Jezus se ne razjezi, čeprav ga njegovi učenci prosijo neumestne reči. Skupaj z njim so na poti v Jeruzalem. Že tretjič jih spomni, da bo Sin človekov izdan, mučen, ubit in bo vstal od mrtvih. Zebedejeva sinova Jakob in Janez ga takoj zatem prosita, da bi sedela v njegovi slavi, eden na levici in drugi na desnici. Dogodek je dramatičen. Učenca mislita resno in verjetno tega ne prosita iz slavohlepja.
A se tudi ne zavedata, da sta v igri smisel njunega življenja in hoja za Jezusom. Jezusov evangelij se ju je globoko dotaknil. Jezus je prebudil vse napetosti in hrepenenja njunih src. Ali se ti ne zdi, da je njuno vprašanje, čeprav zveni bolj domišljavo, podobno vprašanju, ki ga je prejšnjo nedeljo postavil Peter: Kaj bomo pa mi imeli od tega, ker smo vse zapustili in šli za teboj? To je vprašanje, ki vznemirja srce slehernega vernega človeka.
Jezus njima in ostalim desetim, ki so se nanju jezili, jasno pove, da milost hoje za njim in trpljenja zanj ni sad človeških načrtov in odločitev. Ni mogoče hoditi za Gospodom, če pričakujemo za to nekakšno nagrado ali protiuslugo. Za njim lahko hodiš le zaradi njega in ne zaradi neke nagrade. Za njim greš lahko le, če hočeš in želiš biti eno z njim. Tega pa niso zmogli niti apostoli, niti ne zmoreva midva sama od sebe.
K Jezusu nas v resnici priteguje Bog Oče. Zato pravi: »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,44). Bog nas pritegne tako, da smo deležni in delimo z njim dobrohotno Božjo ljubezen, ki jo pokaže v Jezusu, nas po njej doseže in nam daje srčni počitek. Ničesar drugega si ne moreva želeti. Če hočeva nekaj drugega, sva že zunaj in najino srčno hrepenenje se ne izpolnjuje. Le če z Jezusom deliva Božjo dobrohotno ljubezen, najino srce ozdravi in oživi. Prav na to naju s tem, kar odgovarja Jakobu in Janezu, želi tudi opozoriti.
Ne smeva spregledati, da je vseh ostalih deset učencev jeznih na Jakoba in Janeza. Število deset v SP pomeni vse, tudi tebe in mene. Vsi smo sinovi jeze. Vsi se jezimo drug na drugega in med seboj tekmujemo. Jezus nama pravi: »Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik.«
Če hodimo za Jezusom, smo resnično veliki takrat, kadar služimo, ne kadar vladamo in nas drugi iz strahu ubogajo. Jezus nas s tem odgovorom spet vabi, da se zavedamo Očeta, ki nas priteguje k Sinu. Služenje uresničuje Očetovo dobrohotno voljo v odnosu do vsakega človeka. Božjo dobrohotno voljo do vsakega izmed nas je v polnosti uresničil in živel le Jezus. V moči njegovega Duha tudi midva Očetovo dobrohotno voljo lahko sprejemava in delno uresničujeva. Prav takrat zasije Božja ljubezen do ljudi. Zaradi te ljubezni ima vsak človek svoje dostojanstvo in svobodo. S služenjem uresničujeva pravo človeško veličino, ki v drugih ljudeh prebuja in osvobaja njihovo resnično človeško dostojanstvo in sposobnost ljubezni. S služenjem drugim pokaževa, da niso samo predmet ljubezni, ampak da lahko sami ljubijo. Služenje edino osvobodi človeško dostojanstvo in omogoči, da v konkretnih dejanjih zasije in se pokaže Božja navzočnost. Če se to pri našem služenju ne dogaja, pomeni, da še vedno »služimo« preveč po človeško in da je naša velikodušnost zgolj čustvena. Pri služenju je v igri to, kar je veliko v Božjih očeh. Prav ta veličina uresničuje najgloblja pričakovanja vseh človeških src, tudi tvojega in mojega.
p. dr. Vili Lovše