Avtor: Administrator

V odlomku iz Lukovega evangelija Jezus Petra prosi, da bi vstopil v njegov čoln in od tam učil množice. Ko jim je nehal govoriti, ga je povabil, naj vrže mreže in zgodil se je čudežen ulov.
Ko je Peter videl, da so se mreže trgale zaradi velike količine rib, je padel k Jezusovim nogam in rekel: ‘Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek.’ To je prvi Petrov odločilni korak na poti učenca, Jezusovega učenca, obtožiti sebe: ‘Sem grešnik.’ To pa je tudi prvi korak vsakega izmed nas, če želimo napredovati v duhovnem življenju; če želimo služiti in slediti Jezusu, moramo obtožiti sami sebe: brez tega ne moremo hoditi v krščanskem življenju.
A obstaja tveganje. Vsi namreč vemo, da smo grešniki, vendar pa ni lahko obtožiti samih sebe, da smo konkretno grešniki. Navajeni smo reči ‘sem grešnik’, vendar na isti način kot rečemo ‘sem človek’ ali ‘sem slovenski državljan’. Obtožiti sebe pomeni občutiti lastno bedo: čutiti se bedni, ubogi pred Gospodom. Gre za to, da občutimo sram. In gre za nekaj, kar se ne stori z besedami, ampak s srcem; gre za konkretno izkušnjo, kot takrat, ko Peter reče Jezusu, naj gre od njega, ker je grešen človek. Resnično je čutil, da je grešnik, in potem je čutil, da je rešen. Zveličanje, ki nam ga prinaša Jezus, potrebuje to iskreno priznanje, saj ne gre za neko kozmetično stvar, ki ti malo spremeni obraz z dvema potezama: res je, da spreminja, vendar pa mu je za to, da bi vstopilo, potrebno narediti prostor z iskrenim priznanjem lastnih grehov; na ta način se izkusi Petrovo osuplost.
Današnji evangelij nas sprašuje: Znamo resnično zaupati v Gospodovo besedo? Ali si pustimo vzeti pogum zaradi naših padcev? Poklicani smo bodriti vse, ki se počutijo grešnike in nevredne pred Gospodom, potrte zaradi lastnih napak. Reči jim moramo Jezusove besede: ‘Ne bojte se.’ Očetovo usmiljenje je večje od tvojih grehov! Večje je! Ne bojte se …
Devica Marija pa naj nam pomaga vedno bolj razumeti, da biti učenci pomeni hoditi po sledeh, ki jih je zapustil Učitelj. To so sledi Božje milosti. Po: E. Mozetič

Jezusovo darovanje v templju je bilo zagotovo nekaj posebnega: tempeljska duhovščina se niti zavedala ni, da je mednje pod podobo majhnega otroka prišel sam Gospodar templja, ki se je v svoji ponižnosti podredil postavi, ki jo je sam določil. To je bila napoved njegove prihodnje daritve, ki se je dokončno izvršila na križu.
Tudi Marija se zaveda usodnosti tega trenutka. Ne gre zgolj za preprosto odkupitev prvorojenca, ki sicer pripada Gospodu. Odrešenik, večna Beseda, skrita pod podobo deteta, ni zgolj nekdo, ki je sedaj vrnjen k Bogu in odkupljen, ampak je Božji dar za človeštvo. Prišel je, da bi imeli vsi življenje in bi ga imeli v obilju. Božja previdnost je čudovita tudi ob tem dogodku – po notranjem nagibu s strani Svetega Duha starček Simeon dočaka dan, ko je njegovo adventno pričakovanje dokončno izpolnjeno. Podarjena mu je bila milost, da je smel v naročje vzeti otroka, ki ga je po Svetem Duhu prepoznal kot obljubljenega Mesijo, ki ni samo rešitelj Izraela, ampak »luč v razsvetljenje poganom« (Lk 2,30).
V evangeliju pa v ospredje stopa tudi Simeonova napoved Mariji: dete bo postalo znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, mnogi se bodo spotikali vanj, a tudi materino dušo bo presunil meč. A ne brez razloga, ampak da se razodenejo misli mnogih src. Že ta napoved je delovala kot meč, ki je prebodel Marijino srce. Vse do začetka Jezusovega javnega delovanja se ni vedelo, kakšen bo odnos do Mesije. Bodo ljudje v njem prepoznali Odrešenika? Ko je Jezus nastopil, je tudi resnica prihajala na dan – do tedaj prikrite misli v mnogih srcih so postajale javne. Mnoga srca so se ogrela zanj, a so bila nestanovitna. Še več pa je bilo takšnih, ki so ga zavrgli in poteptali.
Mir, ki ga daje svet, je samo navidezno zatišje – ko pa se razodene preroška beseda, dana od samega Boga, pa se pokaže resnično stanje človeka. Tedaj se mora odločiti, ali želi sprejeti odrešenje ali ne. To je izziv tudi za vsakogar izmed nas.
Povzeto po: https://blagovest.si/duhovnost

Posebnega in osebnega klica, ki si ga je Bog zamislil za nas, nikoli ne bomo odkrili, če bomo ostali zaprti vase, v svoje navade in vztrajali v drži malodušnega človeka, ki svoje življenje zapravlja v ozkosrčnem iskanju samega sebe.
Tudi Jezus je bil poklican in poslan; zaradi tega je potreboval, da se zbere v tišini. Poslušal in bral je Besedo v Sinagogi ter z lučjo in močjo Svetega Duha razodel njen polni pomen.
Drža poslušanja postaja danes vse bolj težka, ker smo potopljeni v hrupno družbo, v silovitost obilja spodbud in informacij, ki polnijo naše dneve. Z zunanjim hrupom, ki včasih prevladuje v naših mestih in soseskah, sta večkrat povezani tudi naša notranja razpršenost in zmeda, ki nam ne dovolita, da bi v miru razmislili o okoliščinah svojega življenja in tako napravili rodovitno razločevanje.
Ko Jezus v Sinagogi v Nazaretu bere odlomek iz preroka Izaija, razločuje vsebino poslanstva, za katero je bil poslan, in ga predstavi tistim, ki so pričakovali Mesija.
Na enak način lahko vsak od nas odkrije svoj lastni poklic samo z duhovnim razločevanjem. To je proces, v katerem človek, v dialogu z Gospodom in v poslušnosti glasu Duha, pride do tega, da napravi temeljno izbiro. Še posebno odkrivamo, da ima krščanski poklic vedno tudi preroško dimenzijo. Kakor nam pričuje Sveto pismo, so bili preroki poslani ljudem v situacijah velike materialne negotovosti ter duhovne in moralne krize z naročilom, da bi v Božjem imenu ljudem govorili besede spreobrnjenja, upanja in tolažbe. Kakor veter, ki dviga prah, prerok vznemirja napačno mirnost vesti, ki je pozabila Gospodovo besedo, razločuje dogodke v luči Božje obljube in pomaga ljudstvu opaziti znamenja vzhajanja zarje v temi zgodovine.
Tudi danes močno potrebujemo razločevanje in preroštvo. Vsak kristjan bi moral razvijati sposobnost »razbrati znotraj« lastnega življenja in prepoznati, kam in k čemu ga kliče Gospod, da bi nadaljeval njegovo poslanstvo.

Po: E. Mozetič

Jezus čudežev ali znamenj, kot jih imenuje evangelist Janez, ni delal zato, da bi zbujal občudovanje, ampak da bi razodel Očetovo ljubezen. In prvo takšno čudežno znamenje je naredil na svatbi v galilejski Kani.
Na začetku evangeljskega odlomka najdemo besede: ‘Jezus in njegovi učenci.’ Tiste, ki jih je Jezus poklical, naj mu sledijo, je povezal okoli sebe kot skupnost in tako so vsi skupaj kakor ena družina bili povabljeni na svatbo. Jezus v Kani začne svoje javno delovanje in se s tem pokaže kot ženin Božjega ljudstva, ki so ga oznanjali preroki. Razodene nam globino odnosa, ki nas povezuje z Njim – to je nova zaveza ljubezni.
Temelj naše vere je dejanje usmiljenja, s katerim nas je Jezus povezal s sabo. Krščansko življenje pa je odgovor na to ljubezen; je kakor zgodba dveh zaljubljencev. Bog in človek se srečata, se iščeta, se najdeta, se veselita in se ljubita. Tako kakor zaročenec in zaročenka v Visoki pesmi. Vse ostalo pride kot posledica tega odnosa. Cerkev je Jezusova družina, napolnjena z ljubeznijo, ki jo varuje in jo hoče dati vsem. In prav v kontekstu te zaveze razumemo tudi Marijino izjavo: ‘Vina nimajo.’ Kako je mogoče imeti poročno slavje, če manjka vino, ki ga preroki imenujejo kot tipičen element mesijanske pojedine? Voda je nujna za življenje, a vino izraža obilnost gostije in praznično veselje. S tem ko Jezus spremeni vodo v vino v vrčih, ki so jih Judje uporabljali za očiščevanje, naredi znamenje: Mojzesovo postavo spremeni v evangelij, ki je prinašalec veselja.
V tem ozračju praznovanja nam evangelij prikaže Marijino željo, da bi prevladalo veselje. Pozorna je na vse, kar se dogaja okrog nje, in kot dobra mati ni pri miru; v vsesplošnem veselju opazi, da bi nekaj skoraj “razvodenilo” praznik. Ko se približa Sinu, reče le dve besedi: “Vina nimajo.” Ničesar drugega.
In tako hodi Marija po naših ulicah in trgih, po hišah in bolnišnicah. Pristopi k vsem našim družinskim težavam, za katere se zdi, da nam dušijo srca, da bi se potem približala Jezusovemu ušesu in mu rekla: Poglej, “vina nimajo”.

Po: E. Mozetič

Božični čas je čas lepih besed. Voščimo si jih in si jih pišemo. Hkrati pa čutimo, kako je prijetno, če nam jih kdo zaželi. Etiopijski pregovor pravi: “Besede, ki ti pomaga, si je ne moreš izreči sam.”
To so besede, s katerimi si izražamo spoštovanje in odobravanje. Z lepo besedo lahko človek resnično zacveti. Lepa beseda lahko okrepča veliko močneje kot katerikoli Bbožični praznični jedilnik. Veliko besed slišimo in preberemo. Vendar je beseda, ki pomaga, ki dene dobro, ki sprejema in razume ter je prijateljska in izraža bližino, redka. A kadar smo deležni takih besed, te ne dosežejo zgolj naših ušes, temveč tudi naše srce. O takšni besedi je danes govor v evangeliju. Predstavljajte si, da bi v Svetem pismu pisalo: “Na začetku je bilo naključje in naključje je bilo pri Bogu in naključje je bil Bog. Vse je nastalo po naključju in brez naključja ni bilo nič, kar je nastalo…” – svet bi bil naključje, vi in jaz bi bila naključji, prav tako začetek in konec, naše celo življenje, celotna človeška zgodovina …
Ne, v Svetem pismu je jasno napisano: “Na začetku je bila beseda”! Na začetku ni bilo nekaj neotipljivega, nepoznanega, nesmiselnega, temveč nekaj zelo osebnega: beseda, ki jo je izrekel Gospod.
Besede ustvarjajo odnose, bližino, povezanost. S pogovorom si delimo koščke življenja. Sam se podarim drugemu, če povem nekaj o tem, kar je v moji globini, kar mislim, čutim, upam in si želim … Besede lahko pomagajo razumeti in živeti. Takšno besedo je spregovoril Bog. Beseda, ki nam jo spregovori, je Njegovo življenje, Njegova ljubezen, Njegova resnica in Njegova odločitev za nas ljudi. On želi vse to deliti z nami. Njegova obljuba od vsega začetka se glasi: “Ljubim te. Dobro je, da si. Ljubim tvoje življenje.”
Današnji evangelij zato govori o globoki Božji naklonjenosti, ljubezni in zaupanju do nas ljudi.

Po: E. Mozetič

V želji, da bi ustvarjali med nami nekaj lepega, smo si kristjani tudi glede družine ustvarili predstave neke popolnosti. Popolna družina, ki smo si jo naslikali, je podoba staršev, ki se vedno razumejo in se ne kregajo. Je družina z več otroki. Otroci so pridni in ubogljivi. Starša sta složna in brez dvomov in skušnjav.
A Sveta družina nam ne kaže takšne podobe. To ni družina, kjer bi bilo od samega začetka vse mirno. Sveta družina se rojeva iz presenečenj in neprestanih bojev. Je družina:
– z nezakonskim otrokom,
– v kateri je Jožef le varuh in rednik, ne oče,
– v kateri je veliko težav in
– ni družina številnih otrok, ampak družina z enim otrokom.
Mogoče je prav, da se tudi ob tem vprašamo, ali vemo, kaj je tako pozitivnega v Sveti družini? Kaj jo ves čas vodi? Ne popolna pravila, ne predstave o družinah, ne predstave o pridnih otrocih, ampak Božja volja in Božji načrt. Smo v tem res kristjani boljši od drugih? Sam, na žalost redko srečam starše, ki se v družini neprestano sprašujejo, kakšen načrt ima Bog zanje in za njihove otroke.
Da bi razumeli, kaj vodi Sveto družino, je pojem ljubezen verjetno nezadosten. Težko bi vse to pokrili z besedo, da se imajo radi. Ne, pojem ljubezni je v naših glavah preozek in bi ga narobe razumeli. V Sveti družini biva sam Bog. Ta deluje na svojevrsten način – v logiki naše človeške ljubezni popolnoma nedojemljivo. Ob pogledu na nazareško družino bi lahko skoraj zagotovo rekli: To ni življenje. Samo potovanje, iskanje resnice in odpovedovanje. A tudi to je eden od temeljev družinskega življenja in življenja vsake zdrave skupnosti. Nihče ne išče življenja zase in prav zato ga vsi najdejo. Vsi se odpovedujejo lastnim predstavam in v izpolnjevanju Božjega načrta odkrivajo lepoto življenja v darovanju.
Naj nas zgled svete družine spremlja in vleče naprej, ko bomo v skušnjavah, da bi se ustavili, da bi si domišljali, da resnico že poznamo in da bi živeli v lagodju. Po: E. Mozetič

Janez krščuje z vodo, Jezus pa bo krščeval s Svetim Duhom. V čem se to dvoje sploh razlikuje?Janezov krst smemo imenovati naše prizadevanje, da bi se približali svetemu, Božjemu. Ta napor je opazen v vsej človeški zgodovini in se kaže v najrazličnejših oblikah verovanja. Dokazuje, da nas samo to, kar je na zemlji, ne zadovolji, obenem pa razkriva našo slutnjo, da mora biti to, kar nam manjka, nekje, višje, zgoraj, poosebljeno v božanstvu. Vsa prizadevanja naravnih religij smemo strniti v obred Janezovega očiščevanja ob Jordanu. Krščuje, a z vodo. Ta voda izvira iz zemlje, zato je velikokrat motna ali celo umazana. Kako naj voda, ki je sama potrebna čiščenja, prinaša očiščenje? Toda drugačne vode Janez nima. Ima pa jo tisti, ki prihaja od zgoraj in bo krščeval z Duhom. Njegova voda bo čista in sveta, ker bo izvirala iz njegovega Srca. V Jezusovem krščevanju z Duhom bo doseglo Janezovo krščevanja in očiščevanje vseh religij svoje uresničenje in dopolnitev.
Bog nas bo očistil. In tega očiščenja smo še kako potrebni. Razčistil bo med tem, kar je v nas zrno in kar pleva. Potegnil bo črto med ravnim in zavitim, med gladkim in hrapavim, me hribom in dolino. Dal nam bo vedeti, da nismo le dobri, temveč tudi slabi in grešni. Povedal bo, da nimamo prav, kadar z resnico mešetarimo ter vse samo božamo in opravičujmo, češ saj ni nič hudega, če z naravo človek ne more, je pač tako usojeno … So meje, ki nam jih ni dovoljeno prestopiti, če pa jih prestopimo, storimo zlo. Ne stori ga narava ali usoda, temveč človek, ki je za svoja dejanja odgovoren. Laž je laž, čeprav jo kdo izgovori v stiski; prevara je prevara, četudi si kdo dopoveduje, da vsi okrog njega varajo; nezvestoba je nezvestoba, pa naj jo kdo očem nepoklicanih še tako prikriva; splav je umor, četudi so bila zanj izdana ne vem kakšna dovoljenja. Čiščenja so neprijetna in neradi se jih lotevamo. Ko so opravljena, smo jih veseli. Bog nas želi očistiti, da bi bili veseli.

Po: Beseda da Besedo

Današnja Božja Beseda predstavi dva možna odgovora na Božji klic. V prvem berilu je človek, ki na začetku reče ‘ne’ Bogu. V evangeliju pa je Marija, ki med oznanjenjem reče ‘da’ Bogu. V obeh odlomkih je Bog, ki išče človeka. Toda v prvem primeru gre do Adama po grehu in ga vpraša: ‘Kje si?’. Ta mu je odgovoril: ‘Skril sem se.’ V drugem primeru pa gre do Marije, ki je brez greha in ta mu odgovori: ‘Glej, dekla sem Gospodova.’ ‘Tukaj sem’ se odpre Bogu, medtem ko greh zapira, osami, stori, da ostanemo sami s seboj.
Marija k temu dodaja: ‘Zgôdi se mi po tvoji besedi.’ Ne pravi: ‘zgodi se mi po moje’, ampak ‘po tvoje’. Bogu ne postavlja mej. Ne misli si: ‘Malo se bom posvetila Njemu, malo bom pohitela, potem pa bom delala to, kar bom hotela.’ Ne, Marija ne ljubi Gospoda takrat, ko ji gre, skokoma. Živi zaupajoč Bogu v vsem in za vse. In to je skrivnost življenja. Vse zmore tisti, ki v vsem zaupa Bogu. Toda Gospod trpi, ko mu odgovorimo kot Adam: ‘Zbal sem se in sem se skril.’ Bog je Oče, najnežnejši od vseh očetov, in si želi zaupanje otrok. Kolikokrat pa mu nasprotno ne zaupamo in si mislimo, da nam bo lahko poslal kakšno preizkušnjo, nam vzel svobodo, nas zapustil. Toda to je velika prevara, je izvorna skušnjava, hudičeva skušnjava, s katero podtika nezaupanje v Boga. Marija premaga to prvotno skušnjavo s svojim ‘tukaj sem’. In danes gledamo Marijino lepoto, saj je rojena in je živela brez greha, vedno dojemljiva in prosojna za Boga.
To pa ne pomeni, da je bilo življenje zanjo lahko. Ne. Biti z Bogom, ne reši magično problemov. Na to spomni zaključek današnjega evangelija: ‘In angel je šel od nje.’ Angel pusti Marijo samo v tej težki situaciji; toda Marija zaupa v Boga. Angel jo je zapustil, a verjame, da je z njo, v njej ostal Bog. Zaupa mu, zaupa Bogu. Gotova je, da bo z Gospodom, čeprav na nepričakovan način, vse šlo dobro.
Se znamo dati tudi mi Bogu tako na razpolago? Znamo zaupati na tak način kot Marija?

Po: E. Mozetič