Jezus učencem naravnost in brez olepševanja pove, da ga bodo zaradi njegovega načina življenja in govorjenja, mogočniki tega sveta umorili. Težko je dojeti, zakaj učenci tega ne razumejo. Zdi se, da si trpljenje predstavljajo kot nekaj filmskega kjer glavni junak na koncu mastno zasluži in je deležen še prazne slave.
Sredi te čudne slepote učencev Jezus postavi v sredino najmanjše in najbolj ranljive člane družbe in učencem pove, da je resnična veličina posledica skrbi za zadnje in najbolj ranljive.
Da jim močno lekcijo. Posvetna veličina – oblast, povezave, bogastvo, vpliv, čast in slast – ima v Božjem kraljestvu le tolikšno vrednost in težo, kolikor je bila v službi najbolj ranljivih članov družbe. Pohlep, opulentno bogatenje in oholost so izredno zapeljivi in zaslepljujoči za vsakega človeka, tudi za nas, ki smo člani cerkve. Zaradi tega nas vabi, da smo nenehno pozorni na motivacije in sadove našega dela. Čemu delamo, kar delamo?
Ob branju danšanjega evangelija me obide žalost. Neverjetno kako preroški je bil evangelist Marko, ki je ne da bi hotel povezal napoved Jezusovega trpljenja s statusom otrok v naši družbi. Poleg tega, da jih na zahodu ogromno pobijemo že v materah jih potem še zlorabljamo. Največje število spolnih zlorab je v šolstvu, a tudi v cerkvi nismo imuni. Kriminalno in pohujšljivo vedenje nekaterih (ki se hoče zdaj pripisati vsem članom cerkvene hierarhije), številnim škofom, duhovnikom in redovnicam onemogoča, da bi po Jezusovem zgledu otroka vzeli v naročje in ga pobožali. Seveda razumem zakaj je do tega prišlo. Dejstvo pa, da moramo zelo paziti na vedenje do naših otrok, upoštevati stroge protokole in zakonska določila, ki urejajo vedenje do otrok je kljub temu zelo tragičen trenutek naše potrošniške kulture in izumirajoče civilizacije. Ne smemo več izkazovati svoje naklonjenosti preko telesa.
Hkrati je to tudi priložnost, da se spomnimo in globlje zavedamo velikega trpljenja vseh zlorabljenih otrok, ki so šli skozi travmo uničujočega obnašanja odraslih. Če to pozabimo, bomo znova ponovili isto napako, kakor pravijo Judje glede medvojnega holokavsta.
Jezus je imel rad otroke in oni so imeli radi njega. Takoj so se razumeli.
Neverjetno pa je, kako lahko nekaj drobcev informacije včasih spremeni način našega branja svetopisemskih pripovedi. Spremeni tudi njen pomen za naše današnje življenje.
Iz drugih dokumentov v novozaveznem času vemo, da otroci v tistih časih niso imeli nobenih pravic. Bili so last svojih staršev. Lahko so jih kupovali in prodajali, izkoriščali ali jih celo brez civilno ali versko pravnih posledic pobijali.
Otrokov se je lahko dotaknil le član njihove ožje družine. Zgodba, ki jo danes beremo o Jezusu in otrocih, je bila torej za otroke v javnosti neprijetna. Jezusova drža drža do otrok je izzivala spejete navade in jih postavljala pod vprašaj. Dejansko gre pri Jezusovem načinu ravnanja še za veliko globljo in bolj pomembno resnico. S tem, da je otroke jemal v naročje je javno izjavil, da otroci niso nikogaršnja last, ampak da so vsem dar. Otroci so dar, ne lastnina. Božji dar.
V Božji družini so otroci deležni dostojanstva in spoštovanja, ki smo ga dolžni Bogu. Skratka evangelij nas spomni, da smo vsi Božji otroci in zato vredni Božjega spoštovanja in dostojanstva.
Evangelij nam želi odpreti oči, da bi dojeli, da zaslužijo naše spoštovanje in pozornost tisti, ki so zadnji, šibki, deležni največjega tveganja. Posledično so spoštovanja vredni tudi vsi, ki dajejo svoje darove in sposobnosti na razpolago zadnjim in najbolj šibkim in s tem ustvarjajo boljši svet za vse.
Kakor je storil na trgu v Galileji, ko je vzel v naročje otroka, Jezus tudi danes obrača na glavo vse naše okostenele nazore in predstave o življenju.
p. Dr. Vili Lovše