4. ADVENTNA NEDELJA

“Glej prihajam, o Bog, da izpolnim tvojo voljo” (Heb 10,7). Ta trditev se ni zgodila enkrat v času in nikdar več. Ta trditev je večna. Je sad pogovora med Očetom in Sinom, ki se v vzajemni ljubezni in ljubezni do nas pogovarjata med seboj. Ko Jezus končno vstopi v zgodovino, ne gre zgolj za dogodek kronike. Njegov vstop je povezan z večno zgodovino človeštva, ki je ne bi bilo, če ne bi bila znotraj svete zgodovine zaveze med Bogom in človekom. Jezus je središče te zgodovine, njena korenina in hkrati tudi njen najvišji sad. Danes kličemo, naj pride z neba. To pomeni, da se Bog približa človeku, ne človek Bogu. Bog postane Sin človekov, ne človek Božji sin. A klic in krik gre tudi iz zemlje. Bog ne pade na zemljo kakor meteorit in od zunaj uvožen. V svojem delovanju je vedno spoštljiv do človeka. Ko se mu približa, se mu približa v človeški obliki. Približa se nam znotraj zgodovine, ki jo je začel zato, da bi s človekom razdelil svojo Dobroto. Ko iz zemlje kličemo, naj pride, razglašamo svetost Marije, človeške hčere, ki si jo je Bog pripravil, da bi se končno uresničilo njegovo večno hrepenenje, da bi bila človek in Bog eno, ves Bog za človeka in vse človeštvo za Boga.

Ko Marija odgovarja angelu, se sklicuje na to Božje hrepenenje in hotenje: “Glej, dekla sem Gospodova, naj se mi zgodi po tvoji besedi.” Marija s tem pokaže svojo človeško svetost, ki postane prostor za Božje hrepenenje. V tem najde vse svoje dostojanstvo ustvarjenega bitja in ves sijaj, v katerem je bila spočeta že od začetka stvarjenja. Sorodnica Elizabeta hvali prav to: “blagor ji, ki je verovala, kajti spolnilo se bo, kar ji je povedal Gospod.” Elizabetine besede bi lahko takole povzela: “blagor ji, ki je tako močno in celostno doživela Božjo dobrotljivo ljubezen do človeštva, da v svojem življenju z vsem bitjem išče čas in način, da bi se ta ljubezen lahko v celoti razlila nanjo in na vse ljudi za vedno.“ Iz takšnega zavedanja vrejo besede Marijinega slavospeva Moja duša poveličuje Gospoda. Marija izraža veselje človeka, ki že vidi svoje življenje v polnosti zajeto v Božji dobrohotni ljubezni. Tudi ko v Očenašu molimo zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji, najprej prosimo, da bi osebno doživeli in okusili Božjo dobrotljivo ljubezen, ki nas je spočela in hotela. V njej je ves naš sijaj.

Pri mašah božične osemdnevnice po obhajilu pojemo Marijin hvalospev. Odpevi pred tem hvalospevom so goreč klic in intenzivna molitev k Bogu, ki prihaja. Dajejo ton in barvo našemu adventnemu pričakovanju Odrešenikovega rojstva. Prisluhniva, kaj Jezus lahko pomeni nama in vsej človeški zgodovini:

1. O Modrost, ki si izšla iz ust Najvišjega, ki segaš od kraja do kraja ter krepko in blago vse urejaš; pridi in uči nas pota razumnosti.

2. O Gospod in voditelj Izraelove hiše, ki si se Mojzesu prikazal v gorečem grmu in mu dal na Sinaju zapovedi; pridi in nas reši z odprto roko.

3. O korenina Jesejeva, ki si v znamenje ljudstvom in pred teboj bodo umolknili kralji in te narodi molili, pridi in nas reši, nikar več ne odlašaj.

4. O ključ Davidov in žezlo Izraelove hiše, ki odpreš in nihče ne zapre, zapreš in nihče ne odpre; pridi in reši iz ječe jetnika.

5. O Vzhajajoči svit večne luči in sonce pravice; pridi in razsvetli vse, ki sedijo v temi in smrtni senci.

6. O Kralj narodov in vsem zaželeni ter vogelni kamen, ki oboje združuješ v eno; pridi in reši človeka, ki si ga iz prsti naredil.

7. O Emanuel, kralj in naš zakonodajalec, pričakovanje narodov in njih rešitelj; pridi in nas reši, Gospod naš Bog.

p. Dr Vili Lovše

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja