Kategorija: Uncategorized

Ob branju današnjega evangeljskega odlomka je morda dobro opozoriti na razlikovanje med enotnostjo in edinostjo. Enotnost nastaja tam, kjer gre za skupni interes, ki se mu vsi podredijo. Smoter enotnosti je čim bolj učinkovito doseganje skupnega cilja. V nasprotju z enotnostjo pa v prizadevanju za edinost ne iščemo najmanjšega skupnega imenovalca, temveč sožitje različnosti. Cilj enotnosti je torej skupni interes, cilj edinosti pa sobivanje različnosti.
Temeljno sredstvo za doseganje edinosti sta medsebojno zaupanje in ljubezen. Ljudje smo zmotno prepričani, da lahko edinost, enakopravnost in povezanost zgradimo sami iz sebe, s svojim prizadevanjem. V resnici lahko ljudje iz svojih moči ustvarjamo samo enotnost, ne pa edinosti.
Človeški napor za doseganje edinosti gre predvsem v tri smeri. Prvi način, na katerega se opirata zlasti ekonomija in politika, je sila. Nasilno poenotenje se izvaja s pomočjo medijev, šolskega sistema, zakonodaje, občasno pa tudi s pomočjo vojaške in policijske prisile. Drugi način izgrajevanja enotnosti je v prepričanju, da lahko medsebojno povezanost dosežemo z množenjem skupnih srečanj, zabav, izletov, s skupnim delom ipd. Te oblike povezovanja so same na sebi sicer dobre, vendar ne zadostujejo. Resnične edinosti ne dosežemo, tudi če gremo vsak teden skupaj na izlet; vsak petek zvečer skupaj na zabavo; če se redno udeležujemo skupnih piknikov. Z drugo besedo: to, da bi bili eno, enega srca in duha, da bi bili res med seboj povezani in solidarni, ni stvar dobre organizacije in pogostosti stikov. Pa tudi ne tretjega način, ki je tehnične narave. Mnogi namreč mislijo, da bodo večjo povezanost dosegli s tehničnimi sredstvi: internetom, mobilnim telefonom, hitrim prenosom informacij ipd.
Biti eno, živeti v edinosti, ni sad nobene od omenjenih oblik. Če v ljudeh oslabi vera, težko pridejo do izkustva, da je ljubezen, ki je izlita v naša srca po Svetem Duhu, edina moč, ki je zmožna globinsko povezati ljudi.

Po: E. Mozetič

Ko je Jezus pri zadnji večerji učencem umil noge, je imel zatem še poslovilni govor. Današnji odlomek je iz tega govora. Danes so Jezusove besede bogate in hkrati zahtevne: “Novo zapoved vam dam, da se ljúbite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.” Zakaj je ta beseda zahtevna?
Učenci v šoli imajo obvezne predmete, ob tem pa še izbirne in razne krožke, ki jih lahko sami izberejo. Za Jezusove učence ljubezen nikakor ni izbirni predmet, še manj nek krožek, ampak zapoved. Jezus ni rekel: Kdor želi, lahko tudi malo ljubi bližnjega. Ne, ljubezen je zapoved in hkrati razpoznavno znamenje tistim, ki niso ali še niso Kristusovi učenci. Stvar pa je še težja, ker ne gre za kakršnokoli ljubezen, temveč za Jezusovo, za ljubezen, ki služi in daje življenje. Kaže se bolj v dejanjih kot v besedah.
V Jezusovem času je bila zapoved ljubezni res nekaj novega. To je bil čas, ko so bili celi sloji prebivalstva odrinjeni na obrobje in zapostavljeni. Tako npr. ženske ali otroci, pa sužnji. V svetu izobražencev je bila nekaj vredna ljubezen do idej, ne do ljudi. Zato je bil pojav skupin kristjanov, ki so se ljubili med seboj, v takratnem svetu nekaj osupljivega in izzivalnega.
Danes se na prvi pogled zdi, da ljubezen ni nikakršna novost. Vsi govorimo o njej, vse popevke jo opevajo, skoraj za norega bi imeli človeka, ki bi trdil, da ljubezen ni pomembna.
Če se osredotočimo na nalogo »Ostati v Jezusovi ljubezni. Prebivati v toku Božje ljubezni in se tam ustaliti,« je pogoj, da ne bo naša ljubezen med potjo izgubila svoje gorečnosti in drznosti ter razsodnosti, da ne bo ostala zgolj na popevkarstvu, na »površju«. Tudi mi moramo kakor Jezus s hvaležnostjo sprejeti ljubezen, ki prihaja od Očeta, in ostati v tej ljubezni ter gledati na to, da se ne ločimo od nje s svojo sebičnostjo in grehom.

Po: E. Mozetič

267. papež se je rodil 14. septembra v Chicagu Louisu Mariusu Prevostu, ki ima francosko-italijanske korenine, in Mildredi Martinez, ki ima korenine iz Španije. Njegova brata sta Louis Martin in John Joseph.
Medtem ko je pisal svoj doktorat z naslovom Vloga krajevnega priorja v Redu svetega Avguština, je bil poslan na misijon v Peru s krajšo prekinitvijo leta 1987, ko je zagovarjal doktorsko disertacijo.
V Peruju je deloval od leta 1984 do leta 1999. V tem času je deloval v mestu Chulucanas (regija Piura) in mestu Trujillo. Zavzemal je več pomembnih položajev v misijonu: med drugim je bil prior skupnosti (1988-1992), formacijski direktor (1988-1998) in profesor kanonskega prava, patristike ter moralne teologije na velikem semenišču »San Carlos y San Marcelo«
Bil je še posebej aktiven pri formaciji novih kandidatov v Redu svetega Avguština: bil je direktor skupnega projekta za formacijo novih kandidatov iz regij Chulucanas, Iquitos in Apurimac in deloval je kot inštruktor za redovnike z zaobljubami.
Njegov čas v Peruju je izrazito zaznamoval njegovo pastoralno pot, ki se je še posebej izrazila 26. septembra 2015, ko ga je papež Frančišek imenoval za škofa perujske škofije Chiclayo.
Temu je sledila služba v Rimu, kjer še posebej izstopa imenovanje za prefekta dikasterija škofov leta 2023, ki zavzema osrednjo vlogo v delovanju Katoliške cerkve. Papež Frančišek ga je še istega leta povzdignil v kardinala, leto kasneje pa v kardinala škofa s titularno cerkvijo Albana.
Izvolitev papeža iz ZDA je glede na sedanje odnose med Evropo in ZDA precej veliko presenečenje, hkrati pa veliko upanje, da bo novi poglavar Katoliške cerkev most miru v svetu.
S svojo izkušenostjo v pastorali in dobro teološko ter pravno podlago ima orodja in potencial, da zares postane graditelj mostov, miru in hkrati branitelj integritete Cerkve.

Iz prve pridige novega papeža:

Tudi danes je veliko okolij, kjer krščanska vera velja za absurdno, namenjena šibkim in nerazumnim. To so okolja, v katerih imajo prednost druge vrednote, kot so tehnologija, denar, uspeh, moč ali užitek. V njih ni lahko oznanjati evangelija, saj se iz vernikov norčujejo, jim nasprotujejo, jih prezirajo ali pa jih v najboljšem primeru tolerirajo ali pomilujejo. Prav zato so to kraji, kjer je poslanstvo nujno, saj pomanjkanje vere pogosto prinaša s seboj tragedije, kot so izguba smisla življenja, kršitev dostojanstva osebe, kriza družine in številne druge rane, zaradi katerih trpi naša družba. »Zato je tudi za nas nujno, da ponavljamo: ‘Ti si Kristus, Sin živega Boga’.«

Srce našega ljubljenega brata, svetega očeta Frančiška je utihnilo na velikonočni ponedeljek – v svetlobi vstajenja, tik zatem, ko Cerkev z močnim glasom zapoje: Kristus je vstal! In to ne more biti naključje! Njegovo življenje in njegova smrt vsebujeta enako sporočilo: temelj našega življenja je Božja ljubezen, ki je močnejša od smrti.
Ni naključje, da je papež Frančišek v Gospodu zaspal prav v tem svetem času. Ves njegov pontifikat je bil zaznamovan z oznanjevanjem živega Kristusa – Boga, ki vstopa v človeško trpljenje, ga objame in preoblikuje s svojo ljubeznijo. In zdaj, ko je njegov zemeljski hod dosegel svoj konec, verujemo, da je stopil v objem tega istega vstalega Gospoda, o katerem je toliko govoril, ki ga je ljubil in mu zvesto služil.
Če bi življenje in delovanje papeža Frančiška želeli povzeti v nekaj besedah, lahko povzamemo: živel je vero, oznanjal je upanje, utelešal je ljubezen. Pričeval je o nadnaravnih, Božjih krepostih.
Vera je bila preprosta, a trdna kot skala. Vse, kar je govoril in delal, je izviralo iz njegovega osebnega srečanja z Jezusom. Njegova molitev ni bila oddaljena, visoka teologija, ampak intimen pogovor z Gospodom; dialog prijatelja s prijateljem. Vera ga je vodila, da se je približal vsakemu človeku, še posebej ljudem na robu – ker je v vsakem videl Božjo podobo.
Upanje – Notranje upanje, ki se ni zlomilo sredi preizkušenj, kritik in nepopolnosti sveta. Papež Frančišek je verjel, da Sveti Duh deluje tudi tam, kjer mi tega ne vidimo. Zato nas je vedno znova vabil: Ne pustimo si ukrasti upanja! Bil je pričevalec vstajenjske skrivnosti, ki se zgodi tiho, v srcih ljudi, v skritih kotičkih življenja.
Ljubezen je bila morda najbolj prepoznavna in najbolj globoka njegova lastnost. Ljubezen, ki ni ostajala pri besedah, ampak se je sklanjala k številnim ljudem, dotikala se je ranjenih in ljudi na različnih obrobjih. Papež Frančišek je živel ljubezen, ki je poslušala in odpuščala. Ljubezen, ki ni nikogar izključevala. V njegovi osebnosti smo srečevali pristno ljubezen, ki je znala jokati z jokajočimi in se veseliti z veselimi.
Bratje in sestre! Gospodu smo hvaležni za dar življenja papeža Frančiška. Z njegovim odhodom k Očetu se poslavljamo od vrhovnega voditelja Katoliške Cerkve in Kristusovega namestnika na zemlji ter človeka globokega sočutja, ki je po Jezusovem zgledu za svoje življenje izbral pot služenja, ljubezni in miru.
Iz nagovora novomeškega škofa Andreja Sajeta ob maši zadušnici za papeža Frančiška