Papež Frančišek: Fotografirajmo velika Božja dela, da se vtisnejo v srce in razvijejo v življenju

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes evangelij prinaša zelo lepo Jezusovo molitev, s katero se obrača na Očeta, rekoč: ”Hvalim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si te stvari prikril modrim in razumnim in razodel malim” (Mt 11,25).« S tremi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 14. nedeljo med letom.

Toda o katerih stvareh govori Jezus? In še, kdo so mali, katerim so razodete te stvari? Zaustavimo se ob stvareh, zaradi katerih Jezus hvali Očeta in o malih, ki jih znajo sprejeti.

Prvič stvari zaradi katerih Jezus hvali Očeta. Malo pred tem je Gospod spomnil na nekatera svoja dela: »slepi spregledujejo, […] gobavi so očiščeni, […] ubogim se oznanja evangelij« (Mt, 11,5) in razodel njihov pomen, ko je rekel, da so znamenja delovanja Boga v svetu. Sporočilo je torej jasno. Bog se razodeva tako, da osvobaja in ozdravlja človeka. Ne pozabimo tega, da se Bog razodeva tako, da osvobaja in ozdravlja človeka in to  z zastonjsko ljubeznijo, ki odrešuje. Zaradi tega Jezus hvali Očeta, ker je njegova veličina v ljubezni in zato nikoli ne deluje zunaj te ljubezni. To veličino ljubezni pa ne razume tisti, ki se ima za velikega in si gradi boga po svoji podobi, ki je mogočen, negiben, maščevalen. Z drugimi besedami, ti domišljavci ne uspejo sprejeti Boga kot Očeta, saj so polni sebe, ošabni, zaskrbljeni zaradi svojih interesov, prepričani, da nikogar ne potrebujejo. Jezus glede tega omeni prebivalce treh mest, ki so bila v tistem času bogata: Horazín, Betsajda in Kafarnáum, kjer je izvršil veliko ozdravljenj, a so njihovi prebivalci ostali ravnodušni do njegovega pridiganja. Za njih so bili čudeži samo izredni dogodki, uporabni za ustvarjanje novic in hranjenje govoric. Ko je minilo zanimanje, so jih dali v arhiv, da so se morda osredotočili na kakšno drugo trenutno novost. Niso znali sprejeti Gospodovih velikih stvari.

Drugič. Mali pa jih nasprotno znajo sprejeti in zato zaradi njih Jezus hvali Očeta: »Slavim te«, pravi, ker si malim razodel Nebeško kraljestvo. Hvali ga zaradi preprostih, ki imajo osvobojeno srce domišljavosti in ljubezni do sebe. Mali so tisti, ki kot otroci čutijo potrebo po pomoči, saj niso samozadostni, so pa zato odprti za Boga in se pustijo čuditi njegovim delom. Oni znajo brati njegova znamenja in se čuditi čudežem njegove ljubezni. Sprašujem samega sebe in tudi vas, se znamo čuditi Božjim stvarem ali pa jih imamo za bežne.

Bratje in sestre, naše življenje, če dobro pomislimo, je polno čudežev, saj je polno dejanj ljubezni, ki so znamenja Božje dobrote. Pred njimi pa lahko tudi naše srce ostane ravnodušno in se na to navadi; radovedno, toda nesposobno čuditi se, pustiti, da se napravi vtis. Zaprto srce, zabarikadirano srce. V to ne vstopi, saj nima sposobnosti čuditi se. Napraviti vtis je lep glagol, ob katerem nam pride na misel fotografski film. Poglejte, kaj je pravilna drža pred Božjimi deli. Fotografirati v razum njegova dela, da se vtisnejo v srce in potem razvijejo v življenju preko številnih dejanj dobrega. S tem bo »fotografija« Boga ljubezni postala vedno bolj svetla tako v nas kakor tudi po nas.

Sedaj pa se vprašajmo. V morju novic, ki nas preplavljajo, se jaz, kakor nam danes pokaže Jezus, znam ustaviti ob velikih delih, ki jih izvršuje Bog? Se pustim čuditi, kakor otrok, dobremu, ki v tišini spreminja svet? Sem izgubil sposobnost čuditi se? Slavim vsak dan Očeta za njegova dela?

Marija, ki je poveličevala Gospoda, naj nas napravi sposobne čuditi se njegovi ljubezni in ga s preprostostjo hvaliti.

Kako si predstavljam 12 sadov Svetega Duha

Katekizem pravi, da nam jih Sveti Duh daje kot “prve sadove večne slave” – torej so dobesedno začetek nebes, ki jih doživljamo na zemlji

O Svetem Duhu premišljujem na poseben način zaradi njegove nepogrešljive vloge, da me oblikuje po Jezusu Kristusu, kar je, kot razumem, smisel našega življenja.

V zadnjem času sem se še posebej osredinil na sadove Svetega Duha, ki so po mojem mnenju odlični izrazi tega, kar si resnično želim in potrebujem v svojem življenju. Katekizem pravi, da nam jih Sveti Duh daje kot “prve sadove večne slave” – torej so dobesedno začetek nebes, ki jih doživljamo na zemlji.

Našteva jih 12. Da bi si jih zapomnil, si jih predstavljal in jih posnemal, jih v skupinah po tri povezujem s svojimi otroki.

Dva izmed mojih otrok sta čudovita primera “ljubezni, miru in veselja”, prvih treh sadov Svetega Duha.

Imam dve hčeri, ki sta že od nekdaj ljubeči, vedno pripravljeni pomagati; vedno sta nad družinskimi trenji; ter veseli, vedno pripravljeni spodbujati in podpirati druge.

Ena od njiju je želela delati za letalsko družbo na letališču, zavedajoč se, da bo znala ohraniti mirno kri, ko bo imela opravka z razburjenimi, razdraženimi strankami. Druga začenja z delom v zdravstvu, kjer bo gotovo počela to, kar je delala za nas: razsvetljevala slabe dneve in drugim krepila moči.

Hčerki sta moji podobi “ljubezni, miru in veselja”. In kdo je vaša? Lahko je kdorkoli iz vaše družine – ali pa najljubši svetnik, recimo sveti Janez Pavel II., ki je v spor hladne vojne vnašal ljubezen, mir in veselje.

Ko pomislim na “potrpežljivost, blagost in dobrotljivost”, si predstavljam druga dva od svojih otrok.

Ena je z velikim dostojanstvom prenesla že marsikaj in zna z milostjo sprejeti tisto, česar ne more spremeniti. Na kritiko se ne odziva s kritiko in če se pogovor obrne v negativno smer, v njem ne sodeluje.

shutterstock_675368233.jpg
Preberite še:Sveti Duh preseneča

Predstavljam si tudi enega od svojih sinov: vedno poskuša povezovati svoje brate, na jezno besedo se vedno odzove prijazno in je vedno na strani tistega, kar je najboljše za druge.

Kdo pa je vaš zgled potrpežljivosti, blagosti in dobrotljivosti? Mati Terezija je odlična kandidatka. Nikoli ni bila samozadovoljna, pač pa vedno potrpežljiva; daleč od tega, da bi bila vsiljiva, ampak vedno prijazna; nikoli ni bila “pridkana”, ampak vedno dobra.

Moj zgled “dobrohotnosti, krotkosti in zvestobe” je spet ena od hčera.

V šoli je bila vedno tista, ki je postorila vse naloge, ki jih je bilo treba opraviti; bila je dovolj skromna, da se je lahko družila z različnimi skupinami ljudi; in bila je tako predana, da si vedel: delo bo opravljeno, če se ga je lotila ona.

Te kreposti so bile še posebej očitne, ko se je moja družina soočila s težkim zdravstvenim položajem. Velikodušno je darovala svoj čas, s pravim vedenjem je pomirila strašljive okoliščine, nato pa se je vedno znova vračala v bolnišnico, da bi pomagala, znova in znova … Vidim, da njena najmlajša brata zdaj stopata po njenih stopinjah.

Če v svojem življenju ne poznate nikogar, ki bi ustrezal tem lastnostim, pa se z “dobrohotnostjo, krotkostjo in zvestobo” lahko ponašajo številni svetniki. Pri tem imam v mislih duhovnika Emila Kapauna, ki se je razdajal za svojo čredo, svojim vojnim sojetnikom nudil vse, kar bi jim utrdilo upanje – šale, molitev ali predmet, ki ga je kje izbrskal — in se kljub temi in mrazu večkrat vračal mednje.

Zadnja trojka je “skromnost, vzdržnost in čistost”.

Pri tem pomislim na dva različna sinova, ki sta se posvetila pomoči svojim bratom in drugim mladim moškim, da bi spoznali sami sebe, se ukrotili in se posvetili tistemu, kar je najboljše v drugih ljudeh.

Eden si iskreno in z vsem srcem prizadeva za posvečeno življenje, drugi pa sošolcem predava o teologiji telesa in se nato z njimi druži pri večerji, posvečeni razpravam o pristni moškosti.

Med svetniki, ki ustrezajo tem lastnostim, sta seveda tudi sveti Jožef in Devica Marija. Oba pa vam lahko predstavljata zgled vseh 12 sadov Svetega Duha.

Koga poznate, ki vam kaže pomen sadov Svetega Duha?

Če to ni družinski član, je morda kakšen svetnik. Če ni svetnik, je lahko najljubši književni ali filmski lik. Vsi smo bili blagoslovljeni z znamenji Svetega Duha v svojih življenjih, znamenji, ki jih lahko vidimo, cenimo in posnemamo.

Moja molitev gre takole: “Gospod, pomagaj mi, da se od svojih otrok naučim biti bolj podoben Tebi, po moči Tvojega Svetega Duha.”

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.

Vir: si.aleteia.org

Sveti oče Frančišek: Nudite celostno oskrbo bolnikom in njihovim družinam

Sveti oče je v četrtek, 13. aprila 2023, v avdienco sprejel Združenje verskih socialnih in zdravstvenih ustanov (ARIS). Poudaril je, da je zdravstvo krščanskega značaja dolžno braniti pravico do oskrbe zlasti najšibkejših družbenih skupin. Ustanove je povabil, naj se medsebojno povezujejo ter zagotavljajo celostno oskrbo bolnikov, ki so jim zaupani.

»Vesel sem, da se lahko srečam z vašim Združenjem, ki deluje na področju upravljanja zdravstvenih struktur krščanskega značaja, ki bi jih lahko primerjali z gostiščem dobrega Samarijana (prim. Lk 10,25-37), kjer bolniki lahko prejmejo “olje tolažbe in vino upanja”.1Izražam hvaležnost za dobro, ki je bilo storjeno v številnih zdravstvenih ustanovah v Italiji, in jih spodbujam, naj nadaljujejo z vztrajnostjo in domišljijo dejavne ljubezni, ki je lastna številnim ustanoviteljem, ki so z njimi začeli.

Krščansko zdravstvo v Italiji ima lepo in večstoletno zgodovino. Cerkev je z zdravstveno oskrbo veliko storila, da bi prisluhnila revnim, šibkim in zapuščenim prebivalcem družbe. Na tem področju ni manjkalo verodostojnih pričevalcev, ki so znali prepoznati in služiti bolnemu in trpečemu Kristusu do popolne podaritve samih sebe, tudi z žrtvovanjem svojega življenja. Pomislimo na svetega Kamila de Lellisa, sveto Jožefino Vannini, svetega Jožefa Moscatija, sveto Avguštino Pietrantoni in mnoge druge. Hvaležni za preteklost se zato čutimo poklicani, da z dejavno zavzetostjo in preroškim duhom živimo v sedanjosti. V zdravstvenem sektorju so lahko bolj kot drugod, včasih na zelo očiten način, vidne boleče posledice kulture odmetavanja. Kadar bolna oseba ni postavljena v središče in ni upoštevana v svojem dostojanstvu, se oblikujejo drže, ki lahko vodijo celo v špekulacije o nesrečah drugih,2 na kar moramo biti pozorni.«

Sveti oče se je v nadaljevanju nagovora zaustavil ob naslednjem vprašanju: kakšna je naloga zdravstvenih ustanov krščanskega značaja v italijanskem kontekstu, kjer obstaja nacionalna zdravstvena služba, ki je po svoji poklicanosti univerzalna in naj bi zato skrbela za vse? »Da bi odgovorili na to vprašanje, je potrebno ponovno obnoviti temeljno karizmo katoliškega zdravstva in jo aplicirati v tej novi zgodovinski situaciji. Pri tem pa se zavedamo, da je danes zaradi različnih razlogov vse težje ohranjati obstoječe strukture. Potrebno se je podati na poti razločevanja in sprejemati pogumne odločitve, pri čemer se moramo zavedati, da je naša poklicanost biti tam, kjer so potrebe. Kot Cerkev smo poklicani odgovoriti predvsem na zdravstvene potrebe najrevnejših, izključenih in tistih, katerih potrebe zaradi ekonomskih ali kulturnih razlogov niso upoštevane«.

Papež je ob tem spomnil, da je tudi v Italiji veliko ljudi, ki zaradi pomanjkanja sredstev ne morejo plačati zdravstvenih storitev. Poleg tega so problem izredno dolge čakalne dobe, tudi za nujne preglede. »Povečuje se potreba po pobolnišnični oskrbi, saj bolnišnice odpuščajo bolnike v kratkem času in dajejo prednost zdravljenju akutnejših faz bolezni in ne zdravljenju kroničnih patologij: te postajajo, zlasti za ostarele, resen problem tudi z ekonomskega vidika, pri čemer obstaja tveganje, da se daje prednost načinom delovanja, ki ne spoštujejo dostojanstva osebe. … Vsaka oseba ima pravico do zdravil. Če mora starejša oseba jemati večje število zdravil in zaradi varčevanja z denarjem ali iz drugega razloga teh zdravil ne dobi, je to prikrita in postopna evtanazija, ker ne dobijo tistega, kar potrebujejo za zdravljenje«.

»Zdravstvo krščanskega značaja je dolžno braniti pravico do oskrbe zlasti najšibkejših družbenih skupin in dajati prednost krajem, kjer ljudje najbolj trpijo in kjer je zanje najmanj poskrbljeno, tudi če to morda zahteva prilagoditev obstoječih storitev novim razmeram. Vsaka bolna oseba je po definiciji krhka, uboga, potrebna pomoči; včasih so tisti, ki so bogati, bolj osamljeni in zapuščeni kot tisti, ki so revni. Vendar je jasno, da imajo danes tisti, ki imajo denar, drugačne možnosti dostopa do oskrbe kot revnejši. Ko pomislimo na veliko število kongregacij, ki so nastale v različnih zgodovinskih obdobjih s pogumnimi karizmami, se vprašajmo: kaj bi ti ustanovitelji in ustanoviteljice storili danes?«

»Poslanstvo katoliških bolnišnic je predvsem skrbeti za tiste, ki jih zdravstvena ekonomija in določena sodobna kultura zavračata. To je bila prerokba številnih zdravstvenih ustanov krščanskega značaja, začenši z nastankom samih bolnišnic, ki so bile ustanovljene prav zato, da bi skrbele za tiste, ki se jih nihče ni hotel dotakniti. Naj bo to tudi danes vaše pričevanje, skupaj s kompetentnim in jasnim upravljanjem, ki je sposobno združevati raziskave, inovacije, predanost poslednjim in celosten pogled«.

Sveti oče je nato zbranim dejal, da je stvarnost kompleksna in se bodo z njo lahko soočili na primeren način le, če bodo zdravstvene ustanove verskega značaja zbrale pogum in se povezale v mrežo; se izognile vsakršnemu duhu tekmovalnosti, združile znanje in vire ter morda ustanovile nove pravne subjekte, s katerimi bodo lahko pomagale zlasti manjšim stvarnostim. »Ne bojte se hoditi po novih poteh, tvegajte. Tvegajte in tako preprečite, da bi morali naše bolnišnice samo iz ekonomskih razlogov prodati – to je velika nevarnost in je zelo aktualna, posebej tukaj v Rimu, lahko vam pošljem seznam – in bila na ta način izbrisana dediščina, ki so jo dolgo ohranjale in bogatile številne žrtve. Prav z namenom uresničevanja teh dveh nujnih ciljev in na prošnjo samih zdravstvenih ustanov katoliškega značaja je decembra 2015 nastala Papeška komisija za dejavnosti na zdravstvenem področju javnih pravnih oseb v Cerkvi. Vabim vas k dejavnemu in konstruktivnemu sodelovanju z njo«.

»Ob koncu bi vam rad priporočil, da ljudi, ki jih sprejemate v svojih ustanovah, spremljajte s celostno oskrbo, ki ne zanemarja duhovne in verske pomoči bolnikom, njihovim družinam in zdravstvenim delavcem. Tudi v tem bi morale biti krščanske zdravstvene ustanove zgled. Ne gre le za nudenje zakramentalne pastoralne oskrbe, temveč za celovito pozornost do osebe. Nihče se v bolezni ne sme čutiti osamljenega! Nasprotno, vsakogar je treba podpirati pri njegovih vprašanjih o smislu in mu pomagati, da s krščanskim upanjem prehodi včasih dolgo in naporno pot bolezni.

Dragi bratje in sestre, ohranjajte karizmo svojih ustanoviteljev. Ne toliko zato, da bi posnemali njihova dejanja, ampak da bi sprejeli njihovega duha; ne toliko zato, da bi branili preteklost, ampak da bi gradili sedanjost in prihodnost, v kateri boste s svojo prisotnostjo oznanjali Božjo bližino bolnim, zlasti tistim, ki so najbolj prikrajšani in odrinjeni na rob zaradi logike dobička. Naj vas spremlja Devica Marija. Iz srca blagoslavljam vas in vaše delo. Prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala.«


1Rimski misal, Navadni hvalospev VIII.
2Prim. Govor Škofovski komisiji za služenje dejavne ljubezni in zdravje pri Italijanski škofovski konferenci, 10. februar 2017).

Vir: Vatican News – slovenska redakcija

Sveti oče Frančišek: Jezus se je za nas popolnoma izpraznil. »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«

Papež Frančišek je na cvetno nedeljo Gospodovega trpljenja, 2. aprila 2023, vodil sveto mašo na Trgu sv. Petra. Bogoslužje se je začelo z blagoslovom zelenja in procesijo. Med homilijo je sveti oče na podlagi Jezusovih besed iz Matejevega evangelija: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«, spregovoril o Gospodovem trojnem trpljenju: telesnem, duševnem in telesnem. Evharistično bogoslužje je daroval kardinal Leonardo Sandri.

»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 26,46) Ta klic smo danes ponavljali v psalmu z odpevom (prim. Ps 22,2) in je edini, ki ga je Jezus izrekel na križu v evangeliju, ki smo ga poslušali. To so torej besede, ki nas vodijo v središče Kristusovega trpljenja, na višek trpljenja, ki ga je pretrpel, da bi nas odrešil. »Zakaj si me zapustil?«

Jezusovega trpljenja je bilo veliko, veliko in vsakokrat, ko poslušamo pripoved o trpljenju, vstopi v nas. To je bilo trpljenje telesa: pomislimo na klofute in udarce, na bičanje, kronanje s trnjem, na muke na križu. Bilo je trpljenje duše: Judovo izdajstvo, Petrova zatajitev, verske in civilne obtožbe, zasmehovanje stražarjev, žalitve pod križem, zavrženost od mnogih, propad vsega, zapuščanje učencev. In vendar je ob vsej tej bolečini Jezusu ostajala ena gotovost: Očetova bližina. Vendar se zdaj zgodi nepredstavljivo; pred smrtjo zavpije: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« To je Jezusova zapuščenost.

To je najbolj parajoče trpljenje, trpljenje duha. V najbolj tragični uri Jezus doživlja zapuščenost od Boga. Nikoli prej Očeta ni imenoval s splošnim imenom Bog. Da bi nam posredoval silovitost tega dejstva, evangelij ponovi stavek tudi v aramejščini. Med izgovorjenimi na križu je ta edini, ki nas je dosegel v izvirnem jeziku. Dogodek je dejanski in ponižanje je skrajno, torej zapuščenost od Očeta in zapuščenost od Boga. Gospod tako trpi iz ljubezni do nas, da mi to celo težko razumemo. Ni lahko to razumeti. Vidi zaprto nebo, doživlja bridko mejo življenja, brodolom bivanja, propad vseh gotovosti. Zato vpije »zakaj vseh zakajev«. Toda, zakaj? Ti, Bog, zakaj?

Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? Glagol »zapustiti« je v Svetem pismu močan. Pojavi se v trenutkih skrajne bolečine: v propadlih, zavrnjenih in izdanih ljubeznih; v zavrnjenih in splavljenih otrocih; v situacijah odslovitve, ovdovelosti in osirotelosti; v praznih zakonih; v izključitvah, ki jemljejo družbene vezi; v krivičnem zatiranju in v samoti bolezni. Skratka, v najbolj drastičnih trganjih vezi, je izrečena ta beseda: »zapuščenost«. Kristus je to nesel na križ, naložil si je greh sveta. In na vrhuncu je On, edinorojeni in ljubljeni Sin, doživel sebi najbolj skrajno stanje zapuščenosti: Božjo oddaljenost.

Zakaj je šlo tako daleč? Zaradi nas. Ni drugega odgovora. Bratje in sestre, danes to ni spektakel. Vsakdo izmed nas, ko posluša Jezusovo zapuščenost, naj si reče: »Zame! Ta zapuščenost, je cena, ki jo je plačal zame!«  Z vsakim od nas je postal solidaren do skrajnosti, da bi bil z nami vse do konca. Doživel je zapuščenost, da ne bi pustil, da bi postali talci žalosti, in da bi bil vedno ob nas. To je storil zame, zate, da bi zame, zate ali za kogarkoli drugega takrat, ko bi se čutil stisnjenega ob zid, izgubljenega v slepi ulici, pogreznjenega v brezno zapuščenosti, posrkanega v vrtinec »zakajev« brez odgovorov, obstajalo upanje. To ni konec, kajti Jezus je bil tam in sedaj je s teboj. On, ki je trpel oddaljenost zapuščenosti, da bi v svojo ljubezen sprejel vsako našo oddaljenost. Da bi vsak med nami lahko rekel: v mojih padcih, vsakdo od nas, je velikokrat padel; v moji razdejanosti, ko se počutim izdanega ali ko sem izdal, odvrženega ali sem odvrgel drugega, ko se čutim zapuščenega ali sem zavrgel druge, pomislimo na to, da je bil On zapuščen, izdan, odvržen. In tukaj najdemo Njega. Ko se počutim zgrešenega in izgubljenega, ko ne morem več, je On z menoj, On je tam; v mojih tisočih kapricah »zakajev« in v številnih »zakajih« brez odgovora, je On tu.

Tako nas Gospod od znotraj rešuje naših »zakajev«. Od tam nam odpre upanje, ki nikoli ne razočara. Na križu namreč, ko doživlja skrajno zapuščenost, se ne prepušča obupu, kajti tu je meja, ampak moli in se izroča. Svoj »zakaj« vpije z besedami psalma (22,2) in se izroči v Očetove roke, čeprav čuti, da je daleč (prim. Lk 23,46) ali ga ne sliši, ker se čuti zapuščenega. V zapuščenosti se najprej izroča. V zapuščenosti še naprej ljubi svoje, ki so ga pustili samega in v zapuščenosti odpušča tistim, ki so ga križali (v. 34). Poglejte kako je brezno tolikega našega zla potopljeno v največjo ljubezen, tako da se vsaka ločitev spremeni v občestvo.

Bratje in sestre, takšna ljubezen, vsa za nas, do konca. Takšna Jezusova ljubezen lahko spremeni naša kamnita srca v mesena srca. To je ljubezen, ki je sposobna usmiljenja, nežnosti in sočutja. Božji slog je bližina, sočutje in nežnost. Zapuščeni Kristus nas spodbuja, da ga ljubimo in ga ljubimo v zapuščenih. V njih niso samo pomoči potrebni, ampak je v njih On; On, zapuščeni Jezus, je z njimi; On, ki nas je rešil tako, da se je spustil do dna naše človeške pogojenosti. Z vsakim od njih, ki so zapuščeni vse do smrti, je z njimi. Mislim, na nekatere. Pred nekaj tedni je tako imenovani »človek ceste«, Nemec, umrl pod stebriščem sam, zapuščen. Jezus je za vsakega od nas. Mnogo jih potrebuje našo bližino. Toliko je zapuščenih. Tudi jaz potrebujem, da me Jezus ljubkuje in se mi približa. Zaradi tega grem, da ga srečam v zapuščenih, v osamljenih.

On želi, da poskrbimo za brate in sestre, ki so najbolj podobni Njemu v dejanju skrajne bolečine in osamljenosti. Ne samo osebe, danes so dragi bratje in sestre, številni »zapuščeni Kristusi«. Celotna ljudstva so izkoriščana in prepuščena sama sebi; so reveži, ki živijo na križiščih naših cest, in nimamo poguma, da bi se srečali z njihovimi pogledi; migranti, ki niso več obrazi ampak številke; zavrženi jetniki, ljudje, ki so katalogizirani kot problemi. Je pa tudi veliko v nevidnih zapuščenih, skritih Kristusov, ki jih odvržemo z belimi rokavicami: nerojeni otroci, zapuščeni ostareli, ki bi lahko bil tvoj oče, tvoja mama, dedek, babica, zapuščeni v hiralnicah, bolniki brez obiskov, spregledani invalidi; mladi, ki v sebi čutijo veliko praznino, ne da bi kdo zares prisluhnil kriku njihove bolečine. Zato ne najdejo druge poti, kot je izhod v samomoru. To so današnji zapuščeni, to so današnji Kristusi.

Zapuščeni Jezus od nas zahteva, naj imamo oči in srce za zapuščene. Za nas, učence Zapuščenega, nihče ne more biti odrinjen, nihče ne more biti prepuščen sam sebi, kajti spomnimo se, zavrnjeni in izključeni ljudje so žive Kristusove ikone. Spominjajo nas na njegovo noro ljubezen, njegovo zapuščenost, ki nas rešuje iz vsake osamljenosti in obupa. Bratje in sestre, prosimo danes za to milost: da bi znali ljubiti zapuščenega Jezusa in znali ljubiti Jezusa v vsakem zapuščenem, v vsaki zapuščeni. Prosimo za milost, da bomo znali videti in prepoznati Gospoda, ki še vedno vpije v njih. Ne dovolimo, da bi se njegov glas izgubil v oglušujoči tišini brezbrižnosti. Bog nas ni pustil samih, zato poskrbimo za tiste, ki so ostali sami. Tedaj, šele tedaj, bomo za svoje sprejeli želje in čutenja Njega, ki je zaradi nas »sam sebe izpraznil« (Flp 2,7). Popolnoma je izpraznil samega sebe za nas.

Vir: Vatican News – slovenska redakcija

Poslanica svetega očeta Frančiška za post 2023: Postna askeza, sinodalna pot

V petek, 17. februarja 2023, so na Tiskovnem uradu Svetega sedeža predstavili poslanico papeža Frančiška za postni čas 2023 z naslovom Postna askeza, sinodalna pot.

Poslanica svetega očeta Frančiška za post 2023
Postna askeza, sinodalna pot

Dragi bratje in sestre!

Matejev, Markov in Lukov evangelij se ujemajo v pripovedi o Jezusovi spremenitvi. V tem dogodku vidimo Gospodov odgovor na nerazumevanje, ki so ga njegovi učenci pokazali v odnosu do njega. Malo prej je namreč prišlo do pravega spopada med Učiteljem in Simonom Petrom, ki je potem, ko je izpovedal svojo vero v Jezusa kot Kristusa, Božjega Sina, zavrnil njegovo napoved trpljenja in križa. Jezus ga je ostro pograjal: »Poberi se! Za menoj, Satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško« (Mt 16,23). In glej, »čez šest dni je Jezus vzel  s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro, na samo« (Mt 17,1).

Evangelij o spremenjenju je oznanjen vsako leto na drugo postno nedeljo. Dejansko nas Gospod v tem bogoslužnem času vzame s seboj in nas odvede na samo. Tudi če naše redne obveznosti zahtevajo, da ostanemo na svojih običajnih mestih in živimo svoj vsakdan, ki se pogosto ponavlja in je včasih dolgočasen, smo v postnem času povabljeni, da se skupaj z Jezusom »povzpnemo na visoko goro«, da bi s svetim Božjim ljudstvom doživeli posebno izkušnjo askeze.

Postna askeza je zavzetost, ki jo vedno spodbuja milost, da bi premagali svoje pomanjkljivosti vere in odpora do tega, da bi hodili za Jezusom po poti križa. Prav tako, kakor so to potrebovali Peter in drugi učenci. Za poglobitev našega poznavanja Učitelja, za razumevanje in popolno sprejemanje skrivnosti Božjega odrešenja, ki se je uresničilo po popolni daritvi samega sebe iz ljubezni, moramo pustiti, da nas On odvede na samo in na visoko goro, da se bomo ločili od povprečja in nečimrnosti. Moramo se podati na pot, na pot navzgor, ki zahteva napor, odrekanja in zbranost kot izlet v hribe. Te sposobnosti so pomembne tudi za sinodalno pot, za katero smo se kot Cerkev zavezali, da jo bomo uresničili. Dobro nam bo delo, če bomo razmislili o odnosu, ki obstaja med postno askezo in sinodalno izkušnjo.

V »odmik« na gori Tabor je Jezus pripeljal s seboj tri učence, ki so bili izbrani, da bi bili priče enkratnega dogodka. Hotel je, da bi to doživetje milosti ne bilo osamljeno, ampak bi bilo podeljeno, kot je podeljeno vse naše versko življenje. Za Jezusom hodimo skupaj. In skupaj, kot Cerkev, romarica v času, živimo bogoslužno  leto in znotraj njega post, ko hodimo s tistimi, ki jih je Gospod postavil ob nas kot tovariše na poti. Podobno kot za vzpon Jezusa in njegovih učencev na goro Tabor lahko rečemo, da je naša postna pot »sinodalna«, ker jo hodimo skupaj na isti poti, učenci edinega Učitelja Jezusa. Vemo tudi, da je on sam Pot, in potemtakem tako v liturgičnem kot v sinodalnem itinerariju Cerkev ne počne nič drugega, kot da vedno globlje in bolj polno vstopa v skrivnost Kristusa Odrešenika.

In tako pridemo do viška. Evangelij pripoveduje, da se je Jezus »vpričo njih spremenil: Njegov obraz je zasijal kot sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč« (Mt 17,2). To je »vrh«, to je cilj poti. Na koncu vzpona, ko so bili na visoki gori z Jezusom, je bila trem apostolom dana milost, da so ga videli v njegovi slavi, ki se je bleščala od nadnaravne luči, ki ni prihajala od zunaj, ampak jo je izžareval on sam. Božanska lepota tega videnja je bila neprimerljivo večja od kakršnega koli napora učencev, ko so se vzpenjali na Tabor. Kot pri vsakem zahtevnem izletu v hribe, ko se vzpenjamo, mora biti pogled uprt v stezo, razgled pa, ki se na široko odpre na koncu, preseneti in poplača s svojo čudovitostjo. Tudi sinodalni proces se pogosto zdi težaven in včasih bi lahko izgubili pogum. Tisto pa, kar nas čaka na koncu, je zagotovo nekaj čudovitega in presenetljivega, kar nam bo pomagalo bolje razumeti Božjo voljo in naše poslanstvo v službi njegovega kraljestva.

Doživetje učencev na gori Tabor se je še bolj obogatilo, ko sta se ob spremenjenem Jezusu pojavila Mojzes in Elija, ki sta poosebljala postavo in preroke (prim. Mt 17,3). Kristusova novost je izpolnitev Stare zaveze in obljub in je neločljiva od zgodovine Boga s svojim ljudstvom ter razodeva njen globok pomen. Podobno je sinodalna pot zakoreninjena v izročilo Cerkve in istočasno odprta za novost. Izročilo je vir navdiha za iskanje novih poti ob izogibanju nasprotnim skušnjavam nepremakljivosti ali improviziranega eksperimentiranja.

Postno asketsko potovanje in podobno tudi sinodalno imata oba za cilj spremenitev, osebno in cerkveno. Spremenitev, ki v obeh primerih najde svoj zgled v Jezusovi spremenitvi in se zgodi v milosti njegove velikonočne skrivnosti. Da bi se ta spremenitev mogla letos zgoditi v nas, bi rad predlagal dve »stezi«, po katerih moramo hoditi, da bi se vzpenjali skupaj z Jezusom in z njim dosegli cilj.

Prva se nanaša na ukaz, ki ga Bog Oče naslovi na učence na Taboru, ko zrejo spremenjenega Jezusa. Glas iz oblaka reče: »Poslušajte ga!« (Mt 17,5). Prvo pojasnilo je torej zelo jasno: poslušati Jezusa. Post je čas milosti v tolikšni meri, kolikor prisluhnemo Njemu, ki nam govori. In kako nam govori? Predvsem v Božji Besedi, ki naj jo Cerkev ponuja v bogoslužju. Ne pustimo, da bi padala v prazno. Če že ne moremo vedno sodelovati pri maši, pa dan za dnem preberimo svetopisemska berila, tudi s pomočjo interneta. Poleg Svetega pisma nam Gospod govori v bratih, predvsem v obrazih in zgodbah tistih, ki potrebujejo pomoč. Rad pa bi dodal še en vidik, ki je v sinodalnem procesu zelo pomemben: poslušanje Kristusa poteka tudi skozi poslušanje bratov in sester v Cerkvi. Gre za vzajemno poslušanje, ki je v nekaterih fazah glavni cilj, ki pa vendarle vedno ostane nepogrešljivo v metodi in v slogu sinodalne Cerkve.

Ko so učenci zaslišali Očetov glas, »so padli na obraz in se zelo prestrašili. In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: ‘Vstanite in ne bojte se!’ Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega« (Mt 17,6-7). To pa je drugo pojasnilo za ta postni čas. Ne predstavljajte si religioznosti izjemnih dogodkov in mikavnih doživetij iz strahu pred soočanjem z resničnostjo, z njenimi vsakdanjimi napori, težavnostjo in protislovji. Luč, ki jo Jezus kaže učencem, je predpodoba velikonočne slave; in proti njej moramo iti, hodeč »samo za njim samim«. Post je usmerjen na veliko noč. »Odmik« ni sam sebi namenjen, ampak nas pripravlja, da bi z vero, upanjem in ljubeznijo živeli trpljenje in križ, da bi prišli do vstajenja. Tudi sinodalna pot nas ne sme slepiti, da smo prispeli, ko nam Bog podari milost nekaterih močnih doživetij občestva. Tudi tam nam Gospod ponavlja: »Vstanite in ne bojte se.« Spustimo se v nižino in milost, ki smo jo doživeli, nas bo podpirala, da bomo ustvarjalci sinodalnosti v vsakdanjem življenju naših skupnosti.

Dragi bratje in sestre, Sveti Duh naj nas razvnema v tem postnem času pri vzponu z Jezusom, da bomo doživeli njegov božji sijaj in tako okrepljeni v veri skupaj nadaljevali pot z Njim, ki je slava njegovega ljudstva in luč narodov.

Rim, sv. Janez v Lateranu, 25. januarja, praznik spreobrnitve sv. Pavla

FRANČIŠEK

 

Vir: Vatican News – slovenska redakcija (Poslanica svetega očeta Frančiška za postni čas 2023: Postna askeza, sinodalna pot).

Pastirsko pismo za postni čas 2023: Prepoznavamo se kot Cerkev skupaj na poti

1. del
6. navadna nedelja – leto A, 12. februarja 2023 

Sir 15,15-20; 1 Kor 2,6-10; Mt 5,17-37 

Dragi bratje in sestre, 

že drugo leto živimo v vesoljni in naši krajevni Cerkvi poseben čas prenove. Papež Frančišek je oktobra 2021 povabil vso Cerkev, tako bližnje kot oddaljene, tako mlade kot stare, tako samske in poročene kot tudi laike, duhovnike, redovni ke in škofe, da stopimo na skupno pot prenove svoje vere in poglobitve svoje podobe o Cerkvi. Odkrili smo, da so lahko lepe stvari zelo prepro ste, da se je lepo srečati, se poslušati in podeliti drug z drugim svoja spoznanja, svoje skrbi in svojo vero. Ugotovili smo, da je tudi med nami veliko neznancev in oddaljenih. A ti nenadoma postanejo bližnji, če se jim približamo s prija zno besedo, če iskreno spregovorimo o sebi in o svoji veri. 

Eden od izzivov sinodalnega procesa je do seči obrobne in oddaljene ter odkriti njihovo doživljanje Cerkve, njihova iskanja in razoča ranja. Tako bo Cerkev resnično lahko uresniče vala svoje poslanstvo biti pričevalka Božje lju bezni do vseh ljudi (prim. Lumen gentium 19). Pri tem smo odkrili, da smo se tudi sami mar sikdaj precej oddaljili in ohladili. Zato se težko približamo in ogrejemo bolj oddaljene in tiste, ki so odšli. Potrebujemo veselje nad tem, da smo kristjani, veselje nad tem, da verujemo in smo Božji otroci. Takrat se bomo zavedali daru vere, bomo zanj hvaležni in ga bomo privoščili še drugim ljudem. 

Postni čas je zato idealna priložnost, da se pustimo nagovoriti spoznanjem, ki so dozore la v tem prvem sinodalnem letu. Predvsem pa vas vabimo k zaupni veri v Božjo besedo, ki nas spremlja na naši konkretni življenjski poti. Od prite Sveto pismo, zapomnite si besedo, ki vas nagovori, prisluhnite besedam, ki jih slišite pri sveti maši. Po njih govori Sveti Duh tisto, kar v določenem trenutku moramo slišati. 

Ne razvezati, temveč dopolniti 

V današnjem evangeliju Jezus spodbuja svo je učence, naj se ne prestrašijo poslanstva, ki ga prinaša njegovo oznanilo. Čeprav se zdi, da bla grovanje ubogih, žalostnih, krotkih in usmilje nih postavlja na glavo stare vrednote, ki so teme ljile na jasni postavi in pravilih, na visoki morali in pravičnosti, Jezus s tem postave ne odpravlja. Želi se dotakniti človekovega srca, želi mu spo ročiti, kako dragocen je v Božjih očeh. Premalo je samo poznati zapisano postavo, v srcu pa ži veti po svoji postavi. Premalo je zgolj izogibati se ubijanju in prešuštvu, v srcu pa preklinjati človeka ali se ga polaščati. Ne koristi veliko, če se ustavimo samo pri črkah Svetega pisma in modrujemo o njihovem pomenu. Kot pismouki in farizeji, ki so kar tekmovali med seboj, kdo bo znal bolje razložiti postavo in kdo jo bo pravil neje in natančneje izpolnjeval. Zato Gospod, ki pozna človekovo srce, odločno svari: »Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismo ukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt 5,20). Nihče ne more priti v nebeško kraljestvo, če se bo zanašal samo na svojo moč, na svoja dela in svojo vero. Nebeškega kralje stva si ne zaslužimo s pridnim izpolnjevanjem zapovedi, ampak ga lahko le sprejmemo kot dar življenja. Sprejemamo pa ga lahko le takrat, če priznavamo, da nismo bogovi, ampak Božji otroci, da nismo popolni, ampak potrebujemo drugega, da lahko napredujemo v veri in se bo rimo s svojimi človeškimi slabostmi. 

Škofje se zavedamo, da s sinodo, ki smo jo zače li lani, nismo odpravili ali nadomestili vseh dose danjih načrtov in prizadevanj za prenovo Cerkve, ampak jim želimo dati novega zagona. Poglobiti namreč želimo svoje zavedanje o nas samih, o tem, kaj in kdo smo Cerkev in kakšno je naše po slanstvo v tem konkretnem času in prostoru. 

Klicati Svetega duha 

Dragi bratje in sestre, papež Frančišek se ne utrudi poudarjati, da je glavni voditelj in usmer jevalec sinode Sveti Duh. O prepoznavanju Sve tega Duha govori apostol Pavel danes v berilu. Slišijo ga tisti, ki ga z ljubeznijo iščejo. Modrim tega sveta je namreč težko razumeti, da Bog ljubi človeka in vztraja ob njem, tudi če ga ta prezira in žali. Kot pravi Pavel Korinčanom, se takemu Bogu eni posmehujejo, ker ne stopi s križa in ne pokonča svojih zasramovalcev, drugi se pohuj 

šujejo, ker se daje v roke grešnikom in onečašča svetost Edinega in Vsemogočnega (prim. 1 Kor 1,23). Vendar jih Pavel na nek način tudi zago varja, ko pravi, da Jezusa gotovo ne bi križali, ko bi poznali, kdo Bog je in kakšen je njegov načrt za človeka. To spoznanje presega človeške moči, saj pravi Pavel: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9). Samo Sveti Duh, ki prihaja od Očeta, ki »preiskuje vse, celo Božje globine« (v. 10), nas lahko uči o tej re snični podobi Boga in njegove Cerkve. Zaslišali ga bomo, ko ga bomo klicali, ko bomo vztrajali z Božjo besedo, ko bomo iz vere in hvaležnosti delali vsaj majhne korake ljubezni. 

Dragi verniki, škofje vas na začetku postnega časa spodbujamo, da poživimo svojo odločitev, da želimo biti živi člani občestva Cerkve, v kate ro smo bili vcepljeni s svetim krstom. Moč tega občestva ni človekova popolnost, ampak Kri stus in novo življenje, ki je sad njegove daritve na križu. Poti prenove ne more nihče uspešno hoditi sam. Povezuje nas vera v Boga Očeta, ki nas ljubi; povezuje nas Sveti Duh, ki nam ga daje Oče, da bi lahko živeli njegove darove; in povezuje nas naša prošnja, da bi se prepoznali kot njegovi ljubljeni sinovi in hčere. AMEN. 

2. del 
7. navadna nedelja, 19. februarja 2023 

3 Mz 19,1-2.17-18; 1 Kor 3,16-23; Mt 5, 38-48

Dragi bratje in sestre, Apostolska dela nam poročajo, da je prva Cerkev nastala, ko je Sveti Duh povezal zbegane Jezusove učence in jih zbral v gornjih prostorih jeruzalemske hiše, kjer »so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati … Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 1,14; 2,42). To je osnovna oblika življenja Cerkve vse do danes: občestvo mož in žena, ki jih povezuje nauk apostolov, dejavna medsebojna ljubezen in molitev, ki nas povezuje z vso Cerkvijo – z našimi živimi in že poveličanimi brati in sestrami. Škofje vas prosimo, da se tudi danes v Svetem Duhu povežemo v občestvo Cerkve in se odpremo za njegovo besedo, ki nas usmerja na skupni poti. 

Razširiti prostor svojega šotora 

V prvem letu sinodalne poti so potekala različna srečanja v okviru škofij in župnij, v redovnih ustanovah, laičnih gibanjih in združenjih. Škofje se zahvaljujemo vsem, ki ste sodelovali in prispevali svoj delež. V svojih srečanjih po župnijskih in drugih skupinah smo odkrivali, koliko sinodalnosti je že bilo doslej v naših skupnostih in kako lepo je pri tem sodelovati. Pomembno je, da te skupine potrdimo in ovrednotimo njihov način dela in poslanstva. Vabimo vas, da vztrajate na poti, da se učimo hoditi skupaj in tako živeti Cerkev. To naj nas tudi spodbuja, da bi odpirali nove možnosti za sodelovanje ter nove župnijske in škofijske skupine. 

Na podlagi škofijskih in narodnih povzetkov je ob koncu preteklega leta v Rimu nastal delovni dokument, ki nosi naslov Razširi prostor svojega šotora. Svetopisemska podoba Cerkve kot šotora je vzeta iz 54. poglavja Izaijeve knjige, kjer Bog po preroku spodbuja svoje ljudstvo, naj kljub stiski zaupa vanj in se ne boji. Poziva jih, naj dvignejo pogled, naj razširijo prostor svojega šotora, kajti njihov Bog se imenuje »Bog vse zemlje« (Iz 54,1-5). 

K temu nas spodbuja tudi današnja Božja beseda. Jezus nas v evangeliju poziva, naj se naš pogled in naša krščanska ljubezen ne ustavita pri tistih, ki nas imajo radi, ki nas spoštujejo, ki so z nami. »Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. … Če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega?« (Mt 5,44-45.47). Iz bistva našega krščanskega in cerkvenega poslanstva namreč izhaja, da se ne ustavimo pri mejah svojega dobrega počutja, da prestopimo svojo gotovost in prostor, ki ga obvladamo. 

Že starozavezna besedila nas spominjajo, da se lahko človek bliža Bogu in postaja svet samo po konkretni življenjski poti: »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet« (3 Mz 19,2). Svetost pomeni sprejemati navdihe Svetega Duha, ki nas gotovo nagovarja, če ga kličemo, saj po krstu prebiva v nas. Zato danes Pavel v drugem berilu upravičeno vzklika: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? … Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi« (1 Kor 3,16-17). Življenje po Duhu presega njegovo naravno življenje in ga podaljšuje v večnost, daje mu nov smisel. Prava modrost je v spoznanju, da smo Gospodovi. To človeka osvobaja praznega ponašanja in dokazovanja, hkrati pa mu odpira oči za obdarovanost. »Vse je vaše,« pravi Pavel, »svet, življenje in smrt, sedanjost in prihodnost. Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa Božji« (v. 22.23). 

Prisluhniti Svetemu duhu 

Dragi bratje in sestre, vabimo vas, da v tem novem sinodalnem letu in še posebej v postnem času, ki ga ta teden začenjamo, vsi skupaj iščemo načine, kako prisluhniti Svetemu Duhu, ki po vsakem izmed vas govori naši Cerkvi, našim občestvom in skupnostim. Vendar Svetega Duha ni mogoče preprosto zajeti s človeškimi rokami, saj je kot veter. Potrebuje našo pozornost. Prepoznamo ga po tem, kar prinaša mir, veselje, ljubezen, potrpežljivost, zvestobo, krotkost (prim. Gal 5,20). Od njega pa nas odvrača, kar nas vznemirja, prinaša strah in jezo. Sveti Duh nas na konkretne načine spodbuja za dobro in ustavlja pred slabim. A prisluhniti moramo z ljubeznijo, ki se ne boji zase in se ne boji drugega, ki »ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, se ne veseli krivice, veseli pa se resnice« (1 Kor 13,4-6). 

Poslušanje je osnovna drža, ki gradi odnose in občestvo, zato jo je papež Frančišek poudaril kot prvo vajo vsakega, ki stopa na sinodalno pot. Poslušanje je po Frančišku »oblika nežnosti«, ki nam pomaga, da se lahko res zgodi srečanje z Bogom in z resnico o samem sebi. Apostol Janez pravi, da je vse nastalo po Besedi (Jn 1,3), po odnosu. Bog želi človeka najprej po besedi pritegniti v odnos. Zares pa lahko resnično poslušam samo tistega, ki ga imam rad. Vera je iz poslušanja, pravi apostol Pavel (Rim 10,17). Cerkev se v grškem originalnem jeziku imenuje ekklesia – poklicana, sklicana –, ker je nastala iz poslušanja Božjega klica. Zato se bo lahko tudi prenovila samo iz poslušnosti temu Božjemu klicu. 

Dovolite, dragi verniki, da vas škofje ob koncu tega pisma tudi sami prosimo odpuščanja, ker vas premalo poslušamo. Zavedamo se in zaupamo, da lahko Duh spregovori po vsakem človeku, a pogosto nas skrb in strah zapreta, da se zapremo in ne slišimo. Zato prosimo za odpuščanje vas in Gospoda, naj nam odpusti, ko nismo dovolj poslušali, ko smo gledali stran, ko smo molčali, ko bi morali spregovoriti. Žal nam je, če vam nismo bili dovolj v oporo, če ste bili razočarani ob srečanju z nami in ste zaradi našega ravnanja izgubili vero v Božjo pravičnost, ljubezen in usmiljenje. Prosimo vas, molite za nas, da bomo lahko med vami pogumno opravljali službo Dobrega Pastirja in pričevali zanj. V molitvi za sinodo vsi skupaj priznavamo, da smo šibki in grešni, in prosimo Gospoda, naj ne dopusti, da bi širili nered. Naj nam in vsej Cerkvi podarja svojega Svetega Duha in ne dopusti, da bi nas nevednost vodila po napačni poti ali da bi pristranskost vplivala na naša dejanja. 

Na vse vas kličemo Božjega blagoslova in priprošnje naših nebeških zavetnikov, še posebej slovenskih mučencev, ki naj izprosijo slovenski Cerkvi svetosti in poguma. 

Vaši škofje

Poslanica svetega očeta Frančiška za XXXI. svetovni dan bolnikov – 2023

»Poskrbi zanj«.
Sočutje kot sinodalno izvajanje zdravljenja

Dragi bratje in sestre!

Bolezen je del naše človeške izkušnje. Vendar pa lahko postane nečloveška, če jo živimo v osamljenosti in zapuščenosti, če je ne spremljata skrb in sočutje. Ko hodimo skupaj, je normalno, da se nekdo počuti slabo, da se mora ustaviti zaradi utrujenosti ali zaradi kakšne nezgode na poti. Tam, v takšnih trenutkih vidimo, kako hodimo: ali v resnici hodimo skupaj, ali pa smo samo na isti poti, vendar vsak zase, pazimo na svoje koristi in pustimo, da se drugi »znajdejo«. Zato vas na ta XXXI. svetovni dan bolnikov, sredi sinodalne poti, vabim k razmišljanju o dejstvu, da se lahko ravno ob izkušnji krhkosti in bolezni naučimo hoditi skupaj skladno z Božjim slogom, ki je bližina, sočutje in nežnost.

V Knjigi preroka Ezekiela v veliki prerokbi, ki predstavlja enega od vrhuncev vsega razodetja, Gospod govori takole: »Sam bom pasel svoje ovce in sam jim bom dajal počitek, govori Gospod Bog. Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal […] Pasel jih bom, kakor je prav« (34,15-16). Izkušnja izgubljenosti, bolezni in slabosti so seveda del naše poti: ne izključujejo nas iz Božjega ljudstva, ampak nas celo postavljajo v središče pozornosti Gospoda, ki je Oče in na poti noče izgubiti niti enega od svojih otrok. Gre torej za to, da se učimo od Njega, da bi bili v resnici skupnost, ki hodi skupaj in je sposobna ne pustiti, da bi jo okužila kultura odmetavanja.

Kot veste, okrožnica Vsi bratje predlaga aktualizirano branje prilike o usmiljenem Samarijanu. Izbral sem jo kot tečaj, kot točko preobrata, da bi mogli iziti iz »senc zaprtega sveta« ter »misliti in rojevati odprt svet« (prim. št. 56). Med to Jezusovo priliko in med mnogimi načini, na katere je danes bratstvo zanikano, namreč obstaja globoka povezava. Predvsem dejstvo, da pretepeni in oropani človek zapuščen ob poti, predstavlja stanje, v katerem je puščenih preveč  naših bratov in sester v trenutku, ko najbolj potrebujejo pomoč. Ni lahko razločevati, kateri napadi na življenje in na njegovo dostojanstvo izvirajo iz naravnih vzrokov in katere povzročajo krivice in nasilje. V resnici raven neenakosti in prevlada koristi nekaterih že tako vplivata na vsako človeško okolje, da imamo težko katero koli izkušnjo za »naravno«. Vsako trpljenje se dogaja v neki »kulturi« in med njenimi protislovji.

Pri tem pa je pomembno, da prepoznamo stanje samote in zapuščenosti. Gre za grozovitost, ki jo lahko premagamo pred vsako drugo krivico, ker – kot pripoveduje prilika – je za njeno odpravo dovolj trenutek pozornosti, notranji vzgib sočutja. Dva mimoidoča, ki sta veljala za verna, vidita ranjenca in se ne ustavita. Tretjega pa, Samarijana, nekoga, ki je predmet prezira, pa gane sočutje in posrbi za tujca ob poti ter z njim ravna kot z bratom. Ko to stori, ne da bi na to sploh mislil, spremeni stvari, ustvari bolj bratski svet.

Bratje, sestre, nikoli nismo pripravljeni na bolezen. Pogosto tudi ne na sprejemanje starosti. Bojimo se ranljivosti, prežemajoča kultura trga pa nas sili, da jo zanikamo. Za krhkost ni prostora. In tako nas zlo, ko vdre in nas napade, omamljene pusti na tleh. Takrat se lahko zgodi, da nas drugi zapustijo, ali pa se nam zdi, da jih moramo zapustiti, da se v odnosu do njih ne bi počutili kot breme. Na ta način se začne osamljenost in nas zastrupi grenak občutek krivice, zaradi katerega se zdi, da so se zaprla tudi nebesa. Pravzaprav se naprezamo, da bi ostali v miru z Bogom, ko se uničuje naš odnos z drugimi in s seboj. Zato je tudi glede bolezni tako pomembno, da se vsa Cerkev meri po evangeljskem zgledu usmiljenega Samarijana, da bi postala veljavna »poljska bolnišnica«. Njeno poslanstvo se namreč, zlasti v zgodovinskih okoliščinah, ki jih doživljamo, izraža v izvajanju skrbi. Vsi smo krhki in ranljivi; vsi smo potrebni tiste sočutne pozornosti, ki se zna ustaviti, se približati, oskrbeti in olajšati. Stanje bolnih je torej klic, ki prekine brezbrižnost in zadrži korak tistega, ki napreduje, kot bi ne imel sester in bratov.

Svetovni dan bolnikov v resnici ne vabi samo k molitvi in bližini s trpečimi; istočasno želi tudi osveščati Božje ljudstvo, zdravstvene ustanove in civilno družbo za nov način skupnega napredovanja. Na začetku navedena Ezekielova prerokba vsebuje zelo ostro sodbo o prednostnih nalogah tistih, ki imajo gospodarsko, kulturno in vladarsko oblast nad ljudmi: »Mleko uživate, z volno se oblačite, tolste živali koljete, črede pa ne pasete. Oslabelih niste krepčali, bolnih niste ozdravljali, polomljenih niste obvezovali, razkropljenih niste vodili nazaj, izgubljenih niste iskali, temveč ste jim gospodovali trdo in nasilno« (34,3-4). Božja beseda je vedno razsvetljujoča in sodobna. Ne samo v ovadbi, ampak tudi v predlogu. Zaključek prilike o usmiljenem Samarijanu nam namreč nakazuje, kako se udejanjanje bratstva, ki se je začelo z osebnim srečanjem, lahko razširi na organizirano oskrbo. Gostišče, gostilničar, denar, obljuba o vzajemni obveščenosti (prim. Lk 19,34-35): vse to spominja na službo duhovnikov, na delo zdravstvenih in socialnih delavcev, na zavzetost domačih in prostovoljcev, po zaslugi katerih se na vseh koncih sveta dobro vsak dan zoperstavlja zlu.

Leta pandemije so povečala naš čut hvaležnosti za vse tiste, ki vsak dan delajo za zdravje in raziskave. Vendar ni dovolj, da bi iz tako velike kolektivne tragedije izšli s počastitvijo junakov. Covid-19 je postavil na preizkušnjo to veliko mrežo pristojnosti ter solidarnosti in je pokazal strukturne meje obstoječih sistemov socialnega varstva. Zato je nujno, da hvaležnosti v vsaki državi odgovarja dejavno iskanje strategij in virov, da bi vsakemu človeku zagotovili dostop do zdravljenja in temeljno pravico do zdravja.

»Poskrbi zanj« (Lk 10,35) je Samarijanovo priporočilo gostilničarju. Jezus ga usmeri tudi na vsakega izmed nas in nas na koncu spodbudi: »Pojdi in ti delaj prav tako.« Kot sem poudaril v Vsi smo bratje, nam »prilika kaže, s katerimi pobudami je mogoče spet oblikovati skupnost, začenši pri možeh in ženah, ki sprejemajo krhkost drugih, ki ne dopuščajo, da se vzpostavi izključujoča družba, temveč se čutijo bližnje, dvignejo padlega človeka in mu v splošno korist vrnejo čast« (št. 67). Kajti »ustvarjeni smo bili za polnost, ki jo lahko dosežemo samo v ljubezni. Živeti neprizadeto ob bolečini drugega ni mogoča izbira« (št. 68).

Tudi 11. februarja 2023 gledamo na Lurško svetišče kot na prerokbo, kot na učno uro, zaupano Cerkvi v osrčju sodobnosti. Ne šteje samo to, kar deluje in ni pomemben samo tisti, ki proizvaja. Bolni ljudje so v središču Božjega ljudstva, ki napreduje skupaj z njimi kot prerokba nekega človeštva, v katerem je vsak dragocen in nihče zavržen.

Priprošnji Marije, ki je Zdravje bolnikov, izročam vsakega izmed vas, ki ste bolni; vas, ki skrbite zanje v družini, z delom, z raziskovanjem in prostovoljstvom; in vas, ki si prizadevate za spletanje osebnih, cerkvenih in družbenih vezi bratstva. Vsem iz srca pošiljam svoj apostolski blagoslov.

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 10. januarja 2023.

FRANČIŠEK

Prevod: Vatican News – slovenska redakcija

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 4. nedeljo med letom

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 4. nedeljo med letom

Na četrto nedeljo med letom nam evangelij predstavi Gospodov veliki govor množici. Evangelist Matej je zapisal: »Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil« (Mt 5,1-2). »Jezus, novi Mojzes, se usede na katedro ‘gore’ (Jezus iz Nazareta, Ljubljana 2007, str. 88) in naznani: »Blagor ubogim v duhu, blagor žalostnim, blagor usmiljenim, blagor lačnim in žejnim pravičnosti, blagor čistim v srcu, blagor preganjanim«.

Sof 2,3; 3,12-13

Iščite Gospoda, vsi ponižni v deželi,
ki vršite njegovo pravico.
Iščite pravičnost, iščite ponižnost,
morebiti se skrijete
na dan Gospodove jeze.
V tvoji sredi pa bom pustil
ponižno in skromno ljudstvo,
ki bo poiskalo zavetje v Gospodovem imenu,
Izraelov ostanek;
ne bodo delali krivice
in ne bodo lažnivo govorili;
v njihovih ustih ne bo najti
zvijačnega jezika.
Pasli se bodo in počivali,
nihče jih ne bo motil.

1 Kor 1,26-31

Glejte, bratje, svojo poklicanost: ni veliko modrih po mesu ne veliko močnih ne veliko plemenitih. Nasprotno, kar je v svetu nespametno, si je Bog izbral, da bi osramotil modre. In kar je na svetu slabotno, si je Bog izbral, da bi osramotil to, kar je krepko. In kar je na svetu neplemenito in zaničevano, si je Bog izbral, to, kar nič ni, da bi uničil to, kar je, da se nobeno meso ne bi ponašalo pred Bogom. Iz njega pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki nam je postal modrost od Boga, pravičnost ter posvečenje in odkupitev, kakor je pisano: Da bi se tisti, ki se ponaša, ponašal v Gospodu.

Mt 5,1-12

Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. In odprl je usta in jih učil, rekoč:
Blagor ubogim v duhu,
kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
Blagor žalostnim,
kajti potolaženi bodo.
Blagor krotkim,
kajti deželo bodo podedovali.
Blagor lačnim in žejnim pravičnosti,
kajti nasičeni bodo.
Blagor usmiljenim,
kajti usmiljenje bodo dosegli.
Blagor čistim v srcu,
kajti Boga bodo gledali.
Blagor tistim, ki delajo za mir,
kajti imenovani bodo Božji sinovi.
Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani,
kajti njihovo je nebeško kraljestvo.
Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili.
Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.«

Razlaga cerkvenih očetov

Ambroziaster pravi: »Svet ni dojel, da je Zveličarjevo trpljenje postalo vir moči, saj je to trpljenje uničilo smrt.« Sv. Ambrož pravi: »Kristus je s samim sebe zadostil za nas tako, da nas je s svojim življenjem odkupil od smrti.« Origen in sv. Avguštin pravita, naj se nihče ne poveličuje s človeškimi deli.« Teodoret iz Cira pojasni: »Če bi bili izbrani samo najbolj zgovorni za pridiganje, bi ti začeli slaviti lastno izkušenost ter spretnost in bi zaradi tega nastala škoda.«

Kromacij Oglejski se sprašuje: »Zakaj se je Gospod povzpel na goro, da bi oznanil svoj nauk?« Najprej Kromacij sam odgovarja na to vprašanje: »Da bi lahko dal svojim učencem božanske zapovedi, s katerimi bi se izogibali zemeljskih reči, iskali pa nebeške.« Sv. Hieronim na isto vprašanje odgovarja: »da bi lahko vodil svoje ljudstvo naproti višjemu življenju.« Sv. Avguštin pa: »da bi bil znan vzvišen Očetov ter Sinov nauk.« Neznani pisec pa na vprašanje, zakaj se je Gospod povzpel na goro, poda jasen odgovor: »S tem je (Gospod) pokazal, da se mora vsak, ki uči in sprejme pot Božje pravičnosti, dvigniti do najvišjih duhovnih kreposti. Prav tako se mora danes vsak, ki hoče poučevati skrivnosti Resnice, povzpeti na goro Cerkve.« Sveti Janez Krizostom pa pravi, »da jih je Jezus poučeval glede na njihove zmožnosti poslušanja tako s tišino kakor z besedo.« Kromacij Oglejski zaključi: »Na začetku je bila na gori samo Mojzesu dana resnost postave, ljudstvu pa ni bilo dovoljeno približati se. Sedaj pa so vsi poklicani, približati se Jezusu, da bi od Njega prejeli dar evangelija.«

Neznani pisec pravi: »Ubog v duhu je tisti, ki se je pokesal ter je postal ponižen kot otrok.« Sv. Hilarij iz Poitiersa nadaljuje: »Ko so preroki napovedovali božjo izvoljenost ponižnega ljudstva, ki bi spoštoval Božje besede, so že v naprej predstavili glavni blagor: ponižnost duha.« Sv. Kromacij Oglejski dodaja: »Zares blaženi so tisti, ki so se odpovedali bogastvu sveta ter so postali bogati v Bogu.« Sv. Hieronim pravi: »Zares so blaženi tisti, ki so svobodno izbrali uboštvo.«

Neznani pisec pravi, da »bo žalostnim odvzeta njihova bolečina.« Sv. Hieronim in sv. Janez Krizostom pojasnjujeta: »Jokanje v tem primeru ne pomeni jokati zaradi smrti, temveč zaradi grehov.« Sv. Kromacij Oglejski in Neznani pisec soglašata: »Kdor se žalosti za grehe sveta je najbolj blažen.«

Sv. Kromacij Oglejski pravi: »Krotki, obogateni z evangeljskimi počeli, posnemajo Božjo dobroto.« Neznani pisec trdi: »Krotki so tisti, ki raje sprejmejo žalitev, kot pa da koga užalijo.« Sv. Avguštin in sv. Janez Krizostom razlagata, da »’blagor krotkim’ nikakor ni izražen v prispodobi ampak dejansko, saj bo krotek človek blažen že na tem svetu in pa tudi v prihodnjem svetu.«

Neznani pisec pravi: »Imeti lakoto in žejo po pravičnosti pomeni želeti si samo Božjo pravičnost«, k temu Kromacij Oglejski doda: »in ne misliti na nič drugega, kot le iskati resnično pravičnost.« Sv. Janez Krizostom dodaja: »Nagrada, ki jo dobimo od Boga za naša krepostna dejanja, je veliko večja kakor katera koli človeška nagrada.«

Sv. Kromacij Oglejski pravi: »Čisti v srcu so tisti, ki so premagali greh, ki so očistili sebe vsake sprijenosti mesa in so Gospodu všeč zaradi del, ki so se porodila iz vere in udejanjanja pravičnosti.« Neznani pisec k temu dodaja: »Kdor koli deluje pravično in se steguje po dobrem, lahko vidi Boga.« Sv. Avguštin pravi: »Če tvoje srce ni čisto, ti ne bo omogočeno videti to, kar lahko vidi samo čisto srce.«

Neznani pisec pravi: »Kristus sam je naš mir.« Sv. Kromacij Oglejski pravi: »Delavci za mir so tisti, ki branijo mir Cerkve s tem, ko ohranjajo živo enost apostolskega nauka.« Sv. Avguštin pravi: »Tisti, ki ohranjajo v svoji notranjosti mir, so predstavniki Božjega kraljestva.«

Sv. Avguštin pravi: »Vsem tistim, ki so preganjani zaradi ljubezni do pravičnosti, je podeljena milost, da to brez strahu prenašajo.« Sv. Kromacij Oglejski na zgledu apostolov to bolj podrobno razloži: »Apostoli so jasen zgled tistih, ki so blaženi, saj so pretrpeli mučeništvo in kakor oni tudi pravični, ki so zaradi obrambe pravičnosti Postave, pretrpeli različna preganjanja.«

Sv. Janez Krizostom pravi, da »z vsakim blagrom blaženi prejmejo nebeško kraljestvo.« Sv. Kromacij Oglejski bolj podrobno razloži: »S tem ko imajo vedno v duši  in v razumu obljubo nagrade nebeške slave, ljudje vere ostanejo trdni med prenašanjem kakršnega koli trpljenja, saj je to cena, ki jo morajo plačati, če želijo imeti delež pri slavi prerokov in apostolov.« Neznani pisec povzame: »Kdor si želi nebeško slavo, se ne boji nobene ovire tu na zemlji.«

Misli Benedikta XVI.

Jezus pravi:  »Blagor ubogim v duhu, blagor žalostnim, blagor krotkim, blagor lačnim in žejnim pravičnosti, blagor usmiljenim, blagor čistim v srcu, blagor tistim, ki delajo za mir, blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani (prim. Mt 5,3-10). Pravzaprav je samo On, Jezus, resnično blažen,. On je pravzaprav resnično ubog v duhu, žalosten, krotak, lačen pravičnosti, usmiljen, čist v srcu, delavec za mir; On je preganjan zaradi pravičnosti. Blagri nam predstavijo Jezusovo duhovno podobo in tako izrazijo njegovo skrivnost, skrivnost smrti in vstajenja, trpljenja in veselje vstajenja. Ta skrivnost, ki je resnična skrivnost blaženosti, nas vabi k hoji za Jezusom in skupaj z njim naproti tej skrivnosti. Če sprejmemo njegov predlog in gremo za njim, vsak v svojih okoliščinah, postanemo deležni njegove blaženosti. Z njim nemogoče postane mogoče tako, da celo kamela gre lahko skozi šivankino uho (prim. Mr 10,25). Z njegovo pomočjo in samo z njegovo pomočjo lahko postanemo popolni, kakor je popoln nebeški Oče (prim. Mt 5,48) (Benedikt XVI., homilija, 1. november 2006).

V središču poslanstva Jezusa Kristusa in s tem tudi nas kristjanov, je oznanjevanje Božjega kraljestva. To oznanjevanje v Kristusovem imenu pa pomeni za Cerkev, duhovnike, redovnike, redovnice, kakor tudi vse krščene, da se je potrebno zavzeti biti v svetu njegove priče. Božje kraljestvo je pravzaprav  Bog sam, ki postane med nami navzoč in po nas kraljuje. Božje kraljestvo se ustvarja takrat, ko Bog živi v nas in ko mi Boga prinašamo v svet.

Sveti Matej nam v svoji verziji blagrov razloži, da materialna revščina sama po sebi še ne zagotavlja, da je nekdo blizu Bogu, saj je lahko srce zakrknjeno in polno poželenja po bogastvu. Nam pa Matej, kakor tudi vse Sveto pismo, da razumeti, da je Bog v vsakem primeru na poseben način blizu revežem. Tako postane jasno: kristjan vidi v revežu Kristusa, ki ga pričakuje in čaka, da se mu kristjan posveti. Kdor hoče korenito hoditi za Kristusom, se mora odpovedati materialnim dobrinam. Živeti to uboštvo pa pomeni izhajajoč iz Kristusa postati notranje svoboden za bližnjega. Za vse kristjane, predvsem pa za nas duhovnike, redovnike in redovnice, tako za posameznike kakor za skupnosti, mora biti vprašanje uboštva in revežev vedno znova predmet resnega spraševanja vesti. Ravno za naše razmere, ko nam ni nič hudega, ko nam nič ne manjka, menim, da moramo še posebej razmisliti, kako iskreno živeti to poklicanost.

Angel Gospodov, nedelja, 30. januar 2011
Dragi bratje in sestre, na četrto nedeljo med letom nam evangelij predstavi Gospodov veliki govor množici na čudovitih gričih okoli galilejskega jezera. Evangelist Matej je zapisal: »Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil« (Mt 5,1-2). »Jezus, novi Mojzes, se usede na katedro ‘gore’ (Jezus iz Nazareta, Ljubljana 2007, str. 88) in naznani: »Blagor ubogim v duhu, blagor žalostnim, blagor usmiljenim, blagor lačnim in žejnim pravičnosti,  blagor čistim v srcu, blagor preganjanim« (prim. Mt 5,3-10). Ne gre za novo ideologijo, temveč za nauk od zgoraj, ki se dotakne človeške pogojenosti. Tiste pogojenosti, ki jo je Gospod s tem, da se je učlovečil, želel prevzeti, da bi jo odrešil. Zato »je govor na gori naravnan v prostranost sveta, sedanjost in prihodnost… in ga je mogoče razumeti in živeti samo v hoji za Kristusom, v hoji skupaj z Njim« (Jezus iz Nazareta, str. 91). Blagri so nov program življenja, ki nas osvobaja lažnih vrednot sveta in nas odpira k resničnim sedanjim in prihodnjim dobrinam. Ko Bog nasiti lačne pravičnosti, obriše solze žalostnim to pomeni, da poleg povračila na viden način, tudi odpre Nebeško kraljestvo. Blagri so prenos križa in vstajenja v bivanje učenca« (ibid. 95). Odsevajo življenje Božjega Sina, ki se pusti preganjati, zaničevati vse do obsodbe na smrt, da bi ljudem podaril odrešenje.

Starodavni puščavnik zatrjuje: »Blagri so Božji darovi, zato se mu moramo hvaležni zanje zahvaljevati, kakor tudi za povračila, ki iz njih izhajajo, torej za Nebeško kraljestvo v prihodnjem veku, za tolažbo že tukaj, za polnost vsega dobrega in Božje usmiljenje… ko smo končno postali Kristusova podoba na zemlji« (Peter Damaščan, Filokalija, 3. zvezek, Torino, str. 79). Zgodovina Cerkve je tista, ki razlaga Evangelij blagrov, to je zgodovina krščanske svetosti, saj, kakor piše sveti Pavel: »Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zaničevano, tisto, kar ni bivajoče, da bi onesposobil bivajoče« (1Kor 1,27-28). Zaradi tega se Cerkev ne boji uboštva, zaničevanja, preganjanja v družbi, ki jo pogosto potegne vase blagostanje in svetna moč. Sveti Avguštin nas spominja, »da nimamo nobenih zaslug, če trpimo zaradi teh nadlog, ampak samo, če jih prenašamo zaradi Jezusovega imena, ne le z vedrino v srcu temveč z veseljem (De sermone Domini in monte, I, 5,13: CCL 35, 13).

 Dragi bratje in sestre, prosimo Devico Marijo, najodličnejšo Blaženo, za moč, da bomo iskali Gospoda (prim. Sof 2,3) in vedno z veseljem hodili za njim po poti Blagrov.

Misli papeža Frančiška

Angel Gospodov, nedelja, 29. januar 2017
Dragi bratje in sestre, dober dan! Bogoslužje današnje nedelje nam daje v razmišljanje Blagre (prim. Mt 5,1-12a), s katerimi se začne velik govor, imenovan ‘na gori’ ‘ustava’ Nove zaveze. Jezus razodeva voljo Boga, voditi ljudi k sreči. To sporočilo je bilo že navzoče v pridiganju prerokov, da je Bog blizu revnim, zatiranim in jih bo rešil tega trpinčenja.

V tem svojem pridiganju pa Jezus izbere posebno pot, saj začne z besedo ‘blagor’, to je srečni, nadaljuje z opisom stanja, zaradi katerega so takšni ter zaključi z obljubo. Vzrok za blaženost oziroma srečo, ni v zahtevanem stanju: »ubogi v duhu«, »žalostni«, »lačni pravičnosti«, »preganjani«… temveč v obljubi, ki sledi, ki se jo sprejme z vero kot Božji dar. Začne se s stanjem stiske, se zatem odpre Božjemu daru in se vstopi v novi svet, v ‘kraljestvo’, ki ga je Jezus oznanjal. To pa ni samodejni mehanizem, temveč življenjska pot hoje za Gospodom, zaradi katere realnost stiske in žalosti vidimo v novi perspektivi in jo okušamo glede na udejanjeno spreobrnjenje. Ni blaženosti, če ni spreobrnjenja, da lahko cenimo in živimo Božje darove.

Ustavil se bom ob prvem blagru: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (v. 4). Ubog v duhu je tisti, ki je sprejel občutja in držo tistih ubogih, ki se kljub temu njihovemu stanju ne upirajo, temveč znajo biti ponižni, poslušni in pripravljeni za Božjo milost. Sreča ubogih v duhu ima dve razsežnosti, in sicer do stvari in do Boga. Do materialnih dobrin uboštvo v duhu pomeni zmernost, saj se jim ni nujno potrebno odpovedati, temveč v okušanju bistvenega, v podelitvi; v sposobnosti, da vsak dan znova občudujemo dobroto stvari, ne da bi se obtežili z neprozornostjo pogoltnosti, več imam, več hočem. To pa ubija človeka. Tisti, ki več ima in več hoče, ni srečen. Do Boga pa je hvala ter priznanje, da je svet blagoslov in da je na začetku njegovega izvora Očetova stvariteljska ljubezen. Je pa tudi odprtost Zanj, dojemljivost za njegovo gospodovanje, saj On  je velik, ne jaz, ker imam toliko stvari, On je hotel svet za vse ljudi.

Ubog v duhu je kristjan, ki se ne zanaša na samega sebe, na svoje materialno bogastvo, ne vztraja trdovratno pri svojem mnenju, temveč s spoštovanjem prisluhne ter se voljno pokori odločitvi drugih. Če bi bilo po naših skupnostih več ubogih v duhu, bi bilo manj razdeljenosti, nasprotij in polemik!  Ponižnost kot dejavna ljubezen, je bistvena krepost za sobivanje v krščanskih skupnostih. Ubogi v tem evangeljskem smislu so tisti, ki imajo vedno pred sabo za cilj nebeško kraljestvo in tako razodevajo, da je to že v kali navzoče v bratski skupnosti, kjer se daje prednost podelitvi pred posedovanjem. To želim poudariti: dati prednost podelitvi pred posedovanjem. Vedno imeti srce in roke takole (stegnjene v dajanje) in ne tako (stisnjene k sebi). Ko je srce takšno, je stisnjeno srce in ne ve kako ljubiti. Ko pa je srce takšno (odprto v dajanje), hodi po poti ljubezni.

Devica Marija zgled in prva med ubogimi v duhu, saj je bila popolnoma poslušna Gospodovi volji, naj nam pomaga izročiti se Bogu, bogatem v usmiljenju, da nas napolni s svojimi darovi, predvsem z obiljem svojega odpuščanja.

Vir: Vatikan news

Kako naj beremo Sveto pismo? 14 koristnih nasvetov

Gelsomino del Guercioobjavljeno 20/02/18

V njem ni treba iskati pobožne literature ali priročnika o moralnih pravilih – je veliko več kot to

Statistike kažejo, da ima večina katoličanov doma Sveto pismo, vendar ga bere pičlih pet odstotkov. Večini se zdi Sveto pismo dolgočasno ali pa so si o njem ustvarili napačno mnenje.

Kljub temu je Sveto pismo izjemno zanimivo čtivo: gre za 73 knjig, ki so bile napisane v obdobju dva tisoč let. V njem je opisana najzanimivejša zgodba človeštva, in sicer človekovo iskanje Boga in njegovo postopno razodevanje.

Zato svetopisemska zgodba predstavlja zgodbo vsakega izmed nas. A kako naj ga beremo?

Zemljevid za iskalce

  1. Sveto pismo je treba poslušati, ne brati. K besedilu pristopajmo z zaupanjem vanj in v tiste, ki so ga napisali, ter v Duha, ki ga prežema. Sveto pismo ni stara knjiga, ampak je živo besedilo, ki nam nenehno govori.
  2. V njem ni treba iskati moralnega sporočila. Ne ponuja nam moralnih pravil, za to zadošča deset Božjih zapovedi. V središču knjige je človek, ki išče Boga, in Bog, ki mu prihaja naproti. Vsaka stran skuša razkriti skrivnost človeka v odnosu do Božje skrivnosti in njenih posledic.
  3. Berimo ga, da bi spoznali, ali je Jezus zares Gospod. Kristjanom je najpomembnejši vidik ta, da vidijo, kako se vse besede Svetega pisma dopolnjujejo in dobijo polni pomen v Jezusu.
  4. Razumeti ga moramo kot knjigo človeštva. Sveto pismo so napisali ljudje, ki govorijo o ljudeh in njihovih okoliščinah ter skušajo človeštvo razumeti v luči vere v Boga.
  5. Sprejmimo tudi njegove omejitve. To ni popolna knjiga. V njej najdemo grehe in krivice, pa tudi neskladnosti in napake ter predvsem človekovo omejeno razumevanje. Sveto pismo se nenehno razvija in postopoma razkriva Božje obličje, včasih z velikimi skoki naprej, včasih z nekaj koraki nazaj.
  6. Berimo ga vsak dan. Skozi vsakdanje poslušanje bosta na mesto vztrajnosti stopila radovednost in zanimanje.
  7. Brati ga je treba po kratkih odlomkih, da bi laže ponotranjili, kar smo prebrali. Ni treba razumeti vsake besede v besedilu, treba je biti pozoren na to, kaj nas v besedilu najbolj pritegne.
  8. Berimo ga brez strahu. Ni razloga za strah, da bi se zmotili v tolmačenju, dovolj je, da iskreno in pozorno poslušamo. Duh je v besedilu, je pa tudi v naših srcih.
  9. Pri branju poiščimo pomoč. Pomembno je, da imamo dober izvod Svetega pisma, takšnega, ki je opremljen s komentarji in razlagami. Veliko svetopisemskih komentarjev najdemo tudi na spletu.
  10. Berimo ga tudi v družbi. Osebno branje je enako pomembno kot skupinsko. Ko z nekom podelimo svoje misli ob branju, nas to podpira in nam pomaga na naši poti. Znanje tistih, ki so v branju napredovali, naj nam ne jemlje poguma, ampak naj nam bo samo v navdih.
  11. Treba ga je brati, zraven pa je dobro tudi pisati. Zelo uporabno je, če si ob branju zapišemo stavke, ki so nas zaznamovali, in misli, ki so se nam ob njem porodile.
  12. Treba ga je moliti. Pred branjem, med in po branju je molitev znamenje in orodje človeka, ki želi poslušati Boga. Pomembno je, da molimo psalme, sprva lahko samo tiste, ki so nam najbolj všeč.
  13. K branju pristopajmo v tišini. Ko se misli v tišini umirijo, se zgodi, da se stavek, ki nam je bil všeč, pojavlja skozi ves dan, nas preseneča in tolaži.
  14. Uživajmo v odkritjih. Ko začnemo odkrivati presenetljive stvari in pomene, postajamo vse bolj dovzetni za razumevanje semen, ki jih je Bog posadil na jesen utrudljivega branja, ki na cvetočo pomlad obrodijo sadove.

Povzeto iz knjige Federica Tartaglie Čas je za branje Svetega pisma (E’ ora di leggere la Bibblia).

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.

Vir: Aleteia