Avtor: Administrator

Danes Jezus postavlja pred nas ubogo vdovo, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico dva novčiča. Pravi, da je dala »več kot vsi, da je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.« Kaj naj bi to bilo in k čemu nas takšna drža lahko spodbuja? Kaj je dejansko dala uboga vdova, kaj je imela? Predstavljam si, da dva novčiča nista bila ne vem koliko vredna. Vdova je najbrž živela zelo revno, lahko bi rekli »iz rok v usta«. Kar je zaslužila s svojim delom, to je imela za sproti, za hrano, za obleko, za ogrevanje in razsvetljavo. In s tem ko je vdova dala vse, je tvegala, da bo naslednji dan ali dva lačna, da jo bo zeblo, a je zaupala, da bo Bog, od katerega je vse prejela, poskrbel. Kakor skrbi zanjo vse dni, si je mislila, bo poskrbel tudi za jutrišnji dan.
Vendar ob vsem ne gre toliko za vsoto, kakor za držo. Bogu je namreč izročila sebe, izrazila mu je globoko zaupanje, vero, da on poskrbi. Kaj to pomeni za naše vsakdanje življenje? Da postrgamo, če imamo kaj na banki? Ne! Da kaj prodamo? Tudi ne. Ampak da se vprašamo, na čem gradimo jutrišnji dan. Na lastni moči in gotovosti, kakor farizeji, ali v zaupanju v dobrega nebeškega Očeta, ki bo poskrbel za nas.
Vsi ste gotovo v življenju morali že marsikdaj zaupati Bogu, da bo poskrbel, da bo prav, in verjamem, da ste mu. Tako je pogosto v zakonskem življenju, ko mnoge stvari niso obvladljive. Enako je pri vzgoji, pa v službi ali prijateljstvih. Zgled uboge vdove nas vabi, naj vsak dan znova Bogu izročimo svoje življenje, odnose in delo. Vemo, da bi včasih radi imeli vse v svojih rokah, a to ni dobro. Koliko je nemirnih, obupanih in depresivnih ljudi iz preprostega vzroka: nezaupanje, da bo Bog poskrbel. Koliko je nepotrebnega naprezanja, da bi si zagotovili vse, pa to preprosto ni v naši moči.
Vsako obdobje ima svoje skrbi. Izročati Bogu vse, kar potrebujemo za življenje, je velika modrost zaupanja. Izvira iz hvaležnosti, prinaša veselje in daje svobodo.
Po: E. Mozetič

Iz Svetega pisma je jasno razvidimo, da Bog na prvo mesto vselej postavi ljubezen, odnose. Bog želi, da ga ljubimo z vsem srcem, vso dušo in z vsem mišljenjem in svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji prav vsa postava in preroki. Mi lahko torej poznamo Sveto pismo, lahko smo najboljši teologi, toda če spregledamo zapoved ljubezni, izgubimo vse. Na žalost se kristjani velikokrat delimo, presojamo opravljamo … Za vsem tem obstaja glavni razlog, in to je, ker smo izgubili ljubezen, ki gradi odnose.
Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem. Da ostaja v nas, pa spoznamo po Duhu, ki nam ga je dal.
Kdor se drži njegovih zapovedi – ostaja v Bogu. O ljubezni pravi Jezus učencem, da je nova zapoved. Izpolnjevanje zapovedi nas drži povezane z Bogom. V zapovedi ljubezni, se izpolnijo vse ostale zapovedi. Po poslušnosti zapovedi se izliva v naša srca Božja ljubezen, ki nam daje moč, da se razvijamo v ljubezni do Boga in ljudi.
Nekaj v nas se zaveda, da ljubezen gradi. Brez nje vse porušimo, uničujemo sebe in ljudi okrog nas.
Vsak človek bije kako svojo bitko. Morda ima težave z zdravjem, razpadajočim zakonom, pritiski v službi, s slabo samopodobo, depresijo. Če ljubimo in drugemu v težavah prisluhnemo, mu lahko prinesemo novo upanje. Ljudje rabimo pomoč.
Nizek občutek lastne vrednosti preprečuje, da bi dajali in sprejemali pristno ljubezen. Brez Božje ljubezni v svojem srcu nenehno iščemo priznanje od drugih, vedno pričakujemo, da nas ljubijo drugi, nam pa zmanjka časa, da bi ljubili. A zavedati se moramo, da se brez ljubezni ne moremo razvijati.
Zato ne ljubimo zaradi občutka dolžnosti, ampak iz srca ljubezni!   Po: E. Mozetič

To, da je največja zapoved ljubiti Boga z vsem srcem, dušo in mišljenjem, ter bližnjega kakor samega sebe, to poznamo. Sprašujem pa se, če imamo takoj v mislih, kaj pomeni ljubiti. Ljubiti, kaj je to? Meni pomeni ljubiti, veseliti se. Veseliti se Boga, bližnjega in sebe.
Veselje je znamenje ljubezni! Je to veselje v nas? Prepričan sem, da v nas kristjanih ni dovolj veselja. Da kristjani nismo znamenje veselja v tem svetu. Veselje izvira iz hvaležnosti. Če se zavedamo, kaj vse nam je podarjeno, potem se lahko veselimo darovalca, če ta misel zmanjka, ni veselja. Če v nas ni zavesti, da nam je vse podarjeno, da nas Bog dobesedno razvaja z darovi, potem je v nas tema, praznina, dolgčas. In ljubiti Boga pomeni biti hvaležen, biti vesel, za vse, kar mi podarja. Kakor se postavljam za razsodnika njegove dobrote, sem višji od njega in ljubezni ni več, ni veselja. Če v meni ni veselja nad vsem, kar prejemam, ni ljubezni do Boga. Si vesel življenja in vsega, kar ti je podarjeno?
Ljubiti bližnjega pomeni, veseliti se ga? Resnična ljubezen je v tem, da želimo videti drugega in dobro v njem, tudi ko se to skrije. To pomeni, da se ga razveselim, ko ga srečam. Sem pozoren, ga opazim, vem, kaj se v njem dogaja, hočem biti z njim. Ljubezen do bližnjega se najprej kaže v tem, kako ga pozdravim in kaj mu s pozdravom sporočam. Danes se z mobiteli in drugimi ekrani razvija čista ignoranca. Ko drugega ne pozdravim, pomeni, da zame ne obstaja, da me drugi vedno moti in mi je popolnoma odveč. To ni ljubezen!
Potem smo še pri ljubezni do sebe. Veseliti se sebe je zame preprosto mogoče predvsem iz zavesti, da me Bog ljubi. Če lahko trdno verjamem, da me Bog ljubi, je mogoče reči: lepo je, da sem. Če tega ne verjamem, sem hitro namesto v ljubezni v samoljubju. Poln lastne hvale in domišljavosti.
Jezus nas danes spominja na temelj našega življenja, ki je ljubezen. Ta pa se kaže v veselju. Naj nam Bog množi hvaležnost, da bo med nami več veselja in ljubezni. Po: E. Mozetič

Ne le misijonska nedelja, temveč cel mesec oktober je nekakšen praznik misijonov, praznik oznanjevanja in pričevanja. Vsak od nas je poklican, da v svojem okolju z življenjem pričuje za evangelij. Slovenija in tako imenovani razviti svet v marsičem ni nič manj misijonski kot države tako imenovanega drugega, tretjega in kateregakoli drugega dela sveta. V Evropi sta sicer zgodovina in način življenja nakopičila materialno bogastvo, a danes tu ni nič več vere kot pa v revnih državah, kjer ljudje veliko bolje poznajo smisel življenja. Misijonsko poslanstvo je najprej oznanjevanje evangelija z besedo in življenjem, šele nato gre tudi za krščansko dobrodelnost, ki spoštuje vsakega človeka in mu želi pomagati tam, kjer se nahaja.

Misijonska nedelja nas na svojevrsten način spominja, da mora vera v vsakem od nas vžgati ogenj gorečnosti in pričevanja, v konkretnih korakih približevanja bližnjim. Ali kot je rekel bl. Anton Martin Slomšek: »Kdor hoče druge vneti, mora najprej sam goreti.«

Dragi prijatelji, naj misijonski mesec oktober, in še posebej praznik Misijonske nedelje, v nas poživita prvotno upanje in oznanjevalni zagon, da bo tudi naše občestvo žarelo od neustavljive želje oznaniti Kristusa našim sodobnikom. Hvala pa tudi za vso vašo zvesto in iskreno podporo slovenskim in drugim misijonarjem, ki delujejo po vsem svetu. Vaše molitve in darovi so gorivo, ki ohranja živ njihov ogenj pričevanja. Bog vam povrni za vso podporo.                                                                                                                                                                             

Po: M. Križnar, Misijonsko središče Slovenije

V današnjem evangeliju beremo, da želijo biti učenci sami z Jezusom. Otroci jih le motijo. Njim se zdi nepomembno, da bi se ukvarjali z otroki. Toda Jezus se temu upre. Otroke hoče imeti pri sebi, saj so zanj pomembni za poduk učencem.
Tako se glasi Jezusovo sporočilo: Pomembno je, da sprejmemo Božje kraljestvo kakor otrok. Otrok še ima občutek za darilo. Še se zna čuditi. Odprt je za skrivnost. Odpre svoje oči in svoje roke ter se pusti obdariti.
Božjega kraljestva si ni mogoče pridobiti preko dosežkov, vedno je dar. Učenci nimajo naloge, da bi poučili otroke, ampak da bi se sami učili od otrok. Od njih se lahko naučijo, kako naj bi sprejeli Božje kraljestvo. Božje kraljestvo pomeni: Bog vlada v nas. V odraslih pogosto vladajo drugi bogovi. Vlada pohlep ali častihlepje ali pa prizadevanje za vedno večji uspeh ter vrednost pri ljudeh.
Kadar je človek poln takšnih notranjih vladarjev, ne more priti v Božje kraljestvo. Bog namreč sploh ne more vladati v njem. Otrok je še odprt, ni še obseden s kakršnimikoli vladarji. K tej odprtosti pa spada tudi sposobnost čudenja, čut za to, kar je čudovito. In Božje kraljestvo je nekaj čudovitega. Je skrivnost, v kateri Bog sam prihaja k ljudem, kjer želi Bog sam živeti in vladati v ljudeh.
Otrok je še odprt za veselo oznanilo. Odrasli so prepričani, da že vse vedo. Dvomijo v Jezusove besede. Ne more jim več povedati ničesar novega. Njihov razum se spozna na vse, svet opredeljujejo s svojimi lastnimi mislimi. Nove misli, Božje misli, nimajo nobene možnosti, da bi se vrinile v vse to. Otrok pa postavlja veliko vprašanj. Hoče spoznati skrivnost ljudi in skrivnost Boga. Le tisti, ki je poln vprašanj, je kot otrok, in le kdor se še zna čuditi kakor otrok, le kdor še ima občutek za to, kar je čudovitega, je še odprt za Božje kraljestvo, le takšen človek bo prišel v Božje kraljestvo. Po: A. Gruün

Drža Jezusovih učencev je zelo človeška, zelo razširjena in jo lahko najdemo v krščanskih skupnostih vseh časov, najverjetneje tudi v nas samih. V dobri veri, še več, z gorečnostjo, hočemo zavarovati pristnost neke izkušnje, in zaščititi ustanovitelja ali voditelja pred lažnimi posnemovalci. Istočasno pa je tudi strah pred »konkurenco«, to je grdo, strah pred konkurenco, da bi kdo lahko odvzel nove privržence. Pri tem se ne uspe ceniti dobro, ki ga drugi delajo. Kajti to ni dobro, ker ni naš. To je ena od oblik sklicevanja na samega sebe, še več, tu je korenina prozelitstva. Cerkev, kot je rekel papež Benedikt, ne raste zaradi prozelitstva, temveč, če je privlačna, raste zaradi pričevanja drugim z močjo Svetega Duha.
Velika svoboda Boga v svojem podarjanju nam predstavlja za nas izziv in opomin, da spremenimo svoje drže ter svoje odnose. To je povabilo, ki nam ga Jezus danes namenja. Kliče nas, naj ne mislimo več glede na kategorije »prijatelj/sovražnik«, »mi/vi«, »kdor je znotraj/kdor je zunaj«, »moje/tvoje«, ampak da gremo onkraj in odpremo srce, da bomo lahko prepoznali njegovo navzočnost in delovanje Boga tudi na neobičajnih in nepredvidljivih področjih ter v osebah, ki niso del našega kroga. Gre za to, da smo bolj pozorni na pristnost dobrega, lepega in resničnega v tem, kar je storjeno, kot pa na ime in na pripadnost tistega, ki to stori. In, kakor nas vabi ostali del današnjega evangelija, namesto da bi sodili druge, moramo izprašati sami sebe in brez popuščanja »odrezati« vse tisto, kar bi pohujšalo osebe, ki so v veri bolj šibke.
Devica Marija, zgled učljivega sprejema Božjih presenečenj, naj nam pomaga prepoznati znamenja Gospodove navzočnosti sredi med nami in odkriti, kje vse se On razodeva, tudi v najbolj nemogočih in neobičajnih situacijah. Uči nas ljubiti našo skupnost brez ljubosumja in zaprtosti, da bomo vedno odprti za prostrano obzorje delovanja Svetega Duha.
papež Frančišek

• SLOVESNOST ob blagoslovu spomenika
rojaku iz Koritnic, duhovniku in ustanovitelju
Ognjišča Fr. Boletu (1932 – 2020), bo v nedeljo,
25. avgusta, ob 16.00. Maševal bo škof Jurij
z duhovniki; po maši bo blagoslov spomenika in
v cerkvi kulturni program; peli bojo otroci ter
mlajši mešani zbor. Po slovesnosti bo pred
cerkvijo pogostitev in druženje.

PRED KONCEM SLUŽBE ŽUPNIKA bi se rad še zadnjič srečal z obema župnijskima in Gospodarskima svetoma. Zato vas vabim na zadnji sestanek mojega župnikovanja v četrtek, 18.7. ob 21h v župnišču v Zagorju in v petek, 19.7. ob 21h v Trnju. Posebnih vabil ne bo, obvestite se med seboj! Malo pobrskajte po svojem spominu in zapiskih, kaj smo dobrega storili in kaj nismo uspeli uresničiti ali smo šli enostavno mimo.

Že sedaj pa se zahvaljujem vsem, ki ste na različne načine sodelovali in pomagali pri verskem življenju obeh župnij! Priporočam vam še bolj aktivno sodelovanje z novim župnikom, ki bo moral skrbeti za pet župnij. Brez vašega zavzetega sodelovanja ne bo šlo!.

Bog naj obilno povrne vsakemu od vas po njegovih (dobrih) delih. Če sem se zaradi svoje nerodnosti komu zameril, ga prosim odpuščanja. Sam nimam nobene zamere do nikogar.

Vsem želim, da bi se držali Kristusovega nauka, kakor nas uči Katoliška Cerkev in tako dosegli naš skupni cilj – VEČNO ŽIVLJENJE V NEBESIH!

Danes v nedeljo po sv. maši, smo se verniki župnije Trnje udeležili procesije sv. Rešnjega telesa in krvi. Procesija je potekala okoli župnijske cerkve sv. Trojice v Trnju, kjer smo postavili in okrasili štiri kapelice. Procesijo je vodil naš župnik g. Niko Štrancar z Najsvetejšim, za petje pa so poskrbeli naši pevci. Procesija in blagoslovi pri oltarjih so bili namenjeni blagoslovu naših domov, polj in vsega našega dela ter varstvu pred naravnimi nesrečami. Otroci so prinesli košarice s cvetjem, da so ga natrosili pri oltarjih, na katere je župnik položil Najsvetejše, pokadil s kadilom, prebral evangelij ter raznorazne prošnje. Po zaključku procesije je župnik Najsvetejše odnesel v cerkev na zaključno molitev in blagoslov.

Praznik sv. Rešnjega telesa in krvi smo v Katoliški Cerkvi praznovali v četrtek, 30. maja 2024.

Na ta dan obhajamo Jezusovo navzočnost v zakramentu sv. Rešnjega telesa in krvi – evharistije, ki je središče krščanske vere in zakramentalnega življenja vernih. Na praznik so ponekod v navadi različne oblike procesij, s čimer verniki tudi navzven pokažejo svojo vero. Praznik je zapovedan, zato se katoličani ta dan udeležijo bogoslužja.

Izraz evharistija prihaja iz grškega glagola eucharistein, ki pomeni zahvaljevati se. Evharistija je primarni zakrament predvsem zato, ker je pri drugih zakramentih prisotno deleženje pri neki Kristusovi kreposti, pri evharistiji pa je vsebovan Kristus sam, učlovečena Beseda, glavni avtor zakramentov. Sama v sebi je evharistija najprej zakrament Božje ljubezni do ljudi, kot jo označuje tridentinski koncil. Nato je zakrament edinosti Cerkve, saj se z evharistijo izrazi in hkrati uresničuje edinost Božjega ljudstva. Z drugim vatikanskim koncilom bi lahko sintetizirali, da je Kristus pri zadnji večerji zaupal svoji Cerkvi “spomin svoje smrti in svojega vstajenja: zakrament dobrotljivosti, znamenje edinosti, vez ljubezni, velikonočno gostijo, v kateri se prejema Kristus, duša napolnjuje z milostjo in nam daje poroštvo prihodnje slave” (B 47).

Vidiki zakramenta evharistije

Za zakrament evharistije so se v zgodovini Cerkve izoblikovali različni vidiki in različna imena. Jezus je pri zadnji večerji z učenci, pri kateri je kruh spremenil v svoje telo ter vino v svojo kri, postavil zakrament evharistije,[1] njegovo obhajanje pa je od začetkov krščanstva razpoznavno znamenje kristjanov. Postavitve zakramenta evharistije se spominjamo pri vsaki maši, posebej tedaj, ko duhovnik izreka posvetilne besede nad kruhom in vinom.[2] Kristjani verujemo, da kruh po prebistvenju (transsubstanciaciji) postane Jezusovo telo, vino pa Jezusova kri.

Posvečene hostije se hranijo v ciborijih, eno hostijo pa v običajno umetniško izdelani monštranci.[3] Namen hranjenja posvečenih hostij je dejstvo Jezusove trajne navzočnosti v zakramentalni obliki kot tudi možnost za češčenje. Duhovniki monštranco izpostavljajo v češčenje za posebne priložnosti, ob veliki noči in prazniku sv. Rešnjega telesa in krvi pa so v navadi tudi procesije, ki potekajo po cerkvah in/ali v bližnji okolici. Za praznik sv. Rešnjega telesa in krvi je marsikje v navadi postavljanje začasnih kapelic ali oltarjev, mimo katerih poteka sprevod. Duhovnika z monštranco poleg bogoslužnih sodelavcev spremljajo verniki in s tem izrazijo zunanjo versko pripadnost.

Zakrament evharistije skupaj s krstom in birmo sodi med zakramente uvajanja v krščanstvo. Otroci, ki so redno vključeni v proces kateheze, ki poteka v župnijah, v Cerkvi na Slovenskem k prvemu obhajilu pristopijo na koncu tretjega razreda. Evharistija pomeni tako polnost in vrh uvajanja v krščanstvo. Vir: RKC