31. nedelja med letom Ponudba ljubezni in zaveze

Bog ni predmet, ki ga lahko spoznava, ampak je oseba, s katero sva lahko v odnosu. Do njega ne moreva po poti razmišljanja, ampak le znotraj zgodovine odrešenja. Čim bolj sebe zaznavava kot del zgodovine odrešenja, bolj je najino oznanjevanje Boga živo in druge pritegne. Bog zasluži, da ga ljubiva z vsem srcem, in nama omogoča, da ljubiva.

Zato se najbolj slovesni del vsakodnevne molitve pobožnega Juda in njegova izpoved vere glasi: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo!« S temi besedami Jezus odgovori pismouku.

Na prvem mestu je »poslušaj«. Božja beseda je tista, ki najino življenje utemeljuje in mu daje smisel ter srčno moč. V Bogu odkrijeva svoje korenine: »Gospod je naš Bog«. Izrazi »naš«/«moj« in »edini« so vedno skupaj. Moj jaz se prepozna v solidarnem občestvu. Bog prvi sklene zavezo z nami in menoj. V tej zavezi midva lahko prepoznava, kdo sva, in se sprejmeva. Najprej je tisto, kar je Bog storil in dela za nas. Znotraj tega lahko doživljam tudi sebe, ki me doseže Božje delovanje, zato lahko ljubim, odgovorim na Božji dar in uživam intimnost njegove zaveze z nami. V tej točki zapoved ni moralni ukaz, ampak vstopna vrata v skrivnost, ki me vabi, da sem je deležen in z njo sodelujem. Zapoved ljubezni do Boga pogosto dojemamo z vidika strahu, žrtve in odpovedi nečemu drugemu. V resnici se je zapovedi ljubezni potrebno naučiti brati z vidika najbolj notranjega hrepenenja srca. Zaradi Kristusa imava končno možnost, da to hrepenenje zaživiva. Ko zaznava, da naju je dosegla Božja ponudba ljubezni in zaveze v Kristusu, ki vse omogoča, takrat zmoreva živeti svoja najgloblja srčna hrepenenja. Pismouk je na vratih tega odkritja, zato ga Jezus pohvali.

Jezus pokaže, da človek, ki je njegovo besedo sprejel in dojel kot zaklad svojega srca, ne more drugače, kot da ta zaklad deli z vsemi drugimi. Zato takoj omeni drugo zapoved ljubezni do bližnjega. Ljubezen do bližnjega po svojem pomenu ni vzporedna z ljubeznijo do Boga. Jezus želi povedati, da ljubezen do človeka ne bo popolna, če ne bo izhajala iz ljubezni do Boga. Vera je vedno vir ljubezni, čeprav je ljubezen tista, ki preverja iskrenost naše vere. Ko si delimo Božjo skrivnost v Jezusu, sodelujemo pri delovanju Svetega Duha. Sveti Duh ves čas razodeva skrivnost bratstva in sestrstva, v katerem se pokaže Božja navzočnost v svetu. Duhovno delovanje postane občestvo življenja z Jezusom in hkrati vir življenja za vse. Najprej odkrijeva to, kar prinaša srečanje z Gospodom Jezusom: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,28–30). Nato pa se v nama uresniči njegova obljuba: »Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel. Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,21.23). Nikdar pa ne smeva pozabiti, da »kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5).

p. Dr Vili Lovše

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja