NI SMISELNO DA SE BOJIMO TRPLJENJA

V razmišljanju o Jezusovi zahtevi, da svoje življenje izgubimo, sem pomislil, kako jo je najprej uresničil Jezus sam. Njegovo umiranje sebi zaradi zvestobe Očetu in evangeliju pomeni najprej tiho, skromno, a lepo življenje v družini. Živel je vse, kar je zahtevalo preprosto življenje. Če pustimo nemiren začetek in borne jasli, je potem trajalo trideset let, ko se ni zgodilo nič posebnega. Zvestoba vsakdanjim stvarem, zvestoba v malem, da bi ustvarjal topel dom, lepe odnose ipd.

Potem zvestoba Očetu in evangeliju zahteva izstop iz tihega, zavarovanega doma v vrtinec javnega delovanja. Izpričati resnico je pomenilo izgubiti mir, dobro ime, drseti v zavrženost in prezir. Če je najprej težko živeti tiho in neopazno, pa je še težje zapraviti zunanji mir in sprejetost. In če je v tem trenutku težko sprejeti zavrženost, pa naslednji križ, ki ga zvestoba evangeliju in Bogu zahteva, pomeni sprejeti obsodbo, da imamo opraviti z zločincem. Ni dovolj, da je Jezus izločen, preziran, nazadnje je označen za prevaranta in sovražnika, ki mora umreti.

Tako bi lahko označili tri korake v zvestobi današnji evangeljski besedi, ki nas vabi: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«

Podobna pot kot jo je prehodil Jezus, čaka vsakega Njegovega učenca. Nekatere bolj radikalno, druge manj, nekateri bodo dali življenje, drugi bodo ostali v tihem in skritem služenju do konca. Izgubiti življenje zaradi Jezusa in evangelija pomeni posloviti se od egoizma, od zagledanosti vase in iskanja lastne pomembnosti. Pomeni zvestoba Resnici in popolna pokorščina le njej. Do kam nas bo ta pokorščina pripeljala, bomo vedeli na dan svoje smrti. Navsezadnje niti ni pomembno. Ni smiselno, da se s tem obremenjujemo, ali plašimo trpljenja. Bog bo poskrbel za vsakega od nas. Življenje z Njim je vedno lepo, ker On poskrbi za svoje otroke in prijatelje. Naj bo v nas le živa želja, da izpolnimo Besedo, ki nam jo je podaril.

Po: E. Mozetič