Jezus nama danes neposredno opiše stvarnost, o kateri je preteklo nedeljo spregovoril v podobi trte in mladike. Svoj govor razvije na treh »kakor«: »Kakor je Oče ljubil mene … kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta … kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,9.10.12).
Takoj razčistiva nesporazum. Besede »kakor« Jezus ne uporablja za primerjanje s seboj. Ne daje nama za zgled samega sebe. Ne zahteva, da bi ga morala ti in jaz dosegati v intenzivnosti njegove ljubezni.
»Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil.« Jezus ves in v celoti računa na Očeta. Kakor da bi nama rekel: vse veselje, ki ga ima Oče do mene, imam jaz do tebe in vseh. V meni ste tudi vi poklicani, da vstopite v to veselje in uživate njegove sadove. Očetovo veselje do Jezusa in nas traja vso večnost in skozi vso zgodovino. Jezus nama tudi pove, pod kakšnimi pogoji bova lahko uživala sadove tega veselja: »Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni.«
Očetove zapovedi so odrešenje zate in zame, za vsakega človeka. Omogočajo nama sodelovanje pri njegovem veselju. Omogočajo nam sožitje v ljubezni. In prav to je smisel tvoje in moje ter vse človeške zgodovine. Kdor te razsežnosti ne dojame, zanj bo življenje nesmiselno ali pretrdo. Kajti ne počiva v domačnosti. To namreč pomenijo besede »ostanite v moji ljubezni«: bližino, zaupnost in domačnost z Bogom. Pogoj za izpolnjevanje zapovedi je Božja ljubezen, ki je vir življenja in hkrati tudi odločitev, da bova iz tega vira živela. V tem je vir najinega veselja in dostojanstva, ki pa nista omejena zgolj na naju sama. Bog ni tisti, ki bi napolnjeval samo mojo potrebo po ljubezni in me nasičeval. Takšna sebična ljubezen nima nič skupnega z Božjo ljubeznijo, ki prihaja do naju po Jezusu. Zato Jezus takoj nato doda, da da svoje življenje.
Ljubezen je takšna, da zajame vse ali pa se izgubi. Ljubezni ni mogoče omejiti le na nekoga, drugim pa jo zanikati. Takšna ljubezen ne bi bila več Jezusova ljubezen. Resničnost Jezusove ljubezni je konkretna in jo lahko preverimo z naslednjimi besedami: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil.« Ljubezen do vseh pomeni, da vse vključimo v vzajemno ljubezen, ki je značilna za izkušnjo sožitja z Jezusom, ki razodeva Očetovo ljubezen.
Ne prezriva, da Jezus ne govori o zapovedih, ampak o eni sami zapovedi. To pomeni, da ta zapoved vse druge zapovedi povzame in hkrati pokaže edini cilj vseh zapovedi, pečata pristnosti in resnosti. Vzajemna ljubezen je neposredno odvisna od izkustva Gospodove odrešujoče ljubezni. Zato Jezus v drugih evangeljskih odlomkih lahko reče: »če bodo ljudje videli, da se ljubite, bodo prepoznali moje ime.« Drugi odlomki nama bodo pokazali, da je vzajemna ljubezen dar Svetega Duha, ki iz nas naredi eno srce in eno dušo. Iz nas naredi uresničeno skrivnost evharistije. Ustvari bratstvo in sestrstvo, ki sta Božje delo, in razodevata, da je Bog Oče.
Ljubezen, v katero nas povabi Jezus, ustreza notranji strukturi tvojega in mojega srca. Srca vsakega človeka. Omogoča nama, da živiva svojo resnično človeško poklicanost. Zato Jezus pravi, da nama srčnega veselja, ki ga ustvarja dinamika njegove ljubezni, ne bo mogel nihče ukrasti. To pa zato, ker sega tako globoko, da tudi demoni nimajo dostopa do nje in je za vsakega izmed nas dediščina življenja.
Midva pa bova odkrila, da korenine tega veselja pripadajo Bogu, s katerim bova delila njegovo čutenje in ljubezen do nas.