Danes sva povabljena k razmisleku na čem mora temeljiti najino delovanje, da je resnično dobro. Vsi cerkveni očetje se strinjajo, da med Marto in Marijo ni nasprotja. Kako pa midva razumeva Jezusove besede Marti? Ali ne zvenijo kot očitek? Nekateri očetje pravijo, da ni očitek Marti, ampak pohvala Mariji. Jezus te besede izreče zato, da
Zapoved razodene svojo skrivnost, če jo poskušava izpolnjevati. Izpolnjevati pa je ne moreva, če je ne sprejmeva v zaupnem odnosu ali zavezi z Bogom Očetom. Zapovedi tudi dojeti ne moreva, dokler je ne izpolnjujeva. Z izpolnjevanjem nama je dan tudi okus zaupnega prijateljstva z Bogom, ki ga prej nisva niti zaznavala. O tem govori evangelij.
»Gospod, naj si skupaj z vso cerkvijo upava računati nate. Gledava skrivnost tvoje modrosti, s katero si ustvaril in uredil svet. V Sinu Jezusu Kristusu si nas spravil med seboj in s teboj, s Svetim Duhom pa nas posvečuješ. Pomagaj nama, da bova potrpežljivo in zaupljivo spoznavala tebe, ki si ljubezen, resnica in življenje.« Berilo
Vnebohod je sklenil velikonočne dogodke. Poslušala in praznovala sva, kar je Jezus delal in učil do dne, ko je bil vzet v nebesa. Še prej je apostolom, ki si jih je bil izbral, dal naročila po Svetem Duhu. Po svojem trpljenju jim je z mnogimi znamenji dokazal, da živi: štirideset dni se jim je prikazoval in jim
Povabljena sva, da svojo pozornost z vstalega obrneva na učence, ki ga prepoznajo in tako postanejo skupnost vstalega Jezusa. Zadnje velikonočne nedelje so v celoti osredotočene na skupnost učencev, ki je zbrana okrog svojega Gospoda. Skupnost je priča njegove ljubezni. Preveva jo veselje Svetega Duha. Iz njega izvira njeno apostolsko poslanstvo v svetu do konca
Evangelij pripoveduje o še enem prikazovanju vstalega Jezusa učencem. Čudežni ulov rib in obed učencev z vstalim Jezusom je evharistija Cerkve. Petrova trojna izpoved pa je posledica njegove trojne zatajitve. Temeljni pogoj za pravilno opravljanje kakršne koli službe ali služenja v Cerkvi je izpoved ljubezni do vstalega Gospoda Jezusa. Jezus se torej po vstajenju učencem
2. velikonočna, bela nedelja, nedelja Božjega usmiljenja »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!« Če hočeva verovati, Jezusa Kristusa živega in vstalega ne moreva prepoznati drugače, kakor v moči Svetega Duha, ki nama ga je podaril s križa. Povabim te, da počasi, korak za korakom, skupaj prehodiva pripoved
Z bogoslužjem cvetne nedelje začenjamo praznovanje velikonočnega velikega tedna. V njem bomo spremljali Jezusa na njegovi poti trpljenja. Tesnoba, bolečina, zmeda. Sredi teh občutkov se bova tudi midva učila solidarnosti z Jezusom, ki je svoje življenje zaobljubil Božji solidarnosti z nami. V velikonočne dogodke naju uvaja čustvo veselja in skoraj evforije. Jezus slovesno vstopi v
Za ženo, ki jo privedejo pred Jezusa razjarjeni ljudje, da bi jo kamenjali, so vohunili, da so jo razkrinkali, jo vlekli za seboj kot cunjo, ji grozili, jo obsojali, se ji posmehovali in jo potem vrgli pred Jezusa, ki ji je podaril odpuščanje. Po vsem, kar je doživela, bi lahko z vso iskrenostjo in močjo
Evangeljska prilika nama spregovori o usmiljenem Očetu in dveh izgubljenih sinovih. Z molkom in z besedami vsak od treh likov pokaže svoje glavne značilnosti. Mlajši brat je opisan z besedami: »Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada« in »šel je vase …«. Starejši sin se predstavi z besedami: »Glej, toliko let ti služim in