Nek baptistični pastor je vodil bogoslužje krajevne skupnosti ob reki. Primajal se je zelo vinjen moški, zabredel vodo in stopil poleg pastorja. Ta ga opazi in vpraša: »Gospod, ali ste pripravljeni najti Jezusa?« Pijanec ga debelo pogleda in pokima: »Seveda sem!« Pastor ga tedaj zgrabi za glavo in potunka pod vodo. Potem ga potegne ven in vpraša: »Ali ste našel Jezusa?« »Nisem!« revskne vinjeni. Pastor ga znova potisne pod vodo. Tokrat ga drži pod gladino dlje časa. Ko ga dvigne, ga vpraša: »No brat, ali si sedaj našel Kristusa?« »Ne nisem«, mu odvrne. Nejevoljen pastor tretjič potunka moža pod gladino vode in ga drži več kot trideset sekund. Ko ga znova spusti, ponovi tudi vprašanje: »Za Božjo voljo, ali ste že našli Jezusa?« Moški pomenca oči in vpraša: »Ali ste sigurni da je tukaj padel v vodo?«
Janez Krstnik je Jezusa potopil v vodo reke Jordan. To dejanje mi prinaša veliko miru in trdnosti. Grška beseda za krst je baptizo, ki pomeni umiti ali potopiti. Večina izmed nas je bila krščena zgolj z nekaj kapljicami vode na čelo. V zadnjiih letih cerkev znova spodbuja odrasle in otroke, da se, če je le mogoče, dajo krstiti po starem izročilu s potopitvijo v vodo.
Seveda vsi vemo, da količina vode pri krstu ne vpliva na moč, ki jo ima zakrament za naše življenje. Ta je odvisna od tega, kako živimo svojo krščansko zavezo. Celovita potopitev v vodo pri krstu nas poveže z obrednim krstom kakršnega je doživel Jezus. Simbolizem vode s tem zelo močno stopi v ospredje in se ga lažje globlje zavedamo.
Pri popolni potopitvi ni polovičarstva. V obleki in čevljih smo v celoti potopljeni v vodo. Gre za izredno vidno priliko. Evangelist Marko pravi, da je Kristus prav to storil za nas. Naš Bog ni nek oddaljen Bog, ki od daleč vlada nad nami. Naš Bog ni trener, ki sedi ob strani in opazuje naš trening, ukazuje in deli nasvete za naše življenje. Naš Bog ni policist, ki nas lovi, kdaj bomo prekršili pravila. Naš Bog se je v Jezusu sam potopil v naš svet, v srce in um, v dušo in božanstvo, v čevlje in vse kar smo.
Zgodnji kristjani so v krstnih vodah prepoznavali simbol Jezusovega groba. Mi semo edini, ki verujemo, da je Bog privzel naše meso in umrl. Ker je Jezus tri dni preživel v grobu, mi svoje odrasle in otroke trikrat potopimo v vodeni grob. Medtem kličemo Sveto Trojico, da krščenega usposobi za smrt lastnemu in vsemu grehu ter vstane v svobodo Kristusovega življenja. Tako lažje razumemo, da je moč tega simbola veliko lažje in bolj razumljiva, če je krstni bazen čim globlji in potopitev čim bolj celostna.
Vsem krščenim v Kristusa se zgodi nekaj nenavadnega. Kakor se je Jezus popolnoma vrasel (potopil) v naš svet, tako smo tudi mi polno potopoljeni v Kristusa, v njegov način kako biti človek po Božje, na Božji način. To nas seveda ne obrani posvetnosti in nas ne zapre v hermetično varno posodo, kakor kakšno versko sekto. Poslani smo ven v svet: v Jezusu smo ljubljeni od Boga in nas je vesel. Lahko računamo na njegovega Duha in smo njegovo telo za ta svet. Danes in tukaj. Poslani smo med ljudi v veri, upanju in veselju. Poslani smo, da pademo v roke sveta in odkrijemo, da je tudi v njih Kristusovo bivališče.
Vir: p. Dr. Viljem Lovše SJ
