Avtor: Administrator

Razmišljanje bogatina je kot nalašč za te počitniške dni. Mar na dopustu ne rečemo tudi mi: Duša moja, počivaj, jej, pij in bodi dobre volje. Kaj je v tem slabega? Zakaj ne bi počivali, jedli in pili in se veselili?
Zakaj Jezus pravi: ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?‹ Poleg tega smo pred štirinajstimi dnevi poslušali o Jezusovem obisku pri Marti in Mariji. Se še spomnimo? Marija je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede. Lahko bi rekli, da je počivala. Marta pa je imela s postrežbo veliko dela. Kot da bi Jezus takrat grajal Marto, ker je delala, danes pa graja bogatina, ker počiva. Na prvi p ogled Jezusu nikoli ni nič prav. Enkrat je problem delo, drugič počitek. Marijo, ki počiva, hvali, bogatina, ki počiva, graja. V čem je dejansko problem? Ob Mariji in Marti smo razmišljali, da ni vprašanje streči ali sedeti ob gostu, ampak vrteti se okoli sebe ali srečati drugega. Marta streže sama sebi, zgreši cilj Jezusovega obiska, tj. srečanje. Medtem ko se Marija v nežni pozornosti z gostom sreča v globini, mu v hvaležnosti prisluhne, se ga razveseli in ga sreča. Torej ni vprašanje streči ali ne, ampak ustaviti se, umiriti se in srečati. Če se vrtimo okrog sebe, ne bomo naredili nič pametnega, ne če strežemo ne če poslušamo oz. počivamo.
Torej če zadnjič ni bilo vprašanje, streči ali počivati, najbrž tudi tokrat ni problem v počitku. Kje pa je težava? Jezus jo poimenuje: biti ali ne biti bogat pred Bogom. V čem je resnična težava bogatinovega počitka? Jezus vidi bogatina v nemiru beganja in neprestanega naprezanja, da bi našel nekaj, kar ga bo potešilo. Je in pije, išče užitke, da bi napolnil svojo praznino. Prej je delal, tako da se je zgubljal, sedaj se zgublja v počitku. Ne zna pa v miru sesti in se »srečati«.
Želim vam, da bi v počitniškem času ne bežali v hrup dogajanja, ampak se ustavili v tihoti svojih src. Da bi našli sebe, srečali Boga in bližnjega.

Po: E. Mozetič

Geostrateški položaj Slovenije, ko smo sicer majhna dežela sredi Evrope, toda lahko »veliki« v povezovanju med slovansko, romansko in germansko kulturo, naša zgodovina je čudež preživetja kot naroda, ter da smo že več kot tri desetletja samostojna država sredi razburkane evropske zgodovine, vse to je lahko priložnost za hvaležnost, da imamo krščanske korenine, kar je odločilno prispevalo, da danes živimo v samostojni državi Sloveniji. Izviri evangelija nas tudi danes in v prihodnje vabijo, da gojimo kulturo dialoga, da se zavzemamo za spoštovanje življenja, za njegovo dostojanstvo, da ohranjamo sočutje za tiste, ki so v najtežjem položaju, ter se zavzemamo za vrednote pluralne družbe, kjer se spoštuje temeljna načela pravne države in dejavnost civilne družbe. Za našo prihodnost je odločilnega pomena, da ohranjamo kulturo življenja, ohranjamo močno vero in se veselimo različnosti darov in pogledov. Ne bojmo se pluralnosti, ne bojmo se različnih pogledov, vizij, mnenj.
In vselej upajmo! Upanje ni prepričanje, da se bo vse rešilo tako, kot pričakujemo ali si želimo, ampak prepričanje, da je prav vse smiselno, ne glede na to, kako se izide. Upanje je torej predvsem stanje duha, ki ni vezano na to, da bi nekdo nekaj imel ali dosegel, ampak preprosto da je, da biva iz čiste zastonjskosti in darežljivosti, kajti »upanje je stvar s perutmi, ki plahuta v duši, in poje melodijo brez besed. In se ne konča – nikoli« (C. Peguy).
Iskrene čestitke ob dnevu državnosti. Iskrene čestitke ob dnevu državnosti.

Bog živi našo drago Slovenijo ter vse Slovenke in Slovence doma in po svetu! Povzeto po: škof A. Jamnik, Dan državnosti 2024

Evangelij nam na praznik Svetega rešnjega telesa in krvi predstavlja čudežno pomnožitev hlebov. Jezus je zavzeto govoril več tisočim ljudem ter ozdravljal. Ko se je začelo večeriti, so se učenci približali in mu rekli: ‘Odpústi množico, naj gre v bližnje vasi in zaselke, da prenoči in si najde živeža’. Tudi učenci so bili utrujeni. Jezus vse to vidi in jim odgovori: ‘Dajte jim vi jesti!’. Te besede so pri učencih povzročile začudenje, niso razumeli, zato so se razjezili: ‘Nimamo več kot pet hlebov in dve ribi, razen če gremo in sami kupimo hrano za vse to ljudstvo’.
Jezus pa povabi svoje učence, da se spreobrnejo od tega, da skrbi vsak zase, k temu, da podelijo to, kar imajo, z drugimi. Potem je vzel v svoje roke pet hlebov in dve ribi, se ozrl k nebeškemu Očetu in izgovoril blagoslovno molitev. Zatem je začel lomiti kruh in deliti ribe, jih dajal učencem, ki so jih razdelili množici. In ta hrana ni prenehala, dokler je vsi niso prejeli in se najedli do sitega.
Ta čudež pomnožitve je zelo pomemben, saj kaže na Jezusovo moč in istočasno na njegovo sočutje. Jezus ima sočutje do ljudi. To čudežno dejanje ne ostane samo kot eno največjih znamenj Jezusovega javnega življenja, ampak je že vnaprej to, kar bo potem na koncu, spomin njegove žrtve, torej evharistija, zakrament njegovega telesa in njegove krvi, darovane za zveličanje sveta.
Evharistija je ‘povzetek’ vsega Jezusovega bivanja, ki je bilo eno samo dejanje ljubezni do Očeta in do ljudi. Tudi tam, kakor med čudežem pomnožitve hlebov, je Jezus vzel kruh v svoje roke, povzdignil k Očetu blagoslovno molitev, razlomil kruh in ga dal učencem. Potem je isto storil s kelihom vina. V tem dejanju nam je zapustiti »oporoko«, trajen spomin svoje velike noči trpljenja in vstajenja.
Praznik Rešnjega telesa nas vsako leto vabi, da obnovimo čudenje in veselje za čudoviti Gospodov dar, evharistijo. Sprejmimo jo s hvaležnostjo, ne pasivno, iz navade. Ne smemo se navaditi evharistije in se obhajati, kakor iz navade! Vsakič, ko se približamo oltarju, da bi prejeli evharistijo, moramo obnoviti naš ‘amen’ Kristusovemu telesu. Naj bo to ‘amen’, ki prihaja iz srca, iz prepričanja. Živi Jezus je, ki mi prihaja dati moč za življenje. Ne navadimo se! Vsakič naj bo, kot bi bilo to naše prvo obhajilo.

Po: E, Mozetič

Ob branju današnjega evangeljskega odlomka je morda dobro opozoriti na razlikovanje med enotnostjo in edinostjo. Enotnost nastaja tam, kjer gre za skupni interes, ki se mu vsi podredijo. Smoter enotnosti je čim bolj učinkovito doseganje skupnega cilja. V nasprotju z enotnostjo pa v prizadevanju za edinost ne iščemo najmanjšega skupnega imenovalca, temveč sožitje različnosti. Cilj enotnosti je torej skupni interes, cilj edinosti pa sobivanje različnosti.
Temeljno sredstvo za doseganje edinosti sta medsebojno zaupanje in ljubezen. Ljudje smo zmotno prepričani, da lahko edinost, enakopravnost in povezanost zgradimo sami iz sebe, s svojim prizadevanjem. V resnici lahko ljudje iz svojih moči ustvarjamo samo enotnost, ne pa edinosti.
Človeški napor za doseganje edinosti gre predvsem v tri smeri. Prvi način, na katerega se opirata zlasti ekonomija in politika, je sila. Nasilno poenotenje se izvaja s pomočjo medijev, šolskega sistema, zakonodaje, občasno pa tudi s pomočjo vojaške in policijske prisile. Drugi način izgrajevanja enotnosti je v prepričanju, da lahko medsebojno povezanost dosežemo z množenjem skupnih srečanj, zabav, izletov, s skupnim delom ipd. Te oblike povezovanja so same na sebi sicer dobre, vendar ne zadostujejo. Resnične edinosti ne dosežemo, tudi če gremo vsak teden skupaj na izlet; vsak petek zvečer skupaj na zabavo; če se redno udeležujemo skupnih piknikov. Z drugo besedo: to, da bi bili eno, enega srca in duha, da bi bili res med seboj povezani in solidarni, ni stvar dobre organizacije in pogostosti stikov. Pa tudi ne tretjega način, ki je tehnične narave. Mnogi namreč mislijo, da bodo večjo povezanost dosegli s tehničnimi sredstvi: internetom, mobilnim telefonom, hitrim prenosom informacij ipd.
Biti eno, živeti v edinosti, ni sad nobene od omenjenih oblik. Če v ljudeh oslabi vera, težko pridejo do izkustva, da je ljubezen, ki je izlita v naša srca po Svetem Duhu, edina moč, ki je zmožna globinsko povezati ljudi.

Po: E. Mozetič

Ko je Jezus pri zadnji večerji učencem umil noge, je imel zatem še poslovilni govor. Današnji odlomek je iz tega govora. Danes so Jezusove besede bogate in hkrati zahtevne: “Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.” Zakaj je ta beseda zahtevna?
Učenci v šoli imajo obvezne predmete, ob tem pa še izbirne in razne krožke, ki jih lahko sami izberejo. Za Jezusove učence ljubezen nikakor ni izbirni predmet, še manj nek krožek, ampak zapoved. Jezus ni rekel: Kdor želi, lahko tudi malo ljubi bližnjega. Ne, ljubezen je zapoved in hkrati razpoznavno znamenje tistim, ki niso ali še niso Kristusovi učenci. Stvar pa je še težja, ker ne gre za kakršnokoli ljubezen, temveč za Jezusovo, za ljubezen, ki služi in daje življenje. Kaže se bolj v dejanjih kot v besedah.
V Jezusovem času je bila zapoved ljubezni res nekaj novega. To je bil čas, ko so bili celi sloji prebivalstva odrinjeni na obrobje in zapostavljeni. Tako npr. ženske ali otroci, pa sužnji. V svetu izobražencev je bila nekaj vredna ljubezen do idej, ne do ljudi. Zato je bil pojav skupin kristjanov, ki so se ljubili med seboj, v takratnem svetu nekaj osupljivega in izzivalnega.
Danes se na prvi pogled zdi, da ljubezen ni nikakršna novost. Vsi govorimo o njej, vse popevke jo opevajo, skoraj za norega bi imeli človeka, ki bi trdil, da ljubezen ni pomembna.
Če se osredotočimo na nalogo »Ostati v Jezusovi ljubezni. Prebivati v toku Božje ljubezni in se tam ustaliti,« je pogoj, da ne bo naša ljubezen med potjo izgubila svoje gorečnosti in drznosti ter razsodnosti, da ne bo ostala zgolj na popevkarstvu, na »površju«. Tudi mi moramo kakor Jezus s hvaležnostjo sprejeti ljubezen, ki prihaja od Očeta, in ostati v tej ljubezni ter gledati na to, da se ne ločimo od nje s svojo sebičnostjo in grehom.

Po: E. Mozetič

267. papež se je rodil 14. septembra v Chicagu Louisu Mariusu Prevostu, ki ima francosko-italijanske korenine, in Mildredi Martinez, ki ima korenine iz Španije. Njegova brata sta Louis Martin in John Joseph.
Medtem ko je pisal svoj doktorat z naslovom Vloga krajevnega priorja v Redu svetega Avguština, je bil poslan na misijon v Peru s krajšo prekinitvijo leta 1987, ko je zagovarjal doktorsko disertacijo.
V Peruju je deloval od leta 1984 do leta 1999. V tem času je deloval v mestu Chulucanas (regija Piura) in mestu Trujillo. Zavzemal je več pomembnih položajev v misijonu: med drugim je bil prior skupnosti (1988-1992), formacijski direktor (1988-1998) in profesor kanonskega prava, patristike ter moralne teologije na velikem semenišču »San Carlos y San Marcelo«
Bil je še posebej aktiven pri formaciji novih kandidatov v Redu svetega Avguština: bil je direktor skupnega projekta za formacijo novih kandidatov iz regij Chulucanas, Iquitos in Apurimac in deloval je kot inštruktor za redovnike z zaobljubami.
Njegov čas v Peruju je izrazito zaznamoval njegovo pastoralno pot, ki se je še posebej izrazila 26. septembra 2015, ko ga je papež Frančišek imenoval za škofa perujske škofije Chiclayo.
Temu je sledila služba v Rimu, kjer še posebej izstopa imenovanje za prefekta dikasterija škofov leta 2023, ki zavzema osrednjo vlogo v delovanju Katoliške cerkve. Papež Frančišek ga je še istega leta povzdignil v kardinala, leto kasneje pa v kardinala škofa s titularno cerkvijo Albana.
Izvolitev papeža iz ZDA je glede na sedanje odnose med Evropo in ZDA precej veliko presenečenje, hkrati pa veliko upanje, da bo novi poglavar Katoliške cerkev most miru v svetu.
S svojo izkušenostjo v pastorali in dobro teološko ter pravno podlago ima orodja in potencial, da zares postane graditelj mostov, miru in hkrati branitelj integritete Cerkve.

Iz prve pridige novega papeža:

Tudi danes je veliko okolij, kjer krščanska vera velja za absurdno, namenjena šibkim in nerazumnim. To so okolja, v katerih imajo prednost druge vrednote, kot so tehnologija, denar, uspeh, moč ali užitek. V njih ni lahko oznanjati evangelija, saj se iz vernikov norčujejo, jim nasprotujejo, jih prezirajo ali pa jih v najboljšem primeru tolerirajo ali pomilujejo. Prav zato so to kraji, kjer je poslanstvo nujno, saj pomanjkanje vere pogosto prinaša s seboj tragedije, kot so izguba smisla življenja, kršitev dostojanstva osebe, kriza družine in številne druge rane, zaradi katerih trpi naša družba. »Zato je tudi za nas nujno, da ponavljamo: ‘Ti si Kristus, Sin živega Boga’.«