32. nedelja med letom Gospod skrbi zate, nič ti ne manjka

Bogoslužje, ki ga danes obhaja Cerkev, naju vabi s skrivnostjo notranje drže uboge vdove. Njena notranja drža je: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« Vdovino srce je bilo polno te gotovosti. Iz enake gotovosti nama Jezus danes pravi: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«

Jezus ne vzpostavlja lestvice pomembnosti. Ljudje se med seboj redno vrednotimo po lestvici pomembnosti (najsi bo osebni, po zaslugah, po številu, po sposobnostih, po denarju ipd). Jezus želi poudariti povezanost, navezanost in vedenje srca med Bogom in ljudmi. S tem, da je dala v zakladnico vse, kar je imela za življenje, je vdova izrazila svoje popolno zaupanje v Božjo obljubo, da vsem, ki mu zaupajo, ne bo ničesar manjkalo. Žena zaupa Bogu z vsem svojim srcem in bitjem. Seveda Božja obljuba ne potrebuje človeških dokazov, da pokaže svojo zastonjskost in korenitost. A le redki tako zaupajo Božji obljubi, da bi se kot uboga vdova ponižno in zaupljivo brez zadržkov izročili v Božjo skrb. Jezus jo hvali, ne da bi ona za to vedela ali celo pričakovala. Bog v resnici potrebuje le srce, ki ga upa preprosto in popolnoma sprejeti tudi takrat, ko vse kaže in se zdi ravno nasprotno. In kje se pri tem kaže Božja obljuba? Dobesedno bi morali prevesti takole: »iz svojega pomanjkanja je vrgla vse, kar je imela, vse svoje življenje«. Naš Bog je čuden Gospod. Ne zahteva ne malo, ne veliko, ne vsega. Zahteva to, kar nimaš. Vdovina gesta, ki prinaša iz svojega pomanjkanja vse, kar je bilo njeno življenje, postane duhovni vzor. Dovolj je, če se spomnimo na zapovedi. Bog nam ukazuje: bodite krotki, usmiljeni, prinašajte mir. Pravilo delovanja med ljudmi je, da vsak da to, kar ima. Pri Bogu to ne velja: človek mora dati to, kar nima, in s tem tudi sam dobi to, kar je dal. Tako se od mene, ki v resnici nisem krotak, niti v miru, zahteva, da sem krotak, da prinesem mir. Kako je to mogoče? To je mogoče le zato, ker je Bog zvest svojim zapovedim. Če sem v Božjem imenu krotak do sočloveka, pomeni, da popolnoma zaupam Bogu, da bo tudi mojemu srcu dal okušati krotkost. V tem okušanju bom končno srečal Njega, ki ga moje srce ljubi. Kajti kako bi mu lahko zaupal, če ga že ne bi ljubil? Zato Jezus tako hvali vdovo. Ko zaupa svojemu Bogu, s tem kaže svojo ljubezen do Njega in do vseh njegovih stvari, to pomeni: do templja in do njegovega ljudstva, za katerega so prinašali denar v zakladnico. V zameno je na temelju Božje zvestobe zagotovljeno vse njeno življenje.

Ko Gregor Veliki razlaga pripravljenost ribičev, da gredo za Jezusovim klicem, pravi, da ti možje za seboj niso pustili ne vem česa, saj so bili revni. Doda pa, da je veliko zapustil tisti, ki ni ničesar zadržal zase. To je smisel in pomen pristne vere. Ni važno, ali pustiš veliko ali malo. Važno je, da ničesar ne zadržiš zase. Važno je, da do dna zaupaš vso svojo pot in vse svoje napore. Na tak način milost srečanja z Jezusom sčasoma razodene vse svoje sadove.

Vdova je ena od ubogih, pri katerih prevlada blagor, ki ga je Bog v svoji zvestobi obljubil. V svojem pomanjkanju najde veselje do življenja zato, ker je z Bogom. Blagor tebi in meni, če bova te uboge srečala in se v njih dotaknila Božjega kraljestva. V njih nama bo vidno.

p. Dr Vili Lovše

31. nedelja med letom Ponudba ljubezni in zaveze

Bog ni predmet, ki ga lahko spoznava, ampak je oseba, s katero sva lahko v odnosu. Do njega ne moreva po poti razmišljanja, ampak le znotraj zgodovine odrešenja. Čim bolj sebe zaznavava kot del zgodovine odrešenja, bolj je najino oznanjevanje Boga živo in druge pritegne. Bog zasluži, da ga ljubiva z vsem srcem, in nama omogoča, da ljubiva.

Zato se najbolj slovesni del vsakodnevne molitve pobožnega Juda in njegova izpoved vere glasi: »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vso močjo!« S temi besedami Jezus odgovori pismouku.

Na prvem mestu je »poslušaj«. Božja beseda je tista, ki najino življenje utemeljuje in mu daje smisel ter srčno moč. V Bogu odkrijeva svoje korenine: »Gospod je naš Bog«. Izrazi »naš«/«moj« in »edini« so vedno skupaj. Moj jaz se prepozna v solidarnem občestvu. Bog prvi sklene zavezo z nami in menoj. V tej zavezi midva lahko prepoznava, kdo sva, in se sprejmeva. Najprej je tisto, kar je Bog storil in dela za nas. Znotraj tega lahko doživljam tudi sebe, ki me doseže Božje delovanje, zato lahko ljubim, odgovorim na Božji dar in uživam intimnost njegove zaveze z nami. V tej točki zapoved ni moralni ukaz, ampak vstopna vrata v skrivnost, ki me vabi, da sem je deležen in z njo sodelujem. Zapoved ljubezni do Boga pogosto dojemamo z vidika strahu, žrtve in odpovedi nečemu drugemu. V resnici se je zapovedi ljubezni potrebno naučiti brati z vidika najbolj notranjega hrepenenja srca. Zaradi Kristusa imava končno možnost, da to hrepenenje zaživiva. Ko zaznava, da naju je dosegla Božja ponudba ljubezni in zaveze v Kristusu, ki vse omogoča, takrat zmoreva živeti svoja najgloblja srčna hrepenenja. Pismouk je na vratih tega odkritja, zato ga Jezus pohvali.

Jezus pokaže, da človek, ki je njegovo besedo sprejel in dojel kot zaklad svojega srca, ne more drugače, kot da ta zaklad deli z vsemi drugimi. Zato takoj omeni drugo zapoved ljubezni do bližnjega. Ljubezen do bližnjega po svojem pomenu ni vzporedna z ljubeznijo do Boga. Jezus želi povedati, da ljubezen do človeka ne bo popolna, če ne bo izhajala iz ljubezni do Boga. Vera je vedno vir ljubezni, čeprav je ljubezen tista, ki preverja iskrenost naše vere. Ko si delimo Božjo skrivnost v Jezusu, sodelujemo pri delovanju Svetega Duha. Sveti Duh ves čas razodeva skrivnost bratstva in sestrstva, v katerem se pokaže Božja navzočnost v svetu. Duhovno delovanje postane občestvo življenja z Jezusom in hkrati vir življenja za vse. Najprej odkrijeva to, kar prinaša srečanje z Gospodom Jezusom: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,28–30). Nato pa se v nama uresniči njegova obljuba: »Kdor ima moje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel. Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem« (Jn 14,21.23). Nikdar pa ne smeva pozabiti, da »kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5).

p. Dr Vili Lovše

29. nedelja med letom Resnično velik sem, kadar služim

Jezus se ne razjezi, čeprav ga njegovi učenci prosijo neumestne reči. Skupaj z njim so na poti v Jeruzalem. Že tretjič jih spomni, da bo Sin človekov izdan, mučen, ubit in bo vstal od mrtvih. Zebedejeva sinova Jakob in Janez ga takoj zatem prosita, da bi sedela v njegovi slavi, eden na levici in drugi na desnici. Dogodek je dramatičen. Učenca mislita resno in verjetno tega ne prosita iz slavohlepja.

A se tudi ne zavedata, da sta v igri smisel njunega življenja in hoja za Jezusom. Jezusov evangelij se ju je globoko dotaknil. Jezus je prebudil vse napetosti in hrepenenja njunih src. Ali se ti ne zdi, da je njuno vprašanje, čeprav zveni bolj domišljavo, podobno vprašanju, ki ga je prejšnjo nedeljo postavil Peter: Kaj bomo pa mi imeli od tega, ker smo vse zapustili in šli za teboj? To je vprašanje, ki vznemirja srce slehernega vernega človeka.

Jezus njima in ostalim desetim, ki so se nanju jezili, jasno pove, da milost hoje za njim in trpljenja zanj ni sad človeških načrtov in odločitev. Ni mogoče hoditi za Gospodom, če pričakujemo za to nekakšno nagrado ali protiuslugo. Za njim lahko hodiš le zaradi njega in ne zaradi neke nagrade. Za njim greš lahko le, če hočeš in želiš biti eno z njim. Tega pa niso zmogli niti apostoli, niti ne zmoreva midva sama od sebe.

K Jezusu nas v resnici priteguje Bog Oče. Zato pravi: »Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,44). Bog nas pritegne tako, da smo deležni in delimo z njim dobrohotno Božjo ljubezen, ki jo pokaže v Jezusu, nas po njej doseže in nam daje srčni počitek. Ničesar drugega si ne moreva želeti. Če hočeva nekaj drugega, sva že zunaj in najino srčno hrepenenje se ne izpolnjuje. Le če z Jezusom deliva Božjo dobrohotno ljubezen, najino srce ozdravi in oživi. Prav na to naju s tem, kar odgovarja Jakobu in Janezu, želi tudi opozoriti.

Ne smeva spregledati, da je vseh ostalih deset učencev jeznih na Jakoba in Janeza. Število deset v SP pomeni vse, tudi tebe in mene. Vsi smo sinovi jeze. Vsi se jezimo drug na drugega in med seboj tekmujemo. Jezus nama pravi: »Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik.«

Če hodimo za Jezusom, smo resnično veliki takrat, kadar služimo, ne kadar vladamo in nas drugi iz strahu ubogajo. Jezus nas s tem odgovorom spet vabi, da se zavedamo Očeta, ki nas priteguje k Sinu. Služenje uresničuje Očetovo dobrohotno voljo v odnosu do vsakega človeka. Božjo dobrohotno voljo do vsakega izmed nas je v polnosti uresničil in živel le Jezus. V moči njegovega Duha tudi midva Očetovo dobrohotno voljo lahko sprejemava in delno uresničujeva. Prav takrat zasije Božja ljubezen do ljudi. Zaradi te ljubezni ima vsak človek svoje dostojanstvo in svobodo. S služenjem uresničujeva pravo človeško veličino, ki v drugih ljudeh prebuja in osvobaja njihovo resnično človeško dostojanstvo in sposobnost ljubezni. S služenjem drugim pokaževa, da niso samo predmet ljubezni, ampak da lahko sami ljubijo. Služenje edino osvobodi človeško dostojanstvo in omogoči, da v konkretnih dejanjih zasije in se pokaže Božja navzočnost. Če se to pri našem služenju ne dogaja, pomeni, da še vedno »služimo« preveč po človeško in da je naša velikodušnost zgolj čustvena. Pri služenju je v igri to, kar je veliko v Božjih očeh. Prav ta veličina uresničuje najgloblja pričakovanja vseh človeških src, tudi tvojega in mojega.

p. dr. Vili Lovše

28. nedelja med letom Modrost ni sad inteligentnosti

Salomon prosi, da bi mu Bog dal modrost. To pomeni, da midva modrosti ne moreva doseči sama od sebe. Modrost je sad Božjega razodetja. Božja modrost je namreč sijaj njegove ljubezni do človeka. V primerjavi z Božjo modrostjo so bogastvo in vse druge dobrine za človeško srce resnično nepomembne. Salomon se tega dobro zaveda, zato tako goreče prosi za dar modrosti. Če sprejmeva Jezusa, sprejmeva Božjo modrost. Ali rečeno bolj po domače: modrost prejmeva, če priznava, da potrebujeva odpuščanje. K temu vabi Jezus bogatega mladeniča. Bogati mladenič ni zadovoljen s svojim bogastvom in življenjem. Nobenega pravega veselja nima. Zato pride k Jezusu. Vendar med dobrinami, na katere je navezano njegovo srce, nikakor ne uspe razločiti Dobrega. Večno življenje, kakor si ga predstavljal mladenič, je zelo drugačno od tistega, kar bi mu Jezus rad podaril in kar imenuje »priti v Božje kraljestvo.«

Mladenič ne zmore ločevati med zapovedjo in navdihom, iz katerega izvira zapoved. V resnici je med uresničevanjem zapovedi in razumevanjem navdiha, ki se skriva za njimi, velika razlika. Nekaj je delati dobro, nekaj popolnoma drugega pa je dojeti sad tega dobrega delovanja. Najina drama, drama vernih ljudi, je prav v tem, da lahko delava dobro, nikdar pa ne prideva do tega, da bi okušala njegove sadove. Jezus naju opozori na to, ko reče mladeniču: »Kaj mi praviš, da sem dober?« Zapovedi namreč lahko uresničujeva, ne da bi bila deležna skritih razlogov, zaradi katerih nama je Bog te zapovedi dal. Če se to zgodi, nikdar ne postaneva zaupna z Bogom, vedno sva daleč od njegove skrivnosti in daleč od najglobljega hrepenenja najinega srca. Jezus pa si želi imeti tesne, zaupne prijatelje, ki z njim delijo njegove skrivnosti. To je tudi pravi sad vseh zapovedi. Zaradi tega Jezus povabi bogatega mladeniča, naj proda vse, kar ima, ter pride in hodi za njim. Poudarek ni na tem, naj vse pusti. Poudarek je na tem, da naj pride in hodi za Jezusom. Jezusa je namreč Oče poslal in ga je vesel. V njem tudi ti in jaz lahko okušava blagoslov Božjega veselja nad nama. Če nisva z Jezusom, ne bova nikdar dosegla sadov svojega prizadevanja. Če sva z Jezusom, potem nama je modrost dana. On naju uvede v Božje kraljestvo. On naju uvede v zaupen odnos z Bogom, ki zadovolji hrepenenje najinega srca in ga napolni z veseljem.

Zato naju samo dejstvo in odločitev, da hočeva delati dobro, še nič ne utrdi v globokem smislu najinega življenja. Smisel življenja se v nama utrdi, če delava dobro zato, da bi vstopila v Božjo skrivnost. Božja skrivnost, ki nam kaže njegovo ljubezen do nas, pa je prav Jezus, ki je bil dan za nas.

Če nama je v Božjo skrivnost nemogoče vstopiti, pa to ni nemogoče Bogu, ki nas je tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi bili v njem tudi mi deležni Božjega veselja. Če to zares upoštevava, lažje razumeva, zakaj je Jezus žalosten, ker bogati mladenič odide. S tem je namreč zavrnil veselje, ki ga je zaslutil in se mu je potem odrekel. Posledica njegove odločitve bo naslednja: zapovedi, ki jih bo izpolnjeval zanj, ne bodo nikdar razlog za domačnost z Bogom in mu ne bodo mogle prinesti srčnega veselja. Zaradi tega tudi ne more vstopiti v Božje kraljestvo. Kaj pa si ti želiš? Če se prepoznaš v bogatem mladeniču in Jezusa prosiš, naj te osvobodi, potem se bo zgodilo, kar se tebi in tudi meni zdi nemogoče.

p. Dr Vili Lovše

Jezus nama govori o vrednosti, ki jo ima zakon med možem in ženo v Božjih očeh. Da bi farizejem, ki ga sprašujejo o ločitvi, pomagal iti vase, takoj vzpostavi razdaljo in jim vrne vprašanje: »Kaj vam je zapovedal Mojzes?«

Farizeji ga hočejo z vprašanjem ujeti, da bi ga lahko tožili. Vsi so vedeli, da je bila odslovitev žene mirno sprejeta navada, ki jo je Mojzes potrdil z natančno določenimi navodili. V resnici pa v celotnem Svetem pismu o odslovitvi žene ni nobene zapovedi niti norme. Mojzes je s svojo zakonodajo hotel zaščititi ženo, ki je bila prepuščena na milost in nemilost moški samovolji. Kakor da bi hotel reči: vem, da moški lahko odslovi svojo ženo, toda tega ne sme storiti tako zlahka. Kasneje je ne bo mogel več vzeti nazaj. Odpusti jo lahko le, če na njej najde nekaj sramotnega. V Jezusovih časih so to pravilo nekateri razlagali zelo ozko, drugi pa zelo široko. V prvem primeru je pravilo veljalo le takrat, če je žena moža prevarala z drugim. V drugem primeru pa kadarkoli in iz kakršnega koli razloga.

A Jezus želi priti do srčike tega vprašanja. Ni pomembno vprašanje ozke ali široke razlage tega pravila. Pomemben je vzrok, zakaj je to pravilo nastalo in dobilo svoj smisel. Odločilnega pomena ni uzakonjena navada, pa čeprav je bila zelo cenjena. Odločilen pomen pri presojanju tega pravila ima upoštevanje tega, kar Bog Oče želi in dela. On namreč izraža svojo voljo za človeka. Pokaže tisto, kar je za človeka resnično dobro. Zato Jezus spomni na Božje stvarjenje človeka: »na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo.« Božji blagoslov od trenutka stvarjenja ni nikoli več manjkal. Ne glede na človeške grehe in krhkosti. Prav zaradi tega blagoslova ima zakon med možem in ženo večno vrednost. V judovskem okolju takratnega časa je lahko samo moški odslovil žensko. Zakaj naj potem odslovitev ne bi bila več dovoljena? Jezus se sklicuje na to, kako je te odnose postavil Bog. To je zelo pomembno za tvoje in moje srce. S tem, da se sklicuje na enakost med moškim in žensko, v resnici kritizira postavo ali zakone in brani Božjo čast in človekovo resnično dostojanstvo. Moški in ženska imata različne naloge in načine delovanja. Tudi čustveno prostorje in njegovo delovanje je drugačno. Oba pa imata enako dostojanstvo. V ljubezni imata oba enako dostojanstvo, ki je posledica dejstva, da lahko le preko ljubezni doživimo bližino ali spoznanje Boga. Ko se moški in ženska drug drugemu posvetita v ljubezni, je v igri uresničitev Božje ljubezni, ki se razodeva med njima in po njima, njima in nam.

Jezus razmišlja in se vede kot nekdo, ki živi iz vere, to je iz močnega osebnega odnosa z Bogom Očetom. Vsako stvar vidi in razume v vlogi Božje zamisli. Če otroci motijo odrasle, je tako zato, ker odrasli ne vidijo stvarnosti Božjega kraljestva. Vidijo jo namreč lahko samo tisti, ki so kakor otroci. Jezus dostojanstva moškega in ženske ne utemeljuje na osebni pomembnosti ali zaslugah, ampak na tem, da sta oba ustvarjena od Boga in zanj. Podarjena sta si za prihod Božjega kraljestva, da se pokaže in razodene Božja ljubezen in ju preobrazi. Ustvarjena sta zato, da bi uživala sijaj Božje ljubezni in vanjo vabila tudi otroke in vse druge. Na tak način torej Jezus po drugi napovedi svojega trpljenja in smrti učence spet povabi v vzajemno ljubezen. Ker hoče biti zvest Božji poti in vsakemu izmed nas pokazati Očetovo ljubezen, nas svari pred tekmovalnostjo in slavohlepnostjo ter nas vabi, naj se učimo biti enaki v dostojanstvu, ki nam ga daje vzajemna ljubezen, ki jo živita tudi mož in žena.

p. Dr Vili Lovše