Avtor: Administrator

Farizejeva molitev se začne takole: »Bog, zahvaljujem se ti.«
To je odličen začetek, saj je najboljša molitev hvaležnost in
hvala. Vendar pa takoj vidimo razlog, za katerega se
zahvaljuje: »da nisem kakor drugi ljudje«. In tudi razloži, zakaj:
posti se dvakrat na teden, medtem ko se je bilo v tistem času
obvezno postiti enkrat letno; daje desetino od vsega, kar ima,
medtem ko je bila desetina predpisana samo za najpomembnejše pridelke. Skratka,
baha se, ker po svojih najboljših močeh izpolnjuje podrobne zapovedi. Vendar pozabi
največjo: ljubiti Boga in bližnjega. Ker je prepoln lastne gotovosti, lastne sposobnosti,
da se drži zapovedi, lastnih zaslug in kreposti, osredotočen je le nase. Drama tega
človeka je, da je brez ljubezni. Vendar pa tudi najboljše stvari brez ljubezni nič ne
koristijo. In kakšen je rezultat brez ljubezni? Takšen, da na koncu človek, namesto
da bi molil, hvali samega sebe. Gospoda ne prosi ničesar, saj ne čuti, da bi kaj
potreboval ali bi bil dolžan, ampak da je upnik. Številne skupine, kristjani, katoličani
gredo po tej poti.
In poleg tega, da pozabi na Boga, pozabi tudi na bližnjega, pravzaprav ga zaničuje:
zanj nima cene, nima vrednosti. Ima se za boljšega od drugih. So »ostanki«, izmečki,
od katerih se je treba distancirati. Kolikokrat vidimo, da se ta dinamika uresničuje v
življenju in zgodovini! Kolikokrat tisti, ki je pred nami, kakor farizej pred cestninarjem,
postavlja zidove, da bi povečal razdalje, da bi tako drugi postali še bolj zavrženi. Ali
pa jih ima za zaostale in malovredne, zaničuje njihova izročila, izbriše njihove
zgodbe, zasede področje, si prilasti dobrine. Koliko domnevnih vzvišenosti, ki se
spreminjajo v zatiranja in izkoriščanja, tudi danes.
Lahko pogledamo tudi v svojo notranjost in vidimo, da je tudi za nas kdo manjvreden,
primeren »za odpad«. Molimo, da bi prosili za milost, da se ne bi imeli za vzvišene,
da ne bi postali cinični in posmehljivi. Prosimo Jezusa, naj nas ozdravi tega, da bi o
drugih slabo govorili ali jih zaničevali. Po: E. Mozetič

Današnji evangelij nas spet izziva k razmisleku o veri. Slišali
smo: Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na
zemlji? Jezus apostole in s tem tudi nas opozarja, da vera ni
čudežna moč, ampak zavest, da smo ubogi hlapci skrbnega
gospodarja. Živeti vero pomeni spoznavati Božjo voljo in jo
izpolnjevati v služenju Bogu in ljudem.
Ko je Jezus videl šibkost učencev, jih je, kot smo danes slišali,
spodbudil, da morajo vztrajno moliti in se ne naveličati. Le če
bodo vztrajali v molitvi, bodo lahko živeli iz te vere. Zakaj vse potrebujemo molitev? Molitev
naj ne bo le ponavljanje naših prošenj, ampak najprej ustvarjanje tihote v nas, da lahko Bog
spregovori. Ko Bog spregovori, bomo spoznavali njegovo voljo. Potem naj nas molitev vodi
v spominjanje na vse, kar smo od Boga in od bližnjega že prejeli. Naj molitev v nas
prebuja hvaležnost, ki bo naredila naše služenje veselo.
Ko se Jezus danes sprašuje, ali bo Sin človekov našel vero na zemlji, ko bo prišel, nas
izziva k vprašaju, kaj sploh vera je!
Vera je neprestan odnos z Bogom, ob katerem spoznavam, kaj in kako naj živim. O pravilih
so razmišljali farizeji in pismouki, ob Bogu so življenje iskali predvsem ubogi. Ali iščeš
življenje ob Bogu? Naj z vami delim, kaj meni pomeni vera in zakaj z veseljem govorim o
njej in iz nje.
V veri spoznavam, da je življenje Božji dar. Bog ga osmišlja. Ne predstavljam si življenja
brez Boga. Življenje bi bilo prazno, tako pa mi vera daje veselje, da v svet, v katerem bivam,
nisem vržen, ampak me skrbno vodi Bog. In iz tega izhaja zame jasna misel: Lepo je živeti
z Bogom in odkrivati njegovo voljo. Vem, da ima zame načrt in želim ga izpolniti. Pogosto
se moje misli sicer ne ujemajo z njegovimi, vendar sem vesel, da lahko odkrivam,
kakšen načrt ima zame in ga z njegovo pomočjo živim. Po: E. Mozetič

Jezus zagleda in sliši gobavce ter jim da enostaven, celo malo čuden
odgovor: »Pojdite in se pokažite duhovnikom!« Rad bi vedel, kaj so si tistega
trenutka mislili.
Gobavci so kričali po ozdravljenju. A Jezus je v njih videl
še večjo težavo. Še večjo potrebo, kot so se je oni
zavedali.
Odgovoril je: »Pojdite se pokazat duhovnikom!« Zakaj je
za Jezusa duhovnik tako pomemben, da jih pošilja k
njemu? Ali so za Jezusa duhovniki tudi danes tako
pomembni? Ali je za tebe duhovnik pomemben? Kdo
skrbi za tvoje duhovne potrebe?
A zgodba me preseneča. Prav vsi, vseh deset mož, se
je obrnilo in odšlo k duhovniku. Kakšna poslušnost! In kakšna vera! Verovali so
besedam Jezusa. In kaj se je zgodilo? Sveto pismo pravi: »… in med potjo so
bili očiščeni.« Prav vsi. Vseh deset mož. Mislim si, kako so plesali, kričali in se
smejali. Nočne more je konec.
Seveda so obiskali duhovnika, saj je bil duhovnik v tistem času kot zdravnik ali
sodnik, ki je imel edini pravico razglasiti gobavega človeka za zdravega. Kakšen
konec zgodbe.
Da se je lahko zgodil čudež, so torej ti možje morali začeti hoditi v veri, še
preden so se njihove okoliščine spremenile. Ali veš, kaj se lahko zgodi s tvojim
življenjem, če dovoliš, da v tvoje srce pride vera? Potrebuješ vero v Jezusa, ki
bo popolnoma spremenil tvoje življenje.
Zakaj? Ker je takrat in danes situacija podobna. Greh je bil takrat in je še vedno,
tudi danes, najbolj kužna bolezen, ki jo lahko pozdravi le Jezus. Ali je tvoj greh
Jezus že pozdravil? Vabim te, da prideš k Jezusu v molitvi in veri. On te bo
sprejel, opral bo tvoj greh in te odrešil. Po: E. Mozetič

Ko so apostoli prosili Jezusa, naj jim pomnoži vero, jim je rekel,
da tudi vera, ki bi je bilo le za gorčično zrno, dela čudeže.
Morda je Jezus s to primero hotel povedati še nekaj več: kakor
za zrno velja tudi za vero, da ni nekaj mrtvega, negibnega in
okamenelega, temveč skriva v sebi življenjsko silo in sledi
zakonom rasti in razvoja.
Vedno manj je ljudi, ki bi jim bila vera položena v zibelko in bi
jo sprejeli tako samoumevno kot materin jezik. Vedno več pa
je takšnih, ki so se do nje dokopali po dolgem iskanju, skozi
zmote in dvome in še vedno vsak dan sproti čutijo, kako je ta njihova vera ogrožena.
Mnogi kristjani imajo kdaj težave s kakšno versko resnico. Iskrenega vpraševanja in
iskanja pa ne moremo že kar enačiti z verskim dvomom. Pošteno in vestno iskanje je
znamenje ponižnosti in pripravljenosti poslušati, je priznanje, da še ne vem vsega.
Človek je popotnik in tudi njegova vera je potovanje. Že pot k veri je dogajanje, ki lahko
traja leta in leta. Bog se javlja polagoma in posredno: prek Cerkve, pridig, knjig,
sorodnikov, prijateljev, doživetij. Bog prihaja kot jutranja zora in svetloba počasi, a
vztrajno zmaguje nad nočno temo. Ne zasveti takoj z vso močjo.
Nad obzorjem se pogosto pojavljajo oblaki. Marsikaj ostane dolgo nejasno. Pojavljajo
se težave. Vendar, čeprav imaš tisoč težav v veri, še ne pomeni, da dvomiš, je nekoč
zapisal kardinal J. H. Newman. Rast v veri je odvisna od tega, ali se obračamo na Boga
in se pogovarjamo z njim v osebni in skupni molitvi. Molitev je duša in dihanje vere. Brez
nje ji zmanjka hrane in kisika. Če se nam bo kdaj v veri stemnilo in bomo težko molili,
ponovimo za apostoli vsaj tisto prošnjo, ki je ena najlepših in najpotrebnejših: »Gospod,
pomnoži nam vero!«   Po: E. Mozetič

Ker smo navajeni evangeljskih odlomkov, se verjetno
ne zdrznemo ob grozljivosti današnje prilike. Zdi se,
da je ena izmed mnogih, ki pač govori o življenju.
Verjetno se nam zdi, da je pravzaprav logično, da se
nesramni bogataš, ves zamaščen od požrešnosti,
pač cvre v peklu. A prilika v sebi nosi in razkriva veliko
globlje vprašanje. Bogatin se v mukah na oni strani
sprašuje, kako bi pomagal bratom, ki gredo za njim
po isti poti. Skrbi ga, da bodo preslišali tisto oznanilo,
ki bi jim pomagalo priti v nebesa. Abraham
jasnovidno pove, da tudi če kdo vstane od mrtvih, ne bo pomagalo. Če ne poslušajo tistih, ki
bi jih lahko (Mojzesa in prerokov), tudi od mrtvih vstalega ne bodo! Grozljiva gluhota, ki ji ni
pomoči!
Ob neuspehih svojega oznanjevanja se pogosto sprašujem, kaj pa pomaga, da kdo sliši Božje
sporočilo oz. kaj mu preprečuje, da ga ne sliši. Že sem razmišljal o tem, kakšne ovire poznam.
Pomislil sem, da je pomembno: kdo nam govori (ali nam je všeč ali ne, je na pravem položaju
ali ne, zbuja zaupanje ali ne …), kako nam govori (ali je oster, ali sočuten …), kaj nam sporoča
(ali nam sporočilo ugaja ali ne, je v skladu z našimi predstavami …). Zraven lahko dodamo še
vso našo drugo čustveno navlako, ki nas ovira, da bi slišali in sprejeli.
Ponoči sem se zbudil in mi je prišel odgovor: Vse je povedano v molitvi očenaš! Kako? Najbrž
v mislih prvi del molitve preskočimo in začnemo z: Daj nam danes naš vsakdanjih kruh …
Naše misli, besede in življenje se vrtijo okrog naših želja, prošenj, potreb. Tako se zavrtimo v
svoj svet in vanj spuščamo le tista sporočila, ki se skladajo z našimi prošnjami: Daj nam danes
to, jutri si privoščimo ono … Obvaruj nas tega! itd. Znotraj teh predstav je brez učinka tudi
sporočilo iz onostranstva. Vedno se najde izgovor, da ga ne slišimo.
Vse bomo razumeli, če bomo le iskreno molili prvi del očenaša; nadaljevanje pravzaprav sledi
samo. Kaj bo torej omogočilo, da bomo slišali, kar moramo? Prava molitev. Naj nas Bog
očiščuje, po molitvi, ki nas jo je sam naučil. Po: E. Mozetič

Ne moremo služiti Bogu in mamonu, pravi Jezus na koncu
današnjega evangelija. Kaj naj to pomeni? Pogosto se mamon
razlaga s pojmom bogastvo. Vendar če pogledamo v
zgodovino, veliki svetniki, kot je Vincencij Pavelski ali pa Mati
Terezija, niso grajali bogatih, ampak so od njih pričakovali, da
to, kar imajo, delijo z drugimi. Bogastvo namreč ni tako hud
problem, kot bi mogoče včasih radi. Mi smo se vsemu
odpovedali, lahko reče kdo od posvečenih, pa smo bolj navezani na vsako svojo stvar
kot bogati. Kaj je torej jedro problema?
Jezus pojasni, kaj razume pod besedo služiti: služiti pomeni ljubiti oz. se držati. Ob tem
pa stvar lahko postane jasna, če naredimo preprost poskus. Če ljubim sebe, tj.
se objamem – ne morem v ta objem spraviti nikogar – drži? A tudi če objamem drugega,
ne morem v ta objem spraviti še koga. Torej ne smem nikogar ljubiti? Da, to je bila tudi
ena od razlag v zgodovini Cerkve – posebna prijateljstva so bila prepovedana. A če ne
ljubim sebe in ne ljubim drugega, ne morem ljubiti Boga. Kako naj torej ljubim in
objemam sebe in drugega? Tako kot pravi evangelij: Iščite najprej Božje kraljestvo in
njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Objeti moramo Boga, ki je tako velik, da
je med Njim in menoj potem dovolj prostora za vsakega. Še več, On sam je hkrati
tudi tako majhen, tako tih in skrit, da se izniči in lahko objamem Njega in sem hkrati
objet sam, ker se On izniči, da bi lahko čutil svojo ljubezen in v njej srečeval
Njegovo. Preprosto in veličastno hkrati – to je Božja ljubezen!
Torej bi lahko rekli, da mamon ni zgrešena stvar, ampak zgrešen je odnos. Ni problem
ne v tem, da imam rad sebe, ne da imam rad bližnjega, ne da imam rad različne
stvari. Problem je, če karkoli postavim pred Boga in če karkoli ljubim, ne da bi pri tem
objel Boga. Po: E. Mozetič

In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti
povzdignjen Sin človekov. Ta stavek se navezuje na dogodek
med izhodom iz Egipta, ko so Hebrejce napadle strupene
kače in so številni umrli. Tedaj je Bog zapovedal Mojzesu, naj
napravi bronasto kačo in jo posadi na drog. Kogar je kača
pičila in se je ozrl na bronasto kačo, je bil ozdravljen. Tudi
Jezus bo povzdignjen na križ, da bo vsak, ki bo v smrtni
nevarnosti zaradi greha in se bo z vero obrnil Nanj, ki je umrl
za nas, rešen.
Sveti Avguštin razlaga takole: ‘Zdravnik, kolikor je to od njega
odvisno, pride, da ozdravi bolnika. Če kdo ne upošteva
zdravnikovih navodil, si sam škodi. Zveličar je prišel na svet… Če ne želiš, da te reši, boš
sodil samega sebe’? Če je torej brezmejna, usmiljena ljubezen Boga, ki je šel tako daleč,
da je dal svojega edinega Sina v odkupnino za naše življenje, je velika tudi naša
odgovornost. Vsak mora namreč priznati, da je bolan, če hoče biti ozdravljen. Vsak se
mora spovedati svojega greha, da bo lahko Božje odpuščanje, že podarjeno na križu,
imelo učinek v njegovem srcu in na njegovo življenje. Včasih pa ima človek raje temo
kakor svetlobo, ker je preveč prilepljen na svoje grehe. Vendar samo, če se odpre svetlobi
in se iskreno spove svojih grehov Bogu, ponovno najde resničen mir in veselje.
Pomembno je torej redno iti k zakramentu spovedi, da prejmemo Gospodovo odpuščanje
in pospešimo našo pot spreobrnjenja.
Križ predstavlja najvišje in popolno dejanje Jezusove ljubezni, saj On s tem daje življenje
za svoje prijatelje. Jasno vidimo, da se človek ne more sam rešiti posledic lastnega greha.
Samo Bog ga lahko reši njegove moralne in fizične sužnosti. Jezusova smrt je smrt, ki
postane luč za ljudstva. Je smrt, ki prinaša spravo. Je smrt, ki nakazuje konec smrti. Od
takrat je križ znamenje upanja, prapor Jezusove zmage. Po: E. Mozetič

Berilo za današnjo nedeljo, ki ga najdemo v Knjigi modrosti, se začenja s sledečimi besedami: »Kateri človek more spoznati Božjo voljo? Kdo more razločiti, kaj hoče
Gospod? Misli umrljivih so namreč bojazljive« (Mdr 9, 13–14) Beremo, da ne
moremo spoznati Božje volje, če se bojimo. Beremo, da ne moremo razločiti, kaj
hoče Gospod, če dovolimo, da nad nami gospodari strah. Pod vplivom strahu smo
brez stika z Bogo m, smo brez stika s stvarstvom, smo brez stika s sabo.
Izkoreninjeno tavamo po svetu, na nas lahko vpliva prav vsak zunanji impulz. S
tem dovolimo, da zagospodari nad nami zdaj strah pred tem, zdaj strah pred onim.
Na nas je, ali se izročimo strahu, se s tem ločimo od Boga in se hkrati izročimo
sejalcem strahu. Kako se spoprijeti s strahom in s tistimi, ki sejejo strah? Strah
najučinkoviteje preženemo z ljubeznijo, sejalce strahu najučinkoviteje razorožimo
z ljubeznijo.
In tako pridemo tudi do tega, kar nam sporoča evangelij: Ne dajati prednosti
ničemur pred ljubeznijo! Iz ljubezni do Njega nenazadnje nositi svoj križ in hoditi
za Njim. Hoditi za Jezusom ne pomeni sodelovati pri zmagoslavnem sprevodu!
Pomeni biti soudeležen pri njegovi usmiljeni ljubezni. Jezusovo delo je prav delo
usmiljenja, odpuščanja in ljubezni. Gre za univerzalno odpuščanje, usmiljenje, ki
pa gre preko križa. Jezus želi v to poslanstvo, ki mu ga je zaupal Oče, vključiti
tudi nas. Jezusov učenec se odpove vsem dobrinam, ker je v Njem našel največje
Dobro, v katerem vse drugo dobi svoj pravi pomen in vrednost. Kristjan se loči od
vsega in ponovno najde vse v logiki evangelija – logiki ljubezni. S tem nam
postane jasna Božja volja in vsak strah in bojazen lahko izgineta.J.

Rannach in papež Frančišek