Dragi bratje in sestre,

škofje vas vabimo, da se nam pridružite v molitvi in prošnji, da skupaj premagamo težko krizo epidemije in delitev med nami. Čas koronavirusne bolezni COVID-19 je čas preizkušnje, pa tudi priložnost, da poglobimo svojo vero in zaupanje v Boga. Tako bomo iz krize izšli prečiščeni in utrjeni v veri ter bodo naša občestva kraj živete vere. V nedeljo, 17. oktobra 2021, vesoljna Cerkev pričenja sinodalno pot preverjanja življenja po veri v Kristusa. Ta pot se najprej pričenja tako na ravni škofij kot tudi na ravni Cerkve v Sloveniji. Omenjena nedelja je priložnost, da po vseh naših občestvih namenimo skupno molitev za prenehanje epidemije v naši domovini in da začutimo, kako smo v tem času vsi ena družina, čeprav z različnimi mišljenji in prepričanji, ter skupaj poklicani, da pokažemo odgovornost in sodelovanje.

Vaši škofje

Rožni venec govori o Kristusovi skrivnosti. V litanijah to molitev celo imenujemo sveti rožni venec. To pa zato, ker se v njej poglabljamo v samo skrivnost Božje prisotnosti v našem življenju.

Zgodovina in izvor rožnega venca se ujemata s staro prakso menihov in posvečenih oseb, da so molili psalme. S temi psalmi je bil prepleten vsakdan posvečene osebe. Sčasoma se je razvila molitev 150 zdravamarij in 30 očenašev, številka 150 ustreza enakemu številu psalmov v Svetem pismu.

Rožni venec je razdeljen na tri temeljne dele. Veseli, žalostni in častitljivi. Sveti oče, sveti Janez Pavel II., je dodal tem delom še svetli del rožnega venca. 

Rožni venec je molitev ponavljanja, saj kar 50 ponovimo eno molitev zdravamarija v enem samem delu rožnega venca. Zdi se, da se to ne ujema z mislijo sodobnega človeka. Toda molitev rožnega venca ni podajanje informacij, je ustvarjanje Božjega okolja, v katerem mi lahko Bog zelo osebno spregovori.
Rožni venec, ki je najbolj razširjen, so zelo spodbujali bratje dominikanci. Poznamo še druge oblike te molitve: serafinski rožni venec, rožni venec Božjega usmiljenja in druge.

Danes je rožni venec molitev mnogih laikov in družin. Obenem pa je postal skupna molitev vse Cerkve, kraj, kjer se različni stanovi v Cerkvi srečamo.

Ob poplavi duhovnih tehnik, ki zasužnjujejo, ker grobo in nesvobodno preoblikujejo našo dušo, spoznavamo rožni venec kot blago šepetanje skrivnosti Gospoda, ki po Mariji vstopa v naše srce.

Rožni venec nam pomaga, da na poti upodabljanja po Kristusu rastemo naproti cilju, ki je svetost. ‘Najpomembnejši razlog za ponovno odkritje in poživitev molitve rožnega venca je poklicanost vseh k svetosti.

»Potrebujemo krščanstvo, ki se bo odlikovalo predvsem po umetnosti molitve«. Krščanska občestva naj postanejo »pristne šole molitve« v novem tisočletju.

(Iz Apostolskega pisma: Rožni venec Device Marije, papeža Janeza Pavla II.)

Vir: www.marija.si

Molitev Rožnega venca začnemo tako, da se pokrižamo in ob tem izrečemo: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Zmolimo Apostolsko veroizpoved:

Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega; ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device; trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega; od ondod bo prišel sodit žive in mrtve. Verujem v Svetega Duha; sveto Katoliško Cerkev, občestvo svetnikov; odpuščanje grehov; naše vstajenje in večno življenje. Amen.

Zmolimo Oče naš:

Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.

Nato molimo molitev Zdrava Marija, za besedo Jezus pa povemo prošnjo (skrivnost), ter nadaljujemo s Sveta Marija.

Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.

Zmolimo:
Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

1. Veseli del (molimo ob ponedeljkih in sobotah)

Apostolska veroizpoved. Oče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

1. ki nam poživi vero;
2. ki nam utrdi upanje;
3. ki nam vžgi ljubezen.

Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

1. ki si ga Devica od Svetega Duha spočela;
2. ki si ga Devica v obiskovanju Elizabete nosila;
3. ki si ga Devica rodila;
4. ki si ga Devica v templju darovala;
5. ki si ga Devica v templju našla.

2. Svetli del (molimo ob četrtkih)

Apostolska veroizpoved. Oče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

1. ki nam daj duha pokorščine;
2. ki nam daj srečo uboštva;
3. ki nam podeli milost čistosti.

Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

1. ki je bil krščen v reki Jordan;
2. ki je v Kani Galilejski naredil prvi čudež;
3. ki je oznanjal Božje kraljestvo;
4. ki je na gori razodel svoje veličastvo;
5. ki je postavil sveto evharistijo.

3. Žalostni del (molimo ob torkih in petkih)

Apostolska veroizpoved. Oče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

1. ki nam utrdi spomin;
2. ki nam razsvetli pamet;
3. ki nam omeči voljo.

Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

1. ki je za nas krvavi pot potil;
2. ki je za nas bičan bil;
3. ki je za nas s trnjem kronan bil;
4. ki je za nas težki križ nesel;
5. ki je za nas križan bil;

4. Častitljivi del (molimo ob sredah in nedeljah)

Apostolska veroizpoved. Oče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

1. ki nam vodi naše misli;
2. ki nam vodi naše besede;
3. ki nam vodi naša dejanja.

Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

1. ki je od mrtvih vstal;
2. ki je v nebesa šel;
3. ki je Svetega Duha poslal;
4. ki je tebe, Devica, v nebesa vzel;
5. ki je tebe, Devica, v nebesih kronal.

Po vsaki desetki rožnega venca za Slava Očetu lahko dodamo še naslednjo molitev: O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja, privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste , ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.

Molitev Rožnega venca končamo tako, da se pokrižamo in ob tem izrečemo: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Vir: RKC

V Cerkvi v Sloveniji obhajamo god bl. Antona Martina Slomška 24. septembra, Slomškovo nedeljo pa na nedeljo, ki je po datumu najbližje godovnemu dnevu.

Pogled v zgodovino

V Cerkvi na Slovenskem obhajamo god bl. Antona Martina Slomška 24. septembra, Slomškovo nedeljo pa na nedeljo, ki je po datumu najbližje godovnemu dnevu. S tem dogodkom tudi na zunaj in slovesneje obeležimo Slomškov god. To je priložnost za poživljanje njegovega svetniškega lika, njegovo delo ter krepitev njegovega pomena za sodobni čas. Pred beatifikacijo oz. razglasitvijo za blaženega je bil 24. september kot dan Slomškove smrti (1862) dan spodbude in molitve za beatifikacijo, odslej pa za kanonizacijo oz. razglasitev za svetnika.

Življenjepis bl. Antona Martina Slomška

Anton Martin Slomšek se je rodil 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi. Starši so ga skupaj z župnikom poslali na šolanje iz vaške nedeljske šole najprej v Celje in nato v Ljubljano, kjer se je spoprijateljil s pesnikom Prešernom, ter v Senj in Celovec. Novo mašo je po duhovniškem posvečenju obhajal septembra 1824.

Pastoralno delo je začel kot kaplan na Bizeljskem in nato v Novi Cerkvi pri Vojniku. Od tod je šel v celovško bogoslovje za duhovnega voditelja bogoslovcev, kjer je ostal do leta 1838. Pot ga je vodila v Vuzenico, kjer je bil šest let dušni pastir. Leta 1844 so mu dodelili službo kanonika na škofiji v Št. Andražu v Labotski dolini na današnjem avstrijskem Koroškem. Po dveh letih kanoniške službe se je vrnil v Celje, kjer je prevzel službi župnika in opata. Štiri mesece po zadnjem imenovanju je bil 5. julija 1846 v salzburški stolnici posvečen v škofa.

Najpomembnejša Slomškova zasluga v času njegove škofovske službe je bil prenos škofijskega sedeža iz oddaljenega Št. Andraža v Maribor in preureditev škofijskih meja. Slovence na Štajerskem je združil v enotno škofijo, s čimer je zajezil potujčevanje. S tem se je zarisala narodnostna meja na severu, ki drži še danes. Mesto Maribor je postalo škofijsko središče in je doživelo razcvet v kulturnem, šolskem, versko-duhovnem in narodnostnem smislu.

Slomšek je bil velik kulturni delavec. Zavedal se je, da napredek raste s pomočjo pisane besede in zato je tudi sam veliko pisal. Dela je oblikoval od študentskih pesmi in kratkih pripovedi, mnogih, kasneje ponarodelih pesmi, do pridig, številnih člankov v Drobtinicah in v različnih časopisih, vzgojnih knjig, kot npr. Blaže in Nežica v nedeljski šoli, vse od opisov velikih slovenskih osebnosti do življenjepisov svetnikov … Njegovo ustvarjalno pot je zaznamoval velik opus, saj je že v času njegovega življenja skupaj s ponatisi izšlo kar 50 tiskanih del.

Kulturno delo je dopolnjeval s spodbudami drugim, zato je preko slovenske založbe želel širiti tudi dobre in cenovno dostopne knjige. Oblast mu tega leta 1845 ni omogočila, zato je začel izdajati zbornik Drobtinice, ki je dolga letu prihajal v tisoče slovenskih domov. Šest let kasneje je zaživela Mohorjeva družba, ki vse do danes opravlja pomembno kulturno in literarno poslanstvo.

Škof Slomšek si je močno prizadeval za duhovno in študijsko oblikovanje duhovnikov. Organiziral in vodil je duhovne vaje ter uvedel pastoralne konference. Z ljudskimi misijoni je pri vernikih poglabljal vero in jih povezoval na ravni župnij.

Slomškovo delo in življenje se umeščata v pomemben zgodovinski trenutek. Trud je usmerjal v krepitev narodne istovetnosti in kulturnega napredka. Iz zgodovinskih dogodkov je hitro in prodorno izluščil pomembne odločitve za prihodnost.

Njegovo delo je za slovenski narod postalo kulturni spomenik. Zaradi kreposti, ki so ga v življenju odlikovale, in velikega dela, je stekel postopek za njegovo beatifikacijo, ki je potekal v treh obdobjih. Prvo imenujemo pripravljalno in je trajalo do leta 1925 (63 let), sledil je škofijski del postopka v Mariboru do leta 1962 in je trajal 37 let. Leta 1962 je bila zbrana dokumentacija posredovana v Rim. Tam se je začel t. i. apostolski del postopka, ki se je po 37-ih letih končal 19. septembra 1999 z beatifikacijo. Državno tajništvo Svetega sedeža je 15. februarja 1999 sporočilo, da Kongregacija za zadeve svetnikov potrjuje, da bo papež Janez Pavel II. (1978–2005) 19. septembra 1999 v Mariboru slovesno razglasil častitljivega Božjega služabnika Antona Martina Slomška za blaženega.

Več na: http://slomsek.nadskofija-maribor.si/page/

POSTARAJ SE PRI SVOJEM DELU

Dragi bratje in sestre, vsem prav lep pozdrav! Pozdravljam najprej dragega brata Andreja, škofa novomeškega, ki je prav te dni dobil tudi svojega naslednika. Iskreno mu čestitamo za predano in zvesto službo, ki jo zdaj končuje, in se skupaj z njim veselimo bogatih sadov njegovih molitev in njegovega dela. Pozdravljam brata Maksimilijana, škofa celjskega, ki je pred kratkim prevzel obnovljeno celjsko škofijo in skupaj z njim prosimo za uspešno vodenje zaupane mu Gospodove črede. Pozdravljam vse brate zlatomašnike in vse duhovnike in diakone, bogoslovce in mašne pomočnike, redovnike in redovnice in vse zbrano Božje ljudstvo, milost vam in mir!

Piše prerok Mojzes v svojem psalmu: ‘Sedemdeset let je dni našega življenja, osemdeset let, če smo krepki’ (Ps 90,10). In zlatomašniško leto običajno pade ravno v to obdobje: petdeset let službe na približno petindvajset let podlage in smo pri petinsedemdesetih, ravno na sredini med sedemdeset in osemdeset. Tako vsak zlatomašnik izpolnjuje naročilo modrega Siraha, ki pravi: ‘Moj sin, ostani zvest svojemu poklicu in ukvarjaj se z njim ter se postaraj pri svojem delu!’ (Sir 11,20).

Hkrati pa je zlatomašniško leto zelo podobno tudi svetemu letu, o katerem piše Mojzes: ‘Štej si sedem sobotnih let, sedemkrat sedem let, tako da ti bo čas sedmih sobotnih let devetinštirideset let!’ (3 Mz 25,8). Potem daj bučno zatrobiti na rog in naj se začne sveto leto: Zemlja naj počiva in vsak naj se vrne k svoji lastnini in k svoji rodovini! In torej tudi k svoji začetni gorečnosti kakor piše apostol Pavel svojemu učencu Timoteju: ‘Zaradi tega te opominjam, da poživiš Božjo milost, ki je v tebi po polaganju mojih rok!’ (2 Tim 1,6). Tudi po škofovem polaganju rok na novomašnike!

Zahvala za petdeset let potovanja, kakor pravi kralj David: ‘Zakaj le gost sem pri tebi, popotnik kot vsi moji očetje!’ (Ps 39,13). Petdeset let potovanja proti obljubljeni deželi, kakor piše Mojzes o izvoljenem ljudstvu: ‘Našel je (ljudstvo) v deželi puščave, v pustinji, kjer tuli samota. Obdal ga je in nanj pazil, ga varoval kot punčico svojega očesa. Kakor orel čuva nad svojim gnezdom, kroži nad svojimi mladiči, je razprostiral svoje peruti, ga sprejemal, ga nosil na svojih krilih’ (5 Mz 32,10-11).

Zahvala Božjemu ljudstvu, kakor pravi kralj David: ‘Vem, Gospod, da preizkušaš srce in ljubiš odkritosrčnost. Z iskrenim srcem sem rade volje daroval vse to in zdaj z veseljem gledam, kako ti tvoje tu pričujoče ljudstvo rade volje daruje’ (1 Krn 29,17). In kakor pričuje apostol Pavel: ‘Kajti po svojih močeh, pričam, da, preko svojih moči so dajali iz lastnega nagiba in so z mnogimi prošnjami nas prosili milosti, da bi se smeli udeležiti podpiranja svetih’ (2 Kor 8,3-4).

Zahvala duhovnikom, o katerih piše odlok o pastirski službi škofov: ‘Na prav poseben način pa so škofovi sodelavci župniki, katerim je kot pravim pastirjem izročena skrb za duše na določenem delu škofije pod škofovo oblastjo. Pri opravljanju tega dušnopastirskega dela naj župniki s svojimi pomočniki tako opravljajo svojo učiteljsko in posvečevalno in vodstveno službo, da se bodo tako verniki kakor župnijske skupnosti zares čutile člane škofije in vesoljne Cerkve!’ (Š, 30).

Tudi vam, dragi duhovniki, veljajo Gospodove besede: ‘Postavil jih je dvanajst, ki jih je imenoval tudi apostoli, da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat, ter bi imeli oblast izganjati demone!’ (Mr 3,14-15). ‘Vi ste tisti, ki ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah, in jaz vam prepuščam kraljestvo, kakor ga je moj Oče prepustil meni, da boste jedli in pili pri moji mizi v mojem kraljestvu, sedeli na prestolih in sodili dvanajstere rodove Izraelove’ (Lk 22,28-30).

Zahvala sošolcem:

Msgr. Jurij Bizjak, koprski škof

Ciril Bajt, dhp v župniji Koper-Sveti Marko

Alojz Kobal, župnik v Levpi

Jožef Mikuš, dhp v Ročinju, župnija Kanal

Peter Pipan, vik v Podgrajah

Bogdan Špacapan, vik v Cerknem

Srečko Vončina, vik v Kobaridu

Lojze Bratina SJ, v Dravljah

+Ivan Likar, rojen na Otlici, župnik in predavatelj

Zahvala sodelavcem na škofiji, ki so kakor izbrani trije apostoli Gospodovi: Na Taboru: ‘S seboj je vzel Petra in Jakoba in Janeza in jih peljal na visoko goro’ (Mt 17,1). Pri predstojniku shodnice Jairu: ‘Nikomur ni pustil, da bi šel z njim, razen Petru in Jakobu in Janezu (Mr 5,37). V vrtu Getsemani: ‘In vzel je s seboj Petra in Jakoba in Janeza in se je začel žalostiti’ (Mt 26,37). In isti trije so dali tudi desnico vzajemnosti apostolu Pavlu: Jakob in Kefa in Janez, ki veljajo za stebre (Gal 2,9).

Zahvala dvema škofoma in trem papežem: Škofu Janezu za duhovniško službo (1971) in škofu Metodu za škofovsko službo (2000). Papežu Janezu Pavlu za imenovanje za pomožnega škofa (2000) in papežu Benediktu za imenovanje za ordinarija (2012) ter papežu Frančišku za današnjo čestitko in blagoslov.

Zahvala Gospodu za poslanstvo: ‘Gospod me je poklical ob rojstvu, mi dal ime že v materinem naročju’ (Iz 49,1). ‘Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal, preden si prišel iz materinega krila, sem te posvetil, te postavil za preroka narodom!’ (Jer 1,5). ‘Bog me je odločil že od rojstva in me poklical po svoji milosti’ (Gal 1,15). ‘Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da pojdete in obrodite sad in vaš sad ostane’ (Jn 15,16).

Zlata maša pa nam kliče v spomin tudi Zlato ptičko Otona Župančiča: ‘Zlato ptičko so ujeli trije fantje mladi. Kdo imel bo zlato ptičko? Vsi bi ptičko radi!’ ‘Tretji fantič je govoril: Daj mi srce tako: hudi časi, vedro čelo, jasno uro vsako!’ – Gospod naj dobrohotno sprejme naše današnje zahvale in milostno usliši naše prošnje. Amen. –

msgr. dr. Jurij Bizjak,

koprski škof

S slovesnim praznikom binkošti, ki ga bomo letos praznovali v nedeljo, 23. maja 2021, bomo v Katoliški cerkvi sklenili velikonočni čas.

Praznik obhajamo 50 dni po veliki noči in je praznik prihoda Svetega Duha, ker je na ta dan po svetopisemskem sporočilu nad zbrane učence in Božjo mater Marijo prišel Sveti Duh (prim. Apd 2,1–11; Jn 20,19–23).[1]

Sveti Duh v življenju krščanske skupnosti
Iz svetopisemskega besedila izhaja pomen delovanja Svetega Duha v Cerkvi in življenju krščanske skupnosti, saj je on dejavno navzoč ob sprejemanju odločitev (prim. Apd 15,28), izbira oznanjevalce (prim. Apd 13,2) ter jih vodi (Apd 8,26–40). Začetki Cerkve so po Apostolskih delih v tesni povezanosti s prihodom Svetega Duha, zato v drugem Lukovem delu – Apostolskih delih – binkošti zavzemajo središčno mesto. Kakor je Jezus po krstu v Duhu začel svoje delovanje s programskim govorom v nazareški shodnici, ki ga je sklenil z opozorilom, da so vsi (ne samo Judje) poklicani k odrešenju; tako tudi Cerkev po svojem binkoštnem krstu (prim. Apd 2,1–4) začenja svoje poslanstvo s Petrovim govorom v Jeruzalemu (prim. Apd 2,14 in sl.), ki na koncu nakaže univerzalni vidik odrešenja (prim. Apd 2,39). Tako sta celotno evangeljsko poslanstvo Cerkve, kakor tudi poslanstvo Jezusa Kristusa prikazana kot delovanje pod vodstvom Svetega Duha.[2]

Apostolska dela pričujejo o delovanju Svetega Duha ne samo ob nastanku Cerkve, ampak tudi o njegovem stalnem spremljanju Cerkve na njeni poti napredovanja. Celotna knjiga je eno samo sklicevanje na Svetega Duha. Ta je dvakrat omenjen kot prvotni dejavnik odrešenja, njegovo delo je tudi obrat Cerkev k poganom. Po molitvi, veri in krstu Sveti Duh podarja moč za pričevanje ter vodi Cerkev pri njenem misijonskem poslanstvu in oznanjevanju evangelija.[3]

Sveti Duh in nova evangelizacija
Sveti Duh je začetnik in počelo vsake evangelizacije, je prvenstveni nosilec veselega oznanila v svet in prehiteva človeško oznanjevanje evangelija. Papež Pavel VI. (1963–1978) je izpostavil vlogo Svetega Duha kot glavnega dejavnika evangelizacije, zato mora Cerkev bolj premišljevati naravo, vlogo in način delovanja Svetega Duha v današnji družbi in evangelizaciji. Ko Cerkev danes čuti potrebo po novi evangelizaciji, pravzaprav čuti potrebo po bolj odločni poslušnosti in odprtosti za delovanje Svetega Duha.[4]

Nova evangelizacija, ki pomeni prehod od tradicionalne k osebni veri, pomeni tudi novo prisluškovanje Svetemu Duhu, ki tudi za danes pozna prave rešitve za nastale razmere. Evangelizacija je tudi »nova«, ker Sveti Duh neprestano ustvarja novost Božje besede in ljudi na novo duhovno prebuja. Sveti Duh je tisti, ki evangeliju odpira pot v srca ljudi in družbe (prim. Apd 16,9–10) ter konkretizira evangeljsko sporočilo v sodobni čas in okolje.[5]

Izraz binkošti in cerkveno leto
Beseda binkošti izhaja iz nemškega jezika (Pfingsten iz ‘der fünfzigste Tag’ (petdeseti dan)), pojem pa izhaja iz grške besede pentekoste’ (hemera), kar pomeni petdeseti (dan). Po binkoštih se v Katoliški Cerkvi nadaljuje liturgični čas med letom, ki traja do konca cerkvenega leta oziroma do začetka adventnega časa. Velikonočno svečo v cerkvah z oltarnega prostora odnesejo h krstnemu kamnu, duhovniki in drugi sodelavci pa pri bogoslužju nosijo liturgična oblačila v zeleni barvi.

Vir: RKC

1. Služba katehista je v Cerkvi zelo starodavna. Skupno prepričanje mnogih teologov je, da prve primere najdemo že v spisih Nove zaveze. Služba poučevanja dobi prvi zametek v »učiteljih«, ki jih apostol omenja, ko piše skupnosti v Korintu: »Bog pa je v Cerkvi postavil najprej apostole, drugič preroke, tretjič učitelje; potem čudodelstva, potem milostne darove ozdravljanja, pomoči, vodenja in govorjenja v raznovrstnih jezikih. So mar vsi apostoli? So vsi preroki? Vsi učitelji? Ali vsi delajo čudeže, ali imajo vsi milostne darove ozdravljanja? Ali vsi govorijo jezike? Jih vsi razlagajo? A vendar morate hrepeneti po večjih milostnih darovih. Naj vam pokažem še odličnejšo pot« (1 Kor 12,28-31).

Luka začne svoj evangelij z izjavo: »/S/em sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen« (Lk 1,3-4). Zdi se, da se je evangelist dobro zavedal, da s svojimi spisi nudi posebno obliko poučevanja, ki daje trdnost in moč tistim, ki so že prejeli krst. Apostol Pavel se ponovno vrne k tej temi, ko Galačanom priporoča: »Kdor prejema pouk v besedi, naj vse svoje dobrine deli s tistim, ki ga poučuje« (Gal 6,6). Kot je razvidno, besedilo dodaja temeljno posebnost: občestvo življenja kot značilnost rodovitnosti prejete kateheze.

2. Krščanska skupnost je od svojih začetkov doživljala več različnih oblik služb, ki so se konkretno izrazile v služenju moških in žensk, ki so v poslušnosti delovanju Svetega Duha posvetili svoja življenja izgradnji Cerkve. Karizme, ki jih Sveti Duh ni nikoli nehal razlivati na krščene, so dobile v nekaterih trenutkih vidno in oprijemljivo obliko neposrednega služenja krščanski skupnosti v njenih mnogoterih izrazih, tako da so bile priznane kot nepogrešljiva oblika služenja za skupnost: »Različni so milostni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh. Enemu je po Duhu dana beseda modrosti, drugemu v skladu z istim Duhom beseda spoznanja. Drugemu vera po istem Duhu, drugemu po istem Duhu milostni darovi ozdravljanja, drugemu delovanje čudežnih moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanja duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov. Vse to pa uresničuje en in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče« (1 Kor 12,4-11).

Znotraj velikega karizmatičnega izročila Nove zaveze je torej mogoče prepoznati dejavno navzočnost krščenih, ki so vršili službo posredovanja nauka apostolov in evangelistov na bolj organski, trajen in z različnimi življenjskimi okoliščinami povezan način (prim. II. vatikanski koncil; B 8). Cerkev je to službo želela prepoznati kot konkreten izraz osebne karizme, ki je močno podpirala izvrševanje njenega evangelizacijskega poslanstva. Pogled na življenje prvih krščanskih skupnosti, ki so si prizadevale za širjenje in razmah evangelija, tudi danes spodbuja Cerkev k dojemanju novih  izrazov, po katerih bo ostala zvesta Gospodovi besedi zato, da bi njegov evangelij dosegel vse stvarstvo.

3. Celotna zgodovina evangelizacije dveh tisočletij zelo jasno kaže, kako učinkovito je bilo poslanstvo katehistov. Škofje, duhovniki in diakoni so skupaj s tolikimi možmi in ženami posvečenega življenja posvetili svoje življenje ketehetskemu pouku, da bi bila vera trdna opora osebnemu bivanju vsakega človeka. Poleg tega so nekateri okoli sebe zbrali druge brate in sestre, ki so v medsebojni podelitvi enake karizme oblikovali redovne ustanove, popolnoma posvečene katehezi.

Pri tem ne smemo pozabiti na neštete množice laikov, ki so neposredno sodelovali pri širjenju evangelija s katehetskim poučevanjem. Na moške in ženske z živo vero, verodostojne priče svetosti, ki so bili v nekaterih primerih tudi ustanovitelji Cerkve ter so zanjo darovali svoje življenje. Tudi danes je na čelu skupnosti na različnih področjih veliko sposobnih in vztrajnih katehistov, ki opravljajo nenadomestljivo poslanstvo pri prenašanju in poglabljanju vere. Dolga vrsta blaženih, svetih in tudi katehistov mučencev je zaznamovala poslanstvo Cerkve, ki si zasluži, da ga poznamo, saj predstavlja rodoviten vir ne samo za katehezo, ampak za celotno zgodovino krščanske duhovnosti.

4. Z II. vatikanskim ekumenskim koncilom je Cerkev začutila obnovljeno zavest o pomembnosti prizadevanja laikov pri delu evangelizacije. Koncilski očetje so večkrat poudarili, kako potrebno je za »plantatio Ecclesiae« in za razvoj krščanske skupnosti neposredno vključevanje vernih laikov v različne oblike evangelizacije, v katerih se lahko izrazi njihova karizma. »Prav tako si zasluži priznanje tista za misijonsko delo med pogani tako zaslužna množica katehistov, mož in žena, ki prežeti z apostolskim duhom z velikimi napori prispevajo edinstveno in povsem nepogrešljivo pomoč pri širjenju vere in Cerkve. V naših dneh je služba katehistov kar največjega pomena; saj je malo klera za oznanjevanje evangelija tolikšnim množicam in za dušnopastirsko delo« (II. vatikanski ekumenski koncil, M 17).

Skupaj z bogatim koncilskim naukom je treba omeniti še stalno zanimanje papežev, škofovske sinode, škofovskih konferenc in posameznih pastirjev, ki so v teh desetletjih katehezo pomembno obnovili. Katekizem katoliške Cerkve, Apostolska spodbuda o katehezi, Splošni katehetski pravilnik, Splošni pravilnik za katehezo, nedavno izdani Pravilnik za katehezo so skupaj z narodnimi, regionalnimi in škofijskimi katekizmi izraz središčne vrednosti katehetskega dela, ki v ospredje postavlja izobraževanje in trajno oblikovanje vernikov.

5. Škofu lastno poslanstvo je, da je – skupaj z duhovniki, s katerimi deli isto pastoralno skrb, in skupaj s posebno odgovornostjo staršev za krščansko vzgojo otrok – prvi katehist v svoji škofiji, (prim. ZCP, kan. 774, § 2; ZKVC [Zakonik kanonov vzhodnih Cerkva], kan. 618). Ne da bi mu kakor koli odvzeli to poslanstvo, je treba priznati navzočnost laikov, ki so v moči svojega krsta poklicani k sodelovanju v službi kateheze (prim. ZCP, kan. 225; ZKVC, kan. 401 in 406). Ta navzočnost postane še bolj nujna v naših časih zaradi obnovljene zavesti o evangelizaciji v sodobnem svetu (prim. apostolska spodbuda Veselje evangelija, 163–168), pa tudi zaradi uveljavljanja globalizirane kulture (prim. okrožnica Vsi smo bratje, 100.138), ki zahteva pristno srečanje z mladimi rodovi. Pri tem ne smemo pozabiti na potrebo po ustvarjalnih metodologijah in orodjih. Slednja oznanjevanje evangelija usklajujejo z misijonarsko preobrazbo, ki jo je začela Cerkev. Zvestoba preteklosti in odgovornost za sedanjost sta nujna pogoja, da Cerkev lahko vrši svoje poslanstvo v svetu.

Prebujanje osebnega navdušenja vsakega kristjana in poživljanje zavesti, da je poklican uresničevati svoje poslanstvo v skupnosti, zahteva poslušanje glasu Duha, ki nikoli ne umakne svoje rodovitne navzočnosti (prim. ZCP, kan. 774, § 1; ZKVC, kan. 617). Duh tudi danes kliče moške in ženske, naj se srečajo z mnogimi, ki čakajo, da bi spoznali lepoto, dobroto in resnico krščanske vere. Dolžnost pastirjev je, da podpirajo to pot in bogatijo življenje krščanskih skupnosti s prepoznavanjem laiških služb, ki morejo prispevati k preobrazbi družbe, s tem »da bi krščanske vrednote prodirale v družbeni, politični in gospodarski svet« (Veselje evangelija, 102).

6. Laiški apostolat ima nesporno svetno vrednost. Ta zahteva, da laiki »iščejo božje kraljestvo s tem, da se ukvarjajo s časnimi rečmi in jih urejajo v sladu z Božjo voljo« (II. vatikanski ekumenski koncil, C 31). Njihovo vsakdanje življenje je prepleteno z družinskimi in družbenimi odnosi, kar jim omogoča, da potrjujejo, kako »so poklicani predvsem k temu, da po njih postaja Cerkev pričujoča in dejavna na tistih krajih in v tistih okoliščinah, kjer more Cerkev samo po njih postati sol zemlje« (C 33). Dobro pa je omeniti, da morejo biti laiki poleg tega apostolata »poklicani še na različne načine k bolj neposrednemu sodelovanju pri hierarhičnem apostolatu, podobno tistim možem in ženam, ki so apostola Pavla podpirali pri oznanjevanju evangelija in ki so se mnogo trudili v Gospodu« (C 33).

Posebna naloga, ki jo opravlja katehist, pa se vendarle določa znotraj drugih služb, ki so prisotne v krščanski skupnosti. Katehist je namreč najprej poklican, da pokaže svojo usposobljenost v pastoralni službi posredovanja vere, ki se odvija postopno: od prvega oznanila, ki uvaja v kerigmo, do pouka, ki ozavesti novo življenje v Kristusu in pripravlja zlasti na zakramente krščanskega uvajanja, pa do trajne formacije, ki vsakemu kristjanu omogoči, da je vedno bolj pripravljen »odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja« (1 Pt 3,15). Katehist je istočasno tudi priča vere, učitelj in mistagog, spremljevalec in pedagog, ki poučuje v imenu Cerkve. To je istovetnost, ki se lahko skladno in odgovorno razvije samo po molitvi, študiju in neposrednem sodelovanju pri življenju skupnosti (prim. Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije, Pravilnik za katehezo, 113). 

7. Izdaja apostolskega pisma Ministeria quaedam Pavla VI. je bila daljnovidna, saj je spremenjenemu zgodovinskemu trenutku prilagodil službo lektorja in akolita (prim. apostolsko pismo Spiritus Domini), hkrati pa spodbudil škofovske konference, naj pospešujejo tudi druge službe, med njimi službo katehista: »Poleg teh služb, ki so skupne latinski Cerkvi, škofovskim konferencam nič ne preprečuje, da bi od Apostolskega sedeža prosile še za druge, če presodijo, da bi bila iz posebnih razlogov njihova ustanovitev potrebna ali zelo koristna na njihovem področju. Te vrste so na primer službe ostiarija, eksorcista in katehista.« Nujno povabilo se ponovi v apostolski spodbudi O evangelizaciji današnjega sveta, ko ob zahtevi, da je treba znati brati trenutne potrebe krščanske skupnosti v zvesti kontinuiteti z začetki, spodbuja odkrivanje novih oblik služb za prenovljeno pastoralo: »Te službe, ki so na videz nove, a so zelo povezane z izkušnjami, ki jih je Cerkev živela v času svojega obstoja – na primer služba katehista – so dragocene za plantatio, za življenje in rast Cerkve ter za njeno sposobnost izžarevanja okoli sebe in do tistih, ki so oddaljeni« (sv. Pavel VI., O evangelizaciji današnjega sveta, 73).

Ne moremo torej zanikati, da se »zavest istovetnosti in poslanstva laikov v Cerkvi povečuje. Na voljo imamo številne laike, čeprav jih še ni dovolj. Ti laiki imajo globok čut za skupnost in zvesto zavzetost v ljubezni do bližnjega, v katehezi, v obhajanju vere« (Veselje evangelija, 102). Iz tega sledi, da sprejem laiške službe, kakršna je služba katehista, daje večji poudarek misijonskemu prizadevanju, ki je lastno vsakemu krščenemu in se mora vršiti v popolnoma svetni obliki, ne da bi zapadli v kakršen koli izraz klerikalizacije.

8. Ta služba je tudi močno povezana s poklicanostjo, ki od škofa zahteva potrebno razločevanje in jo poudari obred postavitve. Gre namreč za stalno službo, ki je dana krajevni Cerkvi glede na pastoralne potrebe, ki jih ugotovi krajevni ordinarij, izvaja pa se na laiški način, kakor zahteva sama narava te službe. Dobro je, da so v postavljeno službo katehistov poklicani moški in ženske globoke vere in človeške zrelosti, da dejavno sodelujejo pri življenju krščanske skupnosti, da so sposobni sprejemanja, velikodušnosti in življenja v bratski skupnosti, da dobijo potrebno biblično, teološko, pastoralno in teološko izobrazbo, da bodo pozorni sporočevalci verskih resnic ter da so že prišli do zrele katehetske izkušnje (prim. II. vatikanski ekumenski koncil, Odlok o pastirski službi škofov v Cerkvi, 14; ZCP, kan. 231, § 1; ZKVC,  kan. 409, § 1). Zahteva se, da morajo biti zvesti sodelavci duhovnikov in diakonov, pripravljeni opravljati službo tam, kjer bo potrebno, in da jih spodbuja pravo apostolsko navdušenje.

Zato, potem ko smo pretehtali vse vidike, v moči apostolske oblasti

ustanavljam

laiško službo katehista.

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov bo v kratkem času poskrbela za objavo Obreda postavitve laiške službe katehista.

9. Zato vabim škofovske konference, naj službo katehista uresničijo s tem, da določijo potrebni vzgojni postopek in normativne kriterije za dostop do njega, ko poiščejo najbolj dosledne oblike za službo, ki jo bodo ti poklicani vršiti v skladu s tem, kar je izraženo v tem apostolskem pismu.

10. Sinode vzhodnih Cerkva ali zbori hierarhov lahko prevzamejo, kar je tu določeno, za posamezne Cerkve sui juris, na osnovi lastnega posebnega prava.

11. Pastirji naj ne nehajo sprejemati za svojo spodbudo koncilskih očetov, ko so spominjali: »Dobro namreč vedo, da niso od Kristusa postavljeni, da bi vse zveličavno poslanstvo Cerkve v odnosu do sveta prevzeli samo nase, marveč je njihova vzvišena naloga tako pasti vernike in tako priznavati njihove naloge in karizme, da na svoj način vsi složno sodelujejo za skupno stvar« (C 30). Razločevanje darov, ki jih po delovanju Svetega Duha njegovi Cerkvi nikoli ne primanjkuje, naj bo zanje potrebna podpora, da bodo službo katehista naredili učinkovito za rast svoje skupnosti. 

Ukazujem, naj imajo določila tega apostolskega pisma v obliki »motu proprio« trdno in trajno veljavo ne glede na kar koli nasprotnega, čeprav bi bilo vredno posebne omembe, in naj bodo razglašena z objavo v L’Osservatore Romano. Veljati začno istega dne, nato pa naj bodo objavljena v uradnem komentarju Acta Apostolicae Sedis.

V Rimu pri sv. Janezu v Lateranu, 10. maja 2021, bogoslužni spomin sv. Janeza iz Avile, duhovnika in cerkvenega učitelja, v devetem letu mojega papeževanja.