Kategorija: Uncategorized

MISIJONSKI MESEC OKTOBER 2020

MISIJONSKI MESEC OKTOBER 2020

Posted on by

Letošnje leto, tako zelo prizadeto s pandemijo koronavirusa, predstavlja svojstven izziv tudi za misijonsko dejavnost Cerkve. A odgovor na to, kako bodo misijonarji odgovorili na izzive te svetovne pandemije, lahko najdete v videu, ki so ga posneli v Missio Avstralija in razposlali po vsem svetu. Sporočilo misijonarjev je sledeče: »Mi smo še vedno tu!«.

Misijonska dejavnost Cerkve se bo ob spremenjenih razmerah nadaljevala. In ne samo to: še okrepila se bo! Kakor je greh izziv za še večjo ljubezen, tako je tudi ta težavna situacija izziv za še večjo in bolj zavzeto misijonsko dejavnost. V teh časih koronavirusa nas zato papež Frančišek poziva k solidarnosti. Ta virus nas namreč veliko bolj povezuje, kot pa oddaljuje, čeprav smo primorani držati socialno distanco. Vsi smo v »istem čolnu«, nadaljuje papež, kar pomeni, da moramo »veslati skupaj« in ne vsak zase.

Naslov letošnje misijonske poslanice je vzet iz besed preroka Izaija »Tukaj sem, pošlji mene« (Iz 6,8). Bog namreč tudi danes kliče, kakor je klical v preteklosti. V ta namen so za namen »Papeške misijonske zveze (PMZ)« nastali kratki prispevek naših misijonarjev, ki so pogumno izrekli svoj DA Bogu:
– s. Urša Marinčič, Uganda (video* in članek)
– s. Dorica Sever, Kanada – Inuiti (video* in članek)
– p. Martin Kmetec, Turčija (članek)
– s. Zvonka Mikec, Mozambik (članek)

*video je zaradi potreb PMZ v angleškem jeziku

Širše gledano smo prav vsi misijonarji. Vsak kristjan ima svoje poslanstvo. Poslani pa smo na podlagi klica, ki vznika globoko v notranjosti vsakega izmed nas. Papež Frančišek zato poudarja, da so misijoni prvenstveno notranja stvar. Verni laiki, ki tvorimo veliko večino božjega ljudstva, imamo zato pri poslanstvu oznanjevanja evangelija nenadomestljivo vlogo, saj preko nas neverujoči in drugače verujoči pridejo v prvi stik s Cerkvijo in evangelijem Jezusa Kristusa.
Tudi letošnje osrednje praznovanje Misijonske nedelje, 18. oktobra, bo zato potekalo v ljubljanski nadškofiji, v župniji sv. Helena – Dolsko, rojstnem kraju dr. Janeza Janeža, prvega slovenskega laiškega misijonarja. Letos obhajamo 30-letnico njegove smrti. Kot kirurg je 38 let deloval v Tajvanu, pred tem pa še štiri leta na Kitajskem. Nam laikom je zato v neizmeren zgled pristnega krščanskega življenja, ki se nesebično razdaja za druge. Dr. Janežu je posvečena brošura za molitveno uro oz. devetdnevnico, v kateri je tudi kratek življenjepis.
Najboljši misijonarji smo torej takrat, kadar med nami vlada duh bratstva in ljubezni. Zagotovo pa je eden od izrazov ljubezni tudi solidarnost. V tem duhu se vam v Misijonskem središču Slovenije že vnaprej zahvaljujemo za dar ob Misijonski nedelji. Vaš dar bo po namenu Papeških misijonskih družb šel za potrebe v misijonskih deželah, ki jih je ta pandemija še toliko bolj prizadela.
Najlepša hvala za izkazano dobroto.

http://www.missio.si/

Oktober, mesec rožnega venca

Oktober, mesec rožnega venca

Posted on by

Rožni venec govori o Kristusovi skrivnosti. V litanijah to molitev celo imenujemo sveti rožni venec. To pa zato, ker se v njej poglabljamo v samo skrivnost Božje prisotnosti v našem življenju.

Zgodovina in izvor rožnega venca se ujemata s staro prakso menihov in posvečenih oseb, da so molili psalme. S temi psalmi je bil prepleten vsakdan posvečene osebe. Sčasoma se je razvila molitev 150 zdravamarij in 30 očenašev, številka 150 ustreza enakemu številu psalmov v Svetem pismu.

Rožni venec je razdeljen na tri temeljne dele. Veseli, žalostni in častitljivi. Sveti oče, sveti Janez Pavel II., je dodal tem delom še svetli del rožnega venca. 

Rožni venec je molitev ponavljanja, saj kar 50 ponovimo eno molitev zdravamarija v enem samem delu rožnega venca. Zdi se, da se to ne ujema z mislijo sodobnega človeka. Toda molitev rožnega venca ni podajanje informacij, je ustvarjanje Božjega okolja, v katerem mi lahko Bog zelo osebno spregovori.
Rožni venec, ki je najbolj razširjen, so zelo spodbujali bratje dominikanci. Poznamo še druge oblike te molitve: serafinski rožni venec, rožni venec Božjega usmiljenja in druge.

Danes je rožni venec molitev mnogih laikov in družin. Obenem pa je postal skupna molitev vse Cerkve, kraj, kjer se različni stanovi v Cerkvi srečamo.

Ob poplavi duhovnih tehnik, ki zasužnjujejo, ker grobo in nesvobodno preoblikujejo našo dušo, spoznavamo rožni venec kot blago šepetanje skrivnosti Gospoda, ki po Mariji vstopa v naše srce.

Rožni venec nam pomaga, da na poti upodabljanja po Kristusu rastemo naproti cilju, ki je svetost. ‘Najpomembnejši razlog za ponovno odkritje in poživitev molitve rožnega venca je poklicanost vseh k svetosti.

»Potrebujemo krščanstvo, ki se bo odlikovalo predvsem po umetnosti molitve«. Krščanska občestva naj postanejo »pristne šole molitve« v novem tisočletju.

(Iz Apostolskega pisma: Rožni venec Device Marije, papeža Janeza Pavla II.)

Vir: www.marija.si

Molitev Rožnega venca začnemo tako, da se pokrižamo in ob tem izrečemo: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Zmolimo Apostolsko veroizpoved:

Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega; ki je bil spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device; trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl in bil v grob položen; šel pred pekel, tretji dan od mrtvih vstal; šel v nebesa; sedi na desnici Boga Očeta vsemogočnega; od ondod bo prišel sodit žive in mrtve. Verujem v Svetega Duha; sveto Katoliško Cerkev, občestvo svetnikov; odpuščanje grehov; naše vstajenje in večno življenje. Amen.

Zmolimo Oče naš:

Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom, in ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega. Amen.

Nato molimo molitev Zdrava Marija, za besedo Jezus pa povemo prošnjo (skrivnost), ter nadaljujemo s Sveta Marija.

Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj, blagoslovljena si med ženami in blagoslovljen je sad tvojega telesa, Jezus. Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.

Zmolimo:
Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej in vekomaj. Amen.

1. Veseli del (molimo ob ponedeljkih in sobotah)

Apostolska veroizpoved. Oče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

  1. ki nam poživi vero;
  2. ki nam utrdi upanje;
  3. ki nam vžgi ljubezen.

Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

  1. ki si ga Devica od Svetega Duha spočela;
  2. ki si ga Devica v obiskovanju Elizabete nosila;
  3. ki si ga Devica rodila;
  4. ki si ga Devica v templju darovala;
  5. ki si ga Devica v templju našla.

2. Svetli del (molimo ob četrtkih)

Apostolska veroizpoved. Oče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

  1. ki nam daj duha pokorščine;
  2. ki nam daj srečo uboštva;
  3. ki nam podeli milost čistosti.

Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

  1. ki je bil krščen v reki Jordan;
  2. ki je v Kani Galilejski naredil prvi čudež;
  3. ki je oznanjal Božje kraljestvo;
  4. ki je na gori razodel svoje veličastvo;
  5. ki je postavil sveto evharistijo.

3. Žalostni del (molimo ob torkih in petkih)

Apostolska veroizpoved. Oče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

  1. ki nam utrdi spomin;
  2. ki nam razsvetli pamet;
  3. ki nam omeči voljo.

Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

  1. ki je za nas krvavi pot potil;
  2. ki je za nas bičan bil;
  3. ki je za nas s trnjem kronan bil;
  4. ki je za nas težki križ nesel;
  5. ki je za nas križan bil;

4. Častitljivi del (molimo ob sredah in nedeljah)

Apostolska veroizpoved. Oče naš. Trikrat Zdrava Marija s prošnjami:

  1. ki nam vodi naše misli;
  2. ki nam vodi naše besede;
  3. ki nam vodi naša dejanja.

Slava Očetu.
Oče naš. Desetkrat Zdrava Marija. Slava Očetu, s skrivnostmi:

  1. ki je od mrtvih vstal;
  2. ki je v nebesa šel;
  3. ki je Svetega Duha poslal;
  4. ki je tebe, Devica, v nebesa vzel;
  5. ki je tebe, Devica, v nebesih kronal.

Po vsaki desetki rožnega venca za Slava Očetu lahko dodamo še naslednjo molitev: O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja, privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste , ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.

Molitev Rožnega venca končamo tako, da se pokrižamo in ob tem izrečemo: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Vir: rkc.si

Obhajanje Slomškove nedelje 2020

Obhajanje Slomškove nedelje 2020

Posted on by

Letošnje praznovanje Slomškove nedelje bo 27. septembra 2020 na Bizeljskem. Geslo je Domovina – naša ljuba mati.

Kot običajno ob 15.00 bo molitvena ura, ob 16.00 pa bo slovesna sveta maša.

Življenjepis bl. Antona Martina Slomška 

Anton Martin Slomšek se je rodil 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi. Starši so ga skupaj z župnikom poslali na šolanje iz vaške nedeljske šole najprej v Celje in nato v Ljubljano, kjer se je spoprijateljil s pesnikom Prešernom, ter v Senj in Celovec. Novo mašo je po duhovniškem posvečenju obhajal septembra 1824.

Pastoralno delo je začel kot kaplan na Bizeljskem in nato v Novi Cerkvi pri Vojniku. Od tod je šel v celovško bogoslovje za duhovnega voditelja bogoslovcev, kjer je ostal do leta 1838. Pot ga je vodila v Vuzenico, kjer je bil šest let dušni pastir. Leta 1844 so mu dodelili službo kanonika na škofiji v Št. Andražu v Labotski dolini na današnjem avstrijskem Koroškem. Po dveh letih kanoniške službe se je vrnil v Celje, kjer je prevzel službi župnika in opata. Štiri mesece po zadnjem imenovanju je bil 5. julija 1846 v salzburški stolnici posvečen v škofa.

Najpomembnejša Slomškova zasluga v času njegove škofovske službe je bil prenos škofijskega sedeža iz oddaljenega Št. Andraža v Maribor in preureditev škofijskih meja. Slovence na Štajerskem je združil v enotno škofijo, s čimer je zajezil potujčevanje. S tem se je zarisala narodnostna meja na severu, ki drži še danes. Mesto Maribor je postalo škofijsko središče in je doživelo razcvet v kulturnem, šolskem, versko-duhovnem in narodnostnem smislu.

Slomšek je bil velik kulturni delavec. Zavedal se je, da napredek raste s pomočjo pisane besede in zato je tudi sam veliko pisal. Dela je oblikoval od študentskih pesmi in kratkih pripovedi, mnogih, kasneje ponarodelih pesmi, do pridig, številnih člankov v Drobtinicah in v različnih časopisih, vzgojnih knjig, kot npr. Blaže in Nežica v nedeljski šoli, vse od opisov velikih slovenskih osebnosti do življenjepisov svetnikov … Njegovo ustvarjalno pot je zaznamoval velik opus, saj je že v času njegovega življenja skupaj s ponatisi izšlo kar 50 tiskanih del.

Kulturno delo je dopolnjeval s spodbudami drugim, zato je preko slovenske založbe želel širiti tudi dobre in cenovno dostopne knjige. Oblast mu tega leta 1845 ni omogočila, zato je začel izdajati zbornik Drobtinice, ki je dolga letu prihajal v tisoče slovenskih domov. Šest let kasneje je zaživela Mohorjeva družba, ki vse do danes opravlja pomembno kulturno in literarno poslanstvo.

Škof Slomšek si je močno prizadeval za duhovno in študijsko oblikovanje duhovnikov. Organiziral in vodil je duhovne vaje ter uvedel pastoralne konference. Z ljudskimi misijoni je pri vernikih poglabljal vero in jih povezoval na ravni župnij.

Slomškovo delo in življenje se umeščata v pomemben zgodovinski trenutek. Trud je usmerjal v krepitev narodne istovetnosti in kulturnega napredka. Iz zgodovinskih dogodkov je hitro in prodorno izluščil pomembne odločitve za prihodnost.

Njegovo delo je za slovenski narod postalo kulturni spomenik. Zaradi kreposti, ki so ga v življenju odlikovale, in velikega dela, je stekel postopek za njegovo beatifikacijo, ki je potekal v treh obdobjih. Prvo imenujemo pripravljalno in je trajalo do leta 1925 (63 let), sledil je škofijski del postopka v Mariboru do leta 1962 in je trajal 37 let. Leta 1962 je bila zbrana dokumentacija posredovana v Rim. Tam se je začel t. i. apostolski del postopka, ki se je po 37-ih letih končal 19. septembra 1999 z beatifikacijo. Državno tajništvo Svetega sedeža je 15. februarja 1999 sporočilo, da Kongregacija za zadeve svetnikov potrjuje, da bo papež Janez Pavel II. (1978–2005) 19. septembra 1999 v Mariboru slovesno razglasil častitljivega Božjega služabnika Antona Martina Slomška za blaženega.

Več na: http://slomsek.nadskofija-maribor.si/page

RAZGLASITEV SV. HIERONIMA ZA GLAVNEGA ZAVETNIKA ŠKOFIJE KOPER

RAZGLASITEV SV. HIERONIMA ZA GLAVNEGA ZAVETNIKA ŠKOFIJE KOPER

Posted on by

Z veseljem vas vabim na razglasitev svetega Hieronima,

duhovnika in cerkvenega učitelja,

za glavnega zavetnika Škofije Koper,

ki bo v soboto 26. septembra 2020 ob 10.00 v stolnici v Kopru.

Slovesnost bo vodil nj. eksc. msgr. dr. Jean-Marie Speich,

apostolski nuncij v Sloveniji.

Jurij Bizjak, koprski škof

 

»Kdor ne pozna Svetega pisma, ne pozna tudi, kaj je božja moč in njegova modrost: nepoznanje Svetega pisma je nepoznanje Kristusa,« je zapisal sv. Hieronim, ki ga Cerkev časti kot prevajalca in razlagalca Svetega pisma ter enega od štirih velikih zahodnih cerkvenih učiteljev. V zgodovino Cerkve se je zapisal predvsem s prevodom celotnega Svetega pisma v latinščino, ki ga je v nekaj desetletjih pripravil sam, in je bilo za tiste čase nekaj izrednega in je upravičeno vzbujalo občudovanje. Zaslovel pa je tudi z bistrimi razlagami Svetega pisma in z drugimi spisi, zlasti asketskimi.

Hieronim (grško “človek s svetim imenom”) se je rodil okoli leta 345 v mestu Stridon na meji z Dalmacijo, južno od črte Akvileja-Emona, morda na sedanjih slovenskih tleh (obstaja več domnev). Starši so bili premožni in so bistrega sina poslali v šole, najprej v Milan, nato v Rim. Imel je čudovit spomin in izreden dar za učenje jezikov. Nekaj časa se je družil z veseljaško mladino. Proti koncu rimskih študij se je vpisal med katehumene in na velikonočno vigilijo leta 366 ga je papež Liberij krstil. To je zanj pomenilo začetek novega življenja. Veliko je potoval in si širil obzorje. Leta 370 je šel v Oglej, kjer se je pridružil občestvu, v katerem so prebirali Sveto pismo in razpravljali o bogoslovnih vprašanjih. Bili so povezani s podobno bogoljubno družbo v Emoni (Ljubljani). Pot ga je zanesla na Vzhod, v sirsko Antiohijo, kjer se je učil grščine in hebrejščine ter se poglabljal v študij Svetega pisma. Tri leta je preživel kot spokornik v puščavi, pa je uvidel, da to ni zanj. Leta 379 se je dal posvetiti za duhovnika in se spet odpravil na pot. Ustavil se je v Carigradu pri škofu Gregorju Nacianškem, ki mu je bil predvsem učitelj v razlaganju Svetega pisma. Leta 382 je prišel v Rim in papež Damaz ga je izbral za tajnika. Spoznal je njegovo učenost in spodbudil ga je, naj predela neustrezni latinski prevod Svetega pisma. Najprej je pregledal evangelije nato še druge knjige Nove zaveze. V Rimu je postal duhovni voditelj pobožnih žen, katerim je razlagal Sveto pismo. Papež Siricij, ki je na Petrovem sedežu nasledil Damaza, ni kazal posebnega zanimanja za Hieronimovo delo, zato je sklenil zapustiti Rim in se za zmeraj preseliti na Vzhod. To je storil leta 385.

Ko je prišel v Palestino, je Hieronim kot romar in raziskovalec obiskal najprej kraje, omenjene v Svetem pismu, nato je odšel v Egipt. Leta 386 se je s svojimi spremljevalci vrnil v Betlehem, kjer je vodil moški samostan; od takrat Palestine ni več zapustil. Tedaj se je za Hieronima začelo obdobje prizadevnega dela, ki je trajalo skoraj trideset let. Živel je v najstrožji askezi in ves čas posvetil prevajanju in pisanju. V Betlehemu je napisal svoja najpomembnejša bogoslovna in asketska dela, tam je dokončal svoje življenjsko delo – prevod – Svetega pisma Stare zaveze iz hebrejščine in aramejščine. To je bilo delo, ki bi dandanes za več let zaposlilo množico strokovnjakov, on pa ga je opravil sam (pri prevajanju je imel v pomoč mnogo pisarjev) in sicer tako temeljito, da je bil prevod splošno sprejet; tridentinski koncil je leta 1546 Hieronimov prevod sprejel za uradno svetopisemsko besedilo rimskokatoliške Cerkve. Delal je do zadnjega, k večnemu počitku je odšel 30. septembra, najverjetneje leta 420 in na ta dan je njegov god v svetniškem koledarju vesoljne Cerkve.

Silvester ČUK (Vir: ognjisce.si)

24. nedelja med letom (katehetska), Rim 14,7-9; Mt 18,21-35

24. nedelja med letom (katehetska), Rim 14,7-9; Mt 18,21-35

Posted on by

Bog nama zagotavlja: »Jaz sem odrešenje ljudstva. V kakršni koli preizkušnji me bodo klicali, jih bom uslišal. Jaz bom njihov Bog za vedno.« Več kakor očitno je, da niti midva niti vsi drugi te Božje izjave ne jemljemo preveč resno. Navadno se zaradi dogodkov zunanje in notranje zgodovine z Bogom prepirava. Pritožujeva se in ugovarjava. Če bi Bog res bil, se nama zlo ne bi moglo dogajati. O tej naši težavi govori prilika, ki jo bereva v današnjem evangeliju. V najinih očeh se gospodar iz prilike obnaša zelo krivično. Vsem delavcem namreč plača enako. Ne glede na to, koliko časa je kdo delal dobro, vsi prejmemo enako plačilo. Tudi tisti, ki se je zadnji hip spreobrnil in odrekel zlu, pokvarjenosti, kraji in zlorabam, ki jih je v življenju, morda načrtno, delal. To se nama ne zdi pravično.

Spet se srečujeva s temeljnim vprašanjem bivanja: Zakaj so najine misli vedno tako drugačne in daleč od Božjih? Kaj pričakujeva od Boga in življenja, da so najine misli tako drugačne od Božjih?

Tudi midva sva prepričana, da Bog ne upošteva najinih zaslug. Tudi midva sva prepričana, da si od Boga zasluživa posebno obravnavo. Žal je ne dobiva. Zakaj torej takšna razlika med Božjimi in najinimi mislimi?

Pravi odgovor nama da tudi prerok Izaija: »Iščite Gospoda /…/ Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu.« Ali midva res iščeva Gospoda ali zgolj njegove darove? Ne vrneva se k njemu, ampak kljub temu zahtevava, da dela to, kar hočeva midva.

Njegova želja, da bi bil z nama, naju verjetno ne zanima kaj dosti. Ker njegovega hrepenenja ne zaznavava, se med seboj primerjava in tekmujeva. Treseva se, da ne bi imela manj od drugih. To kaže, kako šibek je najin odnos z Bogom in kako neobčutljiva sva za njegovo hrepenenje. Zato ni čudno, če sva nevoščljiva in nama ta nevoščljivost jemlje veselje do drobnih čudežev življenja, ki jih Bog vsak dan dela za naju in slehernega človeka.

K sreči Bog ne odneha in naju sprašuje: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?« Iz kakšnih razlogov midva omejujeva Božje usmiljenje in dobroto, če ne zato, ker je v resnici sama še nisva nikdar doživela? Nisva mu dovolila, da se naju dotakne. Morda sva kakor starejši sin iz prilike o izgubljenem sinu, ki se pritožuje: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi nisi še nikoli dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji« (Lk 15,29).

Če se ne moreva razveseliti, da ima brat ali sestra toliko kakor jaz ali več, potem imava isto težavo. Če se ne razveseliva z Bogom Očetom, ki želi razveseliti vse ljudi, ki jih je ustvaril, čeprav si to zaslužijo le nekateri, sva kakor starejši brat. Midva zagotovo nisva kakor sveti Pavel. On se bolj veseli tega, da se Bog podarja vsem, kakor tega, da se podarja samo njemu. Ker se ne vrti okrog sebe, lahko mirno reče, da je njegovo veselje v tem, da bova midva napredovala in se veselila v svoji veri ter se še bolj ponašala v Jezusu Kristusu (Flp 1,25–26).

On se veseli najinega napredovanja in veselja v zaupljivem odnosu z Bogom Očetom v moči Jezusa Kristusa, v katerem odkrivava njegovo skrb zase in za vse. Če to sprejmeva, ne bova več potrebovala nevoščljivosti in ljubosumnosti. Najino srce ne bo več mislilo samo nase, ampak na Boga in njegovo veselje nad vsakim človekom. Vrniva se k njemu in mu dopustiva, da naju prežame njegovo hrepenenje in njegova misel za naju in za vsakega človeka, ki ga srečava.

p. Dr. Vili Lovše

Priporočila Slovenske škofovske konference za izvajanje župnijske kateheze (verouka) v katehetskem letu 2020/21

Priporočila Slovenske škofovske konference za izvajanje župnijske kateheze (verouka) v katehetskem letu 2020/21

Posted on by

Priporočila – wordov dokument
Priporočila – pdf

V Navodilih slovenskih škofov v slovenskih cerkvah v času krepitve epidemije COVID-19 (stanje: 21. julij 2020)[1] je določeno, da se župnijska kateheza (verouk) začne izvajati vzporedno z osnovno šolo. Pri tem veljajo enaka zdravstvena navodila kot v šolah. Z namenom lažje organizacije kateheze v nadaljevanju posredujemo glavna priporočila, ki so v skladu z navodili Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport ter NIJZ.[2]

1 Splošna priporočila

a) Priporočila za izvajanje župnijske kateheze v katehetskem letu 2020/21 so namenjena vsem osebam, ki so vključene v katehetsko dejavnost v Katoliški cerkvi v Sloveniji: duhovnikom, redovnicam in redovnikom, katehistinjam in katehistom, animatorjem, voditeljem skupin (bibličnih, zakonskih, ministrantskih itd.) ali pevskih zborov, zunanjim sodelavcem, katehizirancem ter njihovim staršem oz. zakonitim zastopnikom.

b) Župnijske kateheze se udeležujejo samo zdravi kateheti in katehiziranci. Pomembno je, da so starši in katehetski sodelavci seznanjeni s simptomi in znaki bolezni COVID-19 ter pravilnim ukrepanjem ob pojavu simptomov in znakov bolezni. Katehet mora za vsako katehetsko srečanje voditi seznam vseh prisotnih katehizirancev (temu zadošča vpis prisotnosti v katehetov dnevnik). 

c) Če je skupina večja kot 25 oseb in ni mogoče zagotoviti ustrezne medosebne razdalje, naj bodo razredi razdeljeni na dve (ali več) manjši skupini katehizirancev. Urnik katehetskih srečanj naj bo pripravljen tako, da je med posameznimi skupinami, ki se srečujejo v istem prostoru, vsaj 20 minut odmora, med katerim je treba prostor temeljito prezračiti. Če je katehetskih učilnic več, naj odmori ne bodo istočasni, da se prepreči srečevanje med skupinami.

č) Kjer je mogoče, naj bodo v katehetski skupini samo otroci, ki obiskujejo isto šolo. S tem se želi zmanjšati možnost prenosa okužbe med otroki (in njihovimi družinami oziroma kateheti) iz različnih šol.

d) Ob vstopu v objekt si morajo vsi razkužiti roke. 

e) Kateheti, starši in otroci, starejši od 12 let, naj v prostoru nosijo maske.

f) Vsi naj bodo seznanjeni s pravilnim načinom nošenja ter namestitve maske (https://www.nijz.si/sl/splosna-uporaba-zascitnih-mask). Pred uporabo maske in po njej si je treba temeljito umiti roke. Maska mora segati od korena nosu čez brado, med nošenjem naj se je osebe ne dotikajo.

g) Po končani katehezi naj katehiziranci iz stavbe izstopajo posamično in pri tem stalno ohranjajo priporočeno medosebno razdaljo 1,5 oz. 2 metra. 

h) Izvajanje ukrepov naj ob prihodu in odhodu katehizirancev spremlja odrasla oseba.

 

2 Katehetske dejavnosti

a) Srečanja s starši naj prvenstveno potekajo na daljavo oziroma po telefonu ali spletu. V primeru, da potekajo v cerkvenih prostorih, je treba dosledno upoštevati vse higienske ukrepe (nošenje obrazne maske, higiena rok, kašlja …).

b) Organiziranje vsakršnih dogodkov oziroma udeležba na njih (npr. koncerti, prireditve, razstave ipd.) se prestavi na poznejši čas. Dopustni so le dogodki, ki se jih udeležijo katehiziranci iz iste katehetske skupine, brez zunanjih udeležencev. 

c) V primeru dogodkov z več kot 50 udeleženci, je treba predhodno pridobiti pozitivno mnenje NIJZ[3] in dogodek prijaviti na policijsko postajo.

č) Katehet naj pravočasno obvesti starše otrok o tem, kaj naj prinesejo s seboj (npr. katehetske pripomočke, vodo v plastenkah, dodatna oblačila v primeru zračenja …).

 

3 Katehetski prostori

a) Kjer je mogoče, naj kateheza poteka v večjih župnijskih prostorih (župnijske dvorane, pevske sobe, cerkev itd.) ali na prostem.

b) Vsak dan pred pričetkom kateheze in po njej ter med posameznimi srečanji je treba prostore temeljito prezračiti (vsa okna v učilnici odprta na stežaj).

c) V prostor naj vstopajo samo katehiziranci in katehet, ostali le po predhodni najavi, pri čemer je treba upoštevati vse potrebne ukrepe (nošenje obrazne maske, higiena rok, kašlja …).

č) Katehiziranci naj v objekt vstopajo posamično in pri tem ohranjajo medsebojno razdaljo vsaj 1,5 oz. 2 metra. Postavitev klopi in stolov ali talne označbe naj tudi v prostoru omogočajo ohranitev ustrezne razdalje.

d) Razkužila za roke in plakat s splošnimi higienskimi ukrepi (npr. https://www.nijz.si/sl/koronavirus-sars-cov-2-gradiva; https://katoliska-cerkev.si/covid19-meni-ssk) morajo biti nameščena na več vidnih mestih objekta, v katerem se izvaja župnijska kateheza. 

e) Vrata učilnice naj bodo do začetka kateheze odprta, tako da je čim manj dotikov kljuke. Prenos virusa s kljuke preprečujemo tudi tako, da kljuko obrišemo z alkoholnim robčkom ali s papirnato brisačo za enkratno uporabo in razkužilom (70 % alkohol). 

f) Virus se lahko prenese z različnimi predmeti, tudi papirjem. Svetujemo, da morebitno tiskano učno gradivo katehizirancem deli katehet, ki si je pred tem umil ali razkužil roke. Katehiziranci si katehetskih potrebščin, pripomočkov in drugih predmetov med seboj ne izmenjujejo in ne izposojajo oz. jih pred uporabo obvezno razkužijo (v prvem triletju to naredi katehet).

g) Priporočamo, da vrnjene pisne izdelke katehet pred popravljanjem vsaj 24 ur hrani na varnem mestu. Nasvet temelji na preživetju virusa na površinah predmetov. 

h) Okna sanitarij naj bodo odprta. V predprostoru sanitarij svetujemo talne označbe za zagotavljanje primerne medosebne razdalje. Vrata naj učenci po možnosti odpirajo s komolcem oz. s pomočjo čiste papirnate brisače. V sanitarijah naj bodo na voljo milo in papirnate brisače ter razkužilo.

i) V času izvajanja kateheze je treba katehetske prostore redno čistiti in razkuževati. Koši za smeti naj bodo izpraznjeni vsak dan. Redno je treba razkuževati površine in predmete, ki se jih pogosto dotikamo (npr. kljuke, držala, stikala za luči, potezne vrvice v sanitarijah…) 

Priporočila Slovenske škofovske konference za izvajanje župnijske kateheze (verouka) v katehetskem letu 2020/21 stopijo v veljavo 1. septembra 2020.

 

Slovenska škofovska konferenca

18. nedelja med letom, 2.8.2020, Rim 8,35.37-39; Mt 14,13-21

18. nedelja med letom, 2.8.2020, Rim 8,35.37-39; Mt 14,13-21

Posted on by

Jezus pa jim je rekel: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Rekli so mu: »Tukaj imamo samo pet hlebov in dve ribi.« Dejal jim je: »Prinesite mi jih sem!« In vêlel je ljudem, naj sedejo po travi, vzel tistih pet hlebov in dve ribi, se ozrl v nebo, jih blagoslôvil, razlomil hlebe in jih dal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili ter pobrali koščke, ki so ostali, dvanajst polnih košar.

Bog nama je podaril življenje zato, da bi naju povabil na gostijo, na skupni obed in na vse tisto, kar ta obed zajema. Le on zna in zmore nasititi tvojo in mojo lakoto, lakoto svojih otrok. Verjetno se midva te Božje sposobnosti v najinem vsakdanjem ritmu niti ne zavedava. Računava na stvari in tehniko. A Bog naju ne preneha vztrajno vabiti na gostijo. Po Jezusu naju celo prosi, naj prideva. Vsa današnja berila hočejo poudariti to Božje povabilo, ki velja tebi, ki bereš, in tudi meni, ki sem pisal.

Prerok Izaija se obrača k vernikom, ki se pripravljajo, da bodo po trdi izkušnji izgnanstva spet naselili Jeruzalem. Bog ponovno potrdi svoje obljube. Vabi jih, naj jedo, da bodo živeli.

Kaj pa najinemu srcu daje življenje? Odgovor nama daje Ps 145: »Milostljiv in usmiljen je Gospod, počasen v jezi in velik v dobroti. Gospod je dober do vsakega, njegovo usmiljenje je nad vsemi njegovimi deli« (Ps 145,8–9). Bog ravna ravno nasprotno, kakor ljudje do sebe in med seboj. On je vedno dober do vseh. Midva sva dobra le včasih in le do nekaterih bližnjih. Če vse to obrneva nase, vidiva, da najino srce, čeprav je morda prav ta hip hudobno, lahko še vedno upa v Božjo dobroto, ki ga na zavrne.

Božje misli so drugačne od najinih. Njegova ljubezen naju doseže kljub temu. Vedno nama je na razpolago njegovo odpuščanje, ki je sožitje ali občestvo z Jezusom. To je tudi bistvo gostije, na katero naju vabi v današnjem evangeliju, ki je obarvan zelo evharistično. Evharistija je vrhunec Jezusove ponudbe sožitja in občestva z Bogom. Ponuja ga tebi in meni. S tem naju ima za sebi enaka in naju združi s seboj. Tako poteši globoko hrepenenje najinih src, najino lakoto in žejo po dobroti, lepoti, resnici in ljubezni.

Vendar učinek materialnega čudeža pomnožitve kruha še ni takšen, kakor ga Jezus pričakuje. Učenci, tudi midva, ki ga poslušava, tega dejanja še ne razlagajo in ne razumejo v skladu z Božjimi mislimi, ampak po svoje. Zato Jezus po tem čudežu spet ostane sam. Nisva dojela njegovega povabila k občestvu in sožitju z Bogom. Njegov kruh sva sicer jedla, a v resnici nisva okusila njegovega bistva. Nisva še sposobna sprejeti skrivnosti in moči življenja, ki jo ta kruh nosi v sebi.

Morda se sprašuješ, ali nama bo ta skrivnost moči in življenja postala dosegljiva. Kdaj in kako? Odgovarja nama sv. Pavel v pismu Rimljanom 8, 31–39: »Kaj bomo torej rekli k vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril? Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje! Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas? Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?«

Pavel pravi, da nama je skrivnost življenja dosegljiva takrat, ko naju nobena stvar ne more več ločiti od Kristusove ljubezni, ki naju je v odpuščanju prerodila. Takrat, ko ničemur več ne dovoliva, niti svojim najbolj prefinjenim občutkom krivde, da premagajo srce in v njem zadušijo ljubezen najinega ljubljenega Gospoda. Takrat sva dosegla življenje. Ne le, da naju negativne stvari nič več ne ločijo od Kristusa, tudi pozitivne naju ne, tiste, po katerih najino srce hrepeni in jih strastno išče. Zato sv. Pavel sklene, da nas nič ne more ločiti »od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu«. Tebi in sebi želim, da bi se odpočila v tej resnici. Njegova ljubezen do naju in vseh je bistvo krščanstva ter vir življenja zate, zame in za vse druge.

p. Dr Vili Lovše

Navodila slovenskih škofov v slovenskih cerkvah v času krepitve epidemije COVID-19

Navodila slovenskih škofov v slovenskih cerkvah v času krepitve epidemije COVID-19

Posted on by

Slovenski škofje ordinariji so v torek, 30. junija 2020, sprejeli dodatne preventivne ukrepe za preprečevanje širjenja epidemije COVID-19. Nova navodila veljajo od srede, 1. julija 2020, do preklica. S tem navodilom prenehajo veljati Navodila slovenskih škofov v slovenskih cerkvah v času začasne umiritve epidemije COVID-19, ki so bila v veljavi od 2. junija 2020.

Novosti navodil so:

  1. Pri sveti maši in drugem bogoslužju si morajo vsi verniki takoj pri vstopu v cerkev nadeti zaščitno masko ter ohranjati medsebojno razdaljo 1,5 metra. V ta namen v cerkvah verniki lahko zasedajo vsako drugo klop.
  2. Zaščitno masko morajo nositi tudi bogoslužni sodelavci na koru, kot so pevci, organisti in drugi glasbeniki.
  3. Pred deljenjem svetega obhajila si mora delivec razkužiti roke in ves čas nositi masko. Ob koncu deljenja svetega obhajila si mora delivec razkužiti roke.
  4. Kdor pobira darove vernikov, mora nositi masko.
  5. Župnikom in duhovnikom priporočamo, da tam kjer je to mogoče, organizirajo svete maše na prostem. Sveta maša na prostem je dovoljena pod prej navedenimi pogoji z upoštevanjem medosebne razdalje 1,5 metra ter razkuževanjem rok. Če ni mogoče zagotoviti razdalje 1,5 metra, morajo vsi prisotni nositi maske. Svete maše na prostem se lahko udeleži do največ 500 vernikov (vključno z ministranti, pevci, organisti, glavnim mašnikom in somašniki).
  6. Zakrament svete spovedi je dovoljeno podeljevati v spovednicah samo, če je nameščena ustrezna zaščita med spovedancem in spovednikom (npr. PVC folija) ter se redno prezračuje in čisti. Spovedanec si pred vstopom v spovednico razkuži roke in vanjo vstopa z masko. Priporoča se, da se zakrament svete spovedi obhaja na prostem, v cerkvah, kapelah in veroučnih prostorih, ki jih je treba redno prezračevati. V vsakem primeru je treba zagotoviti spovedno tajnost. Pri spovedi v cerkvi, kapeli ali veroučnem prostoru oz. izven spovednice spovedanec in spovednik ohranjata razdaljo 1,5 metra ter nosita zaščitno masko.

 

Dr. Tadej Strehovec
Generalni tajnik SŠK 

Navodila slovenskih škofov v slovenskih cerkvah v času krepitve epidemije COVID-19
(stanje: 30. junij 2020)

Navodila PDF

Skladno z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami do individualnega in kolektivnega vidika svobode veroizpovedi, z Zakonikom cerkvenega prava (kann. 455, § 1–2. 381. 391 § 1 ZCP), Direktorijem za pastoralno službo škofov Apostolorum successores (čl. 31 in 64), v okviru avtonomije ustavno zagotovljene svobode veroizpovedi, ob upoštevanju državnih predpisov in predhodni seznanitvi pristojnih državnih ustanov ter da bi preprečil širjenje epidemije COVID-19 in ohranil zdravje vernikov ter slovenskega prebivalstva kot škofje ordinariji od srede, 1. julija 2020, do preklica določamo naslednje:

  1. Sveta maša
  1. Duhovniki obhajajo svete maše z verniki pod naslednjimi pogoji:
    1. Udeležba je dovoljena samo zdravim vernikom, ki nimajo simptomov okužbe dihal, ne kašljajo in nimajo povišane telesne temperature. 
    2. Vsak, ki vstopi v cerkev, je sam odgovoren za zaščito pred morebitno okužbo, tako kot to velja za vstopanje v druge javne prostore. Ob vstopu v cerkev si mora razkužiti roke, nadeti zaščitno masko in v cerkvi ohranjati medosebno razdaljo 1,5 metra (to ne velja za družine in člane skupnega gospodinjstva).
    3. Z namenom zagotavljanja ustrezne razdalje 1,5 metra, mora biti med sveto mašo vsaka druga vrsta klopi prazna.
    4. Blagoslovljena voda ob vstopu v cerkev mora biti umaknjena. Verniki naj se pri vstopu v cerkev spoštljivo pokrižajo in pokleknejo. Duhovnikom priporočamo, da pokrižanje z blagoslovljeno vodo nadomestijo z obredom nedeljskega blagoslova vode in kropljenjem vernikov od oltarja (prim. Rimski misal, str. 923).
    5. Na koru so lahko organist in pevci, ki med seboj ohranjajo ustrezno razdaljo 1,5 metra. Vsi morajo uporabljati zaščitno masko.
    6. Duhovniki imajo med sveto mašo ciborije s hostijami za vernike pokrite s palo.
    7. Rokovanje ob pozdravu miru se opusti. Priporoča se, da se pozdrav miru izrazi s poklonom ali pogledom.
    8. Vernikom je dovoljeno deliti sveto obhajilo samo na roko. Delivec obhajila pri obhajanju nosi masko. Pred obhajilom in po njem si mora razkužiti roke.
    9. Ko verniki prihajajo v cerkev in odhajajo iz nje, naj upoštevajo medsebojno razdaljo.
    10. Duhovnik, ki je prehlajen, ima vročino oz. kaže druge simptome bolezni ne sme javno maševati. 
  1. Pobiranje darov vernikov je med darovanjem.
  1. Po vsaki sveti maši je treba cerkev temeljito prezračiti. 
  1. Župnikom in duhovnikom priporočamo, da tam kjer je to mogoče, organizirajo svete maše na prostem. Sveta maša na prostem je dovoljena pod prej navedenimi pogoji z upoštevanjem medosebne razdalje 1,5 metra ter razkuževanjem rok. Če ni mogoče zagotoviti razdalje 1,5 metra, morajo vsi prisotni nositi maske. Svete maše na prostem se lahko udeleži do največ 500 vernikov (vključno z ministranti, pevci, organisti, glavnim mašnikom in somašniki).

 

  1. Novomašna in ostala jubilejna slavja
  1. Pogostitve in druženja ob novih, zlatih in ostalih jubilejnih mašah so mogoča pod pogojem, da je število udeležencev manj kot 500 in se med njimi lahko zagotovi 1,5 m v skladu s sprejetimi navodili NIJZ, ki so objavljena na njegovih spletnih straneh. Organizator mora za tovrstno prireditev pridobiti pozitivno mnenje NIJZ in jo prijaviti na upravno enoto na podlagi zakona, ki ureja javna zbiranja (tj. zahteva zakona o nalezljivih boleznih in odloka o splošni omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi v Republiki Sloveniji).

 

  1. Zakrament svete spovedi
  1. Spovedovanje v spovednicah je dovoljeno samo, če je nameščena ustrezna zaščita med spovedancem in spovednikom (npr. PVC folija) ter se redno prezračuje in čisti. Spovedanec si pred vstopom v spovednico razkuži roke in vanjo vstopa z masko. Priporoča se, da se zakrament svete spovedi obhaja na prostem, v cerkvah, kapelah in veroučnih prostorih, ki jih je treba redno prezračevati. V vsakem primeru je treba zagotoviti spovedno tajnost. Pri spovedi v cerkvi, kapeli ali veroučnem prostoru oz. izven spovednice spovedanec in spovednik ohranjata razdaljo 1,5 metra ter nosita zaščitno masko.
  1. Spovedovanje po telefonu in po spletu je izrecno prepovedano, saj ni zagotovljena tajnost. Duhovniki in verniki so to normo dolžni spoštovati. Redna oblika spovedovanja je osebna spoved.

 

  1. Obhajanje zakramentov krsta, prvega obhajila, birme, poroke in bolniškega maziljenja
  1. Za obhajanje zakramenta svetega krsta veljajo enaki pogoji kot za sveto mašo. Pred in po krstu si mora krščevalec razkužiti roke. V primeru zaporednih krstov je treba prostore prezračiti.
  1. Po presoji duhovnika in po posvetu s starši ustrezno pripravljenih otrok je mogoče podeliti zakrament prvega svetega obhajila. Za otroke, ki še niso pripravljeni, se obhajanje zakramenta prvega svetega obhajila preloži na jesenski čas oz. ko to določi župnik. Število prvoobhajancev je odvisno od velikosti cerkve in števila predvidenih vernikov, ki se bodo udeležili prvega svetega obhajila. 
  1. Obhajanje zakramenta birme je dovoljeno z upoštevanjem navodil, kakor veljajo za sveto mašo. Kjer je potrebno, bodo nove termine birm posamezne škofije uskladile z župniki. Birme so lahko po možnosti tudi na prostem. Duhovnik za birmovalca pripravi manjšo posodo z razkužilom oz. alkoholne robčke. Namesto pozdrava miru je priklon.
  1. Za obhajanje zakramenta svetega zakona veljajo enaki pogoji kot za sveto mašo. Mladoporočencema ni potrebno nositi zaščitne maske.
  1. Obhajanje bolniškega maziljenja je dovoljeno ob upoštevanju, da sta duhovnik in bolnik ustrezno zaščitena. Bolniški duhovniki in duhovniki, ki oskrbujejo domove za ostarele ter druge podobne ustanove, morajo upoštevati navodila omenjenih ustanov za preprečevanje okužb in od njih pridobiti ustrezno zaščitno opremo. Pri obisku duhovnika bolnika na domu velja, da ima duhovnik masko in si razkuži roke pred in po obisku. Obiski bolnikov za prve petke so dovoljeni. 

 

  1. Pogrebi
  1. Cerkveni pogrebi so dovoljeni ob upoštevanju navodil državnih ustanov.

 

  1. Kateheza, pastoralna in župnijska srečanja, oratoriji in župnijske slovesnosti
  1. Verouk se začne z izvajanjem vzporedno z osnovno šolo. Pri verouku veljajo enaka zdravstvena navodila kot veljajo v šolah. 
  1. Kjer bodo potekali poletni oratoriji in počitniško druženje oz. delavnice, naj potekajo ob upoštevanju navodil in predpisov državnih ustanov.
  1. Župnijske slovesnosti potekajo ob upoštevanju določil kot veljajo za sv. mašo. 

 

  1. Katoliške izobraževalne in vzgojne ustanove
  1. Katoliški vrtci, šole in druge izobraževalne ustanove morajo slediti navodilom Nacionalnega inštituta za javno zdravje, Ministrstva za zdravje RS ter Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport RS.

 

  1. Katoliške karitativne ustanove
  1. Katoliške karitativne ustanove nadaljujejo svoje delo in poslanstvo pomoči v enakem obsegu ob upoštevanju državnih navodil ter že sprejetih varnostnih ukrepih.

 

  1. Bogoslužni in drugi cerkveni prostori
  1. V cerkvah in kapelah je možna osebna ali skupna molitev zdravih vernikov pod pogoji, ki veljajo za udeležbo pri sveti maši.
  1. Cerkev, ki je odprta za vernike, je treba zračiti in redno čistiti (kljuke vrat, klopi, tla). Vernikom mora biti v cerkvi pri vhodu na voljo razkužilno sredstvo za roke. 
  1. V cerkvah je lahko postavljena zaprta posodo z blagoslovljeno vodo za osebno rabo vernikov pod pogojem, da se posoda z zunanje strani redno razkužuje.
  1. Škofijske in župnijske pisarne, cerkveni arhivi ter drugi cerkveni uradi so lahko odprti za obiskovalce pod naslednjimi pogoji: v pisarni je samo en obiskovalec, ki mora ohranjati razdaljo 1,5 metra, nositi masko ter si mora ob vstopu razkužiti roke. Duhovnik ali uslužbenec, ki dela v pisarni, odprti za javnost, mora prostore pogosto zračiti. O odprtju in urniku posameznega urada odloča vsak ordinarij oz. odgovorna oseba posebej.

 

  1. Splošna priporočila
  1. Škofje vabijo vse vernike, duhovnike, redovnice, redovnike ter katoliška laiška gibanja, da v nadaljujejo z molitvijo za zdravje in blagoslov našega naroda ter konec epidemije. 

Sprejeti ukrepi veljajo do preklica. Če bo prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in zaostrovanja državnih navodil, bo vsak škof ordinarij za svojo škofijo sprejel dodatne omejitve na področju verskega oz. bogoslužnega življenja župnij.

Duhovnike in druge pastoralne delavce lepo prosimo, da navodila objavijo na župnijskih spletnih straneh in socialnih omrežjih ter v krajši obliki na oglasnih deskah. Dodatne informacije so objavljene na spletni strani SŠK na povezavi: https://katoliska-cerkev.si

Nova navodila veljajo od srede, 1. julija 2020, do preklica. S tem navodilom prenehajo veljati Navodila slovenskih škofov v slovenskih cerkvah v času začasne umiritve epidemije COVID-19,[1] ki so bila v veljavi od 2. junija 2020.

 

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK

Msgr. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit in podpredsednik SŠK

Msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof

Msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof

Msgr. Andrej Glavan, novomeški škof

Gospod Rok Metličar, škofijski upravitelj Škofije Celje

Ponovna obvezna uporaba zaščitnih mask pri svetih mašah od 25. junija 2020

Ponovna obvezna uporaba zaščitnih mask pri svetih mašah od 25. junija 2020

Posted on by

Slovenski škofje ordinariji smo, v skladu z ukrepi Vlade RS za preprečevanje širjenja epidemije COVID-19, sprejeli odločitev, da je obvezna nošnja zaščitnih mask v zaprtih cerkvenih prostorih. To še posebej velja za cerkve, kapele, pisarne, veroučne prostore idr. Odločitev stopi v veljavo od četrtka, 25. junija 2020, do preklica.

S tem odlokom se smiselno spreminjajo Navodila slovenskih škofov v slovenskih cerkvah v času začasne umiritve epidemije COVID-19, ki so stopila v veljavo 1. junija 2020. Navodila so spremenjena v naslednji točki:

1. točka:

b)    Vsak, ki vstopi v cerkev, je sam odgovoren za zaščito pred morebitno okužbo, tako kot to velja za vstopanje v druge javne prostore. Ob vstopu v cerkev si mora razkužiti roke, nadeti zaščitno masko in v cerkvi ohranjati medosebno razdaljo 1,5 metra (to ne velja za družine in člane skupnega gospodinjstva). 

d)    Na koru so lahko organist in pevci, ki med seboj ohranjajo ustrezno razdaljo 1,5 metra. Pevci morajo uporabljati maske.

g)    Vernikom je dovoljeno deliti sveto obhajilo samo na roko. Delivec obhajila pri obhajanju nosi masko. Pred obhajilom in po njem si mora razkužiti roke.

Duhovnike prosimo, da na oglasnih deskah cerkva in spletnih straneh župnij primerno obvestijo vernike o obvezni nošnji mask.

 

Msgr. Stanislav Zore, ljubljanski nadškof metropolit in predsednik SŠK
Msgr. Alojzij Cvikl, mariborski nadškof metropolit in podpredsednik SŠK
Msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof
Msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof
Msgr. Andrej Glavan, novomeški škof
Gospod Rok Metličar, škofijski upravitelj Škofije Celje

12. nedelja med letom, 21.6.2020, Rim 5,12-15; Mt 10,26-33

12. nedelja med letom, 21.6.2020, Rim 5,12-15; Mt 10,26-33

Posted on by

“Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel! Ali ne prodajajo dveh vrabcev za en novčič? In vendar nobeden od njiju ne pade na zemljo brez vašega Očeta. Vam pa so celo vsi lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej! Vredni ste več kakor veliko vrabcev.”

Danes naju cerkev vabi pred Jezusa, ki naju pošilja oznanjat. Preden to lahko stori, morava biti z njim, da naju nauči svojega pogleda nase in na stvari. Jezus naju opozori, da bova preganjana, če bova zares njegova učenca. A naju hkrati tudi opogumi, naj se ne prepustiva strahu, temveč vztrajava. Kdor bo vztrajal do konca, bo rešen.

Kakor apostolom nekoč, tako danes nama kliče: »Ne bojta se!« Strah je dediščina starega človeka prepuščenega negotovosti svojega lastnega srca in vsega kar ga obdaja. Strah je značilen za človeka, ki še ni sprejel evangelija in ga zato po mili volji preganjajo njegove lastne obsedenosti. Verjetno se v obeh opisih vsaj malo prepoznava, če ne vsak dan, pa vsaj občasno.

Pa še to. Nasprotje strahu ni pogum, ampak zaupanje in zaupljivost. Če sprejmem božjo ljubezen, ki me vabi za isto mizo in v zaupljiv odnos s seboj, se lahko odpovem svoji namišljeni nedolžnosti in umišljeni pravičnosti. Če to storim vsak dan, me strah ne more več premagati. Nič več se ne bojim, če me ljudje pohodijo, me zaničujejo in ponižujejo. Edina skrb, ki jo imam je, da sam tega ne počnem z drugimi.

Skrivnost, ki jo na tak način začnem živeti, jo nositi v sebi in o njej pričevati, je neskončno močnejša od strahu zase. Napolnjuje me z zaupanjem in zaupljivostjo. In prav to skrivnost naj bi kazal vsem, ki jih vsak dan srečam in oni mene. V to sem poklican, pa tudi ti si v to poklican, če hočeš in se odpreš zaupanju intimnega srečanja z Bogom v svojem srcu.

Ob srečanju z Njim srce zadiha in postane ustvarjalno, čuteče, solidarno, živo, večno. In to skrivnost želiš pokazati, deliti z vsemi in jo oznanjati. Tudi tistim, ki te imajo za norca in te preganjajo, bo ta skrivnost ob svojem času jasno razvidna. Zato pravi Jezus, naj se ne bojiva. Pustiva, da ta skrivnost resnice v nama že sedaj zazveni in zajame vse.

Jezus naju pošilja evangelizirati, kar pomeni razveseljevati. Pošilja naju, da svoje sodobnike razveseljujeva z dobro novico. Pošilja naju, da jim prineseva najdragocenejšo skrivnost ali zaklad vsakega človeškega srca. Zato nama vztrajno ponavlja: Ne bojta se! Veliko več kot vrabci ste vredni vi. Niti ptica ne pade na zemljo brez vašega Očeta.

Jezus hoče reči, da je nebeški Oče z nama v vsem, kar se nama lahko v življenju zgodi, vključno s preganjanji. On želi, da bi njegovo delovanje in vse kar podarja zažarelo med ljudmi, da bi videli, sprejeli, se veselili in iz tega živeli. Vse dela zato, da bi se uresničilo njegovo hrepenenje po sožitju z ljudmi.

Kadar zajemava iz njegovega, tudi za naju dva velja isto kot za Jezusa: »Naj svet spozna, da ljubim Očeta«. Božja resnica lahko zasije v vsem svojem sijaju takrat, ko Božja ljubezen postane najdragocenejši zaklad tvojega in mojega srca. Takrat sva tudi midva verodostojna pričevalca, najino pričevanje pa plodovito. Vse stiske, preizkušnje in preganjanja, ki jih je potrebno prestati za vstop v Božje kraljestvo, služijo le temu, da se razodene Očetova ljubezen (Apd 14,22). Očetovo hrepenenje je, da bi vsakega človeka osvojil s svojo ljubeznijo. V tem je njegovo maščevanje na človeško zlobo in nespamet. Priče evangelija so tisti, ki storijo vse, da bi omenjeno Božje maščevanje čim prej prišlo. Ali ne prepoznaš v vsem tem veselje Boga Očeta, ki ga bomo končno spoznali in priznali?

p. Dr. Vili Lovše