7. nedelja med letom, Mt 5,38-48

Gospod, ti si popoln v ljubezni do slehernega izmed nas. Hvala ti. Preberem odlomek:

›Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.‹ Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Mar tega ne delajo tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.«

Kristjan sem le, če ljubim nasprotnike.

Današnji evangeljski odlomek nama razlaga, kako Jezus izpolnjuje židovsko postavo. Ta kaže, kako je Bog postavil stvari, a jih mi že vse od Adama ne znamo živeti. Jezus je nov in enkraten prav zato, ker je sposoben živeti življenje tako, kakor ga je postavil Bog. Živi postavo kot Sin. Zajema iz Očetove ljubezni. Govori z avtoriteto, enako Očetu, ki je dal deset zapovedi. Jezusov »Jaz pa vam pravim« je »dobra novica« o tem, kar Bog po evangeljskih besedah uresničuje v tebi in meni. Njegove besede so tako močne, da v nama uresničijo tisto, za kar so poslane. Niso nečloveški in nemogoči zakoni, ampak so dar Božjega življenja zate in zame.

Odslej Božje zapovedi lahko razumeva skozi Sina. Jezus s svojo avtoriteto zamenja maščevalni zakon zob za zob z zakonom usmiljenja. Zakon usmiljenja edini premaga zlo in odkupi povzročitelja. Za primerjavo pomisli, kako naša zakonodaja obravnava malega tatu in kako nekoga, ki je ukradel milijarde. Naši zakoni pravzaprav pomagajo zlu, da postane še bolj zvito in objestno. Ne odpravijo problema zla, ampak ga množijo.

Jezus pa premaga hudo z dobrim (Rim 12,21). Upre se hudemu in ne hudobnežu. Hudobnež, prva žrtev zla, je eden najinih bratov, ki ga je treba z vsem srcem ljubiti. Midva pa laže ljubiva zlo in sovraživa tistega, ki ga povzroča. Jezus zato vzame nase dvojno mero zla drugih, samo da ga ne bi podvojil. Kot Sin se ne upira bratu, ampak se zanj odpove sebi. Ker je vsak človek Božji sin, mu Jezus pomaga nositi njegova bremena. Naše potrebe so njegove dolžnosti. Ker ve, da je vir zla posedovanje, se odloči za dajanje, ki je počelo povezanosti.

Jezus razširi ljubezen do bližnjega tudi na sovražnika. Ljubezen do sovražnika kaže, koliko sva v resnici svobodna od zla. Če imava rada avto, bova sovražila sočloveka, ki ga je opraskal. Le ljubezen do sovražnika zna razlikovati med dobrim in zlim. Samo če prosim za ljubezen do sovražnikov, sem sposoben, da ne ločujem ljudi na dobre in slabe. Le če delam tako, sem sin Boga, ker Bog dela tako. Krščanski mučenec da življenje za brate, ki ga ubijajo.

Ljubezen torej ni spontana. Samodejna je sebičnost, lastna potreba po drugem, ki jo pogosto imenujemo ljubezen. Ljubezen je ali zastonjska ali pa je ni. Redka je zastonjska ljubezen, s katero sprejmemo drugega takšnega, kakršen je. Vsi jo potrebujemo, da bi ljubili sami sebe in tudi mi ljubili, kakor smo ljubljeni. Noben zakon ali ukaz ne da moči, da bi ljubili kogar koli, kaj šele sovražnika. Naša solidarnost z drugimi, potrebna za preživetje, je pogosto »solidarnost proti«, običajna tudi med prestopniki.

Kristjani pa smo šele, če ljubimo sovražnika. S tem kažemo, da smo spoznali Boga v Duhu. Bog namreč nima sovražnikov, ampak samo sinove, ki so zame bratje, potrebni ljubezni. Plačilo za upoštevanje nove zapovedi ljubezni je: biti kakor Oče, ki je zastonjska in absolutna ljubezen. Ljubezen do sovražnika je očitno razodetje brezpogojne Božje ljubezni.

Cilj vseh teh zapovedi pa je, da bomo popolni kakor Oče, ker smo sinovi: to je bistvo evangelija, to, kar nam je Jezus prišel posredovat. Norma našega delovanja je, da postanemo takšni kakor Oče, ki ljubi vse ljudi. Narava človeka je biti kakor Bog. Jezus pove, kar bo v nadaljevanju evangelija dosledno uresničeval. Z ljubeznijo do sovražnikov in molitvijo za preganjalce postanem to, kar sem: Očetov sin. Če ne ljubim sovražnika, sem sovražnik Boga, nimam se za njegovega sina in ne morem reči »Oče naš«. Ljubezen do sovražnika je očitno razodetje brezpogojne Božje ljubezni.

p. Dr. Vili Lovše