Kategorija: Uncategorized

OB VELIKI NOČI VAM DUHOVNIKI VOŠČIMO
SREČE, KI IZVIRA IZ VAŠEGA PRIJATELJEVANJA Z
JEZUSOM KRISTUSOM.
GOSPOD JE VSTAL OD MRTVIH!
ALELUJA!
V NJEGOVI LJUBEZNI JE VSE MOGOČE!

»In glej, nastal je močan potres,
kajti Gospodov angel je prišel iz
nebes. Pristopil je in odvalil kamen
ter sédel nanj. » Mt 28,2

Vedno sem se čudil temu, zakaj
se je angel usedel.
V redu. Odvalil je kamen. Toda
zakaj se je usedel nanj!?! Kot bi
hotel reči: »Glejte, sem duhovno
bitje. Toda lahko odvalim kamen.
In lahko se usedem nanj. In ta Jezus, v katerega veruješ, je živ, je
Božji Sin. In je možno še vse kaj drugega kot to, da angel odvali
kamen in se usede nanj. Mogoče je tvoje spreobrnjenje, mogoča
tvoja vera. Mogoča je tvoja večnost!«

Odprimo vrata vstalemu Kristusu! On dela vse
novo. On dela, ne mi. Njemu je vse mogoče, ne
nam. Spustimo ga v naša življenja. Nehajmo
govoriti, nemogoče je živeti evangelij, nemogoče
je biti resničen, iskren, pošten v tem svetu. To je
laž! Resnica je, da je pri Bogu vse mogoče. Če se
mu odpremo, on deluje, on spreminja smrt v
življenja, konec v nov začetek, norost v višek
modrosti.
Nič ni nemogoče! Po veliki noči je vse mogoče!
Vse, če se bomo oklenili Njega, ki je vstal in živi.
Želim vam, da bi se v vseh trenutkih svojega življenja spominjali neverjetnega scenarija velikega
tedna od cvetne nedelje do velike noči. Kadar smo na konju, ko nas hvalijo, pazimo, mogoče je
cvetna nedelja. Ko smo v temi velikega petka, ne pozabimo, čaka nas velika noč. Odprimo svoja
življenja Njemu, ki vodi vse. Naj vodi tudi naše življenje. (E. Mozetič)

Za nami je po svoje čudovit teden, v katerem
nam Bog kaže svojo neverjetno logiko, ki
presega naš razum. Pred enim tednom smo
sledili Jezusu, ki je vstopal v Jeruzalem. Ljudstvo
ga je želelo postaviti za kralja. Kdo bi takrat, pred
dva tisoč leti, ko se je to godilo, pomislil, da bo še
ta teden umorjen? Ni minilo šest dni, ko je isto
ljudstvo kričalo ’Križaj ga!’ Izbralo je Baraba in
križalo Njega, ki je hodil po njihovih ulicah jih
ozdravljal bolezni, tolažil, izganjal hude duhove
in učil.
Kdor bi na prvi veliki petek, pred dva tisoč leti, ko
se je to zgodilo, rekel, to ni konec, to je veličasten
začetek nove dobe, bi ga imeli za norega. Pa
vendar, kar se zdi danes v naših očeh
nemogoče, je lahko že jutri resnično, če je to
Božja volja. Gospod je tretji dan vstal.
Kdo bi spet rekel, da bo prva priča vstajenja Marija Magdalena, uboga žena, ki jo je
Jezus pobral na cesti, propadla prostitutka, brez vsakega občutka zase in za Boga?
Kdo bi si mislil, da je to mogoče? Kaj si je le mislil Bog, da je pripravil takšen scenarij
za začetek Cerkve? A to so le prvi trije dnevi Cerkve! Bog jo je postavil v trenutku svoje
smrti na križu, ko se je Juda, ki je Jezusa izdal, verjetno že obesil, in Peter, ki je Jezusa
zatajil, razjokal, ostali učenci pa so se razbežali.
Ob tem scenariju ne vem, ali bi se zjokal ali smejal. Mar ni Bog pravzaprav nor, nor za
našo ubogo pamet, a moder za našo nespamet. Tisto, kar je v svetu modrega, je
popolnoma postavil na glavo. In kar je v naših očeh norega, je dobilo novo vrednost.
Bog daje vsem stvarem čisto novo ceno, nek nov obraz. In v tem je zares veselje velike
noči. Bog dela vse novo! Nič ga pri tem ne ustavi. On v polnosti izpelje svoj čudoviti
načrt ljubezni. Zato želi, da se tudi mi nikoli ne ustavimo, da gremo za to Ljubeznijo.
Po: E. Mozetič

Vzklikanje ob vhodu v Jeruzalem in Jezusovo
ponižanje. Radostni vzkliki in kruta trdovratna
zakrknjenost. Ta dvojna skrivnost vsako leto
spremlja vstop v veliki teden.
Pustimo se vključiti v to delovanje, ki ga spodbuja
Sveti Duh, da bi z vero spremljali našega
Zveličarja na njegovi poti ter bi se vedno
spominjali pomembnega nauka njegovega
trpljenja kot zgleda življenja in zmage nad duhom
zla.
Jezus nam kaže, kako naj se soočamo s težkimi
trenutki in najbolj zahrbtnimi skušnjavami: tako,
da v srcu ohranjamo mir, ki ni odmaknjenost, ni
brezčutnost ali junaškost, ampak je zaupna
prepustitev Očetu in njegovi volji po odrešenju,
po življenju, po usmiljenju.
Tudi danes, ob svojem vhodu v Jeruzalem, nam On kaže pot. Vladar tega sveta –
hudič – je stavil na karto napuha in Gospod je odgovoril tako, da je ostal zvest svoji
poti, poti ponižnosti.
Napuh se hrani s primerjanjem z drugimi in druge ima vedno za slabše, pomanjkljive,
zavožene. Jezus je uničil napuh s svojim trpljenjem.
Gospod se je resnično strinjal in veselil z ljudstvom, z mladimi, ki so vzklikali njegovo
ime, ga pozdravljali kot Kralja in Mesijo.
Vendar pa je istočasno Kristusovo srce na drugi poti, na sveti poti, na poti ponižanja v
pokorščini ‘do smrti, in sicer smrti na križu’. On ve, da mora zato, da bi dosegel resnično
zmago, dati prostor Bogu; in za to, da bi dal prostor Bogu, obstaja le en
način: izničenje, izpraznjenje samega sebe. Molčati, moliti, ponižati se. S križem se ni
mogoče pogajati: ali ga sprejmemo ali zavrnemo. In s svojim ponižanjem nam je Jezus
želel odpreti pot vere in iti po njej pred nami. Skupaj z Marijo stopimo na to pot za njim.
Po: E. Mozetič

Zakaj Jezus v današnjem evangeljskem odlomku
tako dolgo nič ne naredi? Še več, zakaj
nazadnje celo joče? Vedel je, da bo Lazarja
obudil, pa je vendarle jokal. Zakaj? Jezusov jok
razumem kot jok njega kot človeka, ki doživlja
trpljenje, čisto po človeško. Smrt kot preizkušnjo
človeka. Sočustvoval je z bližnjimi, ker je čutil
grozo trpljenja, ki se mu je približevalo. Kot človek
je vedel, da bo moral trpeti in umreti. Kot Bog pa
je vedel, da ga bo Oče obudil. V njem je ista groza
tihote in njena skrivnostna moč. V grozi trpi in v
skrivnosti nosi. Kot človek in Bog.
K temu soočenju nas vabi današnji odlomek in
današnja tiha nedelja. Da se potopimo v tihoto, v kateri naj kot minljiva bitja
odkrivamo grozo trpljenja in smrti, kot Božje podobe pa lepoto vstajenja. Božja
modrost ni naša, a tu smo, da se je učimo in da ji sledimo.
Čemu Bog molči tudi danes, ko ljudje umirajo? Čemu papež moli z vero v rešitev, da
bo na svetu mir, pa ga Bog po vsej verjetnosti ne bo dal? Bog nas vabi v tihoto, da bi
se v njej učili nositi trpljenje in umirati sebi. Ko namreč umiramo sebi, v nas raste
Božja podoba. Ko umiramo sebi, v nas raste Bog. Kako umiramo sebi? Ko v
potrpežljivosti in ponižnosti rečemo, kot so rekli včasih: Bog, ti že veš, zakaj je to
dobro. Ko v isti ponižnosti razmišljamo, česa nas Bog želi naučiti. Ko v ljubezni
vztrajamo v življenju za druge, čeprav za ceno prezira in spotikanja.
Naj nas torej trpljenje in preizkušnje, ali celo smrt, ne odvračajo od veselja pretekle
nedelje. Kot otroci in varuhi življenja se v tihoti učimo sprejemati Božjo voljo. Po njej
bomo veselje v tihoti ohranili – ali pa ga našli. Naj bo tiha nedelja povabilo k tihoti, za
več pristnega veselja in več življenja v nas in med nami.

Po: E. Mozetič

Kaj je pravzaprav problem slepote, o kateri v
današnjem evangeliju govori Jezus? To, da se
ustavljamo v lagodju in nehamo rasti. Da lovimo veter
v svoja jadra in ne iščemo prave smeri in si ne
prizadevamo za resnico. Lagodje uniči vsak občutek
za resnično, dobro, popolno. V lagodju ni več prostora
za Boga, ni prostora za tisto več. Trdimo, da vidimo, a
smo v resnici popolnoma zaslepljeni z lagodjem in
utrjeni v svojih položajih, ki niso pravi, ki niso dobri.
Obstajata pravzaprav dve poti. Pot k neprestanemu
globljemu gledanju – iz teme k luči, ter druga pot od luči k vedno večji temi.
Ozdravljeni izbira. Če bo tvegal tudi naslednji dan in dneve po tem govoriti
resnico, bo ostajal v luči in videl svet vedno globlje. Če pa se bo umaknil, bo
vse bolj postajal podoben farizejem oz. celo pristal med njimi. O njih pa vemo,
da so prepričani, da vse vedo in vse prav vidijo. Kljub temu da jih vodi le eno
– njihova korist in oblast. Kljub vsem čudežem ostajajo v svoji drži
vsevednosti. Vidijo in njihov greh ostaja. Morali bi priznati svoj napuh, pohlep
in zlaganost.
Post se je prevesil v drugo polovico. Če smo se v prvi polovici trudili
spoznavati, kdo smo, danes že dobro vemo, da je potrebno neprestano
spreminjanje. Poslani smo, da se vsak dan umijemo in pričamo o luči.
Radikalno se odločimo za luč, za pot pričevanja o njej, naj stane, kolikor hoče.
Naj bo to odločitev tega letošnjega posta, da vztrajno iščemo luč, vztrajamo
v resnici in se upiramo vsakemu farizejstvu. Naj k temu v teh dneh priprave
na največji krščanski praznik prispeva tudi dobra spoved. Naj bomo kot
ozdravljeni, a ozdravljeni vsak dan in navdušeni nad lučjo in resnico vsak dan,
za vsako ceno. Tisti, ki ozdravlja, nam želi polno življenje. Vzemimo ga zares!
Po: E. Mozetič

Samarijanka je ob srečanju z Jezusom spremenila svoje
življenje. Ta žena predstavlja tiste ljudi, s katerimi se je
Jezus rad srečeval, da bi iz njih naredil pričevalce. To so
bili odrinjeni, izključeni, zaničevani ljudje. Med te je sodila
tudi Samarijanka kot ženska in kot Samarijanka – te so
Judje zelo prezirali. Jezus je želel srečati take ljudi, da bi
jih ozdravil in jim povrnil dostojanstvo. Zelo je pomembno,
da so ravno ti postali pričevalci nove drže, ki jo lahko
imenujemo ‘kultura srečanja’.
Tako vidimo dve kulturi, ki si stojita nasproti: kultura srečanja in kultura
izključevanja, predsodkov. V resnici samo tisti, ki prizna svojo slabotnost, svoje
omejitve, lahko gradi bratske in solidarne odnose v Cerkvi in družbi.
Tudi mi najdemo v tem evangeliju spodbudo, da ‘odložimo svoj vrč’, ki je znamenje
vsega tistega, kar je na videz pomembno, a ki izgubi pomen pred Božjo ljubeznijo.
Vsak ima enega ali pa celo več ’vrčev’. Vprašam sedaj vas, pa tudi sebe: ‘Kateri
tvoj notranji vrč je tisti, ki te teži, tisti, ki te oddaljuje od Boga?’ Odložimo ga, da
bomo s srcem zaslišali Jezusov glas, ki nam ponuja drugačno vodo, tisto vodo, ki
nas približa Gospodu. Poklicani smo ponovno odkriti pomen ter smisel našega
krščanskega življenja, ki se je začelo s krstom, in po zgledu Samarijanke pričevati
našim bratom in sestram. Kaj? Veselje! Pričevati veselje srečanja z Jezusom. Rekel
sem namreč, da nam vsako srečanje z Jezusom spremeni življenje, kakor nas
vsako srečanje z Jezusom napolni z veseljem, tistim notranjim veseljem. Takšen je
Gospod. Pričevati pa tudi, kakšne čudovite reči zna Gospod storiti v našem srcu,
če smo pogumni, če imamo pogum odložiti naš vrč.

Po: E. Mozetič

Cerkev nam na drugo postno nedeljo
ponuja odlomek iz Matejevega evangelija, ki govori
o spremenjenju. Na prvi pogled se zdi odlomek
nelogičen za postni čas. Saj spremenjenje bolj
spominja na veliko noč kot na post. A če dobro
pomislimo: spremenjenje je nujno, da bi post ne
izgubil pravega smisla. Ne postimo se zato, da se
odpovedujemo, mrtvičimo, premagujemo dolgčas pri
molitvi in praznimo svoje žepe. Ne, post v obliki
odpovedi, molitve in dobrih del nas preprosto vabi k spremenjenju. Druga
postna nedelja nam želi osvetliti pomen posta, da ne bi bil sam sebi namen.
Postni čas je podoba štiridesetletnega tavanja po puščavi, iz sužnosti v
obljubljeno deželo. Ob tej misli se zdi Jezusovo srečanje z Mojzesom in Elijem
vse prej kot naključje. Zdi se, da je Jezus hotel dati ceno dvema možema, ki
sta, vsak na svoj način, vztrajala na poti v svobodo. Prav ta dva moža sta lahko
lepo povabilo, v kaj naj se v času posta spreminjamo.
Nedelja Gospodovega spremenjenja tako vabi, da gledamo v lepoto
neskončnega cilja, ki nam ga Bog pripravlja. Ta neskončni cilj je Božja podoba
v nas, ki naj jo post prečiščuje. Spremenjenje ponuja podobo potrpežljivih
borcev za lepo, dobro in resnično, podobo nežnih in sočutnih sogovornikov, ki
vidijo več kot le sebe. Cilj posta je torej pogumno stopanje na pot spremenjenja,
ki preobraža.
In v kaj naj se v času posta spreminjamo? V potrpežljive borce za lepo, dobro
in resnično; v nežne in sočutne sogovornike, ki vidijo več kot le sebe. Naj post
preobraža našo človeško, ranjeno naravo v odrešeno naravo svobodnih Božjih
otrok!

Po: E. Mozetič