Božja beseda 20. nedelje med letom nas spominja,
da Bog ne zapira vrat pred človekom, ki ga iskreno
išče. Prerok Izaija oznanja: »Moja hiša se bo
imenovala hiša molitve za vsa ljudstva.« Pri Bogu je
torej prostor za vse: za tistega, ki že dolgo veruje, za
tistega, ki šele išče, in tudi za človeka, ki nosi veliko
vprašanj.
V evangeliju srečamo kanaansko ženo, tujko, ki
Jezusa prosi za svojo trpečo hčer. Sprva se zdi, da
Jezus molči. Toda žena ne odneha. Pride še bliže in
preprosto reče: »Gospod, pomagaj mi!« Njena
vztrajnost postane zgled velike vere.
Tudi mi poznamo trenutke, ko molimo, pa se zdi, da
odgovora ni. Prosimo za zdravje, mir v družini ali za
človeka, ki se je oddaljil, pa se nič ne spremeni.
Takrat nas kanaanska žena uči: vera ne pomeni, da
vedno vse razumemo. Vera pomeni, da tudi v
težavah ostanemo pri Gospodu, prosimo in
zaupamo.
Evangelij pa nam postavlja še drugo vprašanje: ali so
vrata našega srca odprta za druge? Kako sprejmemo
človeka, ki se po dolgem času vrne v cerkev, ki ne
zna vseh molitev ali ima težko preteklost?
Bog človeka ne odpiše. Apostol Pavel pravi, da so
Božji darovi in Njegov klic nepreklicni. Vsi živimo od
istega Božjega usmiljenja.
Pred Bogom nihče ni tujec. Prosimo za vero, ki ne
odneha, in za srce, ki zna sprejeti. Naj bo tudi naša
skupnost kraj, kjer bo vsak človek lahko začutil:
tukaj sem dobrodošel, tukaj je prostor tudi zame.
Mt 15,21–28 – SPREJETOST
