Jezusov krst, 7.1.2018, Mr 1,7-11

Nek baptistični pastor je vodil bogoslužje krajevne skupnosti ob reki. Primajal se je zelo vinjen moški, zabredel vodo in stopil poleg pastorja. Ta ga opazi in vpraša: »Gospod, ali ste pripravljeni najti Jezusa?« Pijanec ga debelo pogleda in pokima: »Seveda sem!« Pastor ga tedaj zgrabi za glavo in potunka pod vodo. Potem ga potegne ven in vpraša: »Ali ste našel Jezusa?« »Nisem!« revskne vinjeni. Pastor ga znova potisne pod vodo. Tokrat ga drži pod gladino dlje časa. Ko ga dvigne, ga vpraša: »No brat, ali si sedaj našel Kristusa?« »Ne nisem«, mu odvrne. Nejevoljen pastor tretjič potunka moža pod gladino vode in ga drži več kot trideset sekund. Ko ga znova spusti, ponovi tudi vprašanje: »Za Božjo voljo, ali ste že našli Jezusa?« Moški pomenca oči in vpraša: »Ali ste sigurni da je tukaj padel v vodo?«

Janez Krstnik je Jezusa potopil v vodo reke Jordan. To dejanje mi prinaša veliko miru in trdnosti. Grška beseda za krst je baptizo, ki pomeni umiti ali potopiti. Večina izmed nas je bila krščena zgolj z nekaj kapljicami vode na čelo. V zadnjiih letih cerkev znova spodbuja odrasle in otroke, da se, če je le mogoče, dajo krstiti po starem izročilu s potopitvijo v vodo.

Seveda vsi vemo, da količina vode pri krstu ne vpliva na moč, ki jo ima zakrament za naše življenje. Ta je odvisna od tega, kako živimo svojo krščansko zavezo. Celovita potopitev v vodo pri krstu nas poveže z obrednim krstom kakršnega je doživel Jezus. Simbolizem vode s tem zelo močno stopi v ospredje in se ga lažje globlje zavedamo.

Pri popolni potopitvi ni polovičarstva. V obleki in čevljih smo v celoti potopljeni v vodo. Gre za izredno vidno priliko. Evangelist Marko pravi, da je Kristus prav to storil za nas. Naš Bog ni nek oddaljen Bog, ki od daleč vlada nad nami. Naš Bog ni trener, ki sedi ob strani in opazuje naš trening, ukazuje in deli nasvete za naše življenje. Naš Bog ni policist, ki nas lovi, kdaj bomo prekršili pravila. Naš Bog se je v Jezusu sam potopil v naš svet, v srce in um, v dušo in božanstvo, v čevlje in vse kar smo.

Zgodnji kristjani so v krstnih vodah prepoznavali simbol Jezusovega groba. Mi semo edini, ki verujemo, da je Bog privzel naše meso in umrl. Ker je Jezus tri dni preživel v grobu, mi svoje odrasle in otroke trikrat potopimo v vodeni grob. Medtem kličemo Sveto Trojico, da krščenega usposobi za smrt lastnemu in vsemu grehu ter vstane v svobodo Kristusovega življenja. Tako lažje razumemo, da je moč tega simbola veliko lažje in bolj razumljiva, če je krstni bazen čim globlji in potopitev čim bolj celostna.

Vsem krščenim v Kristusa se zgodi nekaj nenavadnega. Kakor se je Jezus popolnoma vrasel (potopil) v naš svet, tako smo tudi mi polno potopoljeni v Kristusa, v njegov način kako biti človek po Božje, na Božji način. To nas seveda ne obrani posvetnosti in nas ne zapre v hermetično varno posodo, kakor kakšno versko sekto. Poslani smo ven v svet: v Jezusu smo ljubljeni od Boga in nas je vesel. Lahko računamo na njegovega Duha in smo njegovo telo za ta svet. Danes in tukaj. Poslani smo med ljudi v veri, upanju in veselju. Poslani smo, da pademo v roke sveta in odkrijemo, da je tudi v njih Kristusovo bivališče.

Vir: p. Dr. Viljem Lovše SJ

Gospodovo razglašenje, Epifanija, 6.1.2018, Mt 2,1-12

Gospodovo razglašenje, Epifanija, 6.1.2018, Mt 2,1-12

V preteklih letih so nekateri znanstveniki poskušali razložiti zvezdo, ki je tri modrece privedla v Betlehem. Na dan so prišli z zapleteno, a verjetno teorijo o sklopu astronomskih naključij, ki so omogočila svetlečo zvezdo prav v času Jezusovega rojstva. Le zakaj so se znanstveniki ubadali s tem in si zastavljali takšno vprašanje? Zvezda o kateri govori evangelist Matej ni astronomsko pomembna. Gre za bližnjico ali podobo s katero so hoteli opisati kako nebesa vodijo zemeljsko dogajanje. Podobo zvezde na podoben način uporabljata tudi četrta in peta Mojzesova knjiga, prerok Izaija in Psalmi. Celoten praznik se izraža v simbolih. Ne gre za znanost, ampak za simbole odnosa, ki je vera. Hipolit je v tretjem stoletju po Kristusu zapisal, da so praznik epifanije obhajali dvanajst dni po božiču. S tem kažejo na Njega, po katerem je hrepenelo dvanajst izraelovih rodov.

Zvezda modrih magov je le ena od podob, ki jih uporablja Matej v prvih treh poglavjih svojega evangelija. V središču vsakega je vedno izreden dogodek: v prvem poglavju je angelovo sporočilo Jožefu v sanjah; v drugem poglavju pa modri magi najdejo Jezusa tako, da sledijo zvezdi; v tretjem poglavju pa se ob Jezusovem krstu odpre nebo in Bog Oče spregovori. Za začetek življenjepisa je takšen uvod kar močan. Posebej poudarja razodevanje, epifanijo Božje slave na tem svetu.

Sedaj si pa skrbno poglejmo kje in komu se Božja slava razodeva. Najprej se razodeva Jožefu medtem ko globoko spi. Nato se razkrije poganskim astrologom, magom, ki s poročanjem Herodu ogrozijo Jezusovo življenje. V tretjem pa se razodeva vsem tistim Judom, ki so prihajali poslušat Janeza Krstnika. Znotraj prvih treh poglavij Matejevega evangelija Božja slava, ki se je razodela v Jezusu postaja bolj javna in spreminja življenja ljudi. Življenja Jožefa, magov, Janeza Krstnika in vseh, ki so poslušali Jezusove nagovore, ne bo nikdar več isto.

Praznik epifanije ni antična verzija Helijevega kometa. Govori o tem, kako Božja slava preobraža in spreminja človeška srca. Verujemo, da Božja slava ni bila razodeta po moči in oblasti vojske, vladarjev ali duhovnikov. Dosegla nas je po galilejski pubertetnici Mariji, ki je Bogu izrekla svoj »da« ali »zgodi se« prav po Jožefu, svojem možu, ki je ni hotel skrivaj odsloviti in s tem ogroziti njeno življenje. Božja slava prihaja k nam po dojenčku, ki je za vedno spremenil naš svet.

Danes veliko govorimo o zvezdah (Holivudskih, športnih in družinskih). V najboljšem primeru so nam te zvezde morda včasih lahko za vzor in nam pomagajo, da svojo vsakdanjost doživljamo malo drugače. Ne morejo nas pa preobraziti. Jezus ni le nekdo h kateremu nas vodi zvezda. On sam je zvezda. On je naša zvezda, ki ji lahko sledimo in ne moremo zgrešiti poti. On je tisti v katerem smo Božji sinovi in hčere, zajeti v Očetovo ljubezen. On je resnični zgled, ki je hkrati tudi vsa naša moč, ki nam je potrebna, da imamo lahko danes radi sebe, bližnje in Njega. On nam pokaže, da smo v očeh Njegovega in našega Očeta vsi zvezde in lahko drug drugemu izžarevamo Njegovo luč.

Na tak način lahko današnji praznik spremeni naša srca in nas usposobi, da umremo svojemu lažnemu ali sebičnemu jazu. S tem pa nam omogoči rojstvo v Božji slavi = izžarevamo njegovo ljubezen do sebe in bližnjih. Epifanija ni mišljena zgolj za nas. Poklicani smo, da jo pokažemo vsem s svojim načinom življenja, soustvarjanja in sodelovanja z Bogom, ki nas ozdravlja in preobraža po podobi vstalega Sina.

Vir: p. Dr. Viljem Lovše SJ

Premišljevanje božje besede

Sveta Družina, 31.12.2017, Lk 2,22-40

Pred več desetletji sem bral knjige jezuitskega patra Johna Powella. V eni izmed njih je zapisal: »Tega sveta naj ne bi zapustili preden tistim, ki jih imamo radi to tudi povemo!« Običajno si ne povemo, da se imamo radi in tudi ne objemamo se kaj dosti. Večina. Lahko pa si v tem času omenjen stavek vzamemo za osebno spodbudo in izziv.

Svojim staršem, otrokom, bratom ali sestram in drugim lahko napišemo pismo in jim povemo, da jih imamo radi. Verjetno ne bomo dobili odgovora. Ali pač.

Spomnim se svoje matere, ki je umrla zvečer na moji novi maši. Vsaj štirinajst dni pred mašo je vodila in nadzorovala vse priprave. Bila je šibkega zdravja. Zadnji teden jo je močno bolela glava. Z zadnjimi dnevi svojega življenja mi je pokazala, da me ima rada. V tistih dneh je praznovala tudi svoj rojstni dan in jaz sem ji pozabil čestitati in ji povedati, da jo imam rad.

Mojemu sobratu pa je to uspelo. Prišel je k mami, ki je gledala televizijo. Oče je bil že pokojni. Rekel ji je: »Mama, nekaj zelo važnega ti moram povedati!« Ni odvrnila pogleda do televizijskih poročil. »Ja, kar povej,« je odvrnila. »Mama, tega ti še nisem nikdar povedal in ti moram nocoj povedati.« Počasi se je obrnila proti njemu in ga pogledala. Čutil je dve srci, ki močno utripata. Zdelo se mu je, da bitje odmeva po sobi. Zbral je ves pogum in naravnost rekel: »Mama, hočem ti povedati, da te imam rad!« Mama si je oddahnila in rekla: »Me veseli!« Nato pa je hitro nadaljevala z gledanjem televizije. Nič objema in poljubov ni bilo. Nič ni komentirala, kako dolgo že čaka, da bi se kakšen od njenih otrok spomnil in ji povedal kako jo ima rad. Ko je sobrat stopal ven iz dnevne sobe v kateri je mama mirno naprej gledala Tv mu je prihajala misel, da tega Powellovega nasveta ne bo nikdar več uporabil.

Njegov brat in sestra sta materi pisala in jo spraševala, kaj je narobe z njim. Zaključili so, da gre skozi težke čase. Upal, je da mu ne bo več potrebno skozi takšna doživetja.

Na svetek svete Družine se veselimo in praznujemo zvesto Božjo in človeško ljubezen, ki skrbi za najbolj pomembne ljudi v našem življenju. Vemo, da prepiri, zamere, sovraštva in zagrenjenosti lahko pokvarijo družine za več rodov vnaprej. Današnji praznik tudi ni namenjen temu, da bi stokali, kako težko je v današnjih časi družinsko življenje. Na današnji praznik hočemo znova potrditi, da so odpuščanje, sočutje in prijaznost Boga do nas, in posledično nas med seboj, tista skala ali temelj na katerem lahko zgradimo krščansko družino. Brez tega družinsko življenje hira in dejansko ni mogoče.

Ob smrtni postelji ljudje večkrat omenimo tisto, kar še nismo storili pa bi radi. Nihče še ni rekel, da bi si želel več časa preživeti v službi ali pri delu. Nihče še ni rekel, da bi si želel zaslužiti več denarja. Mnogi pa so rekli, da si želijo vsem, ki jih imajo radi to tudi povedati. Žal jim je, da niso več časa namenili in posvetili svojim najdaržjim. Mi kar mislimo, da družinski člani vedo, da jih imamo radi, ne da bi jim to kadar koli resnično izrekli in povedali. Če znamo to pokazati, naj bi bili sposobni to tudi izreči. Zato te povabim, napiši pismo, pokliči ali pa pojdi na obisk. Povej svojim najbližjim, da jih imaš rad. Ko smo enkrat mrtvi je prepozno.

Ko izpovemo svojo ljubezen in se D(d)rugemu zahvalimo zanjo, smo vedno deležni veselega pogleda, ki ga prinaša svetost.

Vir: p. Dr. Viljem Lovše SJ