sobe v kateri je mama mirno naprej gledala Tv mu je prihajala misel, da tega Powellovega nasveta ne bo nikdar več uporabil.

Njegov brat in sestra sta materi pisala in jo spraševala, kaj je narobe z njim. Zaključili so, da gre skozi težke čase. Upal, je da mu ne bo več potrebno skozi takšna doživetja.

Na svetek svete Družine se veselimo in praznujemo zvesto Božjo in človeško ljubezen, ki skrbi za najbolj pomembne ljudi v našem življenju. Vemo, da prepiri, zamere, sovraštva in zagrenjenosti lahko pokvarijo družine za več rodov vnaprej. Današnji praznik tudi ni namenjen temu, da bi stokali, kako težko je v današnjih časi družinsko življenje. Na današnji praznik hočemo znova potrditi, da so odpuščanje, sočutje in prijaznost Boga do nas, in posledično nas med seboj, tista skala ali temelj na katerem lahko zgradimo krščansko družino. Brez tega družinsko življenje hira in dejansko ni mogoče.

Ob smrtni postelji ljudje večkrat omenimo tisto, kar še nismo storili pa bi radi. Nihče še ni rekel, da bi si želel več časa preživeti v službi ali pri delu. Nihče še ni rekel, da bi si želel zaslužiti več denarja. Mnogi pa so rekli, da si želijo vsem, ki jih imajo radi to tudi povedati. Žal jim je, da niso več časa namenili in posvetili svojim najdaržjim. Mi kar mislimo, da družinski člani vedo, da jih imamo radi, ne da bi jim to kadar koli resnično izrekli in povedali. Če znamo to pokazati, naj bi bili sposobni to tudi izreči. Zato te povabim, napiši pismo, pokliči ali pa pojdi na obisk. Povej svojim najbližjim, da jih imaš rad. Ko smo enkrat mrtvi je prepozno.

Ko izpovemo svojo ljubezen in se D(d)rugemu zahvalimo zanjo, smo vedno deležni veselega pogleda, ki ga prinaša svetost.

Vir: p. Dr. Viljem Lovše SJ