Jezus se čudi moji in tvoji neveri. Naj se njegovo čudenje dotakne najinih src, da se bova globlje zavedala svoje notranje drže v odnosu do njega, sebe, drugih in življenja. Morda ga za začetek vprašava zakaj so bili tudi njegovi sodobniki in celo učenci do njega tako nezaupljivi? Jezus nama v odgovor navede preprost pregovor: nihče ni prerok v domačem kraju. Evangelisti v svojih pripovedih pokažejo, da je takšno nezaupanje do Jezusa značilno za vsako človeško srce.
Bog v celotni stari zavezi vedno zagotavlja, da ne bo umaknil svoje navzočnosti, ampak ohranjal svojo obljubo, da bo z ljudstvom in na strani ljudstva. V vsakem primeru ponuja možnost sožitja in sobivanja s Seboj, za vsako ceno, ne glede na vse naše nezaupanje do njega. Vendar Božje navzočnosti ni tako preprosto zaznati, saj ni samo po sebi umevna in neposredna. Zato Bog v Jezusu potrdi svoje zagotovilo, da bo vedno navzoč. Čeprav se Jezus čudi neveri svojih sodobnikov in sovaščanov, vedno ustvarja bližino do vsakega človeka. Vedno išče nove priložnosti za srečanje in nama ponuja sožitje in sobivanje.
V Jezusu je Bog tak tudi do njegovih takratnih sovaščanov. V njih se poraja nezaupanje, ki se izrodi v sovražnost. Ta postane tako močna, da mora Jezus bežati (prim. Lk 4,28-30).
Ko pravimo, da je Bog postavil svoje bivališče med nami, to ne pomeni samo dejstva, da nas Bog spremlja, ampak pomeni predvsem to, da brez Boga naša človeškost ne more resnično zaživeti v vsem kar je. Brez Boga se na koncu vsi naši upi in načrti sprevržejo v utvaro in porajajo tesnobo. Jezus pride bivat med nas zato, da bi nam dal moč, da lahko postanemo Božji sinovi in hčere. Zato je postavil svoje bivališče med nami. Zato je z nami. Omogoča nam, da smo lahko solidarni z njim na vsej dolgi poti poklicanosti v človeškost, ki je značilna za Jezusovo delovanje v zgodovini. Jezus živi in ima skrivnost človeškosti. On pokaže ves njen sijaj. On omogoča, da živiva svojo človeškost v moči Božjega obzorja. Zato nezaupanje do Jezusa v sebi vedno skriva nezaupanje do svoje lastne človeškosti. Ker nas je strah ne zaživimo vseh možnih razsežnosti in darov svoje lastne človeškosti.
Najini srci hrepenita, da bi odkrila blagor življenja, ki nam ga lahko samo Bog razkrije. Na začetku nočeva verjeti, ker smo polni svojih lastnih utvar in samohvale. Kasneje ko sva že siti ran, ki so se nabrale, se odločiva in obrneva k Njemu, ki je vse te rane vzel nase, da bi naju osvobodil utvare. Prosiva ga sedaj, da bi naju dosegla njegova obljuba življenja, da bova človeškost, ki jo v njem občudujeva in je polna Božjega sijaja, pripadala tudi nama. Prosiva naj nama pomaga odkriti, da sva božja otroka. Ko prosiva, da bi se naju usmilil, ga prosiva, naj naju vključi v dar Svoje človeškosti. Resnična možnost, da v Kristusu postanemo Božji sinovi in hčere ter z njim v vsem solidarni, je vir tvojega in mojega dostojanstva. Zaradi tega hrepeniva po življenju in si želiva, da bi najina človeškost zažarela. Nič več se nama ni treba sklicevati na svoje dobre lastnosti, ki jih pogosto živiva v nasprotju do bližnjih in tako ustvarjava medsebojno oddaljenost. Tisto kar sva odkrila je neskončno bolj dragoceno od vsega tega s čimer bi se lahko hvalila. Je tako lepo, da sedaj lahko življenje sprejmeva kot priložnost, da to lepoto razdeliva z vsemi.
p. Vili Lovše
Ciril in Metod, Sozavetnika Evrope, Jn 10,11-16
Današnja Evropa je utemeljena na ekonomski logiki, bogastvu in bitki za prevlado v svetovnem merilu. Prav to logiko Jezus označi za logiko najemnika, volka oziroma za logiko smrti. Volk, tradicionalni sovražnik črede, predstavlja sovražne sile hudega. Jezus sam je poslal svoje učence kot jagnjeta med volkove. Vsaka doba ima svoje volkove. Včasih imajo ime in priimek, največkrat pa so brezimni. Takrat so bolj zahrbtni: pomenijo razširjeno miselnost, lažni model človeka, »modo«, ki se plazi in povzroči pokol znotraj skupnosti. V Evropi se hvalimo s svojim bogastvom in nanj stavimo svoje življenje. Večini evropskih kristjanov se ta logika zdi samo po sebi umevna in mirno sodelujemo pri izkoriščanju in zatiranju revnejših. Glasno branimo lastne privilegije, za druge pa nas kaj dosti ne briga. Jezus danes nam in vsej Evropi nastavlja ogledalo. Ali moramo res biti najemniki, plačanci in postajati kakor volkovi?
Jezus ponuja še drugo možnost. Zase pravi, da je dobri pastir. »Dobri« pomeni resnični, pristni, ki zna opravljati svoje delo; navezuje pa se tudi na nekaj prijetnega, lepega. Le če znova ugledamo njegovo lepoto in uživamo v njej, bo svet rešen. Ob njem nam postane neprijetno, to kar imamo sedaj za prijetno. Mi vedno sledimo temu, kar nam je bolj všeč in prijetno. Tisto je naš pastir. Ko bomo zamenjali pastirja, nam ne bo več všeč tisto, kar je všeč volkovom. Danes sledimo mnogim “pastirjem” in postajamo kakor volkovi tudi drug do drugega. Samo pomislimo na lastno hiper zbirokratizirano družbo, kjer za male ni več pravice.
Jezus pa ni »eden izmed«, temveč »edini« pastir, vzor pastirja, ki skrbi za svoje ovce. On zastavi svoje življenje, da mi ne bi verjeli logiki volkov in smrti. Kasneje bo rekel tudi, da dá na voljo in »položi« za nas svoje življenje. To je lepota ljubezni, ki se pokaže na delu! Tu ni mišljeno, da pastir ponudi ali da svoje življenje v tem smislu, da umre. Kajti če umre, so ovce pograbljene in razkropljene. Mišljeno je, da je prva lastnost pastirja ljubezen in pogum, s katerim brani ovce: on v nasprotju z najemnikom »izpostavi« zanje svoje življenje vsaki nevarnosti.
Za pastirja so ovce »njegove«: pripadajo mu in zanje skrbi kot za lastno življenje. Najemnika pa skrbi za njegovo plačo: ovce služijo njegovemu življenju, ne on njihovemu. Koliko tega vidimo danes v Evropi med politiki in vsemi poklici, tudi med nami duhovniki. Najemnik se ne iz-postavi: deluje iz »grdega pohlepa«. V trenutku nevarnosti zbeži od tistih, ki so mu sledili. Potem ko nas je malik zapeljal in izžel, nas v stiski vedno zapusti: ne drži obljube in razočara upanje, ki smo ga stavili vanj.
Prihod volka jasno pokaže, kdo je pastir in kdo najemnik, kdo zna izpostaviti svoje življenje in kdo misli samo na to, da reši samega sebe. Pograbiti in razkropiti je značilno delo sovražnika, hudiča: človeku ukrade njegovo resnico in ga požene v beg od njegovega življenja. On dela nasprotno od Sina, ki je prišel, da bi dal življenje in zbral vse razkropljene ter jih pridružil sebi in Očetu. Vpričo volkov, Jezus ne zapusti svojih in ne zbeži. Brani svoje ovce, ki so mu pri srcu, ker jih ima v srcu. Ali mu dovoliš, da te brani in zajemaš iz njegove moči?