Kategorija: Uncategorized

Spoštovani župljani, dragi sodelavci in prijatelji.

Z odlokom gospoda škofa s prvim avgustom zaključujem svoje delovanje
v naših župnijah in odhajam na novo službeno mesto, kjer prevzemam
nove pastoralne dolžnosti. Vsaka premestitev prinaša trenutek postanka,
ko se ozremo nazaj na prehojeno pot, na čas, ki smo ga preživeli skupaj,
ter na delo, ki smo ga v teh letih opravili.
Ob tem odhodu izražam iskreno in globoko hvaležnost vsem vam, ki
tvorite živa občestva naših župnij. Moje delo ne bi bilo mogoče brez vaše
odprtosti, pripravljenosti za sodelovanje in nesebične pomoči. Župnija
namreč niso le stavbe, temveč ljudje, ki v njej živijo in delujejo.
Iskreno sem hvaležen svojima mentorjema: g. Zdenkotu in g. Nikotu.
Njuna prisotnost in njuno delo sta dragocen zaklad ne samo za člane
njunih občestev, temveč tudi za duhovnika, ki skrbi za upravo vseh petih
župnij. Hvala tudi g. Gašperju za njegovo pripravljenost (nikoli ničesar ne
odreče, kar ga prosim, če je le v Sloveniji). Hvala g. Antonu, ki skrbi za
skupnosti na Suhorju in Ostrožnem brdu.
Posebno zahvalo namenjam vsem najožjim sodelavcem: članom
medžupnijskega pastoralnega sveta za skupno načrtovanje in iskanje
poti v spremenjenih razmerah, ključarjem za skrbno gospodarjenje in
vzdrževanje cerkvenih objektov ter pevcem, organistom in zborovodjem,
ki s pesmijo bogatite naše liturgično življenje. Hvala bralcem Božje
besede, krasilcem cerkva, mežnarjem, ministrantom, animatorjem
oratorija (al bo konec avgusta lepo!!!!) in vsem tistim nevidnim delavcem,
ki skrbite, da je v naših župnijah vedno vse pripravljeno in urejeno.
Hvala tudi vsem vam, dragi župljani, za vsako vašo podporo, za vsako
spodbudno besedo v trenutkih preizkušenj ter predvsem za vaše molitve,
ki so me podpirale pri mojem duhovniškem služenju.
Novemu župniku, ki prihaja za menoj, želim obilo Božjega blagoslova,
modrosti in potrpežljivosti pri njegovem pastoralnem delu. Verjamem, da
ga boste sprejeli z enako odprtostjo in pripravljenostjo na sodelovanje,
kot ste jo izkazali meni.

Naj vas spremlja Božji blagoslov.
vaš župnik Marjan

Dragi župljani!

Naj se na kratko predstavim – za kaj daljšega bi moral izriniti vse oznanjene maše, tega pa si prvi teden še ne upam.
Sem Blaž Lapanja, doma sem iz Idrijskih Krnic, prihajam iz šestčlanske družine.
Po osnovni šoli sem odšel v malo semenišče in na gimnazijo v Vipavi, po maturi
pa vstopil v bogoslovje. Leta 2015 sem bil posvečen v duhovnika in nato enajst let služil kot škofijski tajnik v Kopru.
Zdaj me je škof poslal med vas. Zavedam se, da stopam v velike čevlje, a se
vsega veselim. Hvaležen sem župniku Marjanu za prijazno uvajanje. Veseli me
tudi, da ne bom sam: pri delu mi bodo pomagali duhovni pomočniki, ki jih že
dobro poznate. Vaših krajev še ne poznam, a jih bom z veseljem odkrival.
Lahko me boste lahko videli na cesti med župnijami, v avtomobilu ali na
motorju. Najraje pa bi vas srečal tam, kjer motor ugasnem: pri maši, pri
župnijskih dejavnostih in v osebnem pogovoru.
Prosim vas za potrpežljivost in za molitev. Sam vas v svojih nosim že danes.
Naj bo naš začetek blagoslovljen!

župnik Blaž

In povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela
žena in ga umésila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.« (Mt 13,33)
Jezus danes primerja Božje kraljestvo tudi s kvasom. Kvas je majhen, skoraj neopazen,
pa vendar ima moč, da prekvasi vse testo. Ne »dela hrupa«, ne izstopa, še najmanj po
količini v primerjavi z vsem ostalim, a tiho spreminja vse, in to ne od zunaj, temveč od
znotraj.
Tudi Bog v našem življenju pogosto deluje na tak način. Ne vedno skozi velike čudeže
ali izredne dogodke, ki se kažejo prav vsem, ampak skozi majhne stvari: besedo, iskreno
molitev, dobro dejanje, trenutek odpuščanja ali tiho zvestobo v vsakdanjih dolžnostih.
Kar se zdi majhno, ima v Božjih rokah izjemno, veliko moč.
Svet nas danes pogosto prepričuje, da šteje samo tisto, kar je veliko, vidno in uspešno.
Jezus pa pokaže popolnoma drugačno logiko: majhno seme vere, majhna iskra dobrote,
majhna dejanja ljubezni lahko spremenijo človeka, družino, skupnost. Praktično
prekvasijo vse.
Vprašajmo se danes: Kakšen »kvas« pa jaz prinašam med ljudi? Ali s svojimi besedami
prinašam mir ali nemir? Upanje ali malodušje? Ljubezen ali hladnost?
Če pustimo, da Božja beseda deluje v nas, bomo počasi tudi sami postajali kvas dobrote
za druge. Morda neopazno, a resnično. In prav na tak način raste Božje kraljestvo –
neopazno, tiho, potrpežljivo, od srca do srca.

Današnja prilika pred nas postavlja sejalca, ki predstavlja Boga. To je podoba, ki naj
bi jo vzeli zares. Bog je zelo radodaren. Ko seje, ni preračunljiv, ne skopari s semenom.
Verjame v še tako slabo zemljo, želi ji dati priložnost, naj enkrat obrodi.
Tako gleda Bog na nas. Nepreračunljivost, velikodušnost, darežljivost. Vera v človeka!
Bog upa do zadnjega, da bo dobra beseda, ljubeznivost, dobrota padla na rodovitno
zemljo in obrodila stoteren sad. Videti možnost v drugem, nikoli obupati, vztrajno deliti
dobroto – to je Božja logika. To je logika Božje ljubezni. Skušajmo povabilo vzeti bolj
zares. To je nespamet križa. Želi si, da bi imeli več te nore ljubezni. Svet bi bil zagotovo
drugačen!   E. Mozetič

Gospod, Jezus Kristus, ti si rekel: »Žetev je velika, delavcev pa
malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo
žetev!«
Poglej, Gospod, potrebe vesoljne Cerkve in tudi naše škofije
ter ji podari dovolj svetih duhovnikov, stalnih diakonov,
redovnikov in redovnic, ki bodo kakor apostoli zvesto in
požrtvovalno služili tvojemu ljudstvu in tako v polnosti
uresničevali svoje poslanstvo.
Stori, da bodo naše družine skupnosti ljubezni, v katerih starši
z veseljem sprejemajo otroke, in daj, da bodo otroci odraščali v
prijateljstvu z Bogom ter postali poslušni navdihom Svetega
Duha. Okrepi mlade, da bodo verovali ljubezni in spoznali veličino življenja, ki je podarjeno
v služenju drugim v duhovniškem in redovniškem poklicu, ter mnoge privedli k tebi, edini Poti,
Resnici in Življenju. Ti, Gospod, si naše upanje, vate zaupamo!
Ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.

Molite in spodbujajte k molitvi – Molitve za duhovne poklice

Praznik svetega Rešnjega telesa in krvi vsako leto znova vabi vernike, da z živo vero in hvaležnostjo prepoznajo Gospoda, navzočega v evharistiji. V njej Kristus ostaja s svojo Cerkvijo vse dni do konca sveta ter jo hrani, povezuje in vodi k polnosti življenja v upanju na nebeško gostijo. Procesija z Najsvetejšim, ki na ta dan ponekod poteka po naših ulicah, je javno pričevanje te vere in povabilo vsem ljudem dobre volje, da se pridružijo hvalnici Bogu, ki se nam daje za hrano in spremljevalca na poti. Vir: RKC

Praznovanje svetega Rešnjega telesa in krvi smo danes praznovali tudi v naši župniji. Žene so lepo okrasile kapelice, po maši pa smo imeli procesijo in molitve pri vseh štirih kapelicah.

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 24,13-35)

Glej, prav tisti dan, prvi po soboti, sta dva izmed Jezusovih učencev potovala v vas, ki se imenuje Émavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jerúzalema. Pogovarjala sta se o vsem tem, kar se je zgodilo. In medtem ko sta se pogovarjala in razpravljala, se jima je približal sam Jezus in hodil z njima. Njune oči pa so bile zastrte, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »O kakšnih rečeh se pogovarjata med potjo?« Žalostna sta obstala in eden izmed njiju, ki mu je bilo ime Kleópa, mu je odgovóril: »Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?« »Kaj neki?« je rekel. Dejala sta: »To, kar se je zgodilo z Jezusom Nazaréčanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji dali obsoditi na smrt in križati. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so celó videle, kako so se jim prikazali angeli, ki so povedali, da on živi. Nekateri od naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.«

In on jima je rekel: »O nespametna in prepočasna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpél in šel v svojo slavo?« Tedaj je začel z Mojzesom in vsemi preroki ter jima razlagal, kar je napisano o njem v vseh Pismih. Medtem so se približali vasi, kamor so bili namenjeni. On pa se je delal, kakor da gre dalje. Silila sta ga in govorila: »Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.« In vstopil je, da bi ostal pri njiju. Ko je sédel z njima za mizo, je vzel kruh, ga blagoslôvil, razlomil in jima ga dal. Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni najino srce gorelo v nama, ko nama je po poti govóril in razlagal Pisma?« Še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem ter našla zbrane enajstére in tiste, ki so bili z njimi. Govorili so: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta ga prepoznala po lomljenju kruha.

Božja beseda pred nas postavlja dve podobi učencev po
vstajenju.
Na eni strani torej noč, strah in zaklenjena vrata, na drugi pa
veselje v druženju in slavljenju Boga. Zdi se, da je naše
krščanstvo bolj podobno tistemu za zaklenjenimi vrati kot pa
veselju v druženju in slavljenju Boga.
Vstajenjsko veselje ne pride samo. Pot, ki jo je prehodil naš
Odrešenik, je pot vsakega od nas. Je pot od dvorane zadnje
večerje, prek sramote križa in groba. Je pot boja s hudičevimi skušnjavami samovolje,
pomembnosti in sebičnosti. Jezusov strah dokončno mine, ko izreče Očetu: »Ne moja,
ampak tvoja volja naj se zgodi.« Noč je premagana, ko se Jezus na križu pusti
zasramovati: »Če si Božji Sin, stopi s križa!« Ko premaga skušnjavo pomembnosti in
ostaja nemočen in zasramovan na križu, kakor da ni Bog, kakor da nima nobene
oblasti in moči. In ko nazadnje da Očetu v roke čisto vse: »Oče, v tvoje roke izročam
svojo dušo.« Takrat ga ne zadržuje nič več.
Tudi naš strah bo minil šele, ko bo Očetova volja naše vodilo. Ko ne bomo razmišljali,
kaj nam ugaja in kaj ne. Ko bomo vedeli, da Bog resnično poskrbi, da je njegova volja
za nas najboljša. Tema in obup, ki nas vedno znova zajemata, sta posledica naše skrbi
za lastno veljavo. Ali sem vreden ali ne, ali me bo kdo opazil, cenil moje delo, spoštoval
moje besede. Bog nas vedno ceni! On verjame vate in vame. Obema pa pripravlja
vstajenje. Ta zavest naju odpira za zadnje dejanje, da izročiva v Njegove roke svoje
življenje. S tem so zdrobljeni okovi naših src.
Tako razumem prehod, ki so ga postopno doumeli in uresničili učenci po
vstajenju. Strah je počasi mineval, noč je izginjala in vrata so se na stežaj odprla. Vanje
je vstopilo vstajenjsko veselje, postali so luč vsem okrog sebe in z njimi delili vse, kar
so imeli, ter hvalili Boga.

Po: E. Mozetič