Papež na sveti večer: Ti, ki me rešuješ, nauči me služiti

Papež Frančišek je na sveti večer ob 19.30 daroval sveto mašo v baziliki sv. Petra. Zaradi pandemije je bilo pri slovesnosti prisotnih le nekaj vernikov. Sveti oče se je med homilijo zaustavil ob pomenu besed za nas. Poudaril je, da Bog prihaja na svet kot otrok, da bi nas naredil za Božje otroke. To noč se uresniči velika Izaijeva prerokba: »Dete nam je rojeno, sin nam je dan.« (Iz 9,5)

Jezusovo rojstvo je za nas
Sin nam je dan. Pogosto se sliši, da je največje veselje v življenju rojstvo otroka. Gre za nekaj izrednega, ki vse spremeni, sproži nepričakovane življenjske sile in premosti napore, nevšečnosti in prebedete noči, saj prinaša nepopisno srečo, pred katero ni nič več težko. Božič je takšen: Jezusovo rojstvo je novost, ki nam vsako leto omogoča, da se notranje prerodimo, da najdemo v Njem moč za soočanje vsakršne preizkušnje. Da, saj je njegovo rojstvo za nas: zame, zate, za vsakogar. Za je beseda, ki se ponavlja v tej sveti noči: »Dete je rojeno za nas,« je prerokoval Izaija; »Danes se je za nas rodil Zveličar«, smo ponavljali v psalmu; »Jezus je dal sam sebe za nas« (Tit 2,14), je razglasil sveti Pavel; in angel je v evangeliju oznanil: »Danes se  je za vas rodil Zveličar« (Lk 2,11).

Bog prihaja kot otrok, da bi nas naredil za Božje otroke
Vendar pa kaj nam želi povedati ta beseda, za nas? Da Božji Sin, ki je blagoslovljen po svoji naravi, prihaja, da bi nas naredil za otroke, blagoslovljene po milosti. Da, Bog prihaja na svet kot otrok, da bi nas naredil za Božje otroke. Kakšen čudovit dar! Danes Bog v nas vzbuja začudenje in vsakemu izmed nas pravi: »Ti si nekaj čudovitega.« Sestra, brat, ne izgubi poguma. Imaš skušnjavo, da bi se čutil zgrešenega? Bog ti pravi: »Ne, si moj otrok!« Ali imaš občutek, da ne boš uspel, bojazen, da si neprimeren, te je strah, da ne boš prišel iz tunela? Bog ti pravi: »Pogum, jas sem s teboj.« Tega ti ne pravi z besedami, ampak tako, da postane otrok, kakor ti, in zate, da bi te spomnil na izhodiščno točko vsakega tvojega prerojenja: da se prepoznaš Božjega sina, Božjo hčer. To je neuničljiva srčika našega upanja, žareče jedro, ki drži pokonci bivanje: pod vsemi našimi lastnostmi in pomanjkljivostmi, močnejše od ran in polomij preteklosti, strahov in zaskrbljenosti za prihodnost, obstaja ta resnica: smo ljubljeni otroci. In ljubezen Boga do nas ni in nikoli ne bo odvisna od nas: je zastonjska ljubezen, čista milost. Nocoj, nam je dejal sveti Pavel, »se je razodela Božja milost«. (Tit 2,11) Nič drugega ni bolj dragoceno.

Le Jezusova ljubezen preoblikuje življenje
Sin nam je dan. Oče nam ni dal neke stvari, ampak svojega edinorojenega Sina, ki je vse njegovo veselje. In vendar, če gledamo na človekovo nehvaležnost Bogu in na krivico do tolikih naših bratov, nam pride dvom: ali je Gospod storil prav, da nam je podaril tako veliko, je dobro, da še vedno goji zaupanje v nas? Ali nas ne precenjuje? Da, precenjuje nas, in to zato, ker nas na smrt ljubi. Ne more, da nas ne bi ljubil. Takšen je, tako drugačen je od nas. Vedno nas ima rad, bolj rad, kot moremo imeti mi radi same sebe. To je njegova skrivnost, da vstopi v naše srce. Bog ve, da je edini način za to, da nas reši, da nas ozdravi odznotraj, ta, da nas ljubi. Ve, da se poboljšamo le, če sprejmemo njegovo neutrudno ljubezen, ki se ne spreminja, ampak nas spreminja. Le Jezusova ljubezen preoblikuje življenje, ozdravlja najgloblje rane, osvobaja iz začaranih krogov nezadovoljstva, jeze in pritoževanja.

Dopustimo, da njegovo usmiljenje preoblikuje našo bedo
Sin nam je dan. V revnih jaslih temnega hleva je prav Božji Sin. Porodi se še eno vprašanje: zakaj je prišel na svet ponoči, brez primernega bivališča, v revščini in zavračanju, ko pa je zaslužil, da bi se rodil kot največji kralj v najlepši palači? Zakaj? Da bi razumeli, do kod ljubi naš človeški položaj: do tam, da se s svojo konkretno ljubeznijo dotakne naše največje bede. Božji Sin je je rodil zavržen, da bi nam povedal, da je vsak, ki je zavržen, Božji otrok. Prišel je na svet, kakor pride na svet otrok, šibak in krhek, zato, da bi mi mogli z nežnostjo sprejeti svoje krhkosti. In odkriti eno pomembno stvar: kakor v Betlehemu, tako tudi z nami, Bog rad dela velike stvari preko naše revščine. Vse naše zveličanje je položil v hlevske jasli in se ne boji naše revščine: dopustimo, da njegovo usmiljenje preoblikuje našo bedo.

On, Božja Beseda, ne govori, ampak podari življenje
Poglejte, to pomeni, da je Sin rojen za nas. Vendar pa obstaja še en za, o katerem govori angel pastirjem: »To bo za vas znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli« (Lk 2,12). To znamenje, Dete v jaslih, je tudi za nas, da bi se v življenju prav usmerjali. V Betlehemu, ki pomeni »Hiša kruha«, je Bog v jaslih, kakor da bi nas spomnil, da za življenje potrebujemo Njega tako kot kruh, ki ga jemo. Dopustiti moramo, da gre skozi nas njegova ljubezen, ki je zastonjska, neutrudna, konkretna. Kolikokrat pa namesto tega, lačni zabave, uspeha in posvetnosti, življenje hranimo s hrano, ki ne nasiti in pušča notranjo praznino! Gospod se je preko preroka Izaija pritoževal, da medtem ko vol in osel poznata svoje jasli, mi, njegovo ljudstvo, ne poznamo Njega, izvira našega življenja (prim. Iz 1,2-3). Res je: nenasitni imetja se zaganjamo v mnoge jasli nečimrnosti in pozabljamo na betlehemske jasli. Tiste jasli, ki so izpraznjene vsega in polne ljubezni, učijo, da je življenjska hrana to, da dopustimo, da nas Bog ljubi, ter da ljubimo druge. Jezus nam daje zgled: On, Božja Beseda, je novorojenček; ne govori, ampak podari življenje. Mi pa veliko govorimo, vendar pa smo pogosto nepismeni v dobroti.

Bog se je rodil kot otrok, da bi nas spodbudil, da bi skrbeli za druge
Sin nam je dan. Kdor ima majhnega otroka, ve, koliko ljubezni in potrpežljivosti je potrebno. Treba ga je hraniti, negovati, umivati, skrbeti za njegovo krhkost in njegove potrebe, ki jih je pogosto težko razumeti. Otrok daje občutek ljubljenosti, vendar pa prav tako tudi uči ljubiti. Bog se je rodil kot otrok zato, da bi nas spodbudil, da bi skrbeli za druge. Njegov nežen jok nam daje razumeti, kako nepotrebne so mnoge naše kaprice. Njegova neoborožena in razorožujoča ljubezen nas spominja, da čas, ki ga imamo na razpolago, ni za to, da bi se smilili samim sebi, ampak da bi tolažili solze tistih, ki trpijo. Bog se nastani blizu nas, reven in pomoči potreben, da bi nam povedal, da bomo s tem, ko bomo služili ubogim, ljubili Njega. Od nocoj dalje je, kakor je zapisala neka pesnica, »Božje bivališče poleg mojega. Notranja oprema je ljubezen.« (E. Dickinson, Poems, XVII)

Ti, ki me rešuješ, nauči me služiti
Sin nam je dan. Ti, Jezus, Sin, si tisti, ki me storiš za otroka. Ti me ljubiš takšnega, kot sem, ne kot sanjam, da sem. Ko objamem Tebe, Otroka v jaslicah, ponovno objamem svoje življenje. Ko sprejmem Tebe, Kruh življenja, želim tudi jaz podariti svoje življenje. Ti, ki me rešuješ, nauči me služiti. Ti, ki me ne puščaš samega, pomagaj mi tolažiti tvoje brate, saj so od nocoj dalje vsi moji bratje.   

Vir: Vatican News

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja