Sveta Družina, 31.12.2017, Lk 2,22-40
Pred več desetletji sem bral knjige jezuitskega patra Johna Powella. V eni izmed njih je zapisal: »Tega sveta naj ne bi zapustili preden tistim, ki jih imamo radi to tudi povemo!« Običajno si ne povemo, da se imamo radi in tudi ne objemamo se kaj dosti. Večina. Lahko pa si v tem času omenjen stavek vzamemo za osebno spodbudo in izziv.
Svojim staršem, otrokom, bratom ali sestram in drugim lahko napišemo pismo in jim povemo, da jih imamo radi. Verjetno ne bomo dobili odgovora. Ali pač.
Spomnim se svoje matere, ki je umrla zvečer na moji novi maši. Vsaj štirinajst dni pred mašo je vodila in nadzorovala vse priprave. Bila je šibkega zdravja. Zadnji teden jo je močno bolela glava. Z zadnjimi dnevi svojega življenja mi je pokazala, da me ima rada. V tistih dneh je praznovala tudi svoj rojstni dan in jaz sem ji pozabil čestitati in ji povedati, da jo imam rad.
Mojemu sobratu pa je to uspelo. Prišel je k mami, ki je gledala televizijo. Oče je bil že pokojni. Rekel ji je: »Mama, nekaj zelo važnega ti moram povedati!« Ni odvrnila pogleda do televizijskih poročil. »Ja, kar povej,« je odvrnila. »Mama, tega ti še nisem nikdar povedal in ti moram nocoj povedati.« Počasi se je obrnila proti njemu in ga pogledala. Čutil je dve srci, ki močno utripata. Zdelo se mu je, da bitje odmeva po sobi. Zbral je ves pogum in naravnost rekel: »Mama, hočem ti povedati, da te imam rad!« Mama si je oddahnila in rekla: »Me veseli!« Nato pa je hitro nadaljevala z gledanjem televizije. Nič objema in poljubov ni bilo. Nič ni komentirala, kako dolgo že čaka, da bi se kakšen od njenih otrok spomnil in ji povedal kako jo ima rad. Ko je sobrat stopal ven iz dnevne sobe v kateri je mama mirno naprej gledala Tv mu je prihajala misel, da tega Powellovega nasveta ne bo nikdar več uporabil.
Njegov brat in sestra sta materi pisala in jo spraševala, kaj je narobe z njim. Zaključili so, da gre skozi težke čase. Upal, je da mu ne bo več potrebno skozi takšna doživetja.
Na svetek svete Družine se veselimo in praznujemo zvesto Božjo in človeško ljubezen, ki skrbi za najbolj pomembne ljudi v našem življenju. Vemo, da prepiri, zamere, sovraštva in zagrenjenosti lahko pokvarijo družine za več rodov vnaprej. Današnji praznik tudi ni namenjen temu, da bi stokali, kako težko je v današnjih časi družinsko življenje. Na današnji praznik hočemo znova potrditi, da so odpuščanje, sočutje in prijaznost Boga do nas, in posledično nas med seboj, tista skala ali temelj na katerem lahko zgradimo krščansko družino. Brez tega družinsko življenje hira in dejansko ni mogoče.
Ob smrtni postelji ljudje večkrat omenimo tisto, kar še nismo storili pa bi radi. Nihče še ni rekel, da bi si želel več časa preživeti v službi ali pri delu. Nihče še ni rekel, da bi si želel zaslužiti več denarja. Mnogi pa so rekli, da si želijo vsem, ki jih imajo radi to tudi povedati. Žal jim je, da niso več časa namenili in posvetili svojim najdaržjim. Mi kar mislimo, da družinski člani vedo, da jih imamo radi, ne da bi jim to kadar koli resnično izrekli in povedali. Če znamo to pokazati, naj bi bili sposobni to tudi izreči. Zato te povabim, napiši pismo, pokliči ali pa pojdi na obisk. Povej svojim najbližjim, da jih imaš rad. Ko smo enkrat mrtvi je prepozno.
Ko izpovemo svojo ljubezen in se D(d)rugemu zahvalimo zanjo, smo vedno deležni veselega pogleda, ki ga prinaša svetost.
Vir: p. Dr. Viljem Lovše SJ