Bogoslužje tretje adventne nedelje nas vabi k veselju in delovanju v skladu z Božjo voljo. Zato lahko skupaj z vsemi, ki molijo pri maši, tudi midva prosiva: »O Bog, vir življenja in veselja, prenovi nas z močjo svojega Duha, da bomo tekli po poti tvojih zapovedi in vsem prinašali veselo novico o Odrešeniku.«
Če se postaviva pred Boga, začutiva v duši željo po kesanju in očiščenju. Takoj se nama v srcu porodi vprašanje: »Kaj naj storiva?« To vprašanje v sebi skriva še globlje in nujnejše vprašanje: »S čigavo močjo? Na podlagi česa naj karkoli storiva?« Bogoslužje nama odgovarja: na podlagi in v moči veselja. Veselja zaradi zavedanja, da je Gospod z nami, da nam je Bog odpustil in nas sprejema.
Bog naju prenavlja s svojo ljubeznijo. Midva nisva le predmeta, ki ju Bog ljubi, midva sva osebi, ki na to ljubezen lahko odgovoriva in o njej pričujeva vsem. Vse lahko pritegneva v njeno moč in ustvarjanje. Prenavlja nas z močjo svojega Duha. Ljubezen, ki nas doseže, je Gospodov Duh, ki iz tebe in mene naredi eno z Gospodom, ki ga ljubiva in iščeva. Njegov Duh nama daje solidarnost z brati in sestrami. On nas spreminja v novo stvar. Razlog veselja je prav izkušnja srečanja z njim. Odkritje, da je Bog z nami in vir našega življenja, da lahko med seboj delimo njegovega Duha, je vir neskončnega veselja. Po poti Gospodovih zapovedi lahko tečemo zaradi veselja, ki nama daje krila. Pavel vso to moč Božjega veselja, ki je v nas in nam omogoča živeti iz zapovedi, izrazi kot spodbudo: »Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nič ne skrbíte, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo ter z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki preséga vsak um, bo varoval vaša sŕca in vaše misli v Kristusu Jezusu.«
Polnost, krotkost, pridobljena notranja svoboda in dobrotljivost, ki nama jih omogoča Božja navzočnost, nimajo korenin v našem počutju ali zgodovinskih okoliščinah. Odvisne so od ljubeče poslušnosti Očetu. Iz tega izvira mir, ki ga nobena notranja in zunanja stvar ne more vzeti ali uničiti.
Ko Janez Krstnik odgovarja na vprašanje »Kaj moramo storiti«, ima pred očmi tvoje in moje skorajšnje spreobrnjenje. Zato pravi, naj bova pravična in solidarna do vseh. On krščuje z vodo. Jezus, ki je že med nami, pa krščuje v Svetem Duhu in ognju. Jezus omogoči, da lahko delujeva iz pravičnosti. Božja svetost, ki se nam v njem podari, nama to omogoča. On naju usposobi, da sva Božja sin ali hči. Ne gre za to, da delava dobro, ampak da iz ljubezni do Jezusa delava dobro, da bodo lahko tudi drugi z njim, tako kot to doživljava midva, da bodo tudi drugi deležni istega veselja. Delati dobro v resnici pomeni, da vsakomur pomagava in nikogar ne ovirava, da bi se lahko sam osebno srečal z našim Bogom in Odrešenikom. Obstaja dobra gorečnost, ki naju oddaljuje od slabih navad in približuje Bogu in večnemu življenju. To gorečnost naj bi vsak kristjan gojil z vso ljubeznijo. Zato med seboj tekmujmo v medsebojnem spoštovanju, z neutrudljivo potrpežljivostjo prenašajmo telesne in moralne bolezni drug drugega; tekmujmo v medsebojni pokorščini, nihče naj ne išče lastnih koristi, ampak koristi drugih. S čistim srcem ljubimo vse brate in sestre, gnani od ljubezni upoštevajmo Boga; ponižno želimo dobro drug drugemu. Ponižnost je namreč hvaležnost za vse darove, ki jih je Bog dal meni in jih lahko z drugimi razdelim. Absolutno nič naj nam ne bo pomembnejše od Kristusa. On pa nas bo vse skupaj vodil v polno življenje.
p. Dr Vili Lovše