6. nedelja med letom, Mt 5,17-37

Lažniva beseda vodi v samoto in obup!

Cerkev nama tudi danes oznanja evangelij: dobro novico o nori ljubezni Sina, ki ljubi kakor Oče. Zaradi tega ne stori nikomur nič hudega, ampak pride izpolnit in dopolnit vse, kar človeštvo skozi rodove prepoznava kot dobro, resnično in lepo. Judje so to imenovali postava. Za postavo stoji Gospod, ki daje življenje in obuja od mrtvih; za besedo, ki obsoja prestopek, je Oče, ki odpušča prestopniku. Oče zapoveduje vse, kar spodbuja rast življenja, in prepoveduje, kar jo zavira. Rast življenja zavira greh. Postava ga opredeli in omejuje njegov kvarni vpliv. Greh naju sili, da imava hudo za dobro in dobro za hudo. Sili naju delati to, kar je prepovedano, in nama prepoveduje, kar je zapovedano.

S svojo notranjo držo do Očeta in do nas Jezus tudi nama omogoča, da v odnosu do ljudi odgovarjava na Očetovo ljubezen in intimnost z nama. S svojim Duhom nama omogoča, da življenje zaživiva kot dar in odpuščanje. Pokaže nama, da je življenje pot sprave z drugim. Preden se lahko obrneva na Boga Očeta, morava ne samo odpustiti bratu, ki mu kaj zameriva, temveč se morava celo spraviti z bratom, ki ima kaj proti nama, tudi če midva nimava ničesar proti njemu. Če ne delava tako, izgubljava čas in življenje; zgrešiva smisel svojega obstoja. Ni pomembno, ali imava prav ali ne: če ne živiva v slogi z bratom, nisva sinova ali hčeri.

Telesni uboj je posledica notranjega uboja drugega v jezi in zaničevanju. Nasprotnika imava za manjvrednega, za nečloveka, za žival, za demona. Tako se nama zdi njegovo uničenje nekaj »dobrega«!

Jezus še posebej ozdravlja zvezo med možem in ženo. Zlomiti to zvezo pomeni prepoloviti osebo, razbiti podobo Boga, ki je enost ljubezni. Monogamna ljubezen je mogoča tam, kjer je človek pojmovan kot absolutna in enkratna vrednota zato, ker je v odnosu z Bogom. Medsebojna pripadnost v daru ljubezni je uresničevanje Božje podobe. Neločljivost, ki jo predlaga Jezus, je dar novega srca. Ker Jezus moža in ženo brezpogojno ljubi, lahko ljubita z isto ljubeznijo, s katero sta ljubljena. Propad odnosa med moškim in žensko je propad naše globoke resnice, ki nas dela podobne Bogu: po sposobnosti ljubiti.

Dejansko mnogo zakonov propade. In kaj storiti z vnovič poročenimi, ki so odgovorno zgradili trdno zvezo in se želijo vključiti v skupnost? Potrebno je razlikovanje, da rešujemo ljudi, ki so vedno grešniki in jim je odpuščeno. Jezus omogoča, da zakon vračamo v njegov izvorni pomen: svobodni dar ljubezni.

Gorje trdosrčnemu, legalističnemu in kaznovalnemu pastirju, ki ne pozna usmiljenja in pogasi tleči stenj. Razlikovati bi moral, kaj tu in zdaj bolj pomaga šibkemu bratu, da raste v veri in ljubezni. Kdor misli, da pozna načela, ni nujno, da se je tudi naučil, kako jih je treba uporabljati.

Jezus vrne pravo vrednost tudi govorjeni besedi. Če je komunikativna, resnična in osvobajajoča, je božja: združuje nas z brati in nas naredi za sinove Boga. Če je posedovalna, lažniva in vodi v past, je peklenska: ločuje nas od drugih in nas zveže v temo samote. Sredstva množičnega obveščanja besedo pogosto zlorabljajo kot past, s katero lovijo razum in voljo, še posebej mladih.

Naše govorjenje naj torej ne kliče za pričo Boga, ampak naj pričuje o Bogu. Naše govorjenje naj bo da, če je da, in ne, če je ne. Vmes je lahko samo »ne vem«, s katerim se zavzemava za iskanje resnice ali iz ljubezni molčiva.

Kako drugačni bi bili lahko naši medosebni, družinski, skupnostni, družbeni, politični odnosi, če bi bila naša beseda resnična? Jezus nam želi podariti ta dar. Ali ga želimo sprejeti?

p. Dr. Vili Lovše