Toda o katerih stvareh govori Jezus? In še, kdo so mali, katerim so razodete te stvari? Zaustavimo se ob stvareh, zaradi katerih Jezus hvali Očeta in o malih, ki jih znajo sprejeti.
Prvič stvari zaradi katerih Jezus hvali Očeta. Malo pred tem je Gospod spomnil na nekatera svoja dela: »slepi spregledujejo, […] gobavi so očiščeni, […] ubogim se oznanja evangelij« (Mt, 11,5) in razodel njihov pomen, ko je rekel, da so znamenja delovanja Boga v svetu. Sporočilo je torej jasno. Bog se razodeva tako, da osvobaja in ozdravlja človeka. Ne pozabimo tega, da se Bog razodeva tako, da osvobaja in ozdravlja človeka in to z zastonjsko ljubeznijo, ki odrešuje. Zaradi tega Jezus hvali Očeta, ker je njegova veličina v ljubezni in zato nikoli ne deluje zunaj te ljubezni. To veličino ljubezni pa ne razume tisti, ki se ima za velikega in si gradi boga po svoji podobi, ki je mogočen, negiben, maščevalen. Z drugimi besedami, ti domišljavci ne uspejo sprejeti Boga kot Očeta, saj so polni sebe, ošabni, zaskrbljeni zaradi svojih interesov, prepričani, da nikogar ne potrebujejo. Jezus glede tega omeni prebivalce treh mest, ki so bila v tistem času bogata: Horazín, Betsajda in Kafarnáum, kjer je izvršil veliko ozdravljenj, a so njihovi prebivalci ostali ravnodušni do njegovega pridiganja. Za njih so bili čudeži samo izredni dogodki, uporabni za ustvarjanje novic in hranjenje govoric. Ko je minilo zanimanje, so jih dali v arhiv, da so se morda osredotočili na kakšno drugo trenutno novost. Niso znali sprejeti Gospodovih velikih stvari.
Drugič. Mali pa jih nasprotno znajo sprejeti in zato zaradi njih Jezus hvali Očeta: »Slavim te«, pravi, ker si malim razodel Nebeško kraljestvo. Hvali ga zaradi preprostih, ki imajo osvobojeno srce domišljavosti in ljubezni do sebe. Mali so tisti, ki kot otroci čutijo potrebo po pomoči, saj niso samozadostni, so pa zato odprti za Boga in se pustijo čuditi njegovim delom. Oni znajo brati njegova znamenja in se čuditi čudežem njegove ljubezni. Sprašujem samega sebe in tudi vas, se znamo čuditi Božjim stvarem ali pa jih imamo za bežne.
Bratje in sestre, naše življenje, če dobro pomislimo, je polno čudežev, saj je polno dejanj ljubezni, ki so znamenja Božje dobrote. Pred njimi pa lahko tudi naše srce ostane ravnodušno in se na to navadi; radovedno, toda nesposobno čuditi se, pustiti, da se napravi vtis. Zaprto srce, zabarikadirano srce. V to ne vstopi, saj nima sposobnosti čuditi se. Napraviti vtis je lep glagol, ob katerem nam pride na misel fotografski film. Poglejte, kaj je pravilna drža pred Božjimi deli. Fotografirati v razum njegova dela, da se vtisnejo v srce in potem razvijejo v življenju preko številnih dejanj dobrega. S tem bo »fotografija« Boga ljubezni postala vedno bolj svetla tako v nas kakor tudi po nas.
Sedaj pa se vprašajmo. V morju novic, ki nas preplavljajo, se jaz, kakor nam danes pokaže Jezus, znam ustaviti ob velikih delih, ki jih izvršuje Bog? Se pustim čuditi, kakor otrok, dobremu, ki v tišini spreminja svet? Sem izgubil sposobnost čuditi se? Slavim vsak dan Očeta za njegova dela?
Marija, ki je poveličevala Gospoda, naj nas napravi sposobne čuditi se njegovi ljubezni in ga s preprostostjo hvaliti.