A: Iz 2,1-5; Rim 13,11-14; Mt 24,37-44
“Pridi, Gospod Jezus!” je adventna mantra, ki pomeni, da mora vsa krščanska zgodovina živeti iz neke vrste načrtne praznine, nekakšne izbrane neizpolnitve. Dokončna polnost vedno šele pride. Ni potrebno, da jo sedaj zahtevamo. To omogoča široko odprto življenje za milost in za prihodnost, ki jo ustvarja Bog, ne mi sami. Točno to je pravi pomen besede “čujte”, kakor nas vabi evangelij. Lahko uporabljamo še druge besede za advent: zavedanje, živost, pozornost, čuječnost, prebujenost. Advent je predvsem klic k polnemu zavedanju Božje in naše resnice, ki od nas zahteva visoko ceno.
Ko sredi vsakdana drug od drugega zahtevamo zadovoljitev, s tem zavračamo Njega in tudi vzklik “Pridi, Gospod Jezus”. Ko zahtevamo, da se zgodovina odvija po naših zahtevah, zavračamo in odbijamo “Pridi, Gospod Jezus!” Ko zahtevamo, da smo takoj rešeni tesnobe, nemira ali kakršnega koli nezadovoljstva, zavračamo “Pridi, Gospod Jezus”. Zavračamo sprejemanje celotne in širše zgodbe odrešenja, ki ga daje Bog.
“Pridi, Gospod Jezus”, je skok v svobodo in predanost, ki se upravičeno imenuje vrlina upanja. Teološka krepost upanja je potrpežljiva in zaupljiva pripravljenost, da živimo brez zaprtosti, a še vedno zadovoljni in celo srečni, kajti naša zadovoljitev je sedaj na drugi ravni in naš Vir nas presega. Sposobni smo zaupati, da bo On znova prišel, prav kakor je Jezus vstopil v našo preteklost, v naše privatne dileme in v naš trpeči svet. Naša krščanska preteklost tedaj postane krščanski uvod. “Pridi, Gospod Jezus!” ni krik obupancev, ampak pomirjen vzklik kozmičnega upanja. p. Vili Lovše