Nekatere dele Nove zaveze opisujejo kot zapis »nevarnega spomina« o Jezusu. Običajno je mišljeno besedilo, ki Jezusa prikaže v zelo drugačni luči, kakor smo vajeni. Nevarno je zato, ker ga je mogoče razlagati na različne načine.
Današnji evangelj je eden takšnih »nevarnih« spominov – besedil. Ker je bil prvi zapisan, je teh spominov v Markovem evangeliju le nekaj. Pretrese nas, ko vidimo, da ga ljudje njegovega domačega kraja smatrajo za norca, ki je »izven svoje pameti«. Še huje pa je, da se tudi Marija in vsi njegovi sorodniki, kakor je razbrati, strinjajo z vaščani. Gredo in ga hočejo spametovati.
Verjetno so sosedje prišli k Mariji in ji rekli, da mora hitro ukrepati, kajti njenemu sinu se je zmešalo. Nekateri so ji verjetno rekli, da bodo oni ukrepali namesto nje, če ona ne bo. Marijo je preplavil val čustev: zadrega, šok, bolečina in celo nekaj krivde. Marija in ostali Jezusovi sorodniki so se o tem pogovorili in prišli do prepričanja, da so grde govorice o Jezusu resnične: Jezusu se je zmešalo. Celo nekateri pismouki in drugi verski voditelji so tako trdili. Zato so pohiteli, poiskali Jezusa in ga hoteli spraviti na varno in omejiti. Za njegovo dobro in dobro vseh ostalih. Prišli so do hiše, kjer je poučeval. Povedali so mu, da ga iščejo mati in bratje. Jezus pa jim odločno odvrne: “Vsakdo, ki spolnjuje voljo mojega Očeta, mi je brat in sestra in mati.”
Vsak na začetku Jezusovega javnega delovanja so nekateri ljudje in tudi njegovi ožji sorodniki dvomili, če se mu ni morda zmešalo. Grška beseda za to je “existemi”, kar dobesedno pomeni, da je človek izgubil svojo pamet.
Čemu so ljudje mislili, da je Jezus umsko bolan? Izganjal je demone, se pogovarjal z neprebavljivimi farizeji, postavil pod vprašaj stoletja verskih izročil in govoril, da je Božje kraljestvo blizu. Predstavljam si, da bi srečal nekoga s takšno kartoteko.
Zgodba je čudovita in večplastna. Omogoča, da nam nevaren Jezusov spomin prinaša tolažbo in moč. V Palestini prvega stoletja niso kaj dosti dvomili o izvoru telesnih in psihičnih bolezni: obojne so bile Božje prekletstvo, posledici greha ali obsedenosti s hudimi duhovi. Stigmatiziranost je bila grozna. V našem času telesnih bolezni nič več ne pripisujemo Bogu, ostaja pa stigma glede psihičnih bolezni. Ker psihičnih bolezni ne razumemo tako, kot bi jih morali, se jih bojimo. Ker menimo, da jih ni mogoče nadzorovati, nas za psihične bolnike iz sorodstva skrbi, še posebej če hodijo na terapije. Razumljivo, toda ni korektno. Vsak izmed nas nosi v sebi določeno stopnjo umske ali čustvene bolezni. Pri nekaterih so psihološki ali kemični simptomi bolj organizirani in akutni. Zato bi bil eden najboljših sadov današnjega odlomka prav samovzgoja glede vzrokov in zdravljenja psihičnih bolezni danes.
Današnji evangelij podpira starše, ki ne dojemajo, kaj se dogaja z njihovim otroki. Podpira tudi tiste družine, ki imajo med seboj psihično bolnega člana. Zavetnica vseh teh družin je najprej Božja Mati Marija.
Zavetništvo svetnikov je še močnejše, če prisluhnemo Jezusovim besedam glede njegovih domačih, ki niso z njim, ko oznanja, ampak zunaj. Zdi se, da jih zavrača. Ko poskušamo pomagati svojim bližnjim v čustvenih ali psihičnih težavah smo tudi mi večkrat zavrnjeni.
Jezus izreče nekaj zelo vsevključujočega o naravi krščanske družine. Poudarja, da nismo le njegovi prijatelji, niti njegovi službaniki, ampak pripadamo njegovim najbližjim. Lahko smo njegova mati, bratje ali sestre. Smo njegovi družinski člani. Če to domačnost in intimnost izžarevamo ljudem postajamo zelo nevarna sila dobrega med nami. Zato pojdimo in začnimo živeti iz dejstva, da smo Božji družinski člani.