Avtor: Administrator

Luka z besedami »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!« opiše celotno pot Jezusovega učenca. Učenec Jezusa najprej posluša in spoznava njegovo skrivnost. Nato začne gledati njegovo resničnost.

Učenci zelo počasi dojemajo, kaj pomenijo te besede. Ne vedo, do kam jih bo vodilo poslušanje Jezusa Kristusa. Šele ob njegovem trpljenju, smrti in vstajenju bo ta globoka resnica razodeta njihovim srcem in očem. Tudi sami bodo v moči te skrivnosti postali sposobni prinašati isto Božjo ljubezen, ki so jo gledali in bili deležni v Jezusu.

Zdi se, da je cilj celotne pripovedi spremenjenja na gori ta, da srca učencev usposobi za preizkušnjo križa. Zato prizoru spremenjenja sledi ukaz molka. Skrivnosti tega dogodka učenci še ne dojemajo. Molčati morajo, da se ne bi začeli hvaliti in ustvarjati zmede pri sebi in drugih.

V tem presunljivem trenutku, ki ga opisuje evangelij, učenci vidijo Jezusovo slavo, ne da bi se v resnici zavedali, kaj pomeni. Niso sposobni dojeti pogovora med Jezusom, Mojzesom in Elijo. Mojzes je simbol prvih petih knjig stare zaveze ali postave. Elija pa je simbol vseh preroških knjig in prerokov. Učenci še niso sposobni takoj dojeti skrivnosti Jezusovega sijaja in v skladu s tem doživetjem potem živeti svoje življenje.

Nekaj dni pred tem se je Peter znašel v podobni, čeprav v veliko bolj vsakdanji situaciji. V Cezareji je izpovedal, da je Jezus Kristus, Sin živega Boga (prim. Mt 16,16). Jezus ga je takrat blagroval. Kakor hitro pa Peter pove, da v resnici ne more sprejeti ponižanja in trpljenja Božjega Sina, ga Jezus trdo zavrne: »Stopi za menoj, Satan, ker ne misliš po Božje, ampak po človeško« (Mt 16,23). Pred bleščečim sijajem spremenjenja Peter ne ve, kaj bi rekel, in ne ve, kaj govori: »Učenik, dobro je, da smo tukaj!« V resnici je lepo in dobro. A Peter še ne ve, v čem je ta lepota in zakaj je dobro ter kakšne posledice nosi s seboj. Postava in preroki, torej vsa stara zaveza, ne morejo več kakor namigovati na to, kar bo Jezus uresničil v Jeruzalemu.

Velikonočni dogodek smrti in vstajenja Jezusa Kristusa je središče sveta in njegovega smisla. Učenci niso sposobni razumeti, da se Oče, Sin in Sveti Duh že od začetka stvarjenja sveta pogovarjajo med seboj o tem, da se Sin žrtvuje kot jagnje. On je podoba ljubezni, s katero Bog ljubi svet. Bog prežema svet s svojo ljubeznijo do te mere, da njegova ljubezen končno lahko zažari tudi v srcih tistih, ki sprejmejo Sinovo razodetje. Sijaj spremenjenja je zgolj skrivnostni namig o tej ljubezni. Učenci vedo le to, da je Sin, Izvoljenec in ljubljeni, vreden Boga. Učenci vedo, da prihaja od Boga. Slutijo, da nosi v srcu Božjo skrivnost za človeka. Posvečajo se temu, da bi ga zares spoznali, da bi se ga naučili poslušati in mu slediti. Sledijo mu, da bi ga poslušali, dokler se končno ne pokaže njihovim srcem. Strah, ki se polasti učencev ob spremenjenju, je znamenje hrepenenja in hkrati tveganja, ki je značilno za človeško pustolovščino potem, ko se ga je dotaknila Božja navzočnost.

Ko torej moliva, naj očisti oči najinega duha, da bi lahko videla njegovo slavo, v resnici Boga prosiva, da bi verovala v njegovo obljubo. Prosiva ga, da bi izkustveno doživela njegovo ljubezen do te mere, da bi jo kazala drugim in delila z njimi. Božja slava je namreč ljubezen, ki izžareva in sije s križa. Človekova slava pa je v tem, da živi iz sijaja Božje ljubezni. Na to pot in v to hrepenenje te vabim v postu. Lahko greš skupaj z vsemi kristjani, ni treba, da hodiš sam. Zato gremo skupaj k maši, molimo, se postimo in smo pozorni na druge.

p. Dr Vili Lovše

Tudi danes je za naju bistveno hrepeneti po Kristusu, biti lačen Kristusa tako, kakor Kristus hrepeni po tebi in meni. Jezus je skušan prav glede svojega hrepenenja in lakote po vsakem izmed nas. Po štiridesetih dneh molitve v puščavi in doživljanja, da je njegova moč Sveti Duh, Jezusa napadejo skušnjave. Pri mesijanskem poslanstvu ga žene gorečnost za Gospoda, ki mu sedaj povzroča težave. Hudičeve skušnjave napadajo način, kako naj bo Jezus mesija, da bo všeč Bogu. Hudič ga s skušnjavami ne namerava odvrniti od Boga in ga zavesti v zlo. Predlaga mu, da obstaja veliko bolj neposreden in učinkovit način za dosego njegovega cilja. Hudič hoče Jezusa prevarati, da bi storil v Božjem imenu nekaj takega, kar v resnici ne bi bilo v skladu z Božjo skrivnostjo in ne bi bilo Bogu všeč.

Oblast, da bi spremenil kamne v kruh, ni posledica njegove telesne lakote, ampak napada nalogo, h kateri Jezus čuti, da je poklican in poslan med nas na ta svet. Če bi telesno nasitil ljudi, bi vse pridobil na svojo stran. Vsi bi se strinjali z njim in z njegovim načrtom. Vse to bi dosegel brez napora. Le nasititi bi nas moral. A božje kraljestvo ni takojšnje in očitno. Jezus bo številne ozdravil, a iz življenja ne bo naredil potovanja v udobni kočiji ali udobnem avtu. Pomnožil bo kruh, a le kot znamenje Božjega kraljestva, ki prihaja. Ne bo množil kruha zato, da bi rešil problem svetovne lakote in s tem človeške krivičnosti, ki povzroča lakoto.

Ko hudič Jezusu pokaže vsa kraljestva tega sveta in mu obljubi, da bodo njegova, če se hudiču pokloni, ga poskuša prepričati, da bo lahko ljudi pritegnil z močjo in veličino posvetne mogočnosti. A Božja pot ni takšna. Bog ne želi, da je človek suženj drugemu človeku in se mu iz strahu udinja.

A hudič ne odneha. Spet mu predlaga, naj ljudi osvoji za Boga tako, da pokaže svojo moč in svojo slavo. Zato mu pravi, naj se vrže z vrha templja, saj je Bog obljubil, da z nogo ne zadene ob kamen. Za to, da bi tiste, ki ga obsojajo in ubijajo, prepričal, da je Božji Sin, Jezus ne bo stopil s križa. Božja slava je drugje in drugje jo je treba iskati. Na drugačen način.

Hudič se ves čas sklicuje na Boga. Če bi Jezus njegove laži sprejel, bi bil kar naenkrat na hudičevi strani. Nič več ne bi mogel uresničiti poslanstva, ki mu ga je zaupal Oče, ker bi prenehal biti sin. V svojo škodo in škodo ljudi bi popačil smisel svojega poslanstva. Obsodil bi nas na brezup. Prav to se zgodi nama, tebi in meni, ko se slepiva, da sva izbrala Boga, ne da bi bila na strani ljudi in zanje, ali pa si domišljava, da sva se odločila za človeka, ne da bi bila na strani Boga in z njim. Ko naju Bog prosi, naj mu bova poslušna, takrat razširi najino srce in mu da svobodo. Usposobi naju, da živiva iz ljubezni in v ljubezni. Samo tako in za ničesar in iz ničesar drugega. Jezusova zmaga nad skušnjavami je zmaga Božje ljubezni. Ta želi med nami prebujati ljudi, ki so sposobni ljubiti in s tem uresničiti svojo poklicanost v Božjo človeškost. Skrivnost Kristusa je prav v tem, da nama in vsem kaže, kako velika je Božja ljubezen do ljudi. Zato te na začetku postnega časa vabim, da skupaj prosiva: »Podari svojim vernim, da bomo rasli v spoznavanju Kristusove skrivnosti.« Skušnjave pokažejo Jezusovo absolutno zvestobo Bogu in razlog, zakaj ga je Bog vesel. Zaradi njega so tudi tvoje in moje skušnjave priložnost, da rasteva v zvestobi Bogu in s tem v notranji svobodi in ljubezni, ki življenje živi kot dar in si ga upa tudi razdeliti.

p. Dr Vili Lovše

Danes je večina pogrebov z žaro. Telesa upepelimo. To je v skladu s pepelnico, začetkom postnega časa. Kar čudno se nam zdi, da je bilo sežiganje tako dolgo prepovedano. Pri pepelu gre namreč za nekaj prvinskega in osnovnega. V svoji duhovniški zgodbi sem doživel tudi raztros pepela pokojnega po krajih, ki so mu bili dragi. Ta način se je še bolj dotaknil mojega srca kakor pa pogreb s krsto. Zemlji izročeni pepel človeka poudari pomemben vidik pepelnice. Najprej nas spomni na naš odnos do zemlje. Narejeni smo iz istih sestavin kakor naša mati zemlja. Seveda smo krona stvarstva, vendar ne mimo, ampak iz stvarstva. Naše telo je iz finih sestavin naravnih elementov in reda. Dobro je, da se tega vsaj enkrat na leto spomnimo, saj nas hitro lahko premaga skušnjava, da smo zaradi Božje podobe drugačni od narave. Naša skrb za svet je notranje povezana z dostojanstvom, ki ga zahtevamo zase. Če skrbimo za naravo, skrbimo tudi zase in obratno. Če uničujemo sebe, uničujemo tudi naravo in obratno.

Pepel nas spomni na našo smrt. Živimo v kulturi, ki smrt zanika in jo namenoma prezre. Prav zato je vsepovsod navzoča. Mrtva telesa skrivamo pred otroki. Lepotna industrija in lepotna kirurgija sta v službi bega pred staranjem in smrtjo. Nočemo se postarati, nočemo se sprijazniti s propadom našega telesa in lastno smrtjo.

Pepelnica nas sooči z lastno umrljivostjo. Iz oči v oči. Povabljeni smo, da premislimo, kaj bi spremenili v svojem življenju, če bi vedeli, da moramo čez nekaj dni ali tednov umreti. Če bi imeli na razpolago samo še 24 ur življenja, bi se verjetno posvetili svojim odnosom z najbližjimi. Povedali bi jim, da jih imamo radi. Prosili bi jih odpuščanja in jim sami vse odpustili. Verjetno. Številni bi se usmerili k Bogu in mu izročili svoje življenje.

Sobrat, paleontolog Theilard de Chardin, je smrt opisal kot “drugačen način bivanja”, trenutek, ko gremo iz tega sveta v naslednjega. Zaradi tega je govorica našega srca tako pomembna. Duša preživi naše telo. Živa je za Boga in vse, ki nas ljubijo.

Pepelnica je vhod v štirideset dni, v katerih lahko presodimo, ali je naše sedanje življenje táko, da bi ob morebitni smrti lahko prešli iz tega načina bivanja v drugega. Ali bomo pripravljeni zapustiti svoje telo, da se bo duša lahko dokončno in v celoti znašla v Očetovi ljubezni? Smrt in vstajenje Jezusa Kristusa nam odpirata življenje v večno ljubezen Očeta.

p. Dr Vili Lovše

V šestnajstem stoletju je bil najslavnejši spovednik v mestu Rimu prav sv. Filip Neri. Papeži in ljudstvo so pri njem iskali nasvetov in duhovnih usmeritev. Nekoč je prišla k njemu neka vovjvodinja in se izpovedala greha opravljanja. Filip ji je rekel, naj gre domov, vzame vzglavno blazino ter se vrne nazaj. Plemeniti ženi je dal nožič in ji naročil naj z njim razpara vzglavnik. Takoj ko je to storila je veter začel razpihovati kurje perje po vsem trgu in po cestah. Filip in plemkinja sta vse to nekaj časa tiho opazovala. Potem se svetnik obrne k njej in jo prosi: “Sedaj pojdite in poberite vsa ta peresa, ki jih je raznesel veter.” Žena se je razjezila in protestirala. “Ali ne vidite, da jih je veter raztepel po vsem Rimu in da jih nikdar ne bom mogla zbrati.” Filip ji odvrne: “Gospa prav tako je z vašim jezikom. Niti najmanj ne veste, kam vse gredo vaše besede in nikdar jih ne morete vzeti nazaj.”

V današnjem evageliju nam Jezus pove, da naše besede odražajo notranje drže našega srca. Psihologi nam povedo, da so trije glavni razlogi zaradi katerih ljudje običajno opravljamo druge ali “delimo novice”, kakor rajši rečejo moški: moč (oblast), zavist in dolgčas.

Če o nekom nekaj vemo imamo pred prijatelji ali kolegi nad njim določeno oblast. Če tudi drugim povemo, kar smo slišali o določenem človeku, nas smatrajo za razgledane in zanimive. A takšen način moči je v resnici uničujoč. Prijatelji ali kolegi s katerimi opravljamo skupaj se dobro zavedajo, da bomo v njihovi odsotnosti opravljali tudi njih. Opravljivci imajo namreč več zaveznikov kakor pa prijateljev.

Najbolj hudobna opravljanja so običajno posledica zavisti. Opravljanje iz zavisti običajno o drugih ustvarja izmišljene zgodbe, ki pa jih smatramo za resnične. Najslabši rumeni tisk, televizija in radijo zaslužijo točno na račun zavistnega opravljanja. V krščanskem življenju ne more biti prostora za takšne govorice. Lažne obtožbe in opravljanja so razdrla že prenekatere družine, skupnosti in podjetja. Zaradi tega so srednjeveški teologi smatrali zavist in zavistno opravljanje za smrtni greh.

Zagotovo pa je danes glavni razlog za opravljanje prav moderni dolgčas. Naši odnosi in načini, kako drug v drugem prebujamo vzajemno zaupanje in dobro ime, klonijo pred medijskimi podobami razburljivega življenja za vse. Nešteto romanov, filmskih prizorov in televizijskih zgodb prikazuje izdaje zaupanja, prevare ter vsemogoča škodljiva obnašanja, ki se prikazujejo kot dobra in dobičkonosna. Prikazujejo pretežno strte in sebične odnose in obnašanja. Bolj kot medijem, verjamemo njihovo opravljivo “resnico” o nas, ki jo sprejemamo kot golo dejstvo. Bolj to podobo (in opravljanje) vzamemo za svojo, več jo bomo izražali v svojem lastnem življenju in vedenju.

Jezus ne trdi, da med kristjani ni prostora za opravljanje in zavistno blatenje. Nihče ni sodnik: ne sebe, ne drugih, ne Boga. On nam kaže našo odgovornost, da skrbno pazimo kaj o kom govorimo, ga kritiziramo ali ga obsojamo. Jezus nas spomni, da je večina našega obsojanja drugih posledica projekcije naših lastnih slabosti na druge. Podobno zlo v sebi spregledamo, pri drugih ga pa z vso glasnostjo in odločnostjo obsojamo.

Naj evharistija vsem nam pomaga, da se rešimo potrebe po zunanji moči, smrtnega greha zavisti in si upamo bolj ustvarjalno preživljati svoj dolgčas. Sveti Duh, na priprošnjo sv. Filipa Nerija, nam pomagaj sprejemati boljše odločitve o tem kako, komu in kaj govorimo o sebi in o drugih. Večinoma ne moremo vedeti za posledice svojih besed in nikdar jih ne moremo vzeti nazaj.

p. Dr Vili Lovše

Pred leti se je na neki katoliški šoli za otroke s posebnimi potrebami dogodila naslednja zgodba. Dobro znanega krajevnega politika, katerega sin je bil tudi v tej šoli, so ob praznovanju obletnice šole prosili za nagovor. Sprejel je in med drugim dejal:

“Rad bi se zahvalil vsemu osebju te šole. Samo starši in učitelji vedo kakšno veselje in kakšna srčna bolečina je imeti globoko prizadetega otroka. Vedno sem si želel popolnega otroka. Kje pa je popolnost pri mojem sinu Davidu? Rečeno nam je, da je Bog videl, kar je ustvaril in je bilo prav dobro. Toda, moj sin ne more dojeti stvari, ki jih dojamejo drugi otroci. Le s težavo hodi in ne more govoriti. Kako se Bog lahko veseli Davida?”

Poslušalce je to boleče vprašanje zaskrbljenega očeta zadelo v globinah. Po krajšem premolku je nadaljeval:

“Verjamem, da je popolnost sveta v katerem bo David sedaj živel več kot petdeset let, mogoče iskati in najti le v načinu, na katerega se ljudje odzivajo na takšne otroke. Nedavno tega sva se s sinom Davidom sprehajala po našem krajevnem parku. Šla sva mimo fantov, ki so skoraj ves dan igrali nogomet. Tekmo so vzeli zelo resno. Ko sva prišla do igrišča je David, moj sin, postal nemiren. Začutil sem s kakšnim veseljem bi se rad pridružil fantom na igrišču. David se težko giblje, zato sem za trenutek okleval. Vseeno sem stopil do fantov, ki so igrali in jih vpršaal, če bi moj sin, David, lahko igral z njimi. Spogledali so se med seboj. Nihče si ni upal odgovoriti. Eden je prevzel pobudo in v imenu vseh odločil, da ga sprejmejo. Moj David se je široko nasmejal. Sprejeli so ga in mu dali žogo. Vsi so dobro vedeli, da jim ne bo pomagal zmagati igre. Ni zmogel dobro brcniti žoge, niti zares hitro teči. Strelec mu je podal zelo počasno žogo, da jo je David lahko ujel in brcnil. Ob drugi podaji je že zgrešil. Tedaj se mu je eden od igralcev približal in mu pomagal ustaviti žogo ter mu jo pripravil za strel. Žoga je prišla in David je po svojih močeh tekel proti golu. Ko sem ga gledal nisem mogel verjeti, da tako hitro teče. Kaj takšnega pri njem prej še nisem nikdar opazil. Prišel je do gola in zadel. Ganjen sem bil od sreče, ko sem ga gledal skupaj z razumevajočimi fanti. Tistega dne so mi mladi fantje pokazali, zakaj Bog vedno skrbi za vsakega izmed nas in vse svoje stvarstvo. In kar naenkrat sem razumel, da je res prav dobro.”

Jezus v današnjem evangeliju dejansko pove naslednje: “Če ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje vam gre? Bodite prijazni, usmiljeni, odpuščajte in ne obsojajte, kajti s kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo. Kakor dajete, tako boste tudi prejeli.”

p. Dr Viljem Lovše

Naj začnem z zgodbo o papežu, ki si je nekega dne zaželel, da bi vozil veliko limuzino s katero so ga običajno prevažali. Svojega šoferja je prosil, da se zamenjata. Pritisnil je na plin, saj je hotel tudi sam občutiti zmoglijvosti motorja. Kar naenkrat ju ustavi policist. Papež odpre okno in prijazno pozdravi. Policist, vidno v zadregi, rahlo odstopi od avtomobila in se opraviči: “Samo trenutek, vaša svetost, moram poklicati nadrejenega.” Ko se oglasi vodja izmene mu prične razlagati: “Nekaj pomembnega je.” Šef ga prekinja: “Ali je glavni šef policije?” “Ne, šef, veliko pomembnejši je,” v zadregi odvrne. “Ali je župan?” zanima šefa. “Ne, gospod, še pomembnejši je.” “Pa ja nisi ustavil predsednika države?”, zveni jezno šef. “Ne vem, gospod, kdo je ta pomembnež, da ima papeža za šoferja?” končno izdavi policist.

Z zgodbo želim pokazati, da to kar vidimo, večkrat ne ustreza resnici. Današnji evangelij spada v to kategorijo. Ko slišimo besede, “Blagor vam,” nam lahko zvenijo zelo pokroviteljsko. Zdi se, kakor da Jezus na vse vrste težkih človeških dogajanj zgolj površno in z lažno tolažbo odgovarja: “Dobro je, samo nadaljujte, bodite srečni, saj bomo v nebesih vse uredili.” Če blagre tako razumemo, jih razumemo popolnoma narobe in v nasprotju s tem kar pravi Jezus, še bolj pa v nasprotju z njegovim konkretnim življenjem blagrov.

Židovski pojem blagrovanja in blagoslavljanja ne pomeni božjega polaganja rok na sklonjene človeške glave. Blagor pomeni, da lahko v karkršnem koli konkretnem življenjskem dogajanju odkrijemo, najdemo in zaživimo iz Božje navzočnosti in moči. Blagoslov ali blagor je odkritje, da je Bog dejavno navzoč v moji trenutni osebni izkušnji, prav tukaj in sedaj.

Blagri zagotavljajo, da nam ni treba iskati Božje navzočnosti zunaj naših vsakdanjih opravkov, preizkušenj in bojev. Jezus zagotavlja, da ob srečanju z ubogim, z usmilljenim, z žalujočim, z borcem za pravico, s trpečim zaradi krivic, z nedolžnim, z delavcem za mir in z mučencem, na poseben način srečujemo Njegovo navzočnost.

Jezus pokaže, da Bog ni neobčutljiv za našo bolečino in srečo. Pokaže, da Bog ni veliki manipulator, ki nas strašnimi dogodki kaznuje in nas nasilno uči, kar se nočemo naučiti. Ne. Bog blagrov je naš sopotnik, tovariš in prijatelj. V vsaki naši osebni ali skupni izkušnji in doživetju je z nami, on v nas in mi v njem. O tem govorijo blagri.

A evangelist Luka Jezusove blagre takoj dopolni z “gorje” ali z “žal mi je za vas”. Njegova opozorila so prav tako pomembna kakor blagrovanja. Luka nam pokaže, da vsak blagor vsebuje tudi klic. Trdi, da je vsak dar tudi dolžnost, da ga delimo naprej. Zagotavlja nam, da vsak moj “prav” zahteva tudi odgovornost. To še posebej drži za naš predel sveta v katerem ima večina državljanov svoj dom, izobrazbo, vzgojo, čisto pitno vodo, dolgo življenjsko dobo in uživa v dokaj stabilni “demokratični” družbeni ureditvi. S tem smo v samem vrhu 15 odstotkov privilegiranega svetovnega prebivalstva. Sredi vseh teh blagoslovov naj bi bili tudi mi, Kristusovi učenci in sledilci, sposobni odkrivati Božjo navzočnost, ki nam nalaga tudi naše odgovornosti.

Ni dovolj, da se zaradi vedno večjega brezna med revnimi in bogatimi, pri nas in po svetu, zgolj razburjamo. Današnji evangelij nas izziva in vabi, da tudi kaj konkretnega storimo: najprej v molitvi, potem s skrbno uporabo virov (hrane, vode, zraka, denarja, okolja). Vabi nas, da smo pozorni za kaj zapravljamo svoj denar in tudi na to, koga volimo v vlade, ki bi na mednarodni ravni lahko kaj spremenile.

Blagri in opozorila nas vabijo in kličejo, da postanemo prozorno pozorni na pravičnost, razvoj in mir za vse ljudi. Da bodo lahko ljudje po Kristusovih učencih zares prejeli tisto, kar v njih vidijo.

p. Dr Vili Lovše

Evangelist Luka nama danes pripoveduje o prvem Jezusovem oznanjevanju v Nazaretu. S to svarilno in opozorilno podobo želi povzeti smisel celotnega Jezusovega mesijanskega sporočila in tudi dogodke, ki jih bo to oznanilo sprožilo. Tudi tebe in mene vabi, da premisliva svojo notranjo držo. Ali ni čudno, da pocestnice in cestninarji Jezusovo sporočilo vzamejo zares, pobožni Izraelci pa se čutijo prizadete, kakor da jih Jezus napada? Lahko se vprašava, zakaj Božja beseda naleti na nezaupanje in trdoto najinih src? V Jezusu naju Bog doseže v najinih najglobljih srčnih ranah. Ali se pustiva prepričati Jezusovemu pričevanju o Bogu, ali pa se na vso moč upreva in slediva lastni misli o Bogu, zaradi katere se distancirava od vseh ljudi, ki niso, kakor sva sama? V igri sta dve teologiji ali razumevanji Boga: Jezusova in hudičeva. Prvo je Jezus z besedo in celotnim življenjem izpričal. Hudičeva pa temelji na laži, ki kakor Adama in Evo tudi naju vedno znova prevara.

Jezus se predstavi kot tisti, ki je poslan. Kot tisti, ki je sposoben uresničiti Božje obljube. Poln je Božjega Duha, za katerega je Bog obljubil, da ga bo razlil v poslednjih časih. V poslednjih časih naj bi bilo spoznanje Njega neposredno in tako močno, da mu bodo srca sposobna zaupati in v miru živeti vzajemne odnose, ter s tem izžarevati sijaj Božje navzočnosti med njimi.

Jezus ne našteva seznama bolezni, od katerih nas osvobaja. Govori o ubogih, zapornikih in zatiranih, slepih. S tem pove, da je naše življenje pomanjkljivo in omejeno. Zatira nas suženjstvo, ki nam je vsiljeno, ali pa si ga sami poiščemo. Hodimo v temi in niti drug drugega dobro ne vidimo. Jezus se predstavi kot tisti, ki z Božje strani lahko obnovi tvoje in moje veselje, nama ponudi svobodo in predlaga smisel življenja. Ponudi nama smernice za srečno življenje svoje človeške poklicanosti v sožitju z Bogom.

Zakaj naju torej še vedno napadata sumničenje in nezaupanje do njega? Zakaj zavračava to Božjo ponudbo? Ali naju ni skupaj z vsemi drugimi ljudmi strah, da bi bila spet prevarana in žrtev laži? Sama pri sebi si govoriva: »Lepo bi bilo, a žal ni mogoče, saj je proti vsemu, kar vem o Bogu.« Ali pa si rečeva: »Realno življenje ni takšno!« Pozabiva, da še vedno bolj verjameva laži sovražnika človeške narave, ki razlaga človeško končnost kot znamenje in dokaz, da ima Bog z nami slabe namene. S tem, da tej laži verjameva, dovoliva sovražniku človeške narave, da je najin gospodar, midva pa sužnja zla. Za preseganje lastnih utvar in napuha je potreben velik napor.

Jezus pokaže, v čem je sreča. V tem, da blagoslavljava Boga in ljubeče skrbiva za drugega do te mere, da sva pripravljena dati življenje za to, da bi drugi rasel v ljubezni do Boga in ljudi. Ali je mogoče živeti in okušati to srečo, če se nama Bog ne razodene kot nekdo, ki skrbi za vsakega človeka, tudi zate in zame?

Nehemija nama ponudi odgovor: »Gospodovo veselje je vaša moč.« Namen božje besede je, da razveseljuje srce in nama omogoča ljubiti. Zato sva vedno znova povabljena, da bereva, premišljujeva in kot kruh uživava njegovo Besedo ter jo nosiva v srcu. On je prava hrana. V njeni moči bova lahko izžarevala iskreno skrb za drugega, bova bolj vesela in bova hkrati izžarevala resnico Božjega obličja.

p. Dr Vili Lovše

Bog se v Jezusu Kristusu tebi, meni in vsemu svetu razglaša na tri načine. Prvič ob obisku treh modrih. Drugič pri krstu v reki Jordan, tretjič pa ob čudežu spremenjenja vode v vino na svatbi v galilejski Kani.

O Jezusovem krstu bova premišljevala prihodnjo nedeljo. Danes pa se skušajva poglobiti v pripoved o treh modrih, ki pridejo počastit Jezusa. V odnosu do Jezusa so mogoče različne notranje drže in odnosi. Modri ne vedo natanko, za kaj gre, a njihovo srce je tako močno gnano, da gredo na pot, pridejo do Jeruzalema, sprašujejo in iščejo. Izobraženi in vplivni jeruzalemski pismouki in farizeji imajo čisto drugačno držo: vedo za stvar, a jih to prav nič ne premakne. Herod pa se zgane zgolj iz strahu, da bi izgubil oblast. Ne gre mu za resnico. Postane morilec.

To so tri možne drže, ki jih lahko ti in jaz zavzameva pred Božjo skrivnostjo in Božjo zgodovino. 

Modri odprejo svoje srce in darujejo to, kar vsebuje. Zlato, vidno bogastvo, predstavlja to, kar nekdo ima; kadilo, nevidno kot Bog, predstavlja to, kar si nekdo želi; mira, mazilo, ki zdravi rane in ščiti pred razkrajanjem, predstavlja to, kar nekdo je. Kraljevskost, božanskost, umrljivost, lastna ustvarjenemu bitju, vse, kar kot človek imam, predvsem pa to, kar si želim in kar mi manjka, je moj zaklad. Bogu odprem svoje imetje, svoje želje in svoje pomanjkanje. In Bog vstopi v moj zaklad. Tu je, »kjer« Sina rodi Oče. Meso našega srca je njegova mati. S tem ko dajo to, kar so, modri prejmejo njega, ki je, in mu tudi sami postanejo podobni. Bog se rodi v človeku in človek v Bogu. Tu se pot dopolni. 

Modri so podoba tega, da se Bog pokaže vsem ljudem. Ko prinesejo svoje darove, se odprejo Božji skrivnosti. Z zlatom priznajo, da je ta skrivnostni otrok, ki je rojen za nas, res kralj; s kadilom priznajo njegovo božanstvo, z miro pa priznajo, da je človek, pripravljen iz ljubezni trpeti za naše odrešenje. Modri dovolijo svojemu srcu gledati Božjo slavo – Božjo ljubezen do človeštva. Tako močno, da se vrnejo domov po drugi poti. S tem je rečeno, da začne tisti, ki se odpre češčenju Boga, gledati na svoj dom z drugačnimi očmi, dobi nov pogled in drugo gledišče.

Zato si zastavljam eno vprašanje in eno trditev: 1) Če je Mesija tisti, ki je obljubljen vsem ljudstvom, kaj smo potem verniki dolžni temu svetu? Ker nam je Gospod podaril našo resnično identiteto, ki je v tem, da smo njegovi, za to, kar smo, nismo dolžniki svetu. Pred svetom sva ti in jaz odgovorna za pričevanje, da Gospoda poznava in zato veva, kdo sva, od kod prihajava in kam greva ter zakaj sva tukaj. 2) Če je Odrešenik obljubljen vsem ljudstvom, to pomeni, da je najino spoznanje Odrešenika, do tistega trenutka, ko ga vsi ne spoznajo, pomanjkljivo in omejeno. Podobno kakor v prijateljstvu. Vse dokler ne najdeva človeka, ki nama želi res dobro, ne moreva odkriti tega, kar v resnici sva, niti tega, kar nosiva v sebi in česar sva sposobna. Podobno je v odnosu do Boga. Vse dokler ga ne bodo vsi spoznali, se Bog ne more pokazati v vsem svojem bogastvu in polnosti. Pričakovanje, da se Bog pokaže srcu slehernega človeka, naju dela ponižna in naju vabi v držo češčenja. Skromno in omejeno odgovarjava na zapoved ljubezni do vseh, tudi do sovražnikov. Vse do dne, ko se bo Božja ljubezen do vsakega in vseh v celoti pokazala ter vsem srcem očitno zasijala.

Spremenitev vode v vino na svatbi v galilejski Kani je simbol svatbe gospoda Jezusa z našo človeškostjo. Tudi svatba je močno povezana z razodevanjem Božje ljubezni do ljudi v našem življenju. Kdaj sva midva voda in kdaj sva vino? Voda sva, kadar sprejmeva Božje zapovedi in jih samo navzven izpolnjujeva. Iz vode postaneva vino, ko jih spolnjujeva iz ljubezni do Boga. Ni dovolj, da za drugega nekaj delamo. Če ne zaznam tega, kar žene moje srce, da deluje, če ne zaznam učinka, ki ga ima moje delovanje na srce drugega, če mi ni dano veselje od zgoraj, ki zgrabi gibanje mojega srca, ostajam zgolj voda. Sveto pismo pa pravi, da vino razveseljuje človeku srce. Ob okušanju vina se srce odpre spoznanju Gospodove ljubezni do vseh in vsakega. Prav to so modri okušali ob Jezusu v jaslih, prav o tem so apostoli pričevali in prav to veselje smo danes kristjani »dolžni« dati temu svetu, ki čaka razglašenja.

p. Dr Vili Lovše