Povzdignjena bronasta kača v puščavi je omogočala preživeti tistemu, ki se je vanjo ozrl. Ko je Jezus povzdignjen na križ, tudi nama in vsem, ki se vanj ozrejo, omogoča preživeti smrt. Zato z Nikodemom Jezus uči tudi naju. Uvaja naju v skrivnost Boga, v skrivnost neskončne Božje ljubezni do vsakega človeka, ki v Njem dobi dokončen pečat zadnjega in brezpogojnega Božjega razodetja.
Če nama hoče podariti odrešenje, mora biti Jezus povzdignjen na križ. V tej podrobnosti se skriva način, kako se Bog razodeva tudi nama. Če razumeva to podrobnost, nama omogoča pot do njega. Namreč, prav iz dejstva, da je bil Jezus povzdignjen na križ, nama in vsem prihaja večno življenje. Z višine križa se je v vsem sijaju razodela Očetova ljubezen do človeštva in tudi Jezusova zaupnost z Očetom. Zaradi te zaupnosti je Jezus edina verodostojna priča sijaja Očetove ljubezni do nas.
Antični križi so pogosto namesto latinskega napisa INRI, kar pomeni Jezus Nazarečan, judovski kralj, nosili besede: Kralj slave. Gre za slavo ali težo, moč ali kakovost ljubezni, ki prav takrat, ko jo mi zaničujemo in pohodimo, pokaže, da ima svoje korenine v Bogu, in da prihaja od zgoraj. Teža ali slava Jezusove ljubezni se pokaže še posebej takrat, ko je zavržen in zanikan. Kljub temu ostaja svoboden in se ne odreče ljubezni.
Jezus sam pravi, da ni mogoče priti v nebesa, če se prej ne spustimo v krhkost vsakdana. Povzdignjen na križ kaže, da se je Bog spustil k nama in se nama izročil in podredil do te mere, da ga lahko izdava, poteptava in zanikava. Ko je poteptan in zaničevan, Jezus ohranja svojo božanskost. In prav s tem pokaže, da tudi najina človeškost lahko izžareva Božji sijaj. Jezus prav v teh trenutkih pokaže, kako biti človek, ki v celoti živi iz ljubezni, zato da bi premagal sovraštvo in bi se ves svet lahko vrnil k Bogu ter tudi sam izžareval Božjo navzočnost. Tudi za naju ni druge možnosti približevanja k Bogu kot ta, da se spustiva in podrediva, da bo lahko Božja ljubezen zažarela. Ko sv. Frančišek Asiški govori o popolnem veselju, ali ko sv. Ignacij govori o tretji stopnji ponižnosti, govori prav o tej skrivnosti: biti s Kristusom v ponižanju, preganjanju, zaničevanju, da tako lahko na druge sije Božja ljubezen. Le Bog je tisti, ki daje, da človeškost v tem svetu postane prostor, kjer se razodeva njegov Božji sijaj. V Jezusu je Bog samega sebe podaril, se dal v milost tebi in meni in vsem. In prav v tem daru lahko znova najdeva moč in lepoto svoje človeškosti.
Zato vzklika evangelist Janez: »Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu« (Jn 3,21). Po resnici ravna tisti, ki spolnjuje in uresničuje zapovedi. A s tem, da spolnjujeva zapovedi, še nimava nobenih posebnih zaslug. Sva pa deležna Božjega razodevanja in njegove moči. Če upoštevava zapovedi, nama Bog daje svoje življenje, svojo ljubezen do vsakega izmed nas. Zapovedi nama tako pomagajo, da v sebi spet odkrijeva tisto človeškost, ki jo je razodel in živel Jezus. Če je Bog izžareval iz Jezusove človeškosti, ker se je podredil ljudem, do te mere, da smo ga lahko pohodili in ubili, pa si ni pustil iztrgati iz srca dobrotljivo ljubezen do nas, potem lahko tudi midva uzreva Božji sijaj, če sva podrejena svojim bratom in sestram, ne da bi se pustila zvezati krivičnosti in hudobiji. Zate in zame je to mogoče le, če bova svoj pogled trdno uprla v Jezusa, ki je kot človek priča takšne močne, ranjene in strastne Božje ljubezni do vsakega izmed nas.
p. Vili Lovše