A: Iz 7,10-14; Rim 1,1-7; Mt 1,18-24
Ljudje kraljestva ustvarjajo zgodovino. Predrejo skozi mala kraljestva tega sveta v alternativni in mnogo večji svet, v celotno Božje stvarjenje. Ljudje, ki še vedno živijo v svojem lažnem jazu, ustavljajo zgodovino in podirajo življenje. Boga in religijo uporabljajo za obrambo svojega lastnega statusa in statusa quo na tem svetu, ki jih ohranja. Pogosto so bojazljivi, prijazni in uglajeni ljudje vseh starosti, ki razmišljajo tako kot vsi ostali. Nimajo moči, da bi prebili ali kakor pravi Jezus v uvodu, da bi karkoli spremenili (Mr 1,15; Mt 4,17).
Kako moremo misliti, da je bila Marija, ki je bila vzgojena kot vse dobre židovske deklice, pripravljena za angelovo sporočilo? Bogu je morala dovoliti, da jo je vodil ven iz njenih ozkih pričakovanj, njene zone udobja, njenih religioznih dolžnosti uboganja voditeljev. Bila je zelo mlada in popolnoma neizobražena. Morda teologija ni nujna pot, ampak sta potrebni zgolj preprosta celovitost in pogum. Nič, kar je bilo rečenega v sinagogi, bi lahko Marijo ali Jožefa pripravilo za to, kar se je dogajalo. Oba sta morala računati na svoje angele. Kateri škof bi v takšnem položaju zaupal? Jaz sam zagotovo ne bi. Vse kar vemo o Jožefu je, da je bil pravičen mož (Mt 1,19), tudi mlad in verjetno neizobražen. Vse to je proti našim kriterijem in načinu s katerim ocenjujemo pristnost.
Čemu bi torej ljubili in občudovali ljudi, kot sta bila Marija in Jožef, potem pa ne bi posnemali njunih poti vere, njunega poguma in njune negotovosti s strani religioznega sistema? Bila sta dva laika, ki sta popolnoma zaupala svojemu notranjemu izkustvu Boga in sta mu sledila v Betlehem in celo v Egipt. Evangelij ne omenja, da sta svoje notranje izkustvo preverjala pri velikih duhovnikih, v sinagogi niti v židovskem svetem pismu. Marija in Jožef sta hodila v moči poguma in slepe vere, da je njuno izkustvo resnično. Nihče jima ni od zunaj zagotovil, da imata prav in da sta na pravi poti. Njun edini varnostni pas je bila Božja ljubezen in usmiljenje. Nanjo sta se morala mnogokrat, res mnogokrat zanašati. Če se ne bi, ne bi nikdar zmogla tako ljubko pasti v Očetovo ljubezen in usmiljenje.
p. Dr Vili Lovše