Avtor: Administrator

Prevajalci evangelijev zadenejo ob trd oreh, ko je
potrebno lepo in po naše, obenem pa zvesto po sv.
Janezu povedati, da se je Beseda učlovečila.
Nekaterim vernikom še vedno zveni v ušesih molitev
angelovega češčenja, v kateri se je reklo, da je
Beseda »meso postala« in med nami prebivala. Isto
lahko povemo z besedami, da se je »Beseda
učlovečila« in med nami prebivala oz. da je Beseda
»človek postala«, a najbolje bi zadeli, če bi lahko
rekli, da se je Beseda med nami »ušotorila«.
A ob vsem tem iskanju pravih besed je
najpomembneje, da se to ni zgodilo samo nekoč,
temveč se še vedno nadaljuje. Beseda se vedno
znova, tudi danes, tudi to nedeljo, učlovečuju in
razpenja med nami svoj šotor. Kako?
Po papežu, kot nasledniku sv. Petra, ki je od Jezusa
prejel ključe nebeškega kraljestva in naročilo, naj
pase njegove ovce.
Po škofih, naslednikih apostolov. Evangelij, živa
Beseda med nami, nam zagotavlja, da Jezusa
poslušamo, kadar poslušamo njih.
Po duhovnikih, ki v Jezusovem imenu krščujejo,
mašujejo, poročajo, posvečujejo, tolažijo,
blagoslavljajo, odpuščajo in oznanjajo blagovest
odrešenja. Po vernikih, posebno takrat, kadar skupaj
molijo, si med seboj pomagajo in si odpuščajo. Po
umetnikih, ki razkrivajo lepoto Besede, po
učenjakih, ki prodirajo v njeno modrost, po svetnikih, ki izžarevajo njeno dobroto …
Pa tudi po vsakoletnem obhajanju učlovečenja in odrešenja. Tako večna Beseda razpenja
med nami svoj šotor, se ukoreninja med svojim ljudstvom in razsvetljuje vsakega človeka.
Izpolnjuje obljubo, da bo z nami do konca sveta.
Nekateri je niso sprejeli, ugotavlja evangelist. Kaj pa mi? Po: F. Cerar, Evangelij na prepihu

VAŠI DUHOVNIKI SE VAM IZ SRCA ZAHVALJUJEMO ZA VAŠO SKRB, PODPORO, POTRPEŽLJIVOST, DOBROHOTNOST
in pomoč pri ohranjanju živih župnijskih skupnosti.
BOŽJEGA BLAGOSLOVA V VAŠEM ŽIVLJENJU IN PRI VAŠEM DELU V LETU PRED NAMI!

Marjan, Zdenko, Niko in Gašper

Bogoslužje nas danes vabi k obhajanju praznika Svete
nazareške družine. Dejansko je v vsakih jaslicah
upodobljen Jezus v betlehemski votlini skupaj z Marijo
in svetim Jožefom, kar priča o tem, da se je Bog hotel
roditi v človeški družini, hotel je imeti mater in očeta.
Današnji evangelij nam predstavlja Sveto Družino na
boleči poti izgnanstva, v iskanju zatočišča v Egiptu.
Jožef, Marija in Jezus okušajo dramatične pogoje beguncev kot so, strah,
negotovost in stisko. Žal se more tudi danes na milijone družin prepoznati v tej
žalostni resničnosti. Vsak dan nam televizija in časopisi prinašajo novice o
beguncih, ki bežijo pred lakoto, vojno ali pred drugimi hudimi nevarnostmi, v
iskanju varnosti in dostojnega življenja zase ter za svoje družine.
Jezus je hotel pripadati družini, ki je doživljala izgnanstvo, da se ne bi nihče čutil
izključenega iz ljubeče Božje bližine. Beg v Egipt zaradi Herodovih groženj nam
pokaže na to, da je Bog tam, kjer je človek, ki je v nevarnosti, tam, kjer je človek,
ki trpi, beži, doživlja zavrnitev in zavrženost. Bog pa je tudi tam, kjer človek
sanja, upa na vrnitev v svobodno domovino, kjer načrtuje in izbira življenje ter
dostojanstvo zase in za svoje domače.
Danes pa naš pogled na sveto Družino privlači tudi preprostost njenega življenja
v Nazaretu. Ta zgled zelo dobro dene našim družinam. Pomaga jim vedno bolj
postajati skupnost ljubezni ter sprave, v kateri doživlja nežnost, medsebojno
pomoč ter medsebojno odpuščanje. Ob tem bi želel opogumiti vse družine, da
se zavedo pomembnosti, ki jo imajo v Cerkvi in družbi. Oznanilo evangelija
namreč predvsem preko družin dosega najrazličnejša področja vsakdanjega
življenja. In vsaka družina je poklicana, da na svojevrsten način živi evangelij
ter ga prinaša v okolje, kamor je postavljena.

Po: E. Mozetič

Na prvo adventno nedeljo smo rekli, da je advent čas
priprave, ko razmišljamo in skušamo razlikovati stvari v
globini, da bi spoznali dobro in se varovali hudega, da bi
zmogli resnično delati dobro.
Jožef je to skrbno počel. Očitno je bil vešč v razmišljanju. Ni
ostal miren in se pustil voditi dogodkom. Ni rekel: Naj gre,
kakor Bog hoče. Premišljeval je in iskal pravo pot. Marijo bi
moral osramotiti in jo odsloviti. Nekje v globini je čutil, da Marija ni tista, ki bi lahko
storila nekaj resnično slabega. Zato jo je sklenil skrivaj odsloviti. Zato se je najprej
odločil, da Marije ne bo osramotil. Ker je globoko razmišljal, mu je prišel naproti
Bog sam.
Božja beseda nam na četrto adventno nedeljo posreduje čudovit zgled Jožefa,
kako se je pripravljal na božič. Ko je opazil, da je Marija noseča, se ni zamotil z
delom, ne s popivanjem ali kakršnimi koli nadomestki. Videl je, razmišljal, najbrž
je tudi govoril z Marijo o tem. Iskal je rešitev. Zato ker je iskal, je našel. Saj pravi
Jezus: kdor išče, najde, kdor trka, se mu odpre.
Pred nami je še četrta sveča, ki adventi venec poveže v celoto. Kaj bi bil ta ključni
pogled, ki naredi pripravo na božič resnično polno in lepo? Kaj je še moralo gnati
Jožefa, da se je lahko tako dobro pripravil na božič? Globoko v sebi je verjel: Bog
je ljubezen! Bog ga ne zapusti, ker ga ljubi. Bog ga ne skuša čez mero. Če mu
bo sledil, bo vse dobro.
Bog je ljubezen. Bog, ki prihaja med nas je Emanuel. Je tisti, ki je z nami. Ob
zadnji adventni sveči vas vabim, da se ob pripravi jaslic ustavimo ob misli, da nas
Bog resnično ljubi. Ne vodi življenja, kot bi ga pogosto želeli, a nas neskončno
ljubi. Vodi ga tako, kakor je najbolje za nas. Vodi ga tako, ker nas ljubi! V tem je
našel mir sveti Jožef. Naj bo v tem mir zadnjih dni priprave na božič tudi za vse
nas. In ne pozabi: Ni nujno, da se vse razplete vedno tako, kakor si si zamislil ti.
Temveč kakor si je zamislil Bog. Bog te ljubi!

Po: E. Mozetič

Evangeljski odlomek danes pred nas postavlja čas, ko je
kralj Herod skušal utišati Janeza tako, da ga je vrgel v
ječo, ta pa je poslal svoje učence k Jezusu. Želel je, da bi
učenci slišali in videli, kaj je Jezus storil, da bi prinesel
Božje kraljestvo tistim, ki so bili dovzetni in pripravljeni
sprejeti njegovo sporočilo.
Jezus je Janezu potrdil, da so čudeži in ozdravljenja, ki jih
je izvajal, neposredna izpolnitev mesijanskih prerokb. Izaija je namreč približno 700
let prej prerokoval, da bo Mesija prišel rešit svoje ljudstvo: »Tedaj bodo spregledale
oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, jezik
nemega bo vriskal.« (Iz 35,5–6) Jezusovi čudeži so pokazali moč Božjega kraljestva,
ki je delovalo sredi ljudstva. Ko Bog deluje, da bi rešil svoje ljudstvo, spremeni
njegovo žalost in jok v veselje in petje, strah in šibkost pa v moč in upanje.
Je pa Jezus vsem povedal, da je bil Janez več kot le Božji pridigar. Bil je zvesta priča
in prijatelj Mesija. Primerjal ga je s podobo trstike, ki jo stresa veter. V nasprotju z
njo, ki je šibka in brez hrbtenice in jo je mogoče zlahka zdrobiti ali potolči, je Janez
ob nasprotovanju in preganjanju stal kot steber moči in resnice. Nobena demonska
sila ga ni mogla oslabiti ali zdrobiti v njegovem neomajnem zaupanju v Boga in v
njegovo besedo. Tudi nam je ponujeno enako zagotovilo vere in moči, da se upremo
vsaki sili, ki bi nam skušala odvzeti prepričanje, pogum za življenje in oznanjevanje
dobre novice (evangelij) o Božjem kraljestvu. Vsakemu, ki zaupa vanj in v moč
Svetega Duha, daje veselje in moč živeti njegov evangelij.
Čeprav je bil Janez velik med ljudmi, je bil majhen v Božjem kraljestvu, ker se tam
vse meri po povsem drugačnih merilih kot na zemlji: merilo novega časa je
učlovečeni, križani in vstali Jezus Kristus. Nasprotje med “velikim” in “majhnim” je
poudarjeno zato, da bi bilo vsem vernikom jasno, da mora človek, če hoče biti velik,
postajati vedno manjši. Jezus to pričakuje tudi od nas.

Po: I. Platovnjak

Ob današnjem evangeliju nas nagovarja lik Janeza
Krstnika. Jezusov glasnik doživlja prezir: Kdo si in kako
da krščuješ, če nisi ne Mesija ne Elija ne prerok? Janez
Krstnik se ne boji teh vprašanj. Jasno pove, da je nič,
da ni niti beseda, je le glas, ki ga daje za tistega, ki
pride za njim in kateremu ni vreden biti niti služabnik,
da bi mu odvezoval sandale.
Tudi mi nismo kaj več kot nič, vsa naša moč je v njem.
Kljub naši nevrednosti pa Bog računa na nas. Želi, da
vztrajno zastavljamo svoj glas zanj, ki se skriva v majhnih, ranljivih in brez imena.
Kako naj to dosegamo? Biti blizu majhnim je mogoče le, če sami sprejmemo svojo
nemoč in si priznamo svoje meje. Čutiti z ranjenimi in ‘pretepenimi’ je mogoče, če
ne bežimo pred svojo bolečino in ranjenostjo. Biti glas tistih, ki nimajo ne imena
ne ugleda, je mogoče le, če ne skrbimo za videz, za to, kako bomo izpadli, ampak
nam je več vredna resnica kot dobro ime.
Če hočemo biti pravi pričevalci in najti trajno veselje, se moramo odpreti Božjemu
glasu. To je povabilo današnjega evangelija. Naše predstave, naše želje in naša
hrepenenja so pogosto usmerjena v trenutno srečo. Da bi videli globlje, se
moramo odpreti.
Torej današnji evangelij zelo preprosto izraža osnovno resnico našega življenja.
Poklicani smo k pričevanju, k temu, da pričujemo o luči, pa čeprav bomo zaradi
tega zavrnjeni kot tisti, o katerem pričujemo. S čim naj pričujemo, pa nam je
verjetno že jasno. S ponižnostjo, skromnostjo, darovanjsko ljubeznijo,
pozornostjo za stisko bližnjega, zmernostjo, krotkostjo, marljivostjo in
iskrenostjo.
To bo prvo pričevanje, prihod luči v našo sivo vsakdanjost. Če bomo pričevali v
najožjem krogu, bo mogoče pričevanje prenesti tudi na naša delovna mesta in v
družbo, ki nas obdaja. Po: E. Mozetič

Danes je na mestu vprašanje, kako preživeti adventni
čas? Biti čuječi in moliti! Notranji spanec se porodi iz
tega, ko se neprenehoma vrtimo okoli samih sebe ter
smo osredotočeni na zaprtost svojega življenja z
njegovimi problemi, z njegovim veseljem in njegovo
bolečino, torej v
edno se vrtimo okoli samih sebe. To pa utrudi, to
postane nadležno, to zapira pred upanjem. V tem je
korenina toposti in lenobnosti, o katerih govori evangelij.
Advent nas vabi k prizadevni čuječnosti tako, da
pogledamo izven nas samih, razširimo razum in srce ter se odpremo za potrebe
ljudi, bratov in za željo po novem svetu. To je želja tolikih ljudstev, ki jih mučijo
lakota, krivičnost in vojna. To je želja revnih, slabotnih, zavrženih. Ta čas je
priložnost, da odpremo svoje srce in si zastavimo konkretna vprašanja, kako in
za koga živimo svoje življenje.
Druga drža, s katero bomo dobro preživeli čas pričakovanja Gospoda, je molitev.
Gre za to, da se dvignemo ter molimo in s tem usmerimo svoje misli in svoje srce
k Jezusu, ki prihaja. Vstane se, kadar se pričakuje nekoga. Mi pričakujemo
Jezusa in ga hočemo pričakati v molitvi, ki je tesno povezana s čuječnostjo. Moliti,
pričakovati Jezusa, odpreti se drugim, biti budni in ne zaprti sami vase. Toda če
razmišljamo o božiču v ozračju potrošništva, da gledam, kaj lahko kupim, da
pripravim posvetno praznovanje, bo šel Jezus mimo in ne bomo ga našli.
Katero pa je obzorje našega molitvenega pričakovanja? V Svetem pismu ga
predvsem nakazujejo glasovi prerokov. Danes je Izaijev, ki govori zaradi
izgnanstva težko preizkušenemu ljudstvu, ki je v nevarnosti, da izgubi svojo
identiteto. Tudi mi kristjani današnjega časa tvegamo, da postanemo posvetni in
izgubimo svojo identiteto, še več, da ‘poganiziramo’ krščanski stil življenja. Zaradi
tega potrebujemo jasno, vzpodbudno Besedo. Prisluhnimo ji in se aktivno
odzovimo!

Po: E. Mozetič

Ko je Jezus umiral na križu, je potrdil svoj namen. Dal nam je
zgled in Besedo, ki so jo učenci zapisali, da bi po njem živeli. Ne
moremo govoriti o tem, da smo kristjani, če ne jemljemo za edino
vodilo svojega življenja Kristusa in njegove besede. Evangelij ni
le za branje in za občudovanje Jezusa, ampak je beseda življenja,
oznanilo veselja – Bog nas odrešuje in vabi na pot za seboj.
Kaj to pomeni? Nedelja Kristusa kralja nas izziva, da dojamemo,
zakaj je Jezus dal življenje, kaj je njegovo vodilo in kakšno vodilo
zapušča nam. Jezus na križu dokazuje, da je zvestoba resnici temelj njegovega
življenja. Jezus bi lahko iskal kompromis pri svojem oznanjevanju. Lahko bi se dogovarjal z
Judovskimi velikaši, kaj je zanje še sprejemljivo, lahko bi bil bolj uvideven v svojih besedah,
prijazen v svojih odgovorih. Lahko bi se bolj potrudil, da bi stvari večkrat in lepše razložil.
Vendar postavlja resnico, čisto, neobdelano, neprilagojeno, za vodilo sebi in tudi
nam. Krščanstvo ni religija kompromisov, je zvestoba resnici.
Kaj vodi to resnico? Globoka, prečiščena ljubezen. Tisto, kar je njegove nasprotnike najbrž
najbolj motilo je, da se je ustavljal v ozadjih njihovih dejanj. Najhujši nasprotniki niso bili tisti, ki
so javno tajili Boga, ki niso redno molili in prihajali v tempelj. Ne, bili so tisti, ki so redno molili,
vendar je Jezus kazal na ozadja njihovih molitev: Bila je tradicija, pokazati se pred drugimi
lepe, imeti takšno ali drugačno korist.
In še nekaj: Jezus ni sam sebi vodilo, vodilo mu je izpolniti Očetovo voljo. Ta pa v najtežjih
trenutkih niti njemu ni razumljiva. V smrtni grozi zato prosi, naj gre kelih trpljenja mimo. A
vendar to sprejme. Zdi se mi, da smo na Božjo voljo kot vodilo popolnoma pozabili; vse mora
teči po naše. Bog si našega življenja ni zamislil tako. Skozi vse preizkušnje, ki nam jih pošilja,
želi, da bi postali bolj njegovi.

Grozljiv prizor: Jezus v strašnem trpljenju na križu, v smrtnem boju, zraven pa ljudstvo, ki si ga
ogleduje in se iz njega norčuje. Posmeh! Pod križem se zabavajo tudi narodni voditelji, kot bi
sedeli v gostilni, popivali in se norčevali iz vsega lepega. Bog visi na križu, oni pa se mu
posmehujejo, ker so končno dokazali, da ni Božji Sin, da ni Maziljenec. Popolnoma zapuščen in
sam celo na križu. Le desni razbojnik pokaže vero vanj in ga prosi za življenje.
Kakorkoli že bi radi obrnili ta trenutek ali nanj preprosto pozabimo, dejstvo je, da je največji
poraz začetek novega življenja, dopolnitev vsega, za kar si je Jezus prizadeval. Prav ta trenutek
je temeljni kamen za vsakega kristjana. Je bistvo kraljestva, ki ni od tega sveta. Kajti veličina
njegovega kraljestva ni moč tega sveta, temveč Božja ljubezen, ljubezen, ki je sposobna doseči
in ozdraviti vsako stvar. Zaradi te ljubezni se je Kristus ponižal vse do nas, prebival je v naši
človeški bedi; izkusil je našo največjo slabost: krivičnost, izdajo, zapuščenost; okusil je smrt,
grob, predpekel. S tem načinom je naš Kralj dosegel skrajne meje vesoljstva, da bi objel in rešil
vsako živo bitje.
E. Mozetič