Jezus nama govori o vrednosti, ki jo ima zakon med možem in ženo v Božjih očeh. Da bi farizejem, ki ga sprašujejo o ločitvi, pomagal iti vase, takoj vzpostavi razdaljo in jim vrne vprašanje: »Kaj vam je zapovedal Mojzes?«

Farizeji ga hočejo z vprašanjem ujeti, da bi ga lahko tožili. Vsi so vedeli, da je bila odslovitev žene mirno sprejeta navada, ki jo je Mojzes potrdil z natančno določenimi navodili. V resnici pa v celotnem Svetem pismu o odslovitvi žene ni nobene zapovedi niti norme. Mojzes je s svojo zakonodajo hotel zaščititi ženo, ki je bila prepuščena na milost in nemilost moški samovolji. Kakor da bi hotel reči: vem, da moški lahko odslovi svojo ženo, toda tega ne sme storiti tako zlahka. Kasneje je ne bo mogel več vzeti nazaj. Odpusti jo lahko le, če na njej najde nekaj sramotnega. V Jezusovih časih so to pravilo nekateri razlagali zelo ozko, drugi pa zelo široko. V prvem primeru je pravilo veljalo le takrat, če je žena moža prevarala z drugim. V drugem primeru pa kadarkoli in iz kakršnega koli razloga.

A Jezus želi priti do srčike tega vprašanja. Ni pomembno vprašanje ozke ali široke razlage tega pravila. Pomemben je vzrok, zakaj je to pravilo nastalo in dobilo svoj smisel. Odločilnega pomena ni uzakonjena navada, pa čeprav je bila zelo cenjena. Odločilen pomen pri presojanju tega pravila ima upoštevanje tega, kar Bog Oče želi in dela. On namreč izraža svojo voljo za človeka. Pokaže tisto, kar je za človeka resnično dobro. Zato Jezus spomni na Božje stvarjenje človeka: »na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo.« Božji blagoslov od trenutka stvarjenja ni nikoli več manjkal. Ne glede na človeške grehe in krhkosti. Prav zaradi tega blagoslova ima zakon med možem in ženo večno vrednost. V judovskem okolju takratnega časa je lahko samo moški odslovil žensko. Zakaj naj potem odslovitev ne bi bila več dovoljena? Jezus se sklicuje na to, kako je te odnose postavil Bog. To je zelo pomembno za tvoje in moje srce. S tem, da se sklicuje na enakost med moškim in žensko, v resnici kritizira postavo ali zakone in brani Božjo čast in človekovo resnično dostojanstvo. Moški in ženska imata različne naloge in načine delovanja. Tudi čustveno prostorje in njegovo delovanje je drugačno. Oba pa imata enako dostojanstvo. V ljubezni imata oba enako dostojanstvo, ki je posledica dejstva, da lahko le preko ljubezni doživimo bližino ali spoznanje Boga. Ko se moški in ženska drug drugemu posvetita v ljubezni, je v igri uresničitev Božje ljubezni, ki se razodeva med njima in po njima, njima in nam.

Jezus razmišlja in se vede kot nekdo, ki živi iz vere, to je iz močnega osebnega odnosa z Bogom Očetom. Vsako stvar vidi in razume v vlogi Božje zamisli. Če otroci motijo odrasle, je tako zato, ker odrasli ne vidijo stvarnosti Božjega kraljestva. Vidijo jo namreč lahko samo tisti, ki so kakor otroci. Jezus dostojanstva moškega in ženske ne utemeljuje na osebni pomembnosti ali zaslugah, ampak na tem, da sta oba ustvarjena od Boga in zanj. Podarjena sta si za prihod Božjega kraljestva, da se pokaže in razodene Božja ljubezen in ju preobrazi. Ustvarjena sta zato, da bi uživala sijaj Božje ljubezni in vanjo vabila tudi otroke in vse druge. Na tak način torej Jezus po drugi napovedi svojega trpljenja in smrti učence spet povabi v vzajemno ljubezen. Ker hoče biti zvest Božji poti in vsakemu izmed nas pokazati Očetovo ljubezen, nas svari pred tekmovalnostjo in slavohlepnostjo ter nas vabi, naj se učimo biti enaki v dostojanstvu, ki nam ga daje vzajemna ljubezen, ki jo živita tudi mož in žena.

p. Dr Vili Lovše