Avtor: Administrator

V nedeljo, 19. novembra 2023, v liturgičnem koledarju na 33. nedeljo med letom, v Katoliški cerkvi obhajamo svetovni dan revnih/ubogih. Za to priložnost je sveti oče Frančišek napisal poslanico, ki jo objavljamo v celoti.

»Če vidiš siromaka, ne odvrni svojega obličja od njega« (Tob 4,7)

1. Letošnji sedmi Svetovni dan ubogih je velik znak Očetovega usmiljenja in podpira življenje naših skupnosti. Njegovo praznovanje postaja v pastoralnem življenju Cerkve vse bolj zakoreninjeno in v njem lahko vedno znova na novo odkrivamo srce evangelija. Naša vsakodnevna prizadevanja, da bi sprejeli uboge, še vedno niso dovolj. Skozi naša mesta teče reka revščine, ki prestopa svoje bregove. Občutek imamo, da nas bo povlekla vase, tako velike so potrebe naših bratov in sester, ki nas prosijo za pomoč, podporo in solidarnost. Zato se na nedeljo pred slovesnim praznikom Kristusa, Kralja vesoljstva, zbiramo ob njegovi mizi, da bi še enkrat prejeli dar in moč za življenje v uboštvu ter služenje ubogim.

 

»Če vidiš siromaka, ne odvrni svojega obličja od njega«. (Tob 4,7). Te besede nam pomagajo razumeti bistvo našega pričevanja. Če premišljujemo o Tobitovi knjigi, tem manj znanem besedilu Stare zaveze, ki je tako očarljivo in polno modrosti, se lahko bolj poglobimo v sporočilo, ki ga je sveti pisec želel sporočiti. Pred nami je prizor iz družinskega življenja: oče Tobit se poslavlja od svojega sina Tobija, ki se odpravlja na dolgo potovanje. Ostareli Tobit se boji, da nikdar več ne bo videl svojega sina, zato mu zapusti svojo »duhovno oporoko«. Tobit je bil izgnan v Ninive in je oslepel, zato je bil dvakratno ubog. Hkrati pa je bil vselej prepričan v eno stvar, ki jo odraža že njegovo ime samo: »Gospod je moje dobro«. Kot bogaboječ mož in dober oče svojemu sinu ne želi zapustiti le materialnih dobrin, temveč tudi pričevanje o pravi poti življenja. Zato mu reče: »Vse dni svojega življenja, sin, se spominjaj Gospoda, in ne greši in ne prestopaj njegovih zapovedi! Vse dni svojega življenja delaj dela pravičnosti in ne hodi po poteh krivičnosti!« (4,5)

 

2. Takoj lahko vidimo, da ostareli Tobit ne prosi svojega sina, da bi le preprosto mislil na Boga in se obračal nanj v svojih molitvah. Govori o konkretnih dejanjih, dobrih delih in pravičnosti. Nadaljuje še bolj jasno: »Vsem, ki ravnajo pravično, pomagaj iz usmiljenja s tem, kar premoreš. Ne bodi malenkosten, kadar daješ miloščino!« (Tob 4,7)

 

Besede tega modrega ostarelega moža nam dajo misliti. Ne pozabimo, da je Tobit izgubil vid prav po tem, ko je opravljal dela usmiljenja. Kakor pripoveduje sam, se je vse od svoje mladosti posvečal dobrodelnosti. »Storil sem veliko dobrih del usmiljenja svojim bratom in rojakom, ki so odšli z menoj v suženjstvo v asirsko deželo, v Ninive… Lačnim sem dajal kruha in nagim sem dajal oblačila. In če sem videl, da je kdo od mojih rojakov umrl in so njegovo truplo vrgli za obzidje Niniv, sem ga pokopal.« (Tob 1,3.17).

 

Zaradi teh dobrih del mu je kralj odvzel vse, kar je imel, in tako je postal povsem ubog. A Gospod je Tobita še vedno potreboval. Ko je ponovno zasedel uradniško mesto, je pogumno nadaljeval s svojim načinom življenja. Prisluhnimo njegovi pripovedi, ki nas še danes nagovarja. »Na gostiji ob binkoštih – to je praznik po sedmih tednih – so mi pripravili imenitno kosilo. Sédel sem, da bi jedel. Prinesli so mizo in veliko jedi in rekel sem svojemu sinu Tobiju: ‘Pojdi, sin, in če najdeš med našimi brati, ki živijo kot ujetniki v Ninivah, kakega reveža, ki je z vsem srcem vdan Gospodu, ga pripelji, da bo jedel skupaj z nami. Glej, jaz te bom čakal, sin, dokler se ne vrneš.’« (2,1-2). Kako pomenljivo bi bilo, če bi Tobitova skrb vsaj na Dan ubogih postala tudi naša skrb! Kaj, če bi v nedeljo po praznovanju za evharistično mizo tudi mi koga povabili na obed za svojo mizo? Tako bi evharistija, ki jo obhajamo, resnično postala znamenje občestva. Če se zbrani okrog Gospodovega oltarja vsi zavedamo, da smo bratje in sestre, bi bilo naše bratstvo še vidnejše, če bi svoj praznični obed delili z ljudmi v stiski!

 

Tobija je storil, kar mu je naročil oče, a vrnil se je z novico, da je bil nek ubog mož umorjen in vržen na trg. Ostareli Tobit je brez oklevanja vstal od mize in šel pokopat tistega človeka. Ko se je izmučen vrnil domov, je zaspal na dvorišču. Na oči mu je padel iztrebek vrabcev in je oslepel (cf. 2,1-10). Ironija usode: dobrota je sirota! Takšne misli se nam zlahka porajajo, a vera nas uči, da gremo globlje. Tobitova slepota bo postala njegova moč, s katero bo še jasneje prepoznaval številne oblike revščine okrog sebe. Ob svojem času mu bo Gospod povrnil vid in veselje, da bo ponovno videl svojega sina Tobija. O tem dnevu poslušamo: »Tedaj se je Tobít vrgel sinu okoli vratu, zajokal in mu rekel: ‘Zdaj te vidim, sin, ti luč mojih oči!’ Nato je še rekel: ‘Slavljen bodi, Bog! Slavljeno bodi njegovo veliko ime! Blagoslovljeni naj bodo vsi njegovi sveti angeli! Njegovo veliko ime naj prebiva med nami! Blagoslovljeni naj bodo vsi angeli na vse veke! Zakaj on me je udaril – in glej, zdaj vidim svojega sina Tobija!’« (Tob 11,13-14).

 

3. Lahko se vprašamo, kje je Tobit našel pogum in notranjo moč, ki sta mu omogočila, da je služil Gospodu sredi poganskega ljudstva in ljubil svojega bližnjega tako močno, da je tvegal svoje lastno življenje. Tobitova zgodba je izjemna: bil je vdan mož in skrben oče, izgnan iz domovine, kjer je po krivici trpel, ter preganjan od kralja in sosedov. Kljub temu da je bil tako dober človek, je bil preizkušan. Kot nas pogosto uči Sveto pismo, pravičnim Bog ne prizanaša s preizkušnjami. Zakaj? Ne zato, da bi nas ponižal, ampak da bi okrepili svojo vero vanj.

 

Tobit v času svoje preizkušnje odkriva svoje lastno uboštvo, zato lahko prepoznava tudi uboštvo drugih. Zvest je Gospodovi postavi in spoštuje njegove zapovedi, a to zanj ni dovolj. Ubogim se lahko posveča, ker je uboštvo izkusil na lastni koži. Njegov nasvet Tobiju tako postane njegova prava oporoka: »Če vidiš siromaka, ne odvrni svojega obličja od njega«. (4:7). Nenazadnje: kadar koli vidimo siromaka, ne smemo odvrniti pogleda od njega, saj bi nam to preprečilo, da bi videli obličje Gospoda Jezusa. Bodimo pozorni na njegovo besedo: siromak. Vsakdo je naš bližji. Ne glede na barvo kože, družben položaj, dejstvo, od kod prihaja … Če sem jaz ubog, lahko prepoznam, kdo med mojimi brati in sestrami potrebuje pomoč. Poklicani smo, da pristopimo do vsakega ubogega človeka in vsakršne oblike revščine ter da prenehamo biti brezbrižni in iskati banalne izgovore, ki si jih izmišljujemo, da zaščitimo svoje navidezno blagostanje.

 

4. Živimo v času, ko so potrebe ubogih potisnjene v ozadje. Pritisk k sprejemanju lagodnega načina življenja je vse večji, medtem pa so glasovi ubogih preslišani. Nagibamo se k temu, da zavračamo vse, kar odstopa od modela življenja, namenjenega predvsem mlajšim generacijam. Te pa so še posebej dovzetne za kulturne spremembe, ki se trenutno odvijajo. Zatiskamo si oči pred vsem, kar je neprijetno ali povzroča trpljenje, povzdigujemo pa telesne lastnosti, kot bi bile glavni smisel našega življenja. Navidezna resničnost postaja pomembnejša od resničnega življenja, ta dva svetova pa se vse bolj združujeta v enega. Ubogi postajajo zgolj posnetek z zaslonov, ki nas za trenutek prizadene, ko pa jih srečamo na ulici, nam je nelagodno in pogledamo stran. Naglica, vsakodnevna spremljevalka našega življenja, nam preprečuje, da bi se ustavili in pomagali drugim. Prispodoba usmiljenega Samarijana (cf. Lk 10,25-37) ni le zgodba iz preteklosti. Še dandanes se pred nas postavlja kot izziv v našem vsakdanjem življenju. Dobrodelnost je najlažje preložiti na druge. A poklicanost vsakega kristjana je, da se sam dejavno vključi.

 

5. Zahvalimo se Gospodu, da toliko mož in žena predano skrbi za uboge in izključene. To so posamezniki vseh starosti in družbenega položaja, ki razumejo stiske in so pripravljeni pomagati trpečim in potisnjenim na rob družbe. To niso superjunaki. To so »sosedje«, navadni ljudje, ki tiho in zavestno postajajo ubogi med ubogimi. Ne le, da dajejo, temveč tudi poslušajo, se zavzemajo in skušajo razumeti ter se soočati s težkimi razmerami in razlogi zanje. Ne osredotočajo se le na materialne potrebe, ampak tudi na duhovne ter se zavzemajo za celostni napredek posameznikov. Nebeško kraljestvo postaja navzoče in vidno v njihovem velikodušnem in nesebičnem služenju. Kot seme, ki pade v dobro zemljo, požene in obrodi stoteren sad (cf. Lk 8,4-15). Naša hvaležnost tem mnogim prostovoljcem se mora odražati tudi v naši molitvi, da bo njihovo pričevanje obrodilo obilo sadu.

 

6. Ob šestdeseti obletnici okrožnice Pacem in Terris si moramo vzeti k srcu naslednje besede sv. Papeža Janeza XXIII: »Vsako človeško bitje ima pravico do življenja, telesne nedotakljivosti in potrebnih sredstev za dostojno življenje, ki zajemajo hrano, oblačila, zavetje, zdravstveno oskrbo, počitek in končno vse potrebne storitve, ki jih mora zagotoviti država. Posledično ima vsak posameznik pravico do oskrbe v primeru bolezni, invalidnosti zaradi dela, ovdovelosti ali prisilne brezposelnosti ter v vseh drugih primerih, ko je brez lastne krivde prikrajšan za sredstva za preživljanje« (ed. Carlen, št. 11).

 

Koliko je še treba narediti, da to postane resničnost! Za to pa je potrebno tudi resno in učinkovito sodelovanje političnih voditeljev in zakonodajalcev! Kljub vsem omejitvam in občasnim napakam politike pri prepoznavanju in služenju skupnemu dobremu naj duh solidarnosti in subsidiarnosti še naprej raste med državljani, ki verjamejo v pomen prostovoljne predanosti služenju ubogim. Vsekakor je potrebno pozvati in celo pritiskati na javne institucije, da bodo ustrezno izpolnjevale svoje dolžnosti, saj pasivno čakanje, da vse »pade od zgoraj«, ne prinaša nobenih koristi. Tudi tiste, ki živijo v revščini, je potrebno vključiti v proces sprememb in odgovornosti.

 

7. Žal spet prepoznavamo nove oblike revščine, ki nastajajo poleg že zgoraj opisanih. V mislih imam predvsem ljudi, ki so ujeti na vojnih območjih, še posebej otroke, ki jim je bila odvzeta mirna sedanjost in dostojna prihodnost. Na takšne razmere se nikdar ne smemo navaditi. Vztrajajmo v vsakem prizadevanju k spodbujanju miru, ki je kot dar vstalega Gospoda in sad zaveze k pravičnosti in dialogu.

 

Prav tako ne smemo prezreti tistih oblik špekulacij v različnih sektorjih, ki vodijo v dramatično dvigovanje cen, kar v revščino pahne številne družine. Prihranki hitro poidejo in nastala situacija zahteva žrtve, ki ogrožajo dostojanstvo vsakega posameznika. Če mora družina izbirati med hrano za preživetje in zdravstveno oskrbo, moramo biti pozorni na glasove tistih, ki zagovarjajo pravico do obeh dobrin v imenu dostojanstva človeške osebe.

 

Kako lahko spregledamo etično zmedo tudi v svetu dela? Nečloveško ravnanje tako z delavci kot delavkami, neustrezno plačilo za opravljeno delo, izbruh negotovosti glede zaposlitve, preveliko število žrtev v nesrečah, ki so pogosto posledica miselnosti, da ima hiter zaslužek prednost pred varnim delovnim mestom … Sv. Janez Pavel II nas opozarja, da je »primarna osnova vrednosti dela človek sam… Je že res, da je človek vnaprej določen, da dela, in je k delu tudi poklican, a je na prvem mestu delo ‘za človeka’ in ne človek ‘za delo’« (Laborem Exercens, 6).

 

8. Zgoraj navedeno je samo po sebi izjemno zaskrbljujoče, a le delno opisuje situacije revščine, ki so del našega vsakdana. Ne morem mimo vse večjega števila očitnih oblik revščine, v katerih se znajdejo mladi ljudje. Koliko frustracij in samomorov so povzročile utvare s strani kulture, ki mlade ljudi vodi k mišljenju, da so »zgube«, »da iz njih nič ne bo«. Pomagajmo jim, da se odzovejo na te škodljive vplive, in poiščimo načine, da jim pomagamo zrasti v samozavestne in radodarne može in žene.

 

Ko govorimo o ubogih, lahko hitro zapademo v pretirano retoriko. Ostati na ravni statistike in številk je tudi zahrbtna skušnjava. Ubogi so osebe; imajo obraze, zgodbe, srce in dušo. So naši bratje in sestre, z dobrimi in slabimi lastnostmi kot vsi mi. Pomembno je, da vstopimo v oseben odnos z vsakim izmed njih.

 

Tobitova knjiga nas uči, kako naj bomo stvarni pri vsem, kar delamo z ubogimi ali za njih. To je vprašanje pravičnosti. Od nas zahteva, da iščemo in najdemo drug drugega in tako spodbudimo potrebno sožitje, da se skupnost tudi sama prepozna. Skrb za uboge ni le vihravo dajanje miloščine. Poziva k ponovni vzpostavitvi medosebnih odnosov, ki jih je prizadeva revščina. »Če vidimo siromaka in ne obrnemo svojega obličja od njega«, lahko uživamo v blagodejni milosti in ljubezni, ki dajeta smisel in vrednost našemu celotnemu krščanskemu življenju.

 

9. Naj bo naša skrb za uboge vedno zaznamovana s stvarnostjo evangelija. Ko nekaj delimo z drugimi, se moramo zavedati njihovih konkretnih potreb, zato naj to ne postane način, da se znebimo odvečnih dobrin. Tudi tukaj je potrebno razločevanje, ki ga vodi Sveti Duh, da bi prepoznali pristne potrebe naših bratov in sester, in ne naših osebnih ciljev in pričakovanj. Kar ubogi dejansko potrebujejo, je naša človečnost, so naša srca, ki so odprta za ljubezen. Nikdar ne pozabimo, da smo »poklicani, da v njih odkrijemo Kristusa in postanemo glasniki njihovih potreb in da smo tudi njihovi prijatelji, da jim prisluhnemo, jih razumemo in sprejmemo skrivnostno modrost, ki nam jo Bog hoče posredovati po njih« (Evangelii Gaudium, 198). Vera nas uči, da je vsak ubog človek božji sin ali hči ter da je v njem prisoten Kristus. »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25:40).

 

10. Letos obeležujemo 150. obletnico rojstva sv. Terezije Deteta Jezusa. V popisu svojega lastnega življenja Povest duše pravi: »Spoznala sem, da je popolna dobrodelnost v tem, da sprejemamo slabosti drugih. Ne da se čudimo njihovim napakam, ampak da se učimo iz njihovih najmanjših dejanj kreposti. Predvsem pa sem spoznala, da dobrodelnost ne sme ostati zaklenjena v globinah srca: ‘Nihče’, pravi Jezus, ‘ne prižiga svetilke in je ne postavlja na skrit kraj ali pod mernik, ampak na podstavek, da tisti, ki vstopajo, vidijo luč’. Meni ta svetilka predstavlja dobrodelnost, ki mora svetiti in prinašati veselje, a ne le mojim najdražjim, ampak vsakomur, ki vstopa, brez izjeme«.

 

Vsak, kdor vstopa v ta naš svet, ima pravico doživeti luč dobrodelnosti. Nihče ne sme biti prikrajšan za to luč. Naj neomajna ljubezen svete Terezije premakne naša srca na ta Svetovni dan ubogih in nam pomaga, da »ne bomo odvrnili svojega obličja od siromaka«, ampak da bo naš pogled vselej usmerjen v človeško in božje obličje Jezusa Kristusa, našega Gospoda.

 

Rim, Sveti Janez v Lateranu, 13. junij 2023

Spomin sv. Antona Padovanskega, zavetnika ubogih.

 

FRANČIŠEK

 

Te dni pospravljamo še zadnje pridelke tega rodovitnega leta. V naših shrambah so police polne najrazličnejših marmelad, kompotov, kislih in posušenih shrankov … In včasih se verjetno utrujeno zalotimo, da imamo vsega dovolj in da ob obilju čutimo še najmanj tistega, kar bi morali – hvaležnosti.

Tako samoumevno je, da stvari imamo. Ko se sprehajaš ponekod po podeželju, ležijo in gnijejo pod drevesi sadeži, ki jih nihče ne pobira, ki nikogar ne razveseljujejo. Postalo je samoumevno, da imamo raje kakovostno sicer vprašljive sadeže, ki so svetleči in enaki po velikosti. Če taki ne rastejo pred našim nosom, jih dobimo tako, da pač obiščemo trgovino. Pa ni samoumevno. Ne obilje pridelkov in ne polne police v trgovini. Vse je dar. Tudi v mojem in tvojem življenju.

Bodimo hvaležni. Najprej samemu sebi. Vem, sliši se čudno, pa vendarle. Moja glava in moje srce želijo opravljati določene aktivnosti, ki pa bi bile popolnoma nemogoče, če ne bi moje telo zmoglo pri tem sodelovati. Vidim, hodim, govorim, objemam … Kako hvaležen sem lahko svoji dovršenosti, se zavem le občasno, ko sem v stiku s kom, ki mu telesne omejitve preprečujejo, da bi počel vse tako, kot bi si želel. Bogu sem hvaležen, da me preko teh ljudi spomni, kako obdarovan sem.

Bodimo hvaležni drugim. Včasih mi kdo pove, da sem v njegovem življenju v kakšni točki odigral pomembno vlogo in da mi je hvaležen za to. Zanimivo se mi zdi, da se to velikokrat zgodi, ne da bi se tega zavedal ali se posebej trudil za to. Kot bi Bog na konico svoje roke pripel – mene.

Svojo hvaležnost vam večkrat izrazijo mož, otroci in ostali najbližji sorodniki. Včasih za konkretno pomoč, včasih preprosto zato, ker ste, drugič za besedo, dejanje.

Počutimo se lahko izredno obdarovani. Na mestu je, da se znamo za to obdarovanost tudi zahvaliti: in to prav vsem – v prvi vrsti pa Bogu!

Po: E. Mozetič

8 Pod noč pa je gospodar vinograda rekel svojemu oskrbniku: ›Pokliči delavce in jim plačaj. Začni pri zadnjih in končaj pri prvih.‹ 9 Pristopili so torej tisti, ki so prišli okrog enajste ure, in dobili vsak po en denarij. 10 Ko so prišli prvi, so mislili, da bodo dobili več, vendar so tudi oni dobili vsak po en denarij. 11 In ko so to prejeli, so godrnjali nad hišnim gospodarjem, 12 češ: ›Ti zadnji so delali eno uro in si jih izenačil z nami, ki smo prenašali težo dneva in vročino.‹ 13 Odgovoril je enemu izmed njih: ›Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? 14 Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. 15 Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‹ 16 Tako bodo zadnji prvi in prvi zadnji.«  Mt 20,8-16

   Današnja Božja beseda nam hoče povedati, da je Bog neskončno dober in vsakomur želi samo dobro. Gospod najema delavce za delo v vinogradu in tiste, ki so delali samo eno uro, plača enako kot tiste, ki so delali ves dan. Mar ni to krivica! Ogorčenje tistih, ki so delali ves dan, je upravičeno tako dolgo, dokler gospodar ne pove razloga svojega ravnanja: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« Plačilo ni povezano z delom delavcev, ampak je nagrada, ki je povezana z Božjo velikodušnostjo. Zato imajo v nebesih prostor tisti, ki so živeli na zemlji le nekaj ur in niso bili sposobni narediti česa dobrega, in tisti, ki so se vse življenje žrtvovali in delali za dobro vsega človeštva. Takšna je Božja logika, ki jo moramo sprejeti, sicer ne bomo videli Božjega kraljestva. Bog je dober in usmiljen, zato naše oko naj ne bo hudobno in preračunljivo, ko si rečemo: delal bom to in to, da bom prišel v nebesa. Božje misli niso naše misli, kajti mi mislimo po človeško, Bog pa je daleč nad tem in želi vsakega človeka sprejeti v svoje kraljestvo, četudi se je spreobrnil na smrtni postelji. Vendar se na to grešnik ne more zanašati, saj nas Bog lahko pokliče nenadoma in zato ne bo časa za spreobrnjenje. Trudimo se vse življenje tako živeti, da bomo dobili svoje plačilo za delo v Božjem vinogradu, in privoščimo tudi tistim, ki so v to vložili manj truda.

   Tudi mi smo pogosto prepričani, da Bog ne upošteva naših zaslug. Tudi mi­ smo prepričani, da si od Boga zaslužimo posebno obravnavo, a je žal ne dobimo. Zakaj torej takšna razlika med Božjimi in našimi mislimi? Njegova želja, da bi bil z nami, nas verjetno ne zanima kaj dosti. Ker njegovega hrepenenja ne zaznavamo, se med seboj primerjamo in tekmujemo. Tresemo se, da ne bi imeli manj od drugih. To kaže, kako šibek je naš odnos z Bogom in kako neobčutljivi smo za njegovo hrepenenje. Zato ni čudno, če smo nevoščljivi in nam ta nevoščljivost jemlje veselje do drobnih čudežev življenja, ki jih Bog vsak dan dela za slehernega človeka. K sreči Bog ne odneha in nas sprašuje: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem?                                       Po: E. Mozetič

Kolikokrat moramo odpustiti, smo slišali. A postavlja se mi na videz protislovno vprašanje: Ali je gospodar služabniku odpustil? Da in ne hkrati. V odlomku vidimo danes oboje: kako gospodar, ki predstavlja Boga, odpusti svojemu služabniku, pa tudi kako mu ne odpusti in ga da zapreti v ječo in mučiti, dokler mu dolga ne vrne. Tako lahko razumemo, da gospodar, kljub temu da je pripravljen odpuščati, ni pripravljen popuščati. Kaj pričakuje od svojih služabnikov?

1. Zavest zadolženosti: Kje naj se naučimo zavesti zadolženosti, če ne v zavzetem obhajanju zakramenta svete spovedi. Naše spovedi so običajno preveč površne, da bi resnično začutili težo svojih grehov. Prav tako so tudi naši odnosi vse preveč mimogrede. Biti zadolžen, pomeni živeti na tuj račun. Smo kdaj na to pomislili? Ali se zavedamo, da drugi plačuje zaradi naših grehov?

   Prav tako resno vprašanje pa se glasi tudi z druge strani. Ko opozarjaš drugega, ali te drugi sploh hoče slišati, naj ne živi na tvoj račun, naj te ne izkorišča? Ali se v obeh vlogah resnično zavedamo svoje zadolženosti?!

2. Resnična hvaležnost za odpuščanje: Kako naj bomo drugemu hvaležni, da nam je odpustil, če se ne zavedamo svojega greha? Pa naši odnosi sploh sežejo do tja, da je nekaj greh? Na splošno se zdi, da smo se utirili v nek način življenja, postavili najbolj široke okvire, znotraj katerih se gibljemo in znotraj katerih nam je dovoljeno grešiti. Ker ne grešimo čez mero, nam drugi tudi nima kaj odpuščati, zato ni razloga za hvaležnost za odpuščanje. Tudi če nam nekdo odpušča, tega ne vemo, ker se ne ustavimo ob svojem grehu.

   Ko rečemo, da se nam nekaj ne da storiti, se zavedamo greha? Ali se zavedamo, da zaradi tega mogoče drugi ne bo počival? In koliko je veliko večjih grehov!

3. Drža usmiljenja in odpuščanja tudi do drugih: Te drže ni, če ni prvih dveh: torej zavesti zadolženosti in hvaležnosti za odpuščanje.

Po: E. Mozetič

V razmišljanju o Jezusovi zahtevi, da svoje življenje izgubimo, sem pomislil, kako jo je najprej uresničil Jezus sam. Njegovo umiranje sebi zaradi zvestobe Očetu in evangeliju pomeni najprej tiho, skromno, a lepo življenje v družini. Živel je vse, kar je zahtevalo preprosto življenje. Če pustimo nemiren začetek in borne jasli, je potem trajalo trideset let, ko se ni zgodilo nič posebnega. Zvestoba vsakdanjim stvarem, zvestoba v malem, da bi ustvarjal topel dom, lepe odnose ipd.

Potem zvestoba Očetu in evangeliju zahteva izstop iz tihega, zavarovanega doma v vrtinec javnega delovanja. Izpričati resnico je pomenilo izgubiti mir, dobro ime, drseti v zavrženost in prezir. Če je najprej težko živeti tiho in neopazno, pa je še težje zapraviti zunanji mir in sprejetost. In če je v tem trenutku težko sprejeti zavrženost, pa naslednji križ, ki ga zvestoba evangeliju in Bogu zahteva, pomeni sprejeti obsodbo, da imamo opraviti z zločincem. Ni dovolj, da je Jezus izločen, preziran, nazadnje je označen za prevaranta in sovražnika, ki mora umreti.

Tako bi lahko označili tri korake v zvestobi današnji evangeljski besedi, ki nas vabi: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«

Podobna pot kot jo je prehodil Jezus, čaka vsakega Njegovega učenca. Nekatere bolj radikalno, druge manj, nekateri bodo dali življenje, drugi bodo ostali v tihem in skritem služenju do konca. Izgubiti življenje zaradi Jezusa in evangelija pomeni posloviti se od egoizma, od zagledanosti vase in iskanja lastne pomembnosti. Pomeni zvestoba Resnici in popolna pokorščina le njej. Do kam nas bo ta pokorščina pripeljala, bomo vedeli na dan svoje smrti. Navsezadnje niti ni pomembno. Ni smiselno, da se s tem obremenjujemo, ali plašimo trpljenja. Bog bo poskrbel za vsakega od nas. Življenje z Njim je vedno lepo, ker On poskrbi za svoje otroke in prijatelje. Naj bo v nas le živa želja, da izpolnimo Besedo, ki nam jo je podaril.

Po: E. Mozetič

Izjava slovenskih škofov ob neurjih, ki pustošijo po Sloveniji

 4.8.2023  Ljubljana  Izjava, Solidarnost, SŠK   

Letošnja poletna neurja naši državi in ljudem ne prizanašajo. Vsa Slovenija doživlja stisko ob poplavljenih poljih, uničenem pridelku, naraščajočih hudournikih, še bolj pa ob strahu vseh tistih, ki so se v ujmi in povodnji znašli sami in brez pomoči, ter vseh, ki so trepetali in še trepetajo za življenje najbližjih ter za lastno preživetje. Klic po molitvi in utehi odmeva na družbenih omrežjih, v telefonskih klicih, osebnih pogovorih in raznih drugih stikih.

Ob tem Cerkev trpi s trpečimi, joka s tistimi, ki jokajo (prim. Rm 12,15), in razmišlja, kako pomagati. Slovenski škofje izražamo bližino prizadetim in skupaj z duhovniki in vso Cerkvijo obljubljamo molitev in materialno podporo.

Povabljeni smo, da stopimo skupaj, se povežemo v solidarnosti, se konkretno zavzamemo za vse ranljive ter za vse, ki so v strahu zaradi fizičnih nevarnosti; predvsem pa spet obudimo vero in zaupanje v Božjo bližino in pomoč. Zavedamo se, da krščanstvo prinaša najmočnejši in edinstven razlog za sprejem in prenašanje trpljenja; vemo, da svoje trpljenje lahko darujemo in pridružujemo Kristusovemu trpljenju; sedanja preizkušnja pa je za nas klic, da se res bolj povežemo s Kristusom in brati. Vsi katoličani smo povabljeni, da okrepimo svojo vero in solidarnost z bližnjim v stiski.

Posebej spodbujamo duhovnike, naj v svojih skupnostih obudijo pobožnosti, ki pred Boga dvigajo naše prošnje za milost odvrnitve hude ure. V teh dneh pri sveti daritvi porabljajmo obrazec »za odvrnitev neurja« (Rimski misal, str. 814), v ta namen molimo litanije ter v prihodnje obnovimo pobožnost prošnjih dni.

Vse, ki jih letošnje ujme niso prizadele, oziroma lahko kakorkoli pomagajo, spodbujamo k solidarnosti preko Slovenske karitas, ki že zbira sredstva za pomoč najbolj ogroženim; z darom in delom pomagajmo v lokalnem okolju.

Slovenski škofje se ob tem zahvaljujemo vsem, ki nam že kažete, kako je prav pomagati najbolj ranljivim: gasilcem, civilni zaščiti, karitativnim delavcem in vsem, ki se v teh dneh žrtvujete za druge. Božji blagoslov in priprošnja Marije Pomagaj naj bo nad vsemi!