Praznovanje zgodovinskega dogodka rojstva Jezusa Kristusa daje smisel tvoji, moji in celotni pretekli, sedanji in prihodnji človeški zgodovini. Z njegovim zadnjim prihodom se bo začel nov čas uresničenega Božjega kraljestva. Takrat se bo dokončno in v celoti razodela vsebina Božje obljube, ki nam je v Jezusu dana v zgodovini. Oseben odnos z Jezusom tebi in meni omogoča, da danes, v svoji zgodovini, živiva skrivnost Jezusovega rojstva. On se, če mu dovoliva, rojeva tudi v tvojem in mojem srcu. Danes lahko sprejmeva in sodelujeva pri njegovi ljubezni do vsakega človeka, najprej pa do sebe. Danes se njegova resnica v nama uresničuje in naju zajame v to, kar sva pred Bogom ustvarjena za vedno. On je živ v Cerkvi, ki oznanja njegovo navzočnost in nas vanjo uvaja, v njej utrjuje in uči iz nje živeti. Danes in tukaj. Sredi tega, kar se dogaja znotraj in zunaj nas. To je dinamika učlovečenja, ki preobraža najino omejeno, a izredno dragoceno bivanje v času.
Vijolična barva bogoslužnih oblačil in spokorniški značaj adventnega časa naju vabita, da si tukaj in danes prizadevava, da v nama in med nami zasije sijaj Kristusove ljubezni. Napor, ki je za to potreben, se na koncu spremeni v veselje božičnega praznika. Veselje je posledica napora, da bi ti in jaz osebno sprejela neskončni Božji dar. Gre za učenje sprejemanja, ne nekaj drugega. Na zahodu se zaradi tega v božičnem in novoletnem času med seboj obdarujejo. To je znamenje hvaležnosti in veselja za največji Dar, ki nam ga Bog daje: samega sebe. Bog postane eden izmed nas. Zemlja sedaj lahko živi iz tega, da je Božja.
V jedru vsega adventnega časa in božičnega praznika je srečanje med Bogom in nami. Bog je tisti, ki izpolni svoje obljube. Mi smo tisti, ki dvignemo glavo in srce, da bi bili sposobni videti, kako se uresničujejo Božje obljube v naših srcih in za vse nas.
Molitev je vaja, da srce ostaja odprto za Božji dar, ki je nenehen in po vsem kar je. Če nočeva sprejemati, ne bova sposobna dojeti niti videti tega, kar Bog dela, ampak se bova v hipu ujela v prekletstvo strahu. Strah, ki naju bo zgrabil za vrat, je najbolj očitna dediščina greha (notranje samote in osameljnosti – osredotočenosti nase) in notranje teme, ki iz njega izvira. Če imava za Boga odprto srce, bova lahko premagala strah. On hrepeni in naju kliče, da bi ga sprejela in spoznala. On vsakega izmed nas sprejema, spoštuje, se nas veseli in nam je naklonjen. Čaka, da bi srečal tvoje in moje srce odprto za njegovo obljubo. Išče potrpežljive ljudi, ki bodo zaupali njegovi obljubi in zato njegovo neskočno dobroto tudi doživeli in delili z drugimi.
Doživetje Božje dobrote do nas ni samo po sebi umevno. Jezus, ki se je rodil v naši zgodovini, pa je prišel vanjo prav zato, da bi nam oznanil in nas spomnil na Božjo dobrotljivost in nežnost. Prišel je, da nam Božja dobrotljivost zasveti in zažari, da vsakega osvoji in pomiri. Sin človekov nam prinese Božjo dobrotljivost, ki premaga naš strah, strah pred smrtjo kot kaznijo in virom vseh naših nevšečnosti.
p. Dr Vili Lovše